Strasbourg, 6. julija 2006

Spoštovani g.

marca 2005 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo v zvezi z dodelitvijo evropskih sredstev za informacijske kampanje o Pogodbi o Ustavi za Evropo (v nadaljnjem besedilu: Ustava).

Dne 29. aprila 2005 sem pritožbo posredoval Komisiji. Komisija je 28. julija 2005 poslala svoje mnenje v angleščini, 2. septembra 2005 pa prevod v poljščino, ki sem vam ga posredoval skupaj s pozivom k predložitvi pripomb.

Svoje pripombe ste poslali 17. septembra 2005.

Dne 24. oktobra 2005 sem Komisijo zaprosil za dodatne informacije.

Komisija je 2. februarja 2006 poslala odgovor v angleščini, 15. februarja 2006 pa prevod v poljščino.

Dne 8. marca 2006 sem vam posredoval prevod odgovora Komisije za morebitne pripombe.

Svoje pripombe ste poslali 27. marca 2006.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Dejstva po navedbah pritožnika (poljskega poslanca EP) so povzeta v nadaljevanju.

Leta 2005 sta Komisija in Parlament namenila 8 milijonov EUR za komunikacijske in informacijske dejavnosti v zvezi s Pogodbo o Ustavi za Evropo (v nadaljnjem besedilu: Ustava). Te dejavnosti naj bi potekale pred nacionalnimi referendumi o ratifikaciji ustave.

Ustava je bila kontroverzna in je imela svoje podpornike in skeptike. Zato lahko evropski državljani sprejemajo svobodne in zrele odločitve o ustavi le, če so dobro obveščeni o obeh straneh argumenta.

Vendar so sredstva Skupnosti prejemale le organizacije, ki so sodelovale v kampanjah v korist ustave. Zato so bili po mnenju pritožnika (i) evropski državljani prikrajšani za pravico do zanesljive obveščenosti, poleg tega pa so bili (ii) tisti državljani, ki so bili skeptični glede Ustave, diskriminirani, ker niso imeli enakega dostopa do sredstev za svoje informacijske kampanje kot podporniki Ustave.

Pritožnik je 19. marca 2005 vložil pritožbo pri varuhu človekovih pravic.

Pritožnik je v bistvu trdil, da je Komisija evropskim državljanom odvzela pravico do zanesljive obveščenosti o Ustavi in diskriminirala tiste državljane, ki so bili skeptični glede Ustave.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Komisija je v svojem mnenju povzela naslednje pripombe.

Proračunska vrstica za prednostni program informiranja o "prihodnosti Evropske unije" (proračunska vrstica 250302 - "sklad PRINCE") je imela za leto 2005 skupni proračun v višini 9 milijonov EUR, ki je bil dodeljen komunikacijskim dejavnostim v zvezi z Ustavo. Od tega zneska so 8 milijonov EUR porabila predstavništva Komisije v državah članicah za podporo komunikacijskim strategijam nacionalnih vlad v okviru tristranskega sodelovanja med državami članicami, Evropskim parlamentom in Komisijo. To sodelovanje je bilo del skupne informacijske in komunikacijske strategije EU, v kateri so se Parlament, Svet, Komisija, Evropski ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij dogovorili, da bodo tesno sodelovali, da bi dosegli čim boljše rezultate komunikacijskih strategij. V zvezi s tem se je Komisija sklicevala na (i) Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o informacijski in komunikacijski strategiji za EU (COM(2002)350 z dne 2. julija 2002) in (ii) Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o izvajanju informacijske in komunikacijske strategije za EU z dne 20. aprila 2004 (COM(2004)196).

Preostali milijon EUR so upravljale osrednje službe v Bruslju. Te službe so na primer vzdrževale zgolj informativno spletišče o Ustavi in urejale brošure v vseh uradnih jezikih Unije z informacijami o vsebini Ustave. Komisija se je omejila na posredovanje dejanskih informacij o ustavi in na pojasnjevanje sprememb, ki bi jih prinesla.

Komisija je pri financiranju javnih razprav in konferenc zagotovila, da so govorniki zastopali različna mnenja o ustavi, da bi zagotovila širok in uravnotežen spekter stališč. Namen pobude Komisije „1000 razprav o Evropi“ je bil spodbuditi javno razpravo o ustavi s povabilom predstavnikom na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni k razpravi z zainteresiranimi državljani. Do datuma mnenja Komisije je bilo organiziranih 237 razprav (na primer 106 v Franciji in 41 v Španiji), načrtovanih pa je bilo več kot 251 razprav. Na spletišču Komisije (http://europa.eu.int/constitution/1000debates) so na voljo dodatne podrobnosti o datumih, vsebini in govornikih.

Komisija je sklenila, da je zagotovila pravico vseh državljanov do zanesljive obveščenosti o Ustavi in da ni diskriminirala tistih državljanov, ki so bili skeptični glede Ustave. Poleg tega je Komisija poudarila, da ni sprejela nobenega ukrepa, ki bi lahko bil v nasprotju z zadevnimi nacionalnimi predpisi, ki so se uporabljali v obdobju pred volitvami.

Pripombe pritožnika

Če povzamemo, pritožnik je menil, da je mnenje Komisije preveč splošno. Mnenje ni vsebovalo podrobnosti o posebnih projektih niti ni opredelilo, katere organizacije so prejele finančna sredstva Skupnosti. Menil je, da bi bilo mogoče samo na podlagi teh podatkov presoditi, ali je šlo za diskriminacijo in ali so bila sredstva Skupnosti razdeljena pravično ali ne.

Nadaljnje poizvedbe

Po skrbni preučitvi mnenja Komisije in pripomb pritožnika se je izkazalo, da so potrebne nadaljnje preiskave.

Zahteva varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah

Varuhinja človekovih pravic je Komisijo zaprosila za dodatne informacije.

Prvič, (i) kakšen je bil postopek Komisije za povabilo in odobritev predlogov za financiranje projektov, povezanih z javnim komuniciranjem in obveščanjem o Ustavi, s strani Skupnosti in (ii) kateri projekti, ki vključujejo vseh 25 držav članic, so do zdaj prejeli finančna sredstva?

Drugič, varuhinja človekovih pravic se je sklicevala na spletno stran Komisije, navedeno v njenem mnenju. Varuhinja človekovih pravic je po pregledu njegove vsebine ugotovila, da ne vsebuje kontaktnih podatkov poljskih organizacij ali oseb, ki sodelujejo v pobudi Komisije „1000 razprav o Evropi“. Varuhinja človekovih pravic je zato Komisijo pozvala, naj predloži te informacije.

Tretjič, varuh človekovih pravic je vprašal Komisijo, ali meni, da države članice, ko so sodelovale pri komunikacijskih dejavnostih Komisije v zvezi z Ustavo, delujejo v okviru prava Skupnosti in so zato dolžne spoštovati splošna načela prava Skupnosti, vključno s temeljnimi pravicami. Če bi bil odgovor na tretje vprašanje nikalen, je varuhinja človekovih pravic prosila Komisijo, naj pojasni pravno podlago za svoje stališče. Če bi bil odgovor na tretje vprašanje pritrdilen, je varuh človekovih pravic prosil Komisijo, naj ga obvesti, ali je sprejela kakršne koli ukrepe za spodbujanje in nadzor spoštovanja prava Skupnosti s strani držav članic, ko sodelujejo pri zgoraj navedenih komunikacijskih dejavnostih.

Odgovor Komisije

V zvezi s prvim vprašanjem varuhinje človekovih pravic je Komisija na kratko navedla, da je bilo 8 milijonov EUR iz sklada PRINCE, ki je bil decentraliziran za predstavništva Komisije, izplačanih na naslednji način:

• Države članice, ki to želijo, je pozval, naj predstavijo svoje komunikacijske načrte.
• Na podlagi teh načrtov so se ustrezna predstavništva Komisije z nacionalnimi vladami dogovorila, da si bodo delila stroške ukrepov, ki se bodo financirali. To je pomenilo, da je morala ukrepe plačati Komisija ali vlada. Ti ukrepi, ki jih je financirala Komisija, so bili predmet javnih razpisov.
• Komisija je vsem vladam pojasnila, da bo prispevala le k stroškovno učinkovitemu posredovanju dejanskih informacij o Ustavi, ne da bi sodelovala v politični razpravi, povezani z ratifikacijo Ustave v državah članicah. Zato Komisija ni objavila razpisov za zbiranje predlogov (nepovratna sredstva), temveč javne razpise (tržne operacije).
• Komisija je financirala le različne stroškovne elemente, kot so konferenčne zmogljivosti, razširjanje besedil o ustavi in usposabljanje novinarjev.

Komisija je tudi navedla, da ni zagotovila financiranja nobenim združenjem ali nevladnim organizacijam, ne glede na to, ali so za ustavo ali proti njej.

V zvezi z drugim vprašanjem varuha človekovih pravic je Komisija navedla, da je bila spletna stran, namenjena pobudi „1000 razprav o Evropi“, na splošno namenjena spodbujanju in povečanju števila konferenc/razprav v državah članicah, da bi državljani lahko demokratično izrazili svoje mnenje. Komisija je na svoji spletni strani objavila reference, ki so jih poslali organizatorji razprav o Evropi. Poljski organizatorji teh razprav so Komisiji poslali zelo malo podrobnih stikov in le ti so bili objavljeni na njeni spletni strani "1000 razprav o Evropi".

V zvezi s tretjim vprašanjem varuha človekovih pravic je Komisija pojasnila, da države članice v okviru sklada PRINCE niso sodelovale v komunikacijskih dejavnostih, ki jih je opredelila in izvajala Komisija. Komisija je financirala samo posebna stroškovna mesta za komunikacijske projekte vlad držav članic v dogovoru s temi vladami. Komisija je menila, da komunikacijske dejavnosti držav članic v zvezi z Ustavo ne spadajo na področje uporabe prava Skupnosti (kot je opredeljeno v sodni praksi Sodišča, med drugim: C-5/88, Wachauf, Recueil 1989, str. 2609; C-309/96, Annibaldi, Recueil 1997, str. I-7493; C-292/97, Karlsson, Recueil 2000, str. I-2737; združeni zadevi C-20/00 in C-64/00, Booker Aquacultur in Hydro Seafood GSP Ltd, Recueil 2003, str. I-7411; Sodba z dne 23. oktobra 2003 v zadevi Schmidberger (C-112/00, Recueil, str. I-5659) in torej dejstvo, da so države članice delovale v okviru svojih pristojnosti.

V zvezi s četrtim vprašanjem varuha človekovih pravic je Komisija navedla, da so se ukrepi Komisije za neposredno financiranje nekaterih stroškovnih postavk na eni strani in komunikacijske dejavnosti držav članic na drugi strani dopolnjevali in usklajevali. Vendar sta bili ti vrsti dejavnosti pravno ločeni in sta se izvajali na podlagi ustreznih pristojnosti Skupnosti in držav članic. Iz tega je sledilo, da je bilo treba dejavnosti Komisije in dejavnosti držav članic analizirati ločeno. Finančno ukrepanje Komisije so seveda zavezovale temeljne pravice EU. Nasprotno pa so države članice svoje komunikacijske dejavnosti izvajale neodvisno in v skladu s svojim pravom, kadar niso izvajale pravnih določb Skupnosti. Države članice so morale spoštovati določbe nacionalnega ustavnega prava in svoje obveznosti, ki izhajajo iz Evropske konvencije o človekovih pravicah, katere pogodbenice so.

Nazadnje je Komisija poudarila, da je bil njen ukrep dodelitve sklada PRINCE osredotočen na zagotavljanje dejanskih informacij.

Pripombe pritožnika

Kopija tega odgovora je bila posredovana pritožniku za pripombe. Pritožnik je v povzetku navedel, da odgovor Komisije po njegovem mnenju ni dovolj natančen. Menil je tudi, da je pomanjkanje objektivnosti v zadevnih kampanjah prispevalo k rezultatom referendumov o ustavi v Franciji in na Nizozemskem.

ODLOČBA

1 Financiranje projektov v zvezi s komuniciranjem in obveščanjem javnosti o Pogodbi o Ustavi za Evropo s strani Skupnosti

1.1 Pritožba se je nanašala na dodelitev sredstev Skupnosti za dejavnosti obveščanja in komuniciranja v zvezi s Pogodbo o Ustavi za Evropo (v nadaljevanju: Ustava). Pritožnik je trdil, da je bilo 8 milijonov EUR teh sredstev razdeljenih samo organizacijam, ki podpirajo ustavo.

Pritožnik je v bistvu trdil, da je Komisija evropskim državljanom odvzela pravico do zanesljive obveščenosti o Ustavi in diskriminirala tiste državljane, ki so bili skeptični glede Ustave.

1.2 Komisija je v povzetku navedla, da je bilo 8 milijonov EUR od skupaj 9 milijonov EUR, dodeljenih v okviru ustrezne proračunske vrstice, dodeljenih za podporo komunikacijskim strategijam nacionalnih vlad. Preostali 1 milijon EUR je bil dodeljen za kritje dejavnosti, ki jih izvaja projektna skupina Komisije.

1.3 Varuh človekovih pravic je natančno preučil stališče Komisije, kot ga je izrazil v svojem mnenju, svoje odgovore na nadaljnje preiskave varuha človekovih pravic in v sporočilih (1), na katera se je skliceval v svojem mnenju.

Varuh človekovih pravic na podlagi razpoložljivih informacij razume, da je Komisija uporabila sredstva Skupnosti za podporo komunikacijskim projektom vlad držav članic, tako da je plačala določeno posebno blago in storitve, ki so bili nabavljeni na komercialni podlagi z javnimi razpisi.

1.4 Komisija je v odgovor na nadaljnje preiskave varuha človekovih pravic navedla, da sredstev ne razdeljuje nobenim združenjem ali nevladnim organizacijam. Varuhinja človekovih pravic iz odgovora Komisije na nadaljnje preiskave tudi razume, da ni financirala projektov kot takih. Poleg tega je Komisija navedla tudi, da je vsem vladam pojasnila, da bo prispevala le k stroškovno učinkovitemu posredovanju dejanskih informacij o Ustavi, ne da bi sodelovala v politični razpravi, povezani z ratifikacijo Ustave v državah članicah. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da pritožnik ni predložil nobenih dokazov, s katerimi bi podvomil v te izjave Komisije.

1.5 Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da Komisija v okviru te preiskave ni predložila vseh podrobnosti o tem, kako je bila zadevna proračunska vrstica porabljena. Varuh človekovih pravic v zvezi s tem opozarja, da je pritožnik v svojih pripombah k mnenju Komisije in njenemu odgovoru na nadaljnje preiskave zavzel stališče, da Komisija ni zagotovila dovolj podrobnih in natančnih informacij.

Varuh poudarja, da je naloga Računskega sodišča in ne varuha človekovih pravic, da pregleda računovodske izkaze vseh prihodkov in odhodkov Skupnosti ter Evropskemu parlamentu in Svetu predloži izjavo o zanesljivosti računovodskih izkazov ter zakonitosti in pravilnosti z njimi povezanih transakcij (člen 248 Pogodbe ES).

Varuh tudi poudarja, da lahko pritožnik, če želi od Komisije zahtevati popolno poročilo o odhodkih v okviru ustrezne proračunske vrstice, to stori tako, da se obrne neposredno na Komisijo ali prek Odbora Evropskega parlamenta za proračunski nadzor.

1.6 Glede na razpoložljive informacije, kot so povzete v točkah 1.3 in 1.4 zgoraj, varuh človekovih pravic meni, da njegova preiskava ni razkrila dokazov v podporo pritožnikovi trditvi, da je Komisija evropskim državljanom odvzela pravico do zanesljivega obveščanja o ustavi in diskriminirala tiste državljane, ki so bili skeptični glede ustave. Varuh človekovih pravic zato ne ugotavlja nepravilnosti Komisije.

1.7 Nazadnje varuh ugotavlja, da je Komisija v svojem odgovoru na nadaljnje preiskave varuha človekovih pravic navedla, da morajo države članice spoštovati določbe nacionalnega ustavnega prava in svoje obveznosti, ki izhajajo iz Evropske konvencije o človekovih pravicah, katere pogodbenice so. Varuhinja človekovih pravic meni, da je koristno poudariti, da bi se lahko Komisija v zvezi s tem sklicevala tudi na člena 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji. Zato bo varuh človekovih pravic v nadaljevanju podal še eno pripombo.

2 Sklepna ugotovitev

Iz zgoraj navedenih razlogov varuh človekovih pravic ne ugotavlja nepravilnosti Komisije. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen predsednik Komisije.

NADALJNJI OMEJITEV

Komisija je v odgovoru na nadaljnje preiskave varuha človekovih pravic navedla, da morajo države članice spoštovati določbe nacionalnega ustavnega prava in svoje obveznosti, ki izhajajo iz Evropske konvencije o človekovih pravicah, katere pogodbenice so. Varuhinja človekovih pravic meni, da je koristno poudariti, da bi se lahko Komisija v zvezi s tem sklicevala tudi na člena 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o informacijski in komunikacijski strategiji za EU (COM(2002)350 z dne 2. julija 2002) in Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o izvajanju informacijske in komunikacijske strategije za EU z dne 20. aprila 2004 (COM(2004)196).