Strasbourg, 4. septembra 2007

Spoštovani gospod X,

Dne 31. maja 2005 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo proti Evropski komisiji v zvezi s povračilom stroškov selitve in plačilom dnevnic.

Z elektronsko pošto z dne 3. junija 2005 ste mi poslali dodatne dokumente v zvezi z vašo pritožbo.

Pritožbo sem 5. julija 2005 posredoval predsedniku Evropske komisije. Rok za izdajo mnenja je bil 30. september 2005.

julija 2005 ste mi poslali še eno elektronsko sporočilo v zvezi z vašo pritožbo, na katero sem odgovoril 12. septembra 2005. Istega dne sem o tem obvestil Komisijo. V pismu sem ga nadalje obvestil o podaljšanju roka za njegovo mnenje do 31. oktobra 2005.

Komisija mi je svoje mnenje poslala 22. novembra 2005.

Dne 5. decembra 2005 sem vam ga poslal z vabilom, da do 31. januarja 2006 predložite svoje pripombe. Svoje pripombe ste mi poslali 27. januarja 2006.

Dne 6. oktobra 2006 ste mi poslali dodatne dokumente v zvezi z vašo pritožbo.

maja 2007 sem Komisiji predlagal sporazumno rešitev vaše pritožbe.

Komisija je 19. julija 2007 poslala odgovor na ta predlog.

Dne 23. julija 2007 sem vam poslal kopijo odgovora Komisije s pozivom, da do 31. avgusta 2007 predložite svoje pripombe. Z elektronskim sporočilom z istega dne ste moje službe obvestili, da ne želite podati nadaljnjih pripomb.

Med telefonskim pogovorom z mojimi službami 23. julija 2007 ste jih obvestili, da menite, da je bila dosežena sporazumna rešitev, in se zahvalili varuhu človekovih pravic za njegovo posredovanje.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Po mnenju pritožnika so bila upoštevna dejstva, če povzamemo, naslednja:

Pritožnik je uradnik Evropske komisije od 16. januarja 2004. Pred imenovanjem za uradnika je živel v Barceloni. Da bi lahko začel opravljati svoje naloge, se je moral zato preseliti iz Barcelone v Bruselj.

Pritožniku so bile izplačane dnevnice do vključno junija 2004. Urad Komisije za vodenje in plačevanje posameznih pravic (PMO) ga je z dopisom z dne 9. julija 2004 obvestil, da mora povrniti 1079,96 EUR, saj je bil do 14. maja 2004 upravičen le do dnevnic. Pritožnik meni, da je bil upravičen do izplačila dnevnic med celotno poskusno dobo s podaljšanjem za en mesec.

julija 2004 je pritožnik Komisiji poslal ocene za svojo selitev iz Barcelone v Bruselj.

Po predložitvi ocen za njegovo selitev iz Barcelone v Bruselj je Komisija 7. septembra 2004 pritožnika obvestila, da je zavrnila ocene, kijih je predložil, "ker je najcenejši za več kot 50 % presegel povprečno ceno, ki jo je storitev deset let opazovala za enako storitev". Komisija je nato pritožnika obvestila, da se je v skladu s členom 9 Priloge VII h Kadrovskim predpisom obrnila na drugo selitveno podjetje in da je bil znesek njene ocene za primerljivo storitev odobren. Pritožnik je 13. septembra 2004 obvestil Komisijo, da se ne strinja z izbiro selitvenega podjetja, ker ne ponuja primerljive storitve. Po njegovem mnenju je družba, ki jo je izbral, ponujala storitev polne obremenitve, medtem ko je družba, ki jo je izbrala Komisija, ponujala storitev delne obremenitve. Pritožnik je navedel, da želi storitev s polno obremenitvijo, ker po njegovem mnenju njegovi obrati niso mogli preživeti daljšega obdobja zalog, potrebnega za odstranitev delne obremenitve.

Pritožnik je v pritožbi pri Evropskem varuhu človekovih pravic navedel naslednje trditve:

1. Komisija naj bi od njega napačno zahtevala povračilo dnevnic.
2. Komisija naj ne bi pravno utemeljila svoje odločitve v zvezi s povračilom njegove selitve.
3. Komisija v dveh mesecih ni upoštevala njegovih ugovorov in ga je po enem mesecu obvestila, da se je zoper odločbo Komisije mogoče pritožiti le z uporabo postopka iz člena 90 Kadrovskih predpisov.

Pritožnik je predložil naslednje trditve:

1. Komisija bi mu morala plačati 1350 EUR kot nadomestilo za (i) petmesečno najemnino v Barceloni(1) in (ii) 100 EUR za škodo na njegovih obratih.
2. Komisija bi mu morala povrniti 219,96EUR (2), to je znesek, ki ustreza razliki med odobreno oceno in zneskom, ki ga je dejansko plačal.

Poizvedba

Pristop varuha človekovih pravic

Varuh človekovih pravic se je odločil začeti preiskavo o pritožnikovi prvi trditvi in ga o tem obvestil s pismom z dne 5. julija 2005. Vendar je varuh človekovih pravic v istem dopisu pritožnika nadalje obvestil, da se je odločil, da bo te vidike pritožbe štel za nedopustne na podlagi člena 2(8)(3) statuta varuha človekovih pravic, saj se zdi, da notranja pravna sredstva iz člena 90 Kadrovskih predpisov v zvezi z njegovo drugo in tretjo trditvijo ter njegovima dvema trditvama niso bila izčrpana. Pritožnik je bil obveščen, da ti vidiki pritožbe zato ne bodo zajeti v preiskavo varuha človekovih pravic.

Nadaljnja korespondenca pritožnika

Pritožnik je v elektronskem sporočilu z dne 11. julija 2005 izpodbijal sklep varuha človekovih pravic o nedopustnosti v zvezi z njegovo drugo in tretjo trditvijo ter njegovima dvema trditvama. Navedel je, da sta bili njegova druga in tretja trditev navedeni v pritožbi, ki jo je vložil na podlagi člena 90(2),točka 4, Kadrovskih predpisov. Pritožnik je nadalje navedel, da sta bili njegovi trditvi implicitno navedeni tudi v tej pritožbi.

Odgovor varuha človekovih pravic

Po nadaljnji preučitvi pritožnikovega spisa je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da je iz informacij, ki jih vsebuje, razvidno, da je pritožnik pri Komisiji vložil dve pritožbi v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov. 27. avgusta 2004 je vložil prvo pritožbo v zvezi z odločbo Komisije, s katero je od njega zahteval vračilo zneska 1079,96 EUR, ki ustreza dnevnicam. Ta pritožba je bila 25. novembra 2004 zavrnjena. Dne 12. oktobra 2004 je vložil novo pritožbo v zvezi z odločbo Komisije o povračilu stroškov njegove selitve, ki je bila 21. januarja 2005 zavrnjena.

Z dopisom z dne 12. septembra 2005 se je varuh človekovih pravic pritožniku opravičil in ga obvestil, da bodo njegove druge in tretje obtožbe ter njegovi dve obtožbi zajeti v tej preiskavi.

Mnenje Komisije

Mnenje Komisije o pritožbi je bilo, če povzamemo, naslednje:

V zvezi s prvo trditvijo pritožnika, ki se nanaša na povračilo dnevnic, je Komisija navedla, da je lahko, ker ni upravičen do gospodinjskega dodatka, na podlagi člena 10(2)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom upravičen le do dnevnic za zakonsko določeno obdobje 120 dni. V pritožnikovem primeru je ta zakonski rok začel teči na dan, ko je prevzel svoje dolžnosti, to je 16. januarja 2004, in se je iztekel 14. maja 2004. Vendar je pritožnik zaradi napake pri vnosu teh pravic v podatkovno zbirko Sysperpomotoma prejemal dnevnice do konca junija 2004. Komisija je napako opazila in z obvestilom z dne 9. julija 2004 pritožnika obvestila, da namerava izterjati preplačilo v višini 1079,96 EUR v skladu s členom 85(5) Kadrovskih predpisov. Komisija se je v svojem mnenju za to napako opravičila.

Komisija se je nadalje sklicevala na odločbo organa za imenovanja z dne 25. novembra 2004, s katero je bila zavrnjena pritožba pritožnika, vložena 27. avgusta 2004 v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov zoper odločbo Komisije o izterjavi 1079,96 EUR. Komisija je navedla, da je OI v odločbi z dne 25. novembra 2004 že potrdil utemeljenost odločbe Komisije o izterjavi preplačila.

V zvezi z drugo pritožnikovo trditvijo je Komisija poudarila, da je pritožnik 22. julija 2004 predložil dve oceni odstranitve, povezani z njegovo selitvijo iz Barcelone v Bruselj. Istega dne je Komisija od pritožnika zahtevala tretjo oceno, obrazec zahtevka in seznam zalog, da bi dopolnil svoj spis, ter navedla, da bi moral od selitvenega podjetja zahtevati ceno delne obremenitve, ker majhna količina njegove selitvene obremenitve ne more upravičiti cene polne obremenitve. Pritožnik je odgovoril, da člen 9(6) Priloge VII h Kadrovskim predpisom zahteva le predložitev dveh ocen. Pojasnil je tudi, da ne more zaprositi za delno obremenitev, če želi, da se premaknejo tudi njegove rastline. Po navedbah pritožnika njegovi obrati niso mogli preživeti daljšega obdobja zalog, potrebnega za odstranitev delne obremenitve.

Komisija je navedla, da je pritožnik po več stikih med njenimi službami in pritožnikom nazadnje predložil tretjo oceno. Z elektronsko pošto z dne 7. septembra 2004 je Komisija obvestila pritožnika, da ne more sprejeti predloženih ocen, saj je najcenejša za več kot 50 % presegla povprečno ceno za podobno storitev iz Španije v Bruselj, izračunano na podlagi stroškov selitve v zadnjih desetih letih.

Ker so bile po mnenju Komisije „tri“ ocene, ki jih je predložil pritožnik, pretirane, je Komisija v skladu s členom 9 Priloge VII h Kadrovskim predpisom pridobila dodatno oceno za odstranitev. Ta dodatna ocena je znašala 1094 EUR in je ponujala raven storitve, primerljivo s tisto, ki so jo predlagale družbe, s katerimi je stopil v stik pritožnik.

Komisija je poleg tega navedla, da je z odločbo z dne 8. septembra 2004 pritožnika uradno obvestila o znesku, ki ga je moral vrniti, to je 1094 EUR, in o podlagi, na kateri je bil ta znesek določen. V tej odločbi z dne 8. septembra 2004, ki je sledila vrsti telefonskih klicev in elektronskih sporočil med pritožnikom in štirimi člani osebja Komisije, ki so trajali približno deset tednov, je Komisija pritožnika obvestila, da čeprav lahko sam izbere katero koli drugo selitveno podjetje, je bilo najvišje povračilo določeno na zgoraj navedeni znesek in da bo moral plačati kakršne koli dodatne stroške.

V zvezi s tretjo trditvijo pritožnika je Komisija navedla, da to ni bil točen odraz zadevnih dogodkov. Pred odločbo Komisije z dne 8. septembra 2004 so bili vzpostavljeni številni stiki med pritožnikom in več člani osebja Komisije. Iz pritožnikovega spisa je razvidno, da si je Komisija takoj prizadevala odgovoriti na pritožnikova elektronska sporočila.

Komisija je poleg tega navedla, da je bilo po tem, ko je bil poslan dopis, s katerim je bila odobrena ocena selitve, običajno malo stikov med Komisijo in uslužbencem, ki se je selil, ali pa jih sploh ni bilo, dokler ta uslužbenec po opravljeni selitvi ni vložil zahtevka za povračilo selitvenih stroškov in spremnih dokumentov. Vendar se pritožnik v obravnavani zadevi ni strinjal z najvišjim zneskom povračila, ki ga je odobrila Komisija, in je Komisijo pozval, naj ponovno preuči svojo odločitev. Po več stikih med pritožnikom in različnimi člani osebja Komisije je pritožnika končno sprejel vodja enote Komisije, pristojne za upravljanje posameznih finančnih pravic, da bi razpravljal o njegovem primeru. Na tem sestanku in v dodatnem elektronskem sporočilu z dne 8. oktobra 2004 je vodja oddelka pojasnil, da je edini način za izpodbijanje odločbe z dne 8. septembra 2004 vložitev pritožbe na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov. Opravičil se je tudi, če bi ga stiki z osebjem Komisije, odgovornim za vodenje pritožnikovega spisa, lahko zavedli glede možnosti, ki jih ima na voljo za izpodbijanje odločbe Komisije z dne 8. septembra 2004.

Komisija je vsekakor menila, da je pritožnik vedel za možnost izpodbijanja odločbe Komisije z dne 8. septembra 2004 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov. Glede na to, da je pritožnik 27. avgusta 2004 že vložil pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov v zvezi s svojimi dnevnicami, je bilo namreč jasno, da je bil, ko je prejel odločbo o odstranitvi, dobro seznanjen z možnostmi, ki jih ponuja člen 90(2) Kadrovskih predpisov.

V zvezi s pritožnikovim zahtevkom je Komisija navedla, da je pritožnik sam izbral podjetje in da se je popolnoma zavedal dejstva, da je bil znesek 1094 EUR najvišji znesek povračila, ki ga je odobrila Komisija. Komisija se zato ni mogla strinjati s plačilom razlike med tem zneskom in dejansko nastalimi stroški, ki je znašala skoraj 1314 EUR.

Komisija je sklenila, da se glede na navedeno pritožniku ne bi smelo dodeliti niti nadomestilo niti kakršno koli drugo povračilo.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojem odgovoru vztrajal pri svoji pritožbi in na kratko podal naslednje pripombe.

Pritožnik je v zvezi s povračilom dnevnic navedel, da so bili nekateri njegovi sodelavci, ki so bili v enakem individualnem položaju kot on, upravičeni do dnevnic za obdobje 180 dni.

Poleg tega je poudaril, da bi bilo mogoče člen 10(2),točka 7, Priloge VII h Kadrovskim predpisom razlagati v skladu z razlago tega člena, ki jo je v svojem mnenju podala Komisija. Vendar pritožnik meni, da bi bilo treba enomesečno podaljšanje obdobja, za katero je bila odobrena dnevnica, odobriti vsem uradnikom na poskusnem delu, ne glede na to, ali so bili upravičeni do gospodinjskega dodatka ali ne. Navedel je, da bi se to razlikovanje lahko zdelo diskriminatorno za uradnike na pogojnem odpustu, ki so bili samski in brez otrok. Pritožnik meni, da se člen 85 Kadrovskih predpisov v njegovem primeru ne uporablja.

Pritožnik je v zvezi s povračilom selitvenih stroškov navedel, da v nasprotju z izjavo Komisije ni predložil tretje ocene za svojo selitev iz Barcelone v Bruselj. Pritožnik je 22. julija 2004 pojasnil, da želi storitev s polno obremenitvijo, ker po njegovem mnenju njegovi obrati niso mogli preživeti daljšega obdobja zalog, potrebnega za odstranitev delne obremenitve. Pritožnik je nadalje navedel, da ga je Komisija 29. julija 2004 prosila, naj pošlje tretjo oceno. Pritožnik je 30. julija 2004 odgovoril, da mora v skladu s členom 9 Priloge VII h Kadrovskim predpisom za odstranitev predložiti le dve oceni. Pritožnik je nadalje poudaril, da nadaljnja ocena, ki jo je pridobila Komisija, ni temeljila na podobnih storitvah, saj je bila opravljena storitev odstranitev delne obremenitve.

Pritožnik je navedel, da je bil šele na sestanku z vodjo enote PMO, ki je bil organiziran 7. oktobra 2004, obveščen, da ima možnost izpodbijati odločbo Komisije z dne 8. septembra 2004. Po mnenju pritožnika v tej odločbi ni bilo navedeno, da je edina možnost za izpodbijanje uporaba postopka iz člena 90 Kadrovskih predpisov.

Nadaljnje elektronsko sporočilo pritožnika z dne 6. oktobra 2006

Pritožnik je 6. oktobra 2006 varuhu človekovih pravic poslal še eno elektronsko sporočilo, v katerem je priložil izmenjavo elektronskih sporočil med uradniki urada za vodenje in plačevanje posameznih pravic v zvezi s povračilom stroškov selitve.

UČINKOVITOSTI OMBUDŠMANA, KI JIH LAHKO PRIJATELJŠA REŠITEV

Ocena varuha človekovih pravic

Po skrbni obravnavi mnenja Komisije in pripomb pritožnika varuh človekovih pravic ni bil zadovoljen, da se je Komisija ustrezno odzvala na pritožnikovo trditev. Varuh človekovih pravic je zato v skladu s členom 3(5)(8) svojega statuta pisal predsedniku Komisije, naj predlaga sporazumno rešitev na podlagi naslednje analize:

1. Varuhinja človekovih pravic je opozorila, da člen 9 (Stroški selitve) Priloge VII h Kadrovskim predpisom določa:

"1. Stroški, nastali v zvezi s selitvijo pohištva in osebnih predmetov, vključno s stroški zavarovanja za običajna tveganja (zlom, kraja, požar), se povrnejo uradniku, ki se mora preseliti iz kraja prebivanja, da bi ravnal v skladu s členom 20 Kadrovskih predpisov, in ki za iste stroške ni bil povrnjen iz drugega vira. Tako povračilo ne presega zneska vnaprej odobrene ocene. Ustreznim službam institucije se predložita najmanj dve oceni, ki lahko, če menijo, da so ocene pretirane, izberejo drugo selitveno podjetje. V slednjem primeru je lahko pravica do povračila omejena na znesek ocene tega podjetja.“

2. Varuhinja človekovih pravic je menila, da je koristno opozoriti na glavna dejstva, na katerih temelji ta trditev. Iz prilog k pritožbi je razvidno, da je pritožnik 22. julija 2004 predložil dve oceni za svojo selitev iz Barcelone v Bruselj. Istega dne ga je uradnik urada za vodenje in plačevanje posameznih pravic zaprosil, naj predloži obrazec zahtevka, tri ocene in seznam inventarja. Pritožnik je odgovoril, da bi lahko poskušal pridobiti tretjo oceno, vendar je moral v skladu s kadrovskimi predpisi predložiti le dve oceni. Uradnik je 29. julija 2004 ponovno zahteval tri ocene. Pritožnik je v odgovoru z dne 30. julija 2004 navedel, da mora v skladu s členom 9 Priloge VII h Kadrovskim predpisom predložiti le dve oceni(9). Varuhinja človekovih pravic je nadalje navedla, da je iz mnenja Komisije razvidno, da je glede na to, da je menila, da so ocene, ki jih je predložil pritožnik, pretirane, od drugega selitvenega podjetja zahtevala dodatno oceno. Na podlagi ocene tega selitvenega podjetja se je Komisija odločila, da je najvišji znesek, ki ga je treba plačati pritožniku za stroške selitve, 1094 EUR. Komisija je navedla, da so bile storitve, ki jih je zagotavljala nadaljnja selitvena družba, enake storitvam, ki so jih ponujale selitvene družbe, ki jih je izbral pritožnik.

3. Varuh človekovih pravic je nadalje navedel, da je iz izmenjave elektronskih sporočil med pritožnikom in uradniki, odgovornimi za njegov spis pri uradu PMO, razvidno, da je pritožnik glede na obrate, ki jih je želel prevažati, večkrat zahteval posebno vrsto prevoza, in sicer storitev prevoza s polnim tovorom. Varuh človekovih pravic je ugotovil, da je 22. julija 2004 en uradnik Urada za vodenje in plačevanje posameznih pravic napisal naslednje: "[Sem] že ugotovil, da majhen obseg vaše odstranitve ne more upravičiti cene polne obremenitve."V svojem odgovoru z istega dne je pritožnik uradniku PMO pojasnil razloge, zakaj je želel storitev polne obremenitve, in sicer zato, ker po njegovem mnenju njegovi obrati niso mogli preživeti daljšega obdobja zalog, potrebnega za odstranitev delne obremenitve. Varuh človekovih pravic je nadalje ugotovil, da je pritožnik v elektronskem sporočilu z dne 13. septembra 2004 navedel, da ocena, ki jo je zahtevala Komisija, ustreza odstranitvi delne obremenitve. Komisijo je pozval, naj zahteva novo ponudbo. Uradnik je v odgovoru z istega dne podal naslednjo izjavo: "to je povsem normalno, če je delna obremenitev tako majhna, da se Komisija ne bo strinjala s polno obremenitvijo".

4. Glede na navedeno je varuhinja človekovih pravic menila, da je Komisija spoštovala postopkovna pravila. Ker je Komisija menila, da sta oceni, ki ju je predložil pritožnik, pretirani, je ravnala v skladu s postopkovnimi pravili iz člena 9 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, ko je pridobila tretjo oceno in omejila znesek, ki ga je treba povrniti, na 1094 EUR, to je znesek, ki ustreza tretji oceni, ki jo je zahtevala Komisija.

5. V zvezi z vsebino odločitve Komisije je varuh človekovih pravic ugotovil, da je iz zgoraj navedenega razvidno, da je pritožnik zadevno službo večkrat obvestil, da je za njegovo selitev potrebna določena vrsta prevoza (storitev s polnim tovorom), da bi zaščitil svoje obrate. Vendar se je na podlagi dokazov, ki so bili na voljo varuhu človekovih pravic, izkazalo, da služba, pristojna za njegov spis, tega argumenta ni obravnavala in pritožniku ni pojasnila, zakaj njegovi zahtevi ni bilo mogoče ugoditi. Nasprotno, zdelo se je, da se je ta storitev omejila na obveščanje pritožnika, da majhna količina njegovega blaga, ki naj bi se gibalo, ne more upravičiti storitve s polnim tovorom. V teh okoliščinah je varuh človekovih pravic menil, da Komisija ni zadostno obrazložila svoje odločitve v zvezi s povračilom stroškov pritožnikove selitve.

6. Glede na navedeno je varuhinja človekovih pravic začasno sklenila, da bi lahko to, da Komisija ni pravno utemeljila svoje odločitve, da pritožniku povrne stroške selitve v višini 1094 EUR, pomenilo nepravilnost.

7. V zvezi s pritožnikovim zahtevkom za povračilo 219,96 EUR, tj. zneska, ki ustreza razliki med oceno, ki jo je odobrila Komisija, in zneskom, ki ga je dejansko plačal za svojo selitev, je varuh človekovih pravic ugotovil, da ima uradnik, ki se zaposliv Skupnostih, pravico zahtevati povračilo stroškov, nastalih „v zvezi s selitvijo pohištva in osebnih predmetov“. Komisija ni zanikala, da so pritožnikove rastline del njegovih "osebnih učinkov". Varuh človekovih pravic je menil, da pravica do povračila stroškov take selitve nujno vključuje pravico, da se ta selitev izvede tako, da se zagotovi, da pohištvo in osebni predmeti zadevnega uradnika varno prispejo v namembni kraj. V tem primeru se pritožnik in Komisija nista strinjala glede tega, ali je bila „cenadelne obremenitve“ali „cenapolne obremenitve“primerna za pritožnikovo potezo. Glede na to, da se je Komisija doslej osredotočala le na obseg prevoza, ni pa obravnavala pritožnikove trditve, da njegovi obrati potrebujejo določen način prevoza, varuh človekovih pravic ni mogel sprejeti dokončnega sklepa v zvezi s tem vprašanjem. Vendar se glede na občutljivo in pokvarljivo naravo rastlin pritožnikova trditev na prvi pogled ni zdela nerazumna. Varuhinja človekovih pravic je menila, da je koristno poudariti, da je treba zadevno vprašanje obravnavati na podlagi dejstev, ki so bila Komisiji predstavljena v upoštevnem času, tj. v času pred izvedbo selitve. Dejstvo, da obrati niso preživeli selitve, čeprav je pritožnik izbral način prevoza, ki se mu je zdel primeren, je bilo zato v tem okviru nepomembno.

8. Varuhinja človekovih pravic je menila, da je pomembno poudariti, da je v kadrovskih predpisih jasno navedeno, da pravica do povračila stroškov selitve ni neomejena in da ni treba sprejeti pretiranih stroškov. Vendar glede na to, da je Komisija sprejela stroške v višini 1094 EUR, ni bilo jasno, zakaj bi bilo treba dodatni znesek v višini 219,96 EUR šteti za previsok.

9. Glede na navedeno je varuh človekovih pravic začasno sklenil, da se pritožnikov zahtevek za povračilo 219,96 EUR zdi upravičen.

10. V zvezi s prvo in drugo trditvijo pritožnika je varuhinja človekovih pravic sklenila, da se zdi, da Komisija ni ravnala nepravilno. V zvezi s pritožnikovo trditvijo je varuh človekovih pravic menil, da je pritožnik ni utemeljil. Razlogi, na katerih so temeljili ti sklepi, so bili navedeni v dopisu, v katerem je bila predlagana sporazumna rešitev in katerega kopija je bila poslana pritožniku.

Možnost sporazumne rešitve

Na podlagi navedenega in v skladu s členom 3(5) Statuta Evropskega varuha človekovih pravic je varuh človekovih pravic predlagal sporazumno rešitev med pritožnikom in Komisijo.

Predlagana sporazumna rešitev je bila naslednja:

Komisija bi lahko razmislila o tem, da pritožniku predloži razloge, zakaj posebna vrsta prevoza, ki jo je zahteval (storitev s polnim tovorom), ni bila potrebna ali upravičena za njegovo selitev, vključno z njegovimi obrati, ali, če teh razlogov ni mogoče navesti, bi lahko Komisija razmislila o tem, da pritožniku povrne znesek v višini 219,96 EUR, ki ustreza razliki med oceno, ki jo je odobrila, in zneskom, ki ga je dejansko plačal za stroške selitve.

Odgovor Komisije

Komisija je v svojem odgovoru na predlog varuha človekovih pravic sprejela predlog varuha človekovih pravic o iskanju sporazumne rešitve s pritožnikom. Komisija je navedla, da se je glede na majhno razliko med zneskom, ki ga je pritožnik dejansko plačal za stroške selitve, in njeno oceno za to odstranitev, strinjala, da bo pregledala svoj prejšnji pristop in bo zato pritožniku izjemoma plačala dodatni znesek v višini 219,96 EUR.

Dodatne pripombe pritožnika

Pritožnik je z elektronsko pošto z dne 23. julija 2007 obvestil službe varuha človekovih pravic, da ne želi podati nadaljnjih pripomb.

Ob telefonskem pogovoru s službami varuha človekovih pravic istega dne jih je pritožnik obvestil, da meni, da je bila dosežena sporazumna rešitev, in se zahvalil varuhu človekovih pravic za njegovo posredovanje.

ODLOČBA

1 Trditve in trditve pritožnika

1.1 Pritožnik je uradnik Evropske komisije od 16. januarja 2004. Pred imenovanjem za uradnika je živel v Barceloni. Da bi lahko začel opravljati svoje naloge, se je moral zato preseliti iz Barcelone v Bruselj. Pritožniku so bile izplačane dnevnice do vključno junija 2004. Urad Komisije za vodenje in plačevanje posameznih pravic (PMO) ga je z dopisom z dne 9. julija 2004 obvestil, da mora povrniti 1079,96 EUR, saj je bil do 14. maja 2004 upravičen le do dnevnic. Pritožnik meni, da je bil upravičen do izplačila dnevnic med celotno poskusno dobo s podaljšanjem za en mesec. julija 2004 je pritožnik Komisiji poslal ocene za svojo selitev iz Barcelone v Bruselj. Po predložitvi ocen za svojo selitev je bil pritožnik 7. septembra 2004 obveščen, da so bile ocene, kijih je predložil, zavrnjene, " ker je najcenejša za več kot 50 % presegla povprečno ceno, ki jo je storitev deset let opazovala za enako storitev". Pritožnik je bil nato obveščen, da se je Komisija v skladu s členom 9(10) Priloge VII h Kadrovskim predpisom obrnila na drugo selitveno podjetje in da je bil znesek njene ocene za primerljivo storitev odobren. Pritožnik je 13. septembra 2004 obvestil Komisijo, da se ne strinja z izbiro selitvenega podjetja, ker ne ponuja primerljive storitve. Po njegovem mnenju je družba, ki jo je izbral, ponujala storitev polne obremenitve, medtem ko je družba, ki jo je izbrala Komisija, ponujala storitev delne obremenitve. Pritožnik je v pritožbi evropskemu varuhu človekovih pravic trdil, da (i) ga je Komisija napačno pozvala, naj povrne dnevnice; (ii) Komisija ni pravno utemeljila svoje odločitve v zvezi s povračilom njegove selitve; (iii) Komisija v dveh mesecih ni upoštevala njegovih ugovorov in ga je po enem mesecu obvestila, da je edini možni način za pritožbo zoper odločitev Komisije uporaba postopka iz člena 90 Kadrovskih predpisov. Pritožnik je trdil, da bi mu morala Komisija plačati 1350 EUR kot nadomestilo za (i) petmesečno najemnino v Barceloni in (ii) 100 EUR za škodo na njegovih obratih. Poleg tega je zahteval, naj mu Komisija povrne 219,96 EUR, kar ustreza razliki med odobreno oceno in zneskom, ki ga je dejansko plačal.

1.2 Komisija je v svojem mnenju v zvezi s prvo trditvijo pritožnika navedla, da je glede na to, da ni upravičen do gospodinjskega dodatka, lahko upravičen le do dnevnice za zakonsko določeno obdobje 120 dni, ki se je začelo na dan, ko je začel delati, to je 16. januarja 2004, in končalo 14. maja 2004. Vendar je pritožnik pomotoma prejemal dnevnice do konca junija 2004. Komisija se je v svojem mnenju za to napako opravičila. Kar zadeva pritožnikovo drugo trditev, se je Komisija sklicevala na odločbo organa za imenovanja z dne 21. januarja 2005 o zavrnitvi pritožnikove pritožbe, vložene v skladu s členom 90(2)(11) Kadrovskih predpisov. Komisija je nadalje navedla, da je v svoji odločbi z dne 8. septembra 2004 pritožnika jasno obvestila o znesku, ki bi ga bilo treba vrniti, in o osnovi, na kateri je bil ta znesek določen. V zvezi s tretjo trditvijo pritožnika je Komisija navedla, da so pred njeno odločbo z dne 8. septembra 2004 potekali številni stiki med pritožnikom in več člani osebja Komisije ter da se je pritožnik zavedal možnosti izpodbijanja odločbe Komisije z dne 8. septembra 2004 v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov. V zvezi s pritožnikovim zahtevkom je Komisija navedla, da je pritožnik sam izbral podjetje in da se je popolnoma zavedal dejstva, da je bil znesek 1094 EUR najvišji znesek povračila, ki ga je odobrila Komisija. Komisija se zato ni mogla strinjati s plačilom razlike med tem zneskom in dejansko nastalimi stroški, ki je znašala skoraj 1314 EUR. Komisija je sklenila, da se glede na navedeno pritožniku ne bi smelo dodeliti niti nadomestilo niti kakršno koli drugo povračilo.

1.3 V zvezi s prvo in drugo trditvijo pritožnika je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da Komisija očitno ni ravnala nepravilno. Varuhinja človekovih pravic je v zvezi s prvo trditvijo pritožnika menila, da je pritožnik ni utemeljil.

1.4 V zvezi z drugo trditvijo pritožnika je varuhinja človekovih pravic začasno ugotovila, da bi to, da Komisija ni pravno utemeljila svoje odločitve, da pritožniku povrne stroške selitve v višini 1094 EUR, lahko pomenilo nepravilnost in da se pritožnikov zahtevek za povračilo 219,96 EUR zdi upravičen. Varuh človekovih pravic je 31. maja 2007 Komisiji predlagal sporazumno rešitev, v skladu s katero bi Komisija lahko razmislila o tem, da pritožniku predloži razloge, zakaj posebna vrsta prevoza, ki jo je zahteval (storitev s polnim tovorom), ni bila potrebna ali upravičena za njegovo selitev, vključno z njegovimi obrati, ali, če teh razlogov ni bilo mogoče navesti, bi Komisija lahko razmislila o tem, da pritožniku povrne znesek v višini 219,96 EUR, ki je ustrezal razliki med oceno, ki jo je odobril, in zneskom, ki ga je dejansko plačal za stroške selitve.

1.5 Komisija je sprejela predlagano sporazumno rešitev in navedla, da se je glede na majhno razliko med zneskom, ki ga je pritožnik dejansko plačal za stroške selitve, in njeno oceno za to odstranitev, strinjala, da bo pregledala svoj prejšnji pristop in bo zato pritožniku izjemoma plačala dodatni znesek v višini 219,96 EUR.

1.6 Pritožnik je v svojih pripombah obvestil varuha človekovih pravic, da meni, da je bila dosežena sporazumna rešitev pritožbe, in se mu zahvalil za njegovo posredovanje.

1.7 Na podlagi navedenega varuhinja ugotavlja, da sta se pritožnik in Komisija dogovorila o sporazumni rešitvi.

2 Sklepna ugotovitev

Na pobudo varuha človekovih pravic se zdi, da sta se Komisija in pritožnik dogovorila o sporazumni rešitvi pritožbe. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Komisije.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Pritožnik je trdil, da je moral za svoje stanovanje v Barceloni plačevati petmesečno najemnino v višini 250 EUR na mesec zaradi domnevne napake Komisije pri plačilu dnevnic za dva meseca in dejstva, da Komisija po njegovem mnenju ni upoštevala njegovih ugovorov v obdobju dveh mesecev in ga ni obvestila o možnosti uporabe postopka iz člena 90 Kadrovskih predpisov za pritožbo zoper odločbo Komisije do enega meseca po njeni odločbi, s katero je od njega zahtevala povračilo 1094 EUR.

(2) Ta znesek ustreza razliki med oceno, ki jo je plačal pritožnik (1313,96 EUR), in zneskom, ki ga je odobrila Komisija (1094 EUR).

(3) "Privaruhu človekovih pravic se ni mogoče pritožiti v zvezi z delovnimi razmerji med institucijami in organi Skupnosti ter njihovimi uradniki in drugimi uslužbenci, razen če je zadevna oseba izkoristila vse možnosti za vložitev notranjih upravnih zahtev in pritožb, zlasti postopke iz člena 90(1) in (2) Kadrovskih predpisov, in so se iztekli roki za odgovore organa, na katerega je bila pritožba naslovljena."

(4) "Vsakaoseba, za katero veljajo ti kadrovski predpisi, lahko pri organu za imenovanja vloži pritožbo zoper akt, ki ima zanjo negativne posledice (...)".

(5) Vsak preplačaniznesek se izterja, če je prejemnik vedel, da ni nobenega upravičenega razloga za plačilo, ali če je bilo dejstvo preplačila očitno tako, da ga ni mogel prezreti. (...)"

(6) "(1) Stroški selitve pohištva in osebnih predmetov (...) se povrnejo uradniku, ki se mora zaradi upoštevanja člena 20 Kadrovskih predpisov preseliti iz kraja stalnega prebivališča in ki za iste stroške ni bil povrnjen iz drugega vira. Tako povračilo ne presega zneska vnaprej odobrene ocene. Ustreznim službam institucije se predložita najmanj dve oceni, ki lahko, če menijo, da so ocene pretirane, izberejo drugo selitveno podjetje. V slednjem primeru je lahko pravica do povračila omejena na znesek ocene tega podjetja. (...)"

(7) "Obdobje,za katero se dodeli dnevnica, je naslednje:

(a) v primeru uradnika, ki ni upravičen do gospodinjskega dodatka: 120 dni;

(b) v primeru uradnika, ki je upravičen do gospodinjskega dodatka: 180 dni ali, če je uradnik na poskusnem delu, poskusno dobo plus en mesec.

(...)"

(8) "Varuhv največji možni meri skupaj z zadevno institucijo ali organom poišče rešitev za odpravo nepravilnosti in ugoditev pritožbi."

(9) Na podlagi dokazov, ki so na voljo varuhu človekovih pravic, se zdi, da je pritožnik Komisiji dejansko predložil le dve oceni.

(10) Glej opombo 6 zgoraj.

(11) Glej opombo 4 zgoraj.