Strasbourg, 19. decembra 2006

Spoštovana gospa M.,

avgusta 2005 sem prejel vašo pritožbo proti Skupnemu raziskovalnemu središču Evropske komisije v zvezi s postopkom za imenovanje začasnih uslužbencev kot stalnih uradnikov na Inštitutu za okolje in trajnostni razvoj v Ispri, ki je bil objavljen 19. februarja 2004.

Glede na to, da so se vaše trditve in trditve zdele tesno povezane s tistimi, ki so jih pritožniki predložili v zadevah 2075/2005/(ELB)MHZ, 2274/2005/MHZ, 2275/2005/MHZ, 2276/2005/MHZ, 2349/2005/(OV)MHZ, 2354/2005/MHZ, 2079/2005/(BB)MHZ in 3685/2005/(BU)MHZ, se je varuh človekovih pravic odločil, da preiskavo vaše pritožbe in zgoraj navedenih zadev izvede skupaj.

Dne 12. septembra 2005 sem vašo pritožbo posredoval predsedniku Komisije.

Komisija me je 10. novembra 2005 zaprosila za podaljšanje roka. Dne 15. novembra 2005 sem odobril podaljšanje do 30. novembra 2005. Medtem je Komisija 23. novembra 2005 poslala svoje mnenje v francoščini, 6. decembra 2005 pa še prevod v angleščino.

Dne 20. decembra 2005 sem vam ta prevod poslal s pozivom k predložitvi pripomb. Od vas nismo prejeli nobenih pripomb glede mnenja Komisije.

Dne 16. januarja 2006 sem vas obvestil, da je bila vaša pritožba predana drugemu pravnemu uradniku.

Dne 30. januarja 2006 sem Komisijo zaprosil za dodatne informacije o vaši pritožbi. Naslednji dan sem vas obvestil o svoji zahtevi.

Komisija me je 3. februarja 2006 obvestila, da zaradi svojega notranjega postopka odločanja odgovora ni mogla poslati v prvotnem roku 28. februarja 2006. V skladu s tem je bilo zaprošeno za podaljšanje roka.

Dne 14. februarja 2006 sem odobril podaljšanje roka do 31. marca 2006. Istega dne sem vas o tem tudi obvestil.

Komisija je 3. aprila 2006 v francoščini poslala odgovor na mojo zahtevo z dne 30. januarja 2006. 18. aprila 2006 je poslala angleški prevod odgovora (z dne 12. aprila 2006).

Dne 28. aprila 2006 sem Komisiji poslal še en dopis v zvezi z Vašo zadevo. Istega dne sem vam poslal kopijo angleškega prevoda odgovora Komisije z dne 3. aprila 2006 in kopijo mojega dopisa z dne 28. aprila 2006.

Komisija me je 1. junija 2006 zaprosila za podaljšanje roka do 30. junija 2006, kar sem odobril. junija 2006 sem vas o tem obvestil.

Komisija je 6. julija 2006 na moj dopis z dne 28. aprila 2006 odgovorila v francoščini.

Komisija je 8. septembra 2006 poslala popravek odgovora z dne 6. julija 2006 in prevod v angleščino (z dne 28. avgusta 2006). Prevod v angleščino sem vam poslal 18. septembra 2006 s pozivom k predložitvi pripomb.

Dne 31. oktobra 2006 ste poslali svoje pripombe v zvezi z odgovorom Komisije z dne 6. julija 2006.

Pišem vam, da vas obvestim o rezultatih preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Ustrezna dejstva po mnenju pritožnikov (1) je mogoče povzeti, kot sledi:

Vsi pritožniki, začasni raziskovalni uslužbenci v različnih inštitutih Skupnega raziskovalnega središča Evropske komisije (v nadaljnjem besedilu: JRC), so sodelovali v izbirnem postopku JRC COM/R/A/01/2000 za začasne znanstvene uslužbence razreda A8/A5. Izbirni postopek je potekal v fazi predizbora, ki je temeljila na življenjepisih kandidatov in najmanj petih letih delovnih izkušenj na izbranem strokovnem področju, sledila pa sta mu preizkus z vprašanji izbirnega tipa in ustni preizkus. Pritožniki so bili uspešni, zato so bili skupaj z drugimi uspešnimi kandidati uvrščeni na rezervni seznam.

Pritožnik v tej zadevi je bil povabljen na razgovor za delovno mesto začasnega znanstvenega uslužbenca na Inštitutu za okolje in trajnostni razvoj (Institute for Environment and Sustainability, v nadaljnjem besedilu: IES) Skupnega raziskovalnega središča. Po uspešno opravljenem razgovoru ji je bilo ponujeno delovno mesto začasne uslužbenke v razredu A8 na IES JRC na podlagi člena 2(d) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti in v okviru morebitne vzpostavitve tega delovnega mesta kot stalnega delovnega mesta v bližnji prihodnosti. Pritožnik je sprejel zgoraj navedeno ponudbo in 1. decembra 2003 podpisal petletno pogodbo s Skupnim raziskovalnim središčem. Nato je Skupno raziskovalno središče preučilo njene predhodne delovne izkušnje (ki so vključevale podoktorsko štipendijo pri Komisiji in delo zunaj Komisije) ter ponovno opredelilo njen razred kot stopnjo A6, za katero se je zahtevala vsaj 12-letna podiplomska delovna doba.

Vsi pritožniki so prejeli zagotovila (ob različnih časih in v različnih oblikah), da bodo lahko sodelovali v postopku ustanavljanja začasnih uslužbencev v Skupnem raziskovalnem središču, da bi postali stalni uradniki pred začetkom veljavnosti novih kadrovskih predpisov 1. maja 2004. Nekateri pritožniki (2) so se sklicevali zlasti na razgovore za zaposlitev in navedli, da jih je vodja enote za podporo pri upravljanju Inštituta za referenčne materiale in meritve Skupnega raziskovalnega središča, ki je bil član izbirne komisije, v navzočnosti drugih članov komisije obvestil, da bodo lahko sodelovali v postopku ustanavljanja začasnih uslužbencev Skupnega raziskovalnega središča, če bodo njihove pogodbe podpisane do 31. oktobra 2003. Pritožniki menijo, da so na podlagi danih zagotovil sprejeli vse potrebne ukrepe, da bi zapustili delovna mesta, ki so jih takrat imeli, da bi lahko podpisali pogodbe s Komisijo.

Novembra 2003 je Skupno raziskovalno središče organiziralo predstavitev v PowerPointu za vse zaposlene v zvezi s postopkom ustanavljanja in 4. decembra 2003 izdalo elektronsko sporočilo, v katerem jih je obvestilo, da morajo biti vsi začasni raziskovalni uslužbenci ustanovljeni kot uradniki pred začetkom veljavnosti novih Kadrovskih predpisov in da je postopek ustanavljanja del razvoja kadrovske politike za raziskovalni sektor, o katerem je Komisija odločila decembra 2001.

Vodje enot pritožnikov so jih prosili, naj pripravijo in predložijo opis svojih sedanjih (začasnih) delovnih mest. Pritožniki so bili obveščeni, da bo ta opis uporabljen v okviru objave notranjih natečajev, kar bi privedlo do določitve delovnih mest pritožnikov kot stalnih delovnih mest.

februarja 2004 se je v Skupnem raziskovalnem središču začel notranji postopek za imenovanje začasnih uslužbencev kot stalnih uradnikov. Delovna mesta za ustanavljanje so bila visoko specializirana. To je pomenilo, da so se v praksi lahko uporabljale samo osebe, ki so zasedale delovna mesta ob začetku postopka določitve sedeža.

Skupno raziskovalno središče je svoje začasno osebje obvestilo, da mora biti poskusna doba za prijavo zaključena do 2. marca 2004 (tj. do roka za prijavo). Skupno raziskovalno središče je menilo, da se prejšnje delo kandidatov s Skupnostma kot pomožnimi uslužbenci (tudi na delovnih mestih, ki niso bila povezana z delovnimi mesti, navedenimi za ustanovitev) lahko upošteva pri izračunu, ali je bila šestmesečna poskusna doba zaključena. Pritožniki niso imeli izkušenj kot pomožni uslužbenci in njihova poskusna doba ni bila zaključena do 2. marca 2004. Delovna mesta pritožnikov kljub zagotovilom, ki so jih prejeli, niso bila navedena v kadrovskem postopku.

Pritožnik se je prijavil na drugo delovno mesto (COM/R/254/04), za katero se je zahtevala triletna delovna doba kot zakonski uslužbenec pri Skupnostih (3). Njena prošnja je bila zavrnjena. Pritožnik je 22. junija 2004 vložil pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov. V pritožbi je izpodbijala odločitev Skupnega raziskovalnega središča, da ne sprejme njene prijave za delovno mesto, objavljeno v dokumentu COM/R/254/04. Poleg tega je vložila zahtevo, da se njeno trenutno (začasno) delovno mesto uvrsti na seznam za postopek ustanavljanja. Njena pritožba je bila 27. septembra 2004 zavrnjena.

Aprila 2004 (tik pred začetkom veljavnosti novih kadrovskih predpisov 1. maja 2004) je Komisija spremenila pogodbe pritožnikov kot začasnih uslužbencev (ki so trajale pet let), tako da so postale pogodbe za nedoločen čas.

Pritožnik je 9. avgusta 2005 vložil pritožbo pri Evropskem varuhu človekovih pravic. Ker so bile njene trditve in trditve podobne tistim, ki so jih predložili drugi pritožniki v zadevah 2075/2005/(ELB)MHZ, 2274/2005/MHZ, 2275/2005/MHZ, 2276/2005/MHZ, 2349/2005/(OV)MHZ, 2354/2005/MHZ, 2079/2005/(BB)MHZ in 3685/2005/(BU)MHZ, se je varuh človekovih pravic odločil za izvedbo skupne preiskave.

Varuhinja človekovih pravic je v pritožbah opredelila naslednje trditve in trditve:

1. Pritožniki so trdili, da je Komisija kršila zagotovila, ki jim jih je dala v zvezi z njihovimi možnostmi, da postanejo stalni uradniki, in da so na podlagi teh zagotovil sprejeli njihova delovna mesta.
2. Pritožniki so trdili tudi, da je Komisija nepravično uporabila zahteve glede delovne dobe v postopku zaposlovanja in da zato začasni uslužbenci, zaposleni pod enakimi pogoji, niso imeli enakih možnosti, da bi se zaposlili kot stalni uradniki.
3. Trdili so, da bi morala Komisija objaviti notranji natečaj za njihovo zaposlitev za nedoločen čas.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Mnenje Komisije je mogoče povzeti na naslednji način:

Pritožniki so bili zaposleni kot začasni uslužbenci v skladu s členom 2(d) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev. Njihove pogodbe so bile sklenjene za obdobje petih let. Komisija je 19. februarja 2004 objavila več obvestil o notranjih natečajih "na podlagi kvalifikacij" kot del svojega prizadevanja, da bi nekateri začasni uslužbenci postali stalni uradniki. Nobeden od objavljenih natečajev ni ustrezal delovnim mestom, ki so jih zasedali pritožniki. Aprila 2004 so bile pritožnikove pogodbe o zaposlitvi za določen čas podaljšane za nedoločen čas.

V skladu z ustaljeno sodno prakso (zadeva T-214/99, Carrasco Benitez proti Komisiji (4)) lahko Komisija zahteva minimalno delovno dobo, preden se lahko postopek zaposlovanja uporabi za začasne uslužbence. Zato lahko zahteva, da imajo začasni uslužbenci vsaj šest mesecev izkušenj kot statutarni uslužbenci.

Nekateri začasni uslužbenci na poskusnem delu so bili dejansko sprejeti na natečaj. Vendar so ti uslužbenci prej delali s Komisijo kot pomožni uslužbenci in so zato izpolnili zahtevo glede minimalne šestmesečne delovne dobe. Za večino delovnih mest, za katera se je uporabljal postopek imenovanja, je bilo najkrajše obdobje zaposlitve kot statutarni uslužbenec veliko daljše od šestih mesecev. Po mnenju Komisije je upoštevala "naravo delovnega mesta." Poleg tega je Komisija ugotovila, da " je želja, da se ohranijo osebe, ki so že dokazale svojo sposobnost na zadevnih delovnih mestih, razlog za upoštevanje izkušenj kot pomožni uslužbenec, tudi če so bile njihove izkušnje pridobljene na drugih funkcijah v Skupnostih in ne na funkciji, ki so jo zasedale na dan objave notranjega natečaja. " Komisija je tudi poudarila, da se izraz "statutarni uslužbenec" uporablja za uradnike na poskusnem delu in uradnike, zaposlene za nedoločen čas, začasne uslužbence in pomožne uslužbence. Komisija se je sklicevala na združeni zadevi T-40/96 in T-55/96 Kerros in Kohn Berge proti Komisiji (5) (v katerih je Sodišče prve stopnje navedlo, da je treba upoštevati vse izkušnje, pridobljene kot zakoniti zastopnik na ravni zahtevane delovne dobe). Komisija je ugotovila, da so bila do sodelovanja na notranjih natečajih upravičena samo delovna mesta, ki so jih zasedali začasni uslužbenci, ki so bili uspešni v prejšnjih izbirnih krogih za začasne uslužbence in so imeli več kot šestmesečno delovno dobo (pri čemer so se upoštevala njihova delovna obdobja pomožnih uslužbencev). Po mnenju Komisije ni bilo diskriminacije, ker so bili vsi začasni uslužbenci, ki so bili v enakem položaju, obravnavani enako.

Komisija je tudi navedla, da tudi če bi vodja enote nekatere pritožnike prepričal, da bi jim postopek ustanovitve lahko koristil, take pripombe za Komisijo ne morejo biti zavezujoče. Vodja enote ni bil pooblaščen za dajanje takih zagotovil. Komisija je poudarila, da načelo legitimnih pričakovanj ne more temeljiti na „upanju osebe, ki za to ni bila pooblaščena.“Nazadnje je Komisija poudarila, da „je treba priznati težave pritožnikov in Komisije pri ugotavljanju narave in vsebine takih pripomb 18 mesecev pozneje.“Komisija je navedla, da pritožnikom iz inštitutov Skupnega raziskovalnega središča v Ispri niso bila dana taka zagotovila.

Komisija je v zvezi s tem navedla, da od začetka veljavnosti novih Kadrovskih predpisov ni več mogoče organizirati notranjih natečajev za začasne uslužbence, katerih pogodbe so bile sklenjene na podlagi člena 2(d) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev. Komisija je poudarila, da je za imenovanje na delovno mesto uradnika na poskusnem delu najprej potreben uspešno opravljen natečaj. Pritožniki niso uspešno opravili natečaja. Zato jih na podlagi Kadrovskih predpisov ni mogoče imenovati za uradnike. Poleg tega je Komisija poudarila, da status začasnega uslužbenca ne daje samodejne pravice do imenovanja za uradnika. Komisija je tudi navedla, da je začasnim uslužbencem, ki niso mogli izkoristiti postopka ustanavljanja (tj. začasnim uslužbencem, ki so 2. marca 2004 imeli petletne pogodbe in manj kot šest mesecev delovne dobe pri Skupnostih), ponudila pogodbo o zaposlitvi začasnega uslužbenca za nedoločen čas. Te ponudbe so bile predložene, preden so 1. maja 2004 začeli veljati novi kadrovski predpisi. Te pogodbe so po mnenju Komisije še vedno veljavne v skladu z novimi kadrovskimi predpisi. V skladu s členom 4 prehodnih ukrepov, ki se uporabljajo za uradnike, zaposlene na podlagi Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, pogodbe, sklenjene z začasnimi uslužbenci, za katere se uporablja člen 2(d) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev in ki so bili zaposleni za nedoločen čas pred 1. majem 2004, ostanejo nespremenjene.

Komisija je sklenila, da v zvezi s pritožniki ni bilo diskriminacije ali nepravilnosti. Komisija je ugotovila, da je prvotne petletne pogodbe pritožnikov dejansko spremenila v pogodbe za nedoločen čas. Opozorila je, da ta možnost v skladu z novimi kadrovskimi predpisi ne obstaja več. Poleg tega začetek veljavnosti novih Kadrovskih predpisov pomeni, da ni več mogoče organizirati notranjih natečajev za začasne uslužbence, katerih pogodbe so bile sklenjene na podlagi člena 2(d) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev.

Pripombe pritožnika

Pritožnik ni predložil nobenih pripomb.

Nadaljnje poizvedbe

Po skrbni preučitvi mnenja Komisije in pripomb pritožnikov se je izkazalo, da so potrebne nadaljnje preiskave.

Dopis varuha človekovih pravic Komisiji z dne 30. januarja 2006

Varuh človekovih pravic je 30. januarja 2006 Komisiji poslal kopije pripomb, ki jih je do tega datuma prejel od pritožnikov v skupni preiskavi. Komisijo je tudi pozval, naj odgovori na naslednja vprašanja:

1. Razpisi natečajev v zvezi s postopkom ustanavljanja se razlikujejo glede na njihovo delovno dobo kot statutarni uslužbenci. V nekaterih primerih je bila zahteva šest mesecev, v drugih pa sedem, osem ali devet mesecev. Kakšni so bili razlogi za te zahteve in za razmeroma majhne razlike med njimi?
2. Zakaj je razpis natečaja COM/R/106/04 vseboval zahtevo po trimesečni delovni dobi? (Evropski varuh človekovih pravic je priložil kopijo zadevnega obvestila).
3. Ali so delovna mesta, ki jih zdaj zasedajo pritožniki, v kadrovskem načrtu določena kot stalna ali začasna delovna mesta?
4. Če je odgovor na tretje vprašanje, da gre za stalna delovna mesta, ali bi Komisija lahko razmislila o organizaciji dodatnega postopka ustanavljanja, ki bi lahko koristil pritožnikom?

Odgovor Komisije z dne 3. aprila 2006

V zvezi s prvim vprašanjem je Komisija navedla: (i) zahteve glede delovne dobe so ustrezale naravi delovnih mest in so bile določene v skladu z interesom službe; in (ii) Komisija ima pri določanju takih zahtev široko diskrecijsko pravico. Poleg tega je Komisija navedla, da je poskusna doba za začasne uslužbence na podlagi starih Kadrovskih predpisov trajala šest mesecev, tako da zahteva glede delovne dobe pri zaposlovanju začasnih uslužbencev ne more biti krajša od njihove poskusne dobe. Komisija je tudi navedla, da so bila obvestila o natečajih objavljena 19. februarja 2004.

V zvezi z drugim vprašanjem je Komisija na kratko odgovorila, da dokument, ki ga je predložil varuh človekovih pravic, ne ustreza resničnosti. Komisija je navedla, da se sprašuje, kako mu je bilo sporočeno obvestilo o natečaju, priloženo dopisu varuha človekovih pravic z dne 30. januarja 2006. Komisija je svojemu odgovoru priložila dokument z naslovom "Obvestilo o konkurenci COM/R/106/04" in navedla, da je to dejansko dokument, ki je bil objavljen. (Ta dokument je pokazal, da je bila zahtevana le štiriletna delovna doba.) Komisija je tudi navedla, da je preverila, ali je imel uspešni kandidat na tem natečaju dejansko štiri leta delovne dobe.

V zvezi s tretjim vprašanjem je Komisija navedla, da so bila delovna mesta pritožnikov v kadrovskem načrtu določena kot stalna delovna mesta.

V zvezi s četrtim vprašanjem je Komisija navedla, da je s pritožniki sklenila pogodbe za nedoločen čas (njihove prejšnje pogodbe so trajale pet let). Navedlo je tudi, da začetek veljavnosti novih Kadrovskih predpisov pomeni, da ni več mogoče organizirati notranjih natečajev za začasne uslužbence, katerih pogodbe so bile sklenjene v skladu s členom 2(d) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, in da so lahko do postopka imenovanja upravičeni le začasni uslužbenci, katerih pogodbe so bile sklenjene v skladu s členom 2(c) navedenih pogojev. Zato je Komisija ugotovila, da bi lahko pritožniki po želji sodelovali na zunanjih javnih natečajih in, če bi bili uspešni, postali uradniki.

Telefonski stik s pritožnico v zadevi 2079/2005/MHZ z dne 11. aprila 2006 in njena elektronska sporočila z dne 12. in 13. aprila 2006

Službe varuha človekovih pravic so 11. aprila 2006 poklicale pritožnika v zadevi 2079/2005/MHZ, da bi razjasnile vprašanje dokumenta PDF (ki med drugim vsebuje obvestilo o natečaju COM/R/106/04), ki ga je pritožnik v zadevi 2079/2005/MHZ poslal varuhu človekovih pravic 12. januarja 2006.

Pritožnik v zadevi 2079/2005/MHZ je potrdil, da je bil dokument PDF objavljen na intranetu Komisije 19. februarja 2004 in da se zdi, da je bil ustvarjen dan prej. Povedala je tudi, da je bil postopek vzpostavitve pripravljen z neverjetno naglico in da je bilo zelo verjetno, da so razpisi natečajev v tem dokumentu PDF vsebovali veliko napak (objavljenih je bilo približno 300 razpisov natečajev hkrati). Poudarila je tudi, da je datum objave zelo blizu roka za te natečaje.

Pritožnik v zadevi 2079/2005/MHZ je 12. aprila 2006 varuhu človekovih pravic poslal elektronsko sporočilo, ki mu je priložil dokument „Avis des vacances d'emploi et de concours internes sur titres jumelés“(„Avis“), ki je bil objavljen skupaj z zgoraj navedenim dokumentom PDF. V dokumentu, ki se je nanašal na prosta delovna mesta z dne 19. februarja 2004, je bil kot rok za prijavo kandidatov naveden 5. marec 2004. Pritožnik je 13. aprila 2006 varuhu človekovih pravic poslal natisnjen izvod strani HTML z intranetne strani Komisije v zvezi z istim dokumentom. V skladu s tem dokumentom je bil rok za prijavo kandidatov 2. marec 2004.

Dopis varuha človekovih pravic Komisiji z dne 28. aprila 2006

Po proučitvi odgovora Komisije z dne 3. aprila 2006 in glede na informacije, ki jih je predložil pritožnik, se je varuh človekovih pravic odločil, da se ponovno obrne na Komisijo.

V zvezi z Avisom je varuh človekovih pravic na podlagi odgovora Komisije ugotovil, da želi biti obveščen o viru informacij varuha človekovih pravic v zvezi z obvestilom o konkurenci COM/R/106/04, ki je bilo priloženo pismu varuha človekovih pravic z dne 30. januarja 2006. V odgovor je varuhinja človekovih pravic obvestila Komisijo, da je eden od pritožnikov varuhu človekovih pravic posredoval Avis in PDF, ki sta mu priložena in vsebujeta vsa obvestila o natečajih za zadevni postopek ustanavljanja (vključno s COM/R/106/04). Varuhinja človekovih pravic se je tudi zahvalila Komisiji, da je poslala še eno različico Avisa in obvestila o konkurenci COM/R/106/04. Po skrbni primerjavi obeh različic je varuhinja človekovih pravic sklenila, da se zdi, da bi bil dokument, ki ga je poslala Komisija, lahko popravljena različica prvotne različice Avisa, ki jo je poslal pritožnik. Poleg tega je navedel, da se zdi, da je bil Avis, ki ga je poslala Komisija, ustvarjen 1. marca 2004, medtem ko se zdi, da sta bila Avis in zgoraj navedeni PDF, ki ju je poslal pritožnik, ustvarjena 19. februarja 2004 oziroma 18. februarja 2004 (6). Varuhinja človekovih pravic je zato prosila za pojasnilo v zvezi z očitnim neskladjem med obema različicama Avisa in datumi njune ustanovitve.

V zvezi z možnostjo določitve pritožnikov kot uradnikov je varuh človekovih pravic ugotovil, da je Komisija v svojem mnenju in tudi v odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah menila, da novi kadrovski predpisi določajo absolutno oviro za organizacijo notranjih natečajev za začasne uslužbence, razen tistih, katerih pogodbe so bile sklenjene v skladu s členom 2(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev. Vendar je varuh človekovih pravic poudaril, da je na podlagi informacij, ki so bile neuradno izmenjane na medinstitucionalnih sestankih, na katerih so sodelovale njegove službe, razumel, da druge institucije, ki so se v zvezi s tem sklicevale na: (i) člen 29.1 Kadrovskih predpisov, ki načeloma institucijam omogoča organizacijo notranjih natečajev; in (ii) člen 29.2 Kadrovskih predpisov, ki ponuja še eno možnost zaposlovanja na delovna mesta, za katera se zahtevajo posebne kvalifikacije. Varuhinja človekovih pravic je zato vprašala, ali bi ga Komisija lahko obvestila, ali je njen generalni direktorat za kadrovske zadeve in administracijo izrazil stališče glede morebitne uporabe teh določb v primeru pritožnikov.

Varuh človekovih pravic je v zvezi s splošnim okvirom, v katerem so bile vložene pritožbe, navedel, da se je ob skrbni preučitvi pritožb iz skupne preiskave začel ukvarjati s splošnim okvirom, v katerem so bile vložene. Po preučitvi več razpisov natečajev za zadevni postopek določanja delovnih mest, kot so navedeni v dokumentu PDF Komisije, je ugotovil, da so bile za delovna mesta znanstvenih uradnikov istega razreda A8/A5 zahteve glede delovne dobe v Skupnostih zelo različne, na primer šest, osem, devet in deset mesecev ter eno, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem in šestnajst let. Poleg tega je navedel, da bi lahko druge zahteve, določene v obvestilih o natečajih, ki se nanašajo na primer na poklicne izkušnje, izobrazbo in znanje jezikov, dajale vtis, da temeljijo na profilih oseb, ki so takrat zasedale zadevna delovna mesta. Varuh človekovih pravic je zato na podlagi razpoložljivih informacij izrazil negotovost glede tega, kakšen bi lahko bil interes službe, ki bi ga bilo mogoče razumno razumeti tako, da upravičuje objavo približno 300 različnih natečajev s tako radikalno različnimi pogoji za pripustitev s strani Komisije, ali celo glede tega, ali obstaja jasna pravna podlaga za to, kar bi se lahko zdelo, da je splošna politika, da se kot uradniki določijo osebe, ki nato zasedajo zadevna delovna mesta. Opozoril je, da so bili njegovi pomisleki glede zgoraj navedenega še posebej pereči, ker Komisija ni ponudila zadovoljive razlage ali utemeljitve za obravnavo pritožnikov v splošnem okviru, ki je bil podlaga za pritožbe.

Odgovor Komisije z dne 6. julija 2006

Odgovor Komisije na pismo varuha človekovih pravic z dne 28. aprila 2006 je vseboval pismo, ki ga je komisar Potočnik podpisal varuhu človekovih pravic, in ločene pripombe pod naslovom "odgovor Komisije varuhu človekovih pravic".

Komisar se je v svojem pismu skliceval na nedavno srečanje z varuhom človekovih pravic (7). Komisar je izjavil, da je skrbno preučil primere skupne preiskave, vendar ne vidi možnosti za gibanje v zvezi s pritožniki, saj bi to lahko ogrozilo politiko organiziranja natečajev, da bi se zadovoljile posebne potrebe službe in ne potrebe posameznikov. Dejal je tudi, da je treba zagotoviti sistematičen in skladen pristop k zaposlovanju, ki bo v celoti ustrezal posebnim potrebam Skupnega raziskovalnega središča kot skupine raziskovalnih inštitutov. Generalni direktor bo podrobno pregledal preteklo prakso in morebitne izkušnje iz teh izbirnih postopkov vključil v prihodnje natečaje.

V ločenih pripombah je bilo navedeno, da v zvezi z obvestilom o natečaju COM/R/106/04 različica, ki jo je pritožnik posredoval varuhu človekovih pravic, ni bila pravilna. Obvestilo je bilo prvotno objavljeno 19. februarja 2004. Zaradi napake glede prednosti starejše blagovne znamke je bila popravljena različica pripravljena 1. marca 2004 in nato 3. marca 2004 poslana v objavo ustreznim službam Komisije.

Komisija se je strinjala, da se notranji natečaji lahko organizirajo v skladu z novimi kadrovskimi predpisi in da so lahko odprti za vse uradnike in začasne uslužbence v smislu člena 29.1 kadrovskih predpisov. Vendar ta člen institucijam ne nalaga, da organizirajo notranje natečaje. Le Evropski parlament mora vsakih pet let organizirati notranje natečaje za svoje začasne uslužbence iz člena 2(c).

Vendar Komisija meni, da trenutno ni primerno organizirati notranjih natečajev, zlasti ker je namen takih natečajev zadovoljiti potrebe po osebju, ko se pojavijo. Trenutno ima Komisija po več javnih natečajih na raziskovalnem področju rezervne sezname več kot 150 oseb za funkcionalno skupino AD. Komisija je poudarila, da so imeli pritožniki priložnost sodelovati na teh natečajih. Komisija je tudi poudarila, da so bile pogodbe vseh pritožnikov podaljšane za nedoločen čas, čeprav poskusna doba ni bila zaključena.

Komisija je v zvezi z vprašanjem, ali obvestila o natečajih v postopku ustanavljanja ustvarjajo vtis, da temeljijo na profilih oseb, ki so leta 2004 zasedale delovna mesta, navedla, da vsako obvestilo o natečaju vsebuje opis delovnega mesta, ki ustreza potrebam službe in zahtevam institucij na področju raziskav. Poleg tega se je v primeru razpisov natečajev za delovna mesta A4, A5 ali A6 (nevodstvena delovna mesta) zdelo razumno zahtevati več let ustreznih delovnih izkušenj. Komisija je dodala, da čeprav ni bilo sistematičnega pristopa k določitvi meril za zaposlovanje, so bila ta merila določena za vsak primer posebej in prilagojena zahtevam službe. Glavna ustanovitev znotraj Generalnega direktorata za raziskave, na katero se nanašajo pritožbe, je bila izvedena leta 2004, v nasprotju s posebno politiko (SEC(2001)1869)(8). Za takšno vajo ni bilo načrtov. Vendar bi lahko Komisija organizacijo notranjih natečajev načrtovala za vsak primer posebej, čeprav taki natečaji ne bi bili organizirani na zahtevo začasnih uslužbencev, temveč zgolj na podlagi zahtev službe. V takem primeru bi postopek nadzoroval ustrezni generalni direktor v skladu s posebnimi merili.

Pripombe pritožnika na odgovor Komisije z dne 6. julija 2006

Prvič, pritožnica je navedla, da meni, da bi bila organizacija notranjih natečajev, na katerih bi lahko sodelovali pritožniki, v interesu službe, glede na to, da bi taki natečaji lahko dopolnili politiko Komisije za uskladitev različnih pogodb za raziskovalno osebje, ki obstajajo znotraj Komisije. Poleg tega je poudarila, da zdaj manj kot 20 začasnih uslužbencev zaseda stalna delovna mesta v JRC na podlagi pogodbe za nedoločen čas. To naj ne bi bilo skladno, saj naj ta možnost ne bi bila predvidena v Pogojih za zaposlitev drugih uslužbencev. Drugič, pritožnik je poudaril, da opravlja enake naloge in prevzema enake odgovornosti kot uradnik, vendar zaradi zgoraj opisanega posebnega položaja ne more napredovati ali imeti dostopa do notranje mobilnosti znotraj Komisije. Po njenem mnenju je tak položaj precej demotivativen. Menila je tudi, da bi morala biti najpomembnejša prednostna naloga Komisije interes njenega osebja.

ODLOČBA

1 Uvodna opomba

1.1 Varuh človekovih pravic je prejel skupno devet pritožb (9) zoper Skupno raziskovalno središče Komisije (JRC) v zvezi s postopkom za imenovanje začasnih uslužbencev za stalne uradnike v različnih inštitutih Skupnega raziskovalnega središča Komisije (Inštitut za okolje in trajnostni razvoj, Inštitut za zaščito in varnost državljanov in Inštitut za zdravje in varstvo potrošnikov v Ispri ter Inštitut za referenčne materiale in meritve v Geelu). Postopek je bil objavljen 19. februarja 2004.

1.2 Glede na to, da se zdi, da so obtožbe in trditve v pritožbah tesno povezane, se je varuhinja človekovih pravic odločila za skupno preiskavo.

2 Zatrjevana kršitev zagotovil

2.1 Pritožniki so trdili, da je Komisija kršila zagotovila, ki jim jih je dala v zvezi z njihovimi možnostmi, da postanejo stalni uradniki, in da so na podlagi teh domnev sprejeli njihova delovna mesta.

Po navedbah pritožnikov so prejeli zagotovila (ob različnih časih in v različnih oblikah), da bodo lahko sodelovali v postopku ustanavljanja začasnih uslužbencev v JRC, da bi postali stalni uradniki pred začetkom veljavnosti novih kadrovskih predpisov 1. maja 2004. Nekateri pritožniki (10) so se sklicevali zlasti na razgovore za zaposlitev in navedli, da jih je vodja enote za podporo upravljanju Inštituta JRC za referenčne materiale in meritve, ki je bil član izbirne komisije, v navzočnosti drugih članov komisije obvestil, da bodo lahko sodelovali v postopku ustanavljanja začasnih uslužbencev v JRC, če bodo njihove pogodbe podpisane do 31. oktobra 2003. Pritožniki menijo, da so na podlagi danih zagotovil sprejeli vse potrebne ukrepe, da bi zapustili delovna mesta, ki so jih takrat imeli, da bi lahko podpisali pogodbe s Komisijo.

2.2 Če povzamemo, Komisija ne priznava, da so pritožniki prejeli zagotovila, ki bi lahko ustvarila trdna pričakovanja, da jim bo postopek ustanavljanja koristil.

Prvič, Komisija trdi, da tudi če bi vodja enote nekatere pritožnike prepričal, da jih je mogoče hitro ugotoviti, take pripombe za Komisijo niso bile zavezujoče, ker oseba, ki naj bi te pripombe podala, za to ni bila pooblaščena.

Drugič, po mnenju Komisije pritožniki in Komisija več kot 18 mesecev po nastanku dejstev težko ugotovijo naravo in vsebino takih pripomb.

2.3 V zvezi s trditvijo Komisije, da vodja enote ni pooblaščena oseba za dajanje zagotovil, varuh ugotavlja, da je bila oseba, za katero so pritožniki izrecno ugotovili, da je dala taka zagotovila, vodja enote za podporo upravljanju Inštituta JRC za referenčne materiale in meritve. Varuhinja človekovih pravic ne razume, da Komisija trdi, da obveščanje oseb, ki bodo ali so bile pred kratkim zaposlene, o njihovih poklicnih možnostih in namenih JRC v zvezi s tem ni spadalo v okvir nalog takega vodje enote.

2.4 Vendar po mnenju varuha človekovih pravic dokazi in argumenti, ki so jih predložili pritožniki, ne dokazujejo niti tega, da so izjave, ki so jim bile dane, šteli za zavezujočo zavezo Komisije, da jih bo imenovala za uradnike, niti tega, da bi jih lahko razumno šteli za take.

2.5 Varuh zato meni, da nadaljnje preiskave v zvezi s to trditvijo niso upravičene.

3 Očitek nepravičnosti

3.1 Pritožniki so trdili, da je Komisija nepravično uporabila zahteve glede delovne dobe v postopku zaposlovanja in da zato začasni uslužbenci, zaposleni pod enakimi pogoji, niso imeli enakih možnosti, da bi se zaposlili kot stalni uradniki.

Pritožniki so v podporo svoji trditvi na kratko poudarili, da je minimalna zahteva po šestmesečni delovni dobi pri Skupnostih kot statutarnih uslužbencih povzročila položaj, v katerem začasni uslužbenci, ki so bili zaposleni pod enakimi pogoji, niso imeli vseh enakih možnosti, da bi se zaposlili kot stalni uradniki.

3.2 Komisija je v svojem mnenju poudarila, da lahko kot pogoj za pripustitev k natečaju, namenjenemu zaposlovanju začasnih uslužbencev, zahteva minimalno delovno dobo v Skupnostih, in se sklicevala na zadevo T-214/99, Carrasco Benitez proti Komisiji. Poleg tega je bilo treba upoštevati izkušnje kot zakonski uslužbenec na ravni zahtevane delovne dobe (združeni zadevi T-40/96 in T-55/96, Kerros in Kohn Berge proti Komisiji). Po mnenju Komisije ni bilo diskriminacije, ker so bili vsi začasni uslužbenci, ki so bili v enakem položaju, obravnavani enako.

Komisija je v odgovor na nadaljnje poizvedbe dodala, da je določila zahtevo po šestmesečni delovni dobi, ker po njenem mnenju ne more biti krajša od trajanja poskusne dobe, ki je v primeru začasnih uslužbencev, zaposlenih pod enakimi pogoji kot pritožniki, šest mesecev. Komisija je trdila tudi, da ima diskrecijsko pravico pri določanju zahtev za natečaje in da je bila zahteva glede delovne dobe za vsak razpis natečaja določena v skladu z interesom službe.

3.3 Varuh človekovih pravic meni, da je pri preučevanju te obtožbe koristno najprej obravnavati posebno vprašanje minimalne zahteve glede delovne dobe šestih mesecev in njeno uporabo za pritožnike, nato pa na splošno preučiti ureditev postopka ustanavljanja, objavljenega 19. februarja 2004.

Obravnava pritožnikov

3.4 Komisija meni, da je vse začasne uslužbence, ki so v enakem položaju, obravnavala enako, saj so lahko v postopku ustanavljanja sodelovali le tisti, ki so izpolnjevali minimalno merilo šestmesečne delovne dobe v Skupnostih kot statutarni uslužbenci.

3.5 Pritožniki menijo, da če njihov položaj primerjamo s položajem začasnih uslužbencev, ki so bili zaposleni na podlagi merila šestmesečne delovne dobe, so bili vsi uspešni v istem izbirnem postopku, zaposleni so bili z istega rezervnega seznama v isti razred A8 približno istočasno, nazadnje pa so imeli vsi enake petletne pogodbe.

3.6 Varuh človekovih pravic najprej ugotavlja, da se argumenti, ki so jih pritožniki navedli v podporo trditvi o nepoštenosti, nanašajo predvsem na načelo enakega obravnavanja. V zvezi s tem opozarja na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero je načelo enakega obravnavanja kršeno, kadar se dve kategoriji oseb, katerih pravne in dejanske okoliščine ne kažejo bistvenih razlik, obravnavata različno (11).

3.7 V zvezi z obravnavanim primerom varuh človekovih pravic ugotavlja, da pritožniki do 2. (ali 5.) marca 2004 niso imeli šestmesečne delovne dobe v Skupnostih kot statutarni uslužbenci, kot je bilo zahtevano v ustreznih razpisih natečajev, in zato meni, da dejanske okoliščine pritožnikov dejansko niso bile enake dejanskim okoliščinam začasnih uslužbencev, ki so na ta datum izpolnjevali merilo šestmesečne delovne dobe.

3.8 Varuh zato meni, da pritožnikom ni uspelo dokazati, da je Komisija z uporabo zahteve po najmanj šestmesečni delovni dobi pri Skupnostih kot statutarnih uslužbencih kršila načelo enakega obravnavanja. Pritožniki tudi niso navedli drugih argumentov, ki bi dokazovali, da jih je Komisija v zvezi s tem obravnavala nepošteno.

Postopek ustanovitve na splošno

3.9 Varuh človekovih pravic je Komisijo obvestil, da je med skrbnim preučevanjem pritožb iz skupne preiskave postal zaskrbljen zaradi splošnega okvira, v katerem so se pojavile. Varuh človekovih pravic je Komisijo med drugim obvestil, da je po pregledu več razpisov natečajev za zadevni postopek ustanavljanja ugotovil, da za delovna mesta znanstvenih uradnikov istega razreda A8/A5 obstajajo zelo različne zahteve glede delovne dobe v Skupnostih, kot so šest, osem, devet in deset mesecev (12) ter eno, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem in šestnajst let. Poleg tega bi lahko druge zahteve, določene v obvestilih o natečajih, ki se nanašajo na primer na poklicne izkušnje, izobrazbo in znanje jezikov, dajale vtis, da temeljijo na profilih oseb, ki so takrat zasedale zadevna delovna mesta. Varuh človekovih pravic je zato na podlagi razpoložljivih informacij izrazil negotovost glede tega, kakšen bi lahko bil interes službe, ki bi ga bilo mogoče razumno razumeti tako, da upravičuje objavo približno 300 različnih natečajev s tako radikalno različnimi pogoji za pripustitev s strani Komisije, ali celo glede tega, ali obstaja jasna pravna podlaga za to, kar bi se lahko zdelo, da je splošna politika, da se kot uradniki določijo osebe, ki nato zasedajo zadevna delovna mesta.

3.10 Komisija je v odgovoru priznala, da je bil zadevni postopek ustanovitve v nasprotju s posebno politiko Komisije (SEC(2001)1869), in navedla, da ni načrtov za nadaljnje takšno izvajanje. Komisija je tudi priznala, da v zadevnem postopku ni bilo sistematičnega pristopa k določitvi meril za zaposlovanje. Vendar so bila po mnenju Komisije taka merila določena za vsak primer posebej in prilagojena zahtevam službe.

Poleg tega je pristojni komisar obvestil varuhinjo človekovih pravic, da bo generalni direktor podrobno pregledal preteklo prakso in morebitne izkušnje iz teh izbirnih postopkov vključil v prihodnje natečaje.

3.11 Varuh človekovih pravic meni, da Komisija ni prepričljivo pojasnila, kako zahteve službe upravičujejo organizacijo zadevnih natečajev.

3.12 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je Sodišče prve stopnje uporabilo izraz "navidezni natečaj"(13) pri sklicevanju na natečaj, na katerem je izbrani kandidat imenovan vnaprej.

Varuh človekovih pravic obžaluje, da so bile zahteve natečajev, na katere se nanašajo te pritožbe, določene tako, da so lahko dajale vtis, da so bili uspešni kandidati znani vnaprej in da so bili poleg tega tako radikalno drugačni za isto kategorijo delovnih mest, da so se zdeli samovoljni. Varuhinja človekovih pravic zato meni, da obstajajo dokazi prima facie o nepravilnostih. Zato varuh človekovih pravic meni, da je treba oceniti, ali bi ti dokazi prima facie o nepravilnostih lahko imeli (i) splošne posledice in (ii) posledice zlasti za pritožnike.

3.13 V zvezi z možnimi splošnimi posledicami zgoraj navedenih dokazov prima facie o nepravilnostih je varuhinja človekovih pravic seznanjena z izjavo Komisije, da ni načrtov za nadaljnje tovrstno ukrepanje.

Poleg tega varuhinja človekovih pravic ugotavlja in pozdravlja pobudo, napovedano v pismu komisarja Potočnika varuhu človekovih pravic, za podroben pregled pretekle prakse zaposlovanja v Skupnem raziskovalnem središču in vključitev morebitnih izkušenj v prihodnje natečaje. V zvezi s tem bo varuhinja človekovih pravic preučila, ali bi bilo koristno začeti preiskavo na lastno pobudo o upravljanju človeških virov v Skupnem raziskovalnem središču. V skladu s tem bo v nadaljevanju podana dodatna pripomba.

Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic meni, da v okviru teh pritožb niso potrebne dodatne preiskave v zvezi z morebitnimi splošnimi posledicami načina organizacije zadevnih natečajev.

3.14 V zvezi z možnimi posledicami zgoraj navedenih dokazov prima facie o nepravilnostih zlasti za pritožnike bo varuh človekovih pravic obravnaval ta vidik pritožb v nadaljevanju, in sicer v delu 4 odločbe, v zvezi z zahtevo pritožnikov.

4 Trditev o organizaciji notranjega natečaja

4.1 Pritožniki so trdili, da bi morala Komisija objaviti notranji natečaj za njihovo zaposlitev za nedoločen čas.

Po mnenju pritožnikov je bil postopek, po katerem so bili zaposleni kot začasni uslužbenci, enakovreden ali celo enak natečajem za izbor uradnikov in je bil takrat edini način za zaposlitev raziskovalnega osebja.

Poleg tega so pritožniki poudarili, da nimajo možnosti za poklicni razvoj kot začasni uslužbenci ter da nimajo enakih ugodnosti in pravic kot uradniki, čeprav opravljajo enake naloge kot oni.

4.2 Komisija je najprej menila, da novi kadrovski predpisi določajo absolutno oviro za organizacijo notranjih natečajev za začasne uslužbence, razen tistih, katerih pogodbe so bile sklenjene v skladu s členom 2(c) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev.

4.3 Varuh človekovih pravic je poudaril, da na podlagi informacij, ki jih je neformalno izmenjal na medinstitucionalnih srečanjih, na katerih so sodelovale njegove službe, razume, da stališča Komisije ne morejo deliti druge institucije, ki so se v zvezi s tem sklicevale na: (i) člen 29.1 Kadrovskih predpisov, ki načeloma institucijam omogoča organizacijo notranjih natečajev; in (ii) člen 29.2 Kadrovskih predpisov, ki ponuja še eno možnost zaposlovanja na delovna mesta, za katera se zahtevajo posebne kvalifikacije.

4.4 Komisija se je v odgovor strinjala, da se notranji natečaji lahko organizirajo v skladu z novimi kadrovskimi predpisi in da so lahko odprti za vse uradnike in začasne uslužbence v smislu člena 29.1 kadrovskih predpisov.

Komisija je na kratko navedla, da trenutno ni primerno organizirati notranjih natečajev, zlasti ker je namen takih natečajev zadovoljiti potrebe po osebju, ko se pojavijo. Vendar bi lahko Komisija organizacijo notranjih natečajev načrtovala za vsak primer posebej, čeprav taki natečaji ne bi bili organizirani na zahtevo začasnih uslužbencev, temveč zgolj na podlagi zahtev službe. V takem primeru bi postopek nadzoroval ustrezni generalni direktor v skladu z določenimi merili.

4.5 Varuh pozdravlja dejstvo, da je Komisija spremenila svoje prvotno stališče in se strinjala z varuhom človekovih pravic in drugimi institucijami, da je v skladu z novimi kadrovskimi predpisi mogoče organizirati notranje natečaje za raziskovalno osebje.

4.6 Varuh človekovih pravic kljub temu ugotavlja, da tudi če bi nadaljeval preiskavo in ob predpostavki, da bi bil rezultat lahko ugotovitev, da je bila organizacija zadevnega postopka ustanavljanja primer nepravilnosti, ker je bila v nasprotju z deklarirano politiko Komisije, ali celo, da je šlo za "navidezne" natečaje v smislu, da je Sodišče prve stopnje uporabilo zadnjenavedeni izraz, varuh človekovih pravic Komisiji očitno ni mogel predlagati, naj organizira (podoben) natečaj za zaposlovanje pritožnikov. Poleg tega nič ne kaže na to, da so pritožniki zdaj v slabšem materialnem položaju, kot bi bili, če zadevni postopek ustanavljanja ne bi bil organiziran.

Zato varuhinja človekovih pravic meni, da podaljšanje te preiskave v zvezi s trditvijo pritožnikov ne bi bilo koristno.

4.7 Vendar pa varuhinja opozarja, da Komisiji nič ne preprečuje, da bi v prihodnje organizirala notranjo konkurenco v skladu z veljavnimi pravili.

4.8 Varuh ugotavlja, da Komisija očitno ne izključuje organizacije notranjega natečaja, na katerem bi lahko pritožniki sodelovali v prihodnosti, če bi to zahtevali interesi službe. Vsak tak prihodnji natečaj bi potekal pod nadzorom ustreznega generalnega direktorja in v skladu z določenimi merili.

V zvezi s tem in ob upoštevanju tega, kar so pritožniki večkrat poudarili med preiskavo, in sicer da je zadevni postopek ustanavljanja izhajal iz splošne kadrovske politike v JRC in da so začasni uslužbenci, ki niso bili sprejeti v ta postopek, edini člani raziskovalnega osebja JRC v tej kategoriji, ki zasedajo stalna delovna mesta s pogodbami za nedoločen čas in ostajajo v JRC, bo varuh človekovih pravic v nadaljevanju podal dodatno pripombo.

5 Sklepna ugotovitev

Varuhinja človekovih pravic iz zgoraj pojasnjenih razlogov meni, da nadaljnje preiskave v zvezi s temi pritožbami niso upravičene.

Varuh človekovih pravic zato zaključuje zadeve.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Komisije.

NADALJNJE OPOZORILO

1. Varuhinja človekovih pravic pozdravlja pobudo, napovedano v pismu komisarja Potočnika varuhu človekovih pravic, za podroben pregled pretekle prakse zaposlovanja v Skupnem raziskovalnem središču in vključitev morebitnih izkušenj v prihodnje natečaje. V zvezi s tem bo varuhinja človekovih pravic preučila, ali bi bilo koristno začeti preiskavo na lastno pobudo o upravljanju človeških virov v Skupnem raziskovalnem središču.
2. Varuh človekovih pravic pozdravlja izjavo Komisije, da lahko za vsak primer posebej organizira notranje natečaje, če je to v interesu službe, in da bodo vsi taki prihodnji natečaji potekali pod nadzorom ustreznega generalnega direktorja v skladu z določenimi merili. V zvezi s tem varuh človekovih pravic meni, da bi Komisija lahko koristno pregledala status članov raziskovalnega osebja Skupnega raziskovalnega središča, ki kot začasni uslužbenci zasedajo stalna delovna mesta s pogodbami za nedoločen čas.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Kadar se izraz „pritožniki“ uporablja v množini, se v vseh devetih primerih, zajetih v skupni preiskavi, navede sklicevanje na pritožnike. V ednini je uporabljen izraz „pritožnik“, kadar so navedena dejstva ali pripombe, značilne za pritožnika v tej zadevi.

(2) Pritožniki v zadevah 2274/2005/MHZ, 2275/2005/MHZ in 2276/2005/MHZ.

(3) Pritožnica je pojasnila, da se je prijavila na to delovno mesto, da bi zagotovila podlago za pritožbo v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov.

(4) Zadeva T-214/99, Carrasco Benitez proti Komisiji, ZOdl. JU, str. IA-257 in II-1169.

(5) združeni zadevi T-40/96 in T-55/96, Kerros in Kohn Berge proti Komisiji, RecFP 1997, str. IA-47; II-135.

(6) Zdi se, da je vsebina obeh dokumentov enaka, razen da je v dokumentu Komisije končni datum natečajev 5. marec 2004, medtem ko je v dokumentu, ki ga je poslal pritožnik, končni datum natečajev 2. marec 2004. Naslov URL obeh dokumentov pa se razlikuje: zdi se, da je bil pritožnikov dokument natisnjen 26. februarja 2004 s spletne strani Intranet, dostopne prek https://intracomm.cec.eu.int, medtem ko se zdi, da je bil dokument Komisije natisnjen 2. marca 2004 s spletne strani Intranet, dostopne prek http//:www.cc.cec.

(7) Varuh človekovih pravic domneva, da se pismo komisarja nanaša na sestanek, ki je potekal 16. maja 2006 med varuhom človekovih pravic in komisarjem Potom čnikom v njegovi pisarni v Strasbourgu. Varuh človekovih pravic, ki sta ga spremljala dva člana njegovih služb, je med drugim pojasnil, kaj počne, da bi službe Komisije opozoril na potrebo po kulturi storitvene naravnanosti in preglednosti v okviru posodobitve uprave EU, ter izrazil pripravljenost, da se v ta namen sreča s strateškimi akterji v GD za raziskave in Skupnem raziskovalnem središču. O obravnavanih pritožbah se ni razpravljalo.

(8) Varuh človekovih pravic je pregledal dokument SEC(2001)1869 in ugotavlja, da je na strani 12 tega dokumenta navedeno, da je treba začasno zaposlovanje začasnih raziskovalnih uslužbencev s petletnimi pogodbami z možnostjo podaljšanja ali pogodbami za nedoločen čas prekiniti do konca leta 2002 ali najpozneje po sestavi prvih rezervnih seznamov po javnem natečaju za raziskovalna delovna mesta. Poleg tega je bilo v memorandumu določeno, da je treba začasne raziskovalne uslužbence, ki so že opravljali delo in so bili uspešni na notranjih ali zunanjih natečajih, določiti brez odlašanja in brez kakršnega koli drugega merila, kot je merilo uspešnosti na takem natečaju. V obvestilu je bilo tudi navedeno, da bi bilo treba izbirni postopek, na podlagi katerega so bili ti uslužbenci zaposleni, šteti za ustrezen natečaj (postopek je bil enak postopku na zunanjem natečaju).

(9) Poleg te pritožbe (2666/2005/MHZ) so drugi očitki: 2075/2005/(ELB)MHZ, 2274/2005/MHZ, 2275/2005/MHZ, 2276/2005/MHZ, 2349/2005/(OV)MHZ, 2354/2005/MHZ, 2079/2005/MHZ in 3685/2005/(BU)MHZ.

(10) Pritožniki v zadevah 2274/2005/MHZ, 2275/2005/MHZ in 2276/2005/MHZ.

(11) Zadeva T-211/95, Petit-Laurent proti Komisiji, RecFP 1997, str.

(12) Varuh človekovih pravic se je zlasti seznanil z vsebino več razpisov natečajev za delovna mesta znanstvenih uradnikov iz razreda A8/A5, za katera je bila zahtevana delovna doba krajša od enega leta.

(13) Združeni zadevi T-66/96 in T-221/97, Mellet proti Sodišču, RecFP, str.