Strasbourg, 7. decembra 2006

Spoštovani gospod X,

januarja 2005 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo o tem, kako je Evropska komisija obravnavala vašo pritožbo (pritožba 1) v zvezi z morebitnimi kršitvami prava Skupnosti s strani Združenega kraljestva.

Dne 4. marca 2005 sem vašo pritožbo posredoval predsedniku Komisije. Dne 29. marca 2005 ste predložili novo vlogo, ki je bila posredovana Komisiji, da bi jo ta upoštevala pri pripravi svojega prihodnjega mnenja. aprila 2005 ste mi poslali kopijo odgovora Komisije na vašo pritožbo (pritožba 2) z dne 4. aprila 2005, vključno z vašimi pripombami.

Komisija je svoje mnenje poslala 16. junija 2005. Posredoval sem vam ga skupaj s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 15. avgusta 2005. Na moje službe ste se obrnili po telefonu 26. januarja 2005, 9. junija 2005, 19. oktobra 2005 in 2. decembra 2005 ter 9. aprila 2006 poslali novo vlogo. Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

Opravičujem se za čas, ki je bil potreben za dokončanje moje poizvedbe.

Da bi se izognili nesporazumom, je treba opozoriti, da Pogodba ES pooblašča varuha človekovih pravic, da preiskuje morebitne primere nepravilnosti samo pri dejavnostih institucij in organov Skupnosti. Statut varuha človekovih pravic izrecno določa, da zoper nobeno dejanje katerega koli drugega organa ali osebe ni mogoče vložiti pritožbe pri varuhu človekovih pravic.

Preiskave varuha človekovih pravic v zvezi z vašo pritožbo so bile zato usmerjene v preučitev, ali je pri dejavnostih Komisije prišlo do nepravilnosti.

PRITOŽBA IN NJEGOV OZADJE

marca 2004 je pritožnik pisal Uradu Evropske komisije na Škotskem o morebitnih kršitvah prava Skupnosti s strani škotskih organov v Združenem kraljestvu. Dopis je bil posredovan Komisiji. Pritožnik je bil 26. aprila 2004 obveščen, da je bila njegova pritožba (pritožba 1) evidentirana kot pritožba na podlagi člena 226. Pritožnik je predložil dodatne pripombe z dopisom z dne 4. junija 2004. V teh stališčih je med drugim navedel, da imajo Craig Coilich in Craigs of Pananich Ballater najgostejšo populacijo ogroženih vrst, kot je divji petelin (1), na območju Deeside. Poleg tega je trdil, da se Direktiva Sveta 98/83/ES z dne 3. novembra 1998 o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (2) (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 98/83/ES) in Direktiva 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (3) (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2000/60/ES) na Škotskem ne izvajata. Zaskrbljen je bil zaradi razmer, saj se je kakovost lokalnega potoka začela slabšati v letih 2001 in 2002 po izgradnji gozdne poti. Dne 4. junija 2004 je pritožnik ponovno pisal Komisiji o varstvu kakovosti pitne vode.

Dne 27. avgusta 2004 je Generalni direktorat Komisije za okolje ("GD ENV") obvestil pritožnika, da je ocenil njegovo pritožbo. V odgovor na ustrezno vprašanje pritožnika je GD ENV najprej pripomnil, da je zakonodaja Skupnosti o varstvu narave in prostoživečih ptic namenjena zaščiti teh vrst ne glede na lastništvo zemljišča, na katerem so prisotne. Poleg tega je GD ENV navedel, da so organi Združenega kraljestva sprejeli zakonodajo za izvajanje direktiv 98/83/ES in 2000/60/ES na Škotskem ter jo sporočili Komisiji. Pritožniku je predložila ustrezne reference in sklenila, da ne more ugotoviti kršitve prava Skupnosti in da bo predlagala zaključek postopka s pritožbo. Nazadnje je pritožnika pozvala k predložitvi pripomb.

Pritožnik je 10. septembra 2004 odgovoril Komisiji. Predmet 1 dopisa je bil opredeljen kot „Pritožba v zvezi z varstvom vrst iz Priloge I in njihovega habitata“. Pritožnik je v zvezi s tem podal več pripomb. Opozoril je tudi, da zakonodaja, za katero Komisija navaja, da izvaja Direktivo 98/83/ES, zajema le javne zaloge vode in ne zasebnih zalog vode.

Komisija je v svojem odgovoru z dne 14. oktobra 2004 poudarila, da so bila za ohranitev stanja ohranjenosti divjega petelina na Škotskem zagotovljena evropska sredstva, vendar iz informacij, ki jih je predložil pritožnik, ni razvidno, da bi se ta sredstva uporabljala na način, ki bi škodoval varstvu vrste. Nadalje je navedla, da bo zadevo, ki jo je pritožnik izpostavil v zvezi z izvajanjem Direktive 98/83/ES, evidentirala kot novo pritožbo (pritožba 2) in v zvezi s tem stopila v stik z organi Združenega kraljestva.

Pritožnik je v dopisu z dne 31. oktobra 2004 poudaril, da ima zadevno hribovsko gozdno območje največjo populacijo ogroženih vrst divjega petelina iz Priloge I na območju Deeside. Dejal je, da Komisija ni upoštevala tega, kar ji je povedal, in je preprosto zavrnila njegovo pritožbo, ne da bi opravila ustrezno preiskavo. Dodal je, da bi morale biti informacije o divjem petelinu na tem zemljišču zlahka na voljo Komisiji, če želi izvesti preiskavo. Skliceval se je na Direktivo 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic (4) (v nadaljevanju: Direktiva 79/409/EGS) in Direktivo Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (5) (v nadaljevanju: Direktiva 92/43) ter poudaril, da zadevno območje v nasprotju s tema direktivama ni ustrezno zavarovano.

GD ENV je v svojem odgovoru z dne 10. decembra 2004 pritožnika obvestil, da je Komisija v skladu s členom 226 Pogodbe ES že sprožila postopek za ugotavljanje kršitev v zvezi z zaščito divjega petelina na Škotskem. Vendar informacije, ki jih je doslej predložil pritožnik, niso bile dovolj natančne, da bi jih bilo mogoče uporabiti v okviru tega postopka za ugotavljanje kršitev. GD ENV je nadalje navedel, da bi pritožnik, če bi imel posebne podrobnosti o zadnji raziskavi območja z ocenami potencialne zmogljivosti območja za divjega petelina, to z veseljem še enkrat preučil. Navedla je, da mora imeti podrobnosti, po možnosti na zemljevidu, o obsegu območja, za katerega pritožnik trdi, da bi ga morala Komisija določiti kot posebno območje varstva.

Pritožnik je v svoji pritožbi varuhu človekovih pravic izpodbijal pravilnost zgoraj navedenega odgovora Komisije z dne 10. decembra 2004. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo v zvezi z naslednjimi trditvami in trditvami pritožnika:

Pritožnik v bistvu trdi, da Komisija ravna nepošteno, ker pritožnika pretirano obremenjuje pri pridobivanju dokazov, potrebnih za dokazovanje, da država članica ne spoštuje prava Skupnosti.

Pritožnik trdi, da bi morala Komisija sama preiskati primer.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Komisija je podala naslednje pripombe:

V zvezi s pritožbo (pritožba 1) je Komisija trdila, da je bila glavna skrb pritožnika, da je bila v bližini njegove hiše zgrajena nova pešpot, kar je negativno vplivalo na pitno vodo, ki se je v njegovo hišo dovajala iz lokalnih potokov. Pritožnik je izrazil tudi pomisleke glede vpliva nove pešpoti na prostoživeče živali na lokalnem območju zaradi povečanega javnega dostopa do gozdov. Po mnenju Komisije se zlasti varstvo prostoživečih živali in divjega petelina ni zdelo njegova prva skrb. V dopisih, priloženih k njegovemu dopisu z dne 4. junija 2004, je namreč zahteval postavitev nove ograje, da bi ljudi zadržali zunaj gozdov, kjer bi to lahko vplivalo na njegovo oskrbo z vodo. V tej korespondenci je tudi priznal, da je gozdna ograja ena od glavnih groženj divjemu petelinu, saj divji petelin pogosto leti v gozdne ograje, kar je pogosto usodno.

Komisija je trdila, da se je pritožnik v svojih različnih dopisih zelo na splošno skliceval na številne direktive Skupnosti, ne da bi navedel, da so bile te dejansko kršene. Pritožnik je v dopisu z dne 4. junija 2004 navedel, da „evropske direktive za pitno vodo, Natura, habitate in ptice ter okvirna direktiva o vodah in druge direktive, če bi se upoštevale, ne bi le varovale različnih vrst, temveč bi lahko tudi pomagale zaščititi našo oskrbo s pitno vodo.“Zato je GD ENV 27. avgusta 2004 pritožniku poslal dopis, v katerem je pojasnil, da se zdi, da so bile glavne direktive, na katere se sklicuje (Direktiva 98/83/ES in Direktiva 2000/60/ES), v celoti prenesene v Združeno kraljestvo in da ni dovolj dokazov, da se te direktive ne uporabljajo pravilno. GD ENV je navedel, da bo pritožba (pritožba 1) zato zaključena, vendar je imel v zvezi s tem predlogom morebitne pripombe.

Po mnenju Komisije pritožnik ni neposredno odgovoril, vendar je škotski urad Komisije dopisa pritožnika z dne 10. septembra 2004 in 17. septembra 2004 ponovno posredoval GD ENV prek generalnega sekretariata. Pritožnik se je v dopisu z dne 10. septembra 2004 ponovno skliceval na različne direktive Skupnosti s precej nejasnimi trditvami, da bi lahko bile kršene, in zaprosil za pomoč pri razumevanju navedenih direktiv. Iz korespondence, ki je bila prepisana s tem dopisom, je bilo razvidno, da sta bila dva organa Združenega kraljestva v stiku s pritožnikom, da bi rešila njegove pomisleke. Poleg tega se je zdelo, da so se vprašanja, ki jih je izpostavil pritožnik, nanašala na njegovo zasebno oskrbo z vodo in ne na posebno kršitev okoljske zakonodaje Skupnosti, zlasti v zvezi z varstvom narave. Vendar je bil v dopisu pritožnika z dne 10. septembra 2004 izpostavljen eden od pomislekov GD ENV, in sicer njegova trditev, da škotski organi niso pravilno prenesli Direktive 98/83/ES. Zato je bilo sklenjeno, da se ta zadeva nadalje razišče. Da bi to zadevo ločili od različnih in pogosto nejasnih obtožb v zvezi s potjo za pritožnikovo hišo, je bil odprt nov pritožbeni spis (pritožba 2), ki se je osredotočil na to vprašanje. Svetovalci, ki v imenu GD ENV ocenjujejo prenos te direktive v Združenem kraljestvu, so bili pozvani, naj to vprašanje posebej ocenijo v svojem končnem poročilu.

Te zadeve so bile pritožniku pojasnjene v dopisu GD ENV z dne 14. oktobra 2004. V dopisu je bilo pritožniku tudi pojasnjeno, da je izključitev posameznih dobav iz področja uporabe Direktive 98/83/ES določena v sami direktivi in ni bila le razlaga Komisije. Člen 3(2)(b) Direktive določa, da lahko države članice iz določb za izvajanje te direktive izvzamejo vodo, namenjeno za prehrano ljudi, iz individualne oskrbe, ki v povprečju zagotavlja manj kot 10 m³ na dan ali oskrbuje manj kot 50 oseb, razen če se voda dobavlja v okviru gospodarske ali javne dejavnosti. GD ENV je zato pritožniku svetoval, naj zadevo predloži neposredno nacionalnim organom. Pritožba (pritožba 1) je bila zaključena oktobra 2004.

GD ENV je 8. novembra 2004 prejel pritožnikova dopisa z dne 18. in 31. oktobra 2004. V dopisu z dne 18. oktobra 2004 je bil ponovno poudarjen pritožnikov pomislek, da ni prejel odgovora na svojo prejšnjo korespondenco. Kot je pojasnjeno v dopisu z dne 31. oktobra 2004, je pritožnik navedel, da je na območju, ki naj bi vključevalo hrib za njegovo hišo, največja gostota populacije divjega petelina na območju Deeside in da bi zato moralo biti določeno kot zavarovano območje. Vendar pritožnik ni predložil podrobnosti o viru informacij, dejanski gostoti divjega petelina v številkah ali lokaciji in/ali obsegu zadevnega območja. Na podlagi informacij iz prejšnjih dopisov se je zdelo, da bi hrib lahko bil del gozdnega območja. Dopis je vseboval tudi precej zmeden seznam nepopolnih vprašanj o različnih zadevah, povezanih z njegovimi pomisleki glede dejstva, da Direktiva 98/83/ES diskriminira zasebno pitno vodo, ki oskrbuje manj kot 50 ljudi.

GD ENV je odgovoril 10. decembra 2004 in poskušal obravnavati tista vprašanja, na katera bi lahko ustrezno odgovoril. V tem odgovoru je GD ENV ponovno poskušal pojasniti postopek sprejemanja direktiv Skupnosti in tudi dejstvo, da Komisija ni pristojna za ponovno razlago dogovorjenih zakonodajnih besedil za uporabo Direktive 98/83/ES v primeru pritožnika, glede na to, da se je zdelo, da je bila zadevna oskrba z vodo tista, ki bi lahko spadala v izjemo iz člena 3(2)(b) Direktive. V dopisu je bilo tudi pojasnjeno, da je splošnejša trditev pritožnika, tj. da škotska izvedbena zakonodaja, ki je bila sporočena Komisiji za namene izvajanja Direktive 98/83/ES, ni zajemala zasebnih zalog vode, še vedno predmet preiskave v okviru pritožbenega spisa (pritožba 2).

GD ENV je 4. aprila 2005 pritožnika v okviru pritožbenega spisa (pritožba 2) obvestil, da je bila njegova študija o prenosu Direktive 98/83/ES zaključena. Pritožnik je prejel kopijo tistih oddelkov, ki so se nanašali na prenos Direktive na Škotskem. Za Škotsko so dokazali, da je bila Direktiva 98/83/ES večinoma prenesena z Water Supply (Water Quality) (Scotland) Regulations 2001, št. 207 (kakor je bila spremenjena z Water Supply (Water Quality) (Scotland) Amendment Regulations 2001, št. 238). Izkazalo se je, da ni bilo razlikovanja med zasebnimi in javnimi zalogami vode ter da so se škotski organi odločili, da ne bodo prenesli morebitne izključitve iz člena 3(2)(b) Direktive za posamezne dobave, ki oskrbujejo manj kot 50 oseb. Po pomislekih, ki jih je pritožnik izrazil v svojem dopisu z dne 10. septembra 2004 glede dejstva, da se Direktiva ne uporablja za zasebno oskrbo z vodo, je GD ENV svoje svetovalce, ki so bili takrat v postopku ocenjevanja kakovosti prenosa s strani Združenega kraljestva, posebej zaprosil za obravnavo tega vprašanja. GD ENV je ugotovil, da pri prenosu Direktive 98/83/ES s strani škotskih organov ni vrzeli. Zato je pritožniku predlagala, naj neodvisnemu regulatorju kakovosti pitne vode, pristojnemu za izvajanje Direktive na Škotskem, najprej navede določbe, za katere meni, da so bile kršene. GD ENV je pritožniku posredoval kontaktne podatke regulatorja in poudaril, da bi bil v primeru nezadovoljivih stikov z regulatorjem seveda dobrodošel, če bi se ponovno obrnil na GD ENV. Glede na to, da je iz poročila razvidno, da je bila Direktiva prenesena na Škotskem in da je bil za nadzor nad njeno uporabo imenovan neodvisni regulator, je bil pritožnik v dopisu obveščen, da se predlaga zaključek postopka s pritožbo (pritožba 2).

Po prejemu dopisa GD ENV z dne 4. aprila 2005 je pritožnik po telefonu poklical GD ENV, da bi pojasnil, da stanje na terenu ni takšno, kot je opisano v študiji, ki so jo pripravili svetovalci. GD ENV je pritožnika pozval, naj predloži pisne pripombe. Te pisne pripombe so bile prejete 14. aprila 2005, pritožniku pa je bil 2. junija 2005 poslan odgovor, v katerem ga je Komisija obvestila, da bo stopila v stik z organi Združenega kraljestva in zahtevala dodatna pojasnila. Komisija je poudarila, da bo pritožnik seveda obveščen in da bo spis s pritožbo ostal odprt.

V zvezi z obtožbami o divjem petelinu je GD ENV zahteval, da pritožnik predloži več podrobnosti za utemeljitev nejasnih trditev, glede na to, da so informacije, ki jih je pritožnik predložil v svojem dopisu z dne 31. oktobra 2004, dejansko pomenile obtožbe, da je na hribu v Deesideju na Škotskem veliko, vendar nedoločeno število divjega petelina in da je bil organiziran nedoločen sestanek za razpravo o zadevi. Ta trditev je bila tako nejasna, da je ni bilo mogoče preveriti na podlagi podatkov iz raziskave, ki jih je GD ENV že imel.

Komisija je ugotovila, da je GD ENV zelo zaskrbljen zaradi upada divjega petelina na Škotskem, vključno z območjem Deeside, kot je bilo poudarjeno pritožniku v dopisu z dne 10. decembra 2004. GD ENV to zadevo že nekaj časa obravnava pri organih Združenega kraljestva, in sicer v okviru drugega postopka za ugotavljanje kršitev (pritožba 3) (decembra 2004 je bil organom Združenega kraljestva izdan dodatni uradni opomin, odgovor Združenega kraljestva pa je bil takrat v postopku ocenjevanja) in s spremljanjem projekta LIFE, ki ga financira Skupnost in je namenjen uvedbi ukrepov za pomoč pri zaščiti divjega petelina, med drugim z odstranitvijo ograje za jelene. Uradniki GD ENV so obiskali Škotsko, da bi ocenili učinek projekta LIFE, ki je še potekal. V zvezi s tem je bila zahteva GD ENV, naslovljena na pritožnika, povsem resnična, saj je bila ena od ključnih trditev v sedanjem postopku za ugotavljanje kršitev, da bi lahko Združeno kraljestvo storilo več, da bi določilo nadaljnja POV za divjega petelina v skladu z Direktivo 79/409/EGS.

GD ENV se je na podlagi svojih izkušenj pri obravnavi odprtega spisa o kršitvi v zvezi s to zadevo zavedal, da je veliko informacij o razširjenosti divjega petelina javno dostopnih. Glede na nejasnost pritožnikovega dopisa z dne 31. oktobra 2004 GD ENV ni vedel, ali so vir pritožnikovih informacij o divjem petelinu nove informacije, ki so se pojavile na primer zaradi presoje vplivov na okolje v zvezi z neopredeljenim predlaganim razvojem območja, na katerega se je skliceval, ali informacije, ki jih je pridobil iz drugih virov. Informacije, ki jih je imel GD ENV, kažejo, da je bilo na zadevnem gozdnem območju malo divjega petelina, vendar je ta populacija precej manjša od populacije na bližnjem POV. Nasprotno pa je pritožnik v dopisu z dne 31. oktobra 2004 trdil, da je populacija na tem gozdnem območju po njegovih informacijah največja v Deesideu. Vendar svoje trditve ni dodatno utemeljil z nobenimi podrobnostmi. Dejansko pritožnik ni odgovoril na zahtevo GD ENV po dodatnih pojasnilih in zdi se, da je pritožnik zadevo raje predložil neposredno varuhu človekovih pravic. Vendar je GD ENV aprila 2005 od pritožnikov prejel posodobljene informacije v okviru drugega postopka za ugotavljanje kršitev (pritožba 3). To kaže, da se je populacija divjega petelina na bližnjem POV zmanjšala, medtem ko se je populacija na gozdnem območju povečala do te mere, da je bilo postavljeno vprašanje glede njegove morebitne določitve za POV. To so potrdile nadaljnje podrobnosti, ki jih je pritožnik predložil varuhu človekovih pravic v svojem dopisu z dne 29. marca 2005. Ta zadeva se je ocenjevala v okviru postopka za ugotavljanje kršitev (pritožba 3). Komisija je vztrajala, da bo pritožnik obveščen o posodobitvi stanja, ko bo ta ocena zaključena.

Pritožnik se je v pritožbi varuhu človekovih pravic skliceval na smernice, v skladu s katerimi se lahko dostop do informacij o okolju zavrne, če organi menijo, da bi lahko škodoval okolju, na primer kadar lahko dostop do informacij o okolju pomaga pri iskanju gnezdišč za ogrožene vrste. GD ENV je bil seznanjen s temi smernicami, ki so v skladu z zahtevo Direktive Sveta 90/313/EGS z dne 7. junija 1990 o prostem dostopu do informacij o okolju (6) (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 90/313/EGS), ki jo je 14. februarja 2005 nadomestila Direktiva 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS (7) (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2003/4/ES). Sedma alinea člena 3(2) Direktive 90/313/EGS, ki se je uporabljala v času, ko je pritožnik izrazil svoje pomisleke, in člen 4(2)(h) Direktive 2003/4/ES, ki ga nadomešča, državam članicam omogočata, da zavrnejo dostop do informacij, kadar bi to lahko škodljivo vplivalo na okolje ali mu škodovalo. Vendar te določbe niso ovirale javnega pretoka informacij o lokaciji divjega petelina v nobenem od poslov, ki jih je GD ENV imel v preteklosti. Poleg tega ni bilo jasno, ali je pritožnik dejansko poskušal pridobiti te informacije in mu je bila ta določba v poskusih onemogočena.

V zvezi s pritožnikovo izjavo, da GD ENV ni odgovoril na vsa njegova vprašanja, se je GD ENV osredotočil na tista vprašanja, ki so bila izpostavljena v njegovih različnih pismih in za katera se je zdelo, da odkrivajo morebitne kršitve okoljske zakonodaje Skupnosti. Zaradi sorazmernosti se je GD ENV osredotočil na glavna vprašanja, ki zadevajo Skupnost: pravilen prenos dveh glavnih zadevnih direktiv (Direktive 98/83/ES in Direktive 2000/60/ES) ter potreba po pojasnilih o trditvah, da bi bilo treba zadevno območje razvrstiti kot POV v skladu z Direktivo 79/409/EGS za divjega petelina. Komisija je menila, da je glede na naravo pomislekov pritožnika njen pristop v skladu z zahtevami dobrega upravljanja in sorazmernosti.

Pripombe pritožnika

V zvezi s potjo je pritožnik navedel, da je bil leta 2001 zaskrbljen zaradi oskrbe s pitno vodo, vendar ni mogel prezreti dejstva, da je divji petelin zaščitena vrsta. Po navedbah pritožnika je pot bolj vplivala na življenje ptic kot na njegovo oskrbo s pitno vodo, saj je tekla skozi središče gozda.

Pritožnik je trdil, da če je imela Komisija težave z njegovo pritožbo ali je zahtevala več informacij, je imela njegovo telefonsko številko. Trdil je tudi, da je zaskrbljen, ker je bila v strugi potoka, ki onesnažuje potok in njegovo oskrbo s pitno vodo, zgrajena pot. Pritožnik je poudaril, da vsako onesnaževanje vpliva tudi na prostoživeče živali. Pritožnik je izrazil tudi zaskrbljenost glede tega, ali je bila Direktiva 98/83/ES prenesena v škotsko zakonodajo, in trdil, da ni bilo tako. Po navedbah pritožnika lokalni organ ne more izvrševati te zakonodaje, dokler je ne izvaja škotski parlament, lokalni organ pa ne more biti sodno preganjan zaradi neizvrševanja zakona, ki ni bil prenesen v škotsko zakonodajo, tudi če je bila Direktiva 80/778/EGS razveljavljena pet let po začetku veljavnosti Direktive 98/83/ES.

Pritožnik je na podlagi člena 3(2)(b) Direktive 98/83/ES trdil, da gre za diskriminacijo skupine oseb, mlajših od 50 let, v primerjavi z javnostjo ali skupino oseb, starejših od 50 let, v zvezi z njihovim virom oskrbe s pitno vodo. Pritožnik je pojasnil, da je med telefonskim pogovorom s Komisijo izvedel, da je projektni referent za divjega petelina iz Kraljeve družbe za zaščito ptic (RSPB) Komisiji pomagal pri informacijah o divjem petelinu. Pritožnik je bil zaskrbljen, ker se zdi, da Komisija pred njegovo poizvedbo ni poznala projektnega referenta, čeprav je bil RSPB edina organizacija, ki je imela vse razpoložljive informacije o vseh 643 lokacijah apercaillie. Po navedbah pritožnika je bilo povečano število c apercaillie pridobljeno z izvajanjem raziskav na več lokacijah.

Pritožnik se je skliceval na zahtevo Komisije po informacijah, ki je bila naslovljena nanj, in navedel, da po njegovem vedenju člen 4(1)(a) Direktive 2003/4/ES določa, da če informacij ne hrani javni organ, kot je Komisija, mora ta bodisi posredovati zahtevo javnim organom, ki imajo informacije, bodisi obvestiti pritožnika o javnem organu, pri katerem lahko zaprosi za dostop do teh informacij. Pritožnik je pojasnil, da je pri škotskih organih poizvedoval po informacijah o divjem petelinu. Vendar so mu bile zavrnjene vse koristne informacije, na podlagi katerih bi lahko Komisiji predložil ustrezen primer, v katerem bi bilo opredeljenih več območij. Pritožnik je poudaril, da je leta 2005 vložil prošnjo pri škotskem organu, ne da bi lahko pridobil zahtevane informacije. Pritožnik je trdil, da so mu nacionalni organi pravno zavrnili posredovanje ustreznih informacij. Predlagal je, da bi morala Komisija v primeru zadržanja informacij zahtevati te informacije.

Nazadnje je pritožnik trdil, da je naloga Komisije izvrševanje ustreznih direktiv. Zato bi morala biti dolžnost Komisije, da preveri in zagotovi, da so vse direktive pravočasno prenesene v zakonodajo držav članic in da države članice ravnajo v skladu z zakonodajo Skupnosti. Če je Komisija pravilno opravljala svoje naloge, ne bi smelo biti potrebe, da bi moral državljan obvestiti Komisijo o kakršni koli kršitvi zakonodaje Skupnosti.

ODLOČBA

1 Uvodne ugotovitve

1.1 Evropski varuh človekovih pravic najprej opozarja, da se ta preiskava, kot je določeno v pismih Evropskega varuha človekovih pravic, naslovljenih na pritožnika in Evropsko komisijo 4. marca 2005, nanaša na naslednje:

"Pritožnica v bistvu trdi, da Komisija ravna nepravično, ker pritožnika pretirano obremenjuje pri pridobivanju dokazov, potrebnih za dokazovanje, da država članica ne ravna v skladu z zakonodajo Skupnosti.

Pritožnik trdi, da bi morala Komisija sama preiskati primer.“

Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija tako zahtevo za pridobitev dokazov podala v svojem dopisu z dne 10. decembra 2004:

„V zvezi z divjim petelinom sem seznanjen tudi z informacijami, ki ste jih predložili. Ne zavračam vaših trditev v zvezi z zaščito te vrste. Komisija je zato sprožila postopek za ugotavljanje kršitev v skladu s členom 226 Pogodbe ES. Vendar informacije, ki ste jih doslej predložili, niso bile dovolj natančne, da bi jih lahko uporabili v postopku, zato niso bile vključene v našo trenutno zadevo. Če imate podrobne podatke o zadnji raziskavi spletnega mesta z ocenami potencialne zmogljivosti območja za divjega petelina, bi to z veseljem še enkrat preučili v okviru naše ocene, ki še poteka. Prav tako bi morali imeti podrobnosti, po možnosti na zemljevidu, o obsegu območja, za katerega trdite, da bi moralo biti določeno kot posebno območje varstva.“

Komisija je zato od pritožnika zahtevala dokaze v podporo njegovi trditvi, da je prišlo do kršitve zakonodaje Skupnosti o varstvu prostoživečih vrst ptic in njihovih habitatov. Zdi se, da Komisija od pritožnika ni zahtevala," da pridobi dokaze, potrebne za dokazovanje, da država članica ne ravna v skladu z " Direktivo Sveta 98/83/ES z dne 3. novembra 1998 o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (8) ("Direktiva 98/83/ES") ali Direktivo 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (9) ("Direktiva 2000/60/ES").

Obseg te preiskave in odločbe se torej nanaša na vprašanje, ali je Komisija ravnala nepošteno, ko je pritožnika pozvala, naj predloži dokaze, da država članica ni spoštovala zakonodaje Skupnosti o varstvu prostoživečih vrst ptic in njihovih habitatov.

1.2 Pritožnik je v svojih pripombah na mnenje Komisije navedel, da Direktiva 98/83/ES diskriminira skupino ljudi z manj kot 50 osebami glede na vir oskrbe s pitno vodo v primerjavi s skupino ljudi z več kot 50 osebami. Varuh človekovih pravic v zvezi s tem ugotavlja, da v skladu s členom 2(2) Statuta varuha človekovih pravic svoje preiskave ne bo razširil na to trditev, ki ne zadeva morebitnega primera nepravilnosti pri dejavnostih Komisije, temveč ustreznost zakonodaje Skupnosti, naslovljene na države članice. Varuh človekovih pravic opozarja tudi, da je Komisija v svojem mnenju in pismu z dne 4. aprila 2005 navedla, da so se škotski organi odločili, da iz področja uporabe Direktive 98/83/ES ne bodo izvzeli posameznih zalog vode, ki oskrbujejo manj kot 50 ljudi.

1.3 Pritožnik se je v svojih pripombah ponovno skliceval na vprašanje prenosa Direktive 98/83/ES v škotsko zakonodajo. Natančneje, pritožnik je trdil, da mora škotski parlament izvajati to zakonodajo, da bi jo bilo mogoče izvrševati na lokalni ravni. Poleg tega je pritožnik trdil, da lokalnega organa ni mogoče sodno preganjati zaradi neizvrševanja zakona, ki ni bil prenesen v škotsko zakonodajo. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da so ti argumenti, ki jih je navedel pritožnik, nove točke, ki se nanašajo na zadevo, ki spada v okvir njegove sedanje preiskave, in kot taki ne bodo preučeni glede njihove utemeljenosti v okviru tega sklepa. S tem v zvezi varuh človekovih pravic tudi ugotavlja, da je Komisija to vprašanje posebej in obširno obravnavala v svojih pismih pritožniku z dne 27. avgusta 2004 in 4. aprila 2005.

1.4 Pritožnik je v svojih pripombah navedel novo trditev, v skladu s katero je Komisija javni organ v smislu Direktive 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS (10) (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2003/4/ES) in bi morala kot taka v skladu s to direktivo bodisi posredovati zahtevo za informacije o okolju organom oblasti, ki imajo te informacije, bodisi obvestiti pritožnika o organu oblasti, od katerega bi lahko pridobil te informacije. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da Komisija ni "javni organ" v smislu člena 2 zgoraj navedene direktive (11) ali Direktive Sveta 90/313/EGS z dne 7. junija 1990 o prostem dostopu do informacij o okolju (12) ("Direktiva 90/313/EGS"), ki sta naslovljena na države članice in ne na Skupnost ali njene institucije. Zato varuh človekovih pravic ne bo razširil svoje preiskave v zvezi s to trditvijo.

2 Trditev, da je Komisija ravnala nepošteno, ko je pritožniku naložila preveliko breme za pridobitev dokazov, potrebnih za dokazovanje, da država članica ne spoštuje prava Skupnosti o varstvu prostoživečih vrst ptic in njihovih habitatov

2.1 Pritožnik je 15. marca 2004 vložil pritožbo pri Komisiji zaradi morebitnih kršitev prava Skupnosti s strani Združenega kraljestva (pritožba na podlagi člena 226). Z dopisom z dne 4. junija 2004 je predložil dodatne pripombe. Pritožnik je med drugim navedel, da je gozdnati grič na območju Deeside habitat za gosto populacijo ogrožene vrste divjega petelina. Omenil je, da je telefoniral škotskemu organu in vprašal, ali je bilo to kopensko območje določeno kot posebno ohranitveno območje ali posebno območje varstva (v nadaljnjem besedilu: POV), in je bil obveščen, da ni bilo. Pritožnik je navedel tudi, da se izvaja študija izvedljivosti za precej obsežen razvoj na tem območju. Vprašal je, ali so zaščitene vrste izvzete iz varstva, če so na zemljišču vlade.

Komisija je 27. avgusta 2004 odgovorila, da se zakonodaja Skupnosti o varstvu narave in prostoživečih ptic uporablja za varstvo teh vrst ne glede na lastništvo zemljišča, na katerem so prisotne. Ugotovila je, da ne more ugotoviti kršitve prava Skupnosti.

Pritožnik se je v dopisu z dne 10. septembra 2004 ponovno skliceval na neustrezno varstvo ogrožene vrste divjega petelina in njenega habitata v Deesideju.

Komisija je v dopisu z dne 14. oktobra 2004 navedla, da „glede na informacije, ki ste jih predložili v spisu s pritožbo [pritožba 1], še vedno menimo, da so vprašanja, ki ste jih izpostavili v zvezi z vzdrževanjem gozdnih pešpoti, lokalnega pomena in da očitno ne dokazujejo kršitve prava Skupnosti. Prav imate, ko navajate, da so bila za ohranjanje stanja ohranjenosti divjega petelina na Škotskem zagotovljena evropska sredstva. Informacije, ki ste jih predložili, ne kažejo, da se to financiranje uporablja na način, ki bi škodil varstvu vrste.“

Pritožnik je 31. oktobra 2004 odgovoril, da je „na sestanku za študijo izvedljivosti o možnem razvoju hriba, ki je predmet divjega petelina, in o tem, da je hribovski gozd posebno območje za divjega petelina. Ima najgostejšo populacijo na območju Deeside iz Priloge 1 (Ogrožene vrste divjega petelina), vendar ni bila razvrščena kot posebno območje varstva ali posebno ohranitveno območje. Najbližje zemljišče, razvrščeno [kot] tako (...), je v bližini. Evropski komisiji že od 15. marca 2004 svetujem, da ima ta gričevnati gozd populacijo z najvišjo gostoto ogroženih vrst divjega petelina iz Priloge I na območju Deeside, vendar ne upoštevate tega, kar vam povem, in to preprosto zavržete, ne da bi opravili ustrezno poizvedbo. Na zadevnem zemljišču je populacija divjega petelina gostejša kot na [najbližjem POV]. Informacije o divjem petelinu na tem zemljišču bi morale biti zlahka dostopne, če bi Evropska komisija opravila poizvedbo." Skliceval se je na Direktivo 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic (13) (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 79/409/EGS) in Direktivo 92/43/ES ter poudaril, da zadevno območje v nasprotju s tema direktivama ni ustrezno zaščiteno.

Komisija je 10. decembra 2004 odgovorila: "V zvezi z družbo Capercaillie sem seznanjen tudi z informacijami, ki ste jih predložili. Ne zavračam vaših trditev v zvezi z zaščito te vrste. Komisija je že imela razlog za zaskrbljenost glede varstva te vrste na Škotskem in je zato sprožila postopek za ugotavljanje kršitev v skladu s členom 226 Pogodbe ES. Vendar informacije, ki ste jih do zdaj predložili, niso bile dovolj natančne, da bi jih lahko uporabili v tem postopku, in kot take niso bile vključene v našo trenutno zadevo. Če imate podrobne podatke o zadnji raziskavi spletnega mesta z ocenami potencialne zmogljivosti območja za divjega petelina, bi to z veseljem še enkrat preučili v okviru naše ocene, ki še poteka. Prav tako bi morali imeti podrobnosti, po možnosti na zemljevidu, o obsegu območja, za katerega trdite, da bi moralo biti določeno kot posebno območje varstva.“

2.2 Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic trdil, da"je bila pot zgrajena skozi [gozdno območje], ki ima največjo gostoto populacije na območju Deeside ogrožene vrste Capercaillie (habitat evropskih zaščitenih vrst iz Priloge 1). (...).

Ali Evropska komisija pred začetkom postopka za ugotavljanje kršitev ne bi zahtevala vseh najnovejših informacij o mestih raziskave? Razumem, da je bilo pregledanih 643 mest divjega petelina. Če ES nima seznama vseh območij divjega petelina, vključno s [tem gozdnim območjem], kako lahko ustrezno presodi, ali država članica ravna v skladu s pravom Skupnosti ali ne?

Ena stvar je, da državljan pomaga pri ugotavljanju primera, v katerem država članica ne uporablja prava Skupnosti, nato pa mora ES od državljana zahtevati, da dokaže ta primer in zagotovi posebne podrobne informacije, ki jih je mogoče zakonito zadržati pred državljanom, kar ni razumno. (...).

Specifične podrobnosti zadnje raziskave spomeniškega območja bi bile na voljo [EK], vendar mi jih je mogoče pravno zamolčati, kar je dejstvo, ki ga [EK] ve ali bi ga morala vedeti. Evropska komisija bi morala imeti podrobne podatke o vseh 643 raziskavah na območju divjega petelina.“

Pritožnik je navedel odstavek iz posvetovanja škotske izvršne skupine za okolje o dostopu do informacij o okolju z dne 29. junija 2004, v katerem je bilo navedeno: „Predpisi o informacijah o okolju iz leta 1992 so omogočali bolj previdnostni pristop, saj bi se lahko informacije o okolju zadržale, kadar bi njihovo razkritje povečalo verjetnost škode. To je v skladu s členom 2 Direktive 1990/313/ES, ki se nanaša na informacije, ki bi negativno vplivale na okolje, vendar presega škotske predpise, saj posebej navaja primer razmnoževališč redkih vrst.“

2.3 Komisija je v svojem mnenju zavrnila pritožnikovo trditev. Poudarila je, da je GD ENV od pritožnika zahteval, naj predloži podrobnosti, s katerimi bi utemeljil svojo nejasno trditev, da je na hribu v Deesideju na Škotskem veliko divjega petelina (in da bi kot tak moral biti posebno zavarovano območje) in da se je ta zadeva pojavila na nedoločenem sestanku. Brez dodatnih specifikacij Komisija te trditve ni mogla preveriti glede na podatke raziskave, ki jih GD ENV že ima.

Komisija je nadalje ugotovila, da je GD ENV, kot je bilo pritožniku poudarjeno v dopisu z dne 10. decembra 2004, zelo zaskrbljen zaradi upada divjega petelina na Škotskem, vključno z območjem Deeside. GD ENV se že nekaj časa ukvarja s to zadevo z organi Združenega kraljestva, tako v postopku za ugotavljanje kršitev (pritožba 3) (decembra 2004 je bil organom Združenega kraljestva izdan dodatni uradni opomin, odgovor Združenega kraljestva pa je bil takrat v postopku ocenjevanja) kot s spremljanjem projekta LIFE, ki ga financira Skupnost in je namenjen uvedbi ukrepov za pomoč pri zaščiti divjega petelina. Uradniki GD ENV so obiskali Škotsko, da bi ocenili učinek projekta LIFE, ki je še potekal. V zvezi s tem je bila zahteva GD ENV, naslovljena na pritožnika, povsem resnična, saj je bila ena od ključnih trditev v sedanjem postopku za ugotavljanje kršitev, da bi lahko Združeno kraljestvo storilo več pri določanju nadaljnjih POV za divjega petelina v skladu z Direktivo 79/409/EGS.

GD ENV se je na podlagi svojih izkušenj pri obravnavi spisa o kršitvi v zvezi s to zadevo zavedal, da je veliko informacij o razširjenosti divjega petelina javno dostopnih. Glede na nejasnost pritožnikovega dopisa z dne 31. oktobra 2004 GD ENV ni vedel, ali so vir pritožnikovih informacij o divjem petelinu nove informacije, ki so se pojavile na primer zaradi presoje vplivov na okolje v zvezi z neopredeljenim predlaganim razvojem območja, na katerega se je skliceval, ali informacije, ki jih je pridobil iz drugih virov. Informacije, ki jih je imel GD ENV, so pokazale, da je bilo na zadevnem gozdnem območju majhno število divjega petelina in da je ta populacija precej manjša od populacije na bližnjem POV. Nasprotno pa je pritožnik v dopisu z dne 31. oktobra 2004 trdil, da je populacija na tem gozdnem območju po njegovih podatkih največja v Deesideu. Vendar svoje trditve ni podkrepil z nobenimi podrobnostmi. Dejansko pritožnik ni odgovoril na zahtevo GD ENV po dodatnih pojasnilih. Vendar je GD ENV aprila 2005 od pritožnikov prejel posodobljene informacije v okviru postopka za ugotavljanje kršitev (pritožba 3). To kaže, da se je populacija divjega petelina na bližnjem POV zmanjšala, medtem ko se je populacija na tem gozdnem območju povečala do te mere, da je bilo postavljeno vprašanje glede njegove morebitne določitve za POV. To so potrdile nadaljnje podrobnosti, ki jih je pritožnik predložil varuhu človekovih pravic v svojem dopisu z dne 29. marca 2005. Ta zadeva se je ocenjevala v okviru postopka za ugotavljanje kršitev (pritožba 3). Komisija je vztrajala, da bo pritožnik obveščen o posodobitvi stanja, ko bo ta ocena zaključena.

Poleg tega je Komisija ugotovila, da se je pritožnik v pritožbi varuhu človekovih pravic oprl na smernice, v skladu s katerimi se dostop do informacij o okolju lahko zavrne, če organi menijo, da bi lahko škodil okolju, na primer kadar lahko dostop do informacij o okolju pripomore k temu, da se določijo gnezdišča za ogrožene vrste. GD ENV je bil seznanjen s temi smernicami, ki so v skladu z zahtevo Direktive Sveta 90/313/EGS o prostem dostopu do informacij o okolju (14), kakor je bila nadomeščena z Direktivo 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta o dostopu javnosti do informacij o okolju (15) in razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS z dne 14. februarja 2005. Sedma alinea člena 3(2) Direktive 90/313/EGS, ki se je uporabljala v času, ko je pritožnik izrazil svoje pomisleke, in člen 4(2)(h) Direktive 2003/4/ES, ki ga nadomešča, državam članicam omogočata, da zavrnejo dostop do informacij, kadar bi to lahko škodljivo vplivalo na okolje ali mu škodovalo. Vendar te določbe niso ovirale javnega pretoka informacij o lokaciji divjega petelina v nobenem od poslov, ki jih je GD ENV imel v preteklosti. Poleg tega ni bilo jasno, ali je pritožnik dejansko poskušal pridobiti te informacije ali pa mu je bila ta določba v poskusih onemogočena.

2.4 Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svoji trditvi in navedel, da je škotske oblasti poizvedoval po informacijah o divjem petelinu. Vendar so mu bile zavrnjene vse koristne informacije, na podlagi katerih bi lahko Komisiji predložil ustrezen primer, v katerem bi bilo opredeljenih več območij. Pritožnik je poudaril, da je vložil prošnjo pri škotskem organu, ne da bi lahko pridobil zahtevane informacije.

2.5 Varuh človekovih pravic najprej ugotavlja, da je pritožnik v pritožbi na podlagi člena 226 v bistvu trdil, da država članica ni izpolnila obveznosti iz člena 4 Direktive 79/409/EGS. Kot je navedeno v dopisu Komisije z dne 10. decembra 2004, je zlasti predlagal, naj se zadevni gričevnati gozd v skladu s členom 4(1) te direktive (16) razvrsti kot POV za ohranjanje c apercaillie. V zvezi s tem opozarja, da za izbiro POV in opredelitev njihovih meja veljajo nekatera ornitološka merila (opredeljena v Direktivi), pri uporabi katerih imajo države članice določeno polje proste presoje (17). Zato se vprašanje, ali je treba nekatera ozemlja razvrstiti kot POV, preuči na podlagi znanstvenih podatkov v zvezi s temi ornitološkimi merili.

2.6 V tem primeru je Komisija pojasnila, da je že sprožila postopke za ugotavljanje kršitev proti Združenemu kraljestvu v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti države članice, da razvrsti najprimernejša ozemlja po številu in velikosti kot POV za ohranjanje divjega petelina. V zvezi s tem je Komisija pridobila informacije tudi o območju Deeside. Te znanstvene informacije so pokazale, da je na gozdnem območju majhno število divjega petelina in da je ta populacija precej manjša od populacije na bližnjem POV. Nasprotno pa je pritožnik v svojem dopisu Komisiji z dne 31. oktobra 2004 poudaril, da je populacija divjega petelina na gozdnem območju največja v Deesideu. Vendar pritožnik ni navedel vira teh informacij in se je le na splošno skliceval na „sestanek za študijo izvedljivosti o možnem razvoju na strani hriba“, na katerem je bilo izpostavljeno vprašanje zaščite divjega petelina. Varuh zato ugotavlja, da je bila zahteva Komisije (izražena v njenem pismu z dne 10. decembra 2004), da pritožnik predloži določene informacije, podana v naslednjih okoliščinah:

(i) Za izbiro POV za ohranjanje divjega petelina in opredelitev njihovih meja bi morala veljati nekatera ornitološka merila, preučiti pa bi jih bilo treba na podlagi ustreznih znanstvenih podatkov.

(ii) Komisija je že preučila, ali Združeno kraljestvo izpolnjuje svojo obveznost iz člena 4(1) Direktive, da vsa območja, ki se z uporabo teh ornitoloških meril zdijo najprimernejša za ohranitev divjega petelina, razvrsti kot POV. V zvezi s tem je Komisija proti Združenemu kraljestvu začela ustrezne postopke za ugotavljanje kršitev.

(iii) Komisija ni vključila gozdne površine na ta območja, očitno zato, ker je bilo na podlagi znanstvenih podatkov, ki jih je imela, na gozdni površini majhno število divjega petelina, ta populacija pa je bila precej manjša od populacije na bližnjem POV.

(iv) Pritožnik je poudaril, da je populacija divjega petelina na gozdnem območju največja v Deesideu. Ta trditev bi bila utemeljena, če bi temeljila na ustreznih ornitoloških študijah, ki bi jih Komisija lahko razumno razumela, kot da nakazujejo, da je bil pritožnik seznanjen s posodobljenimi znanstvenimi podatki, ki vzbujajo dvom o točnosti podatkov, ki jih že ima.

(v) Pritožnik ni predložil nobenih posebnih znanstvenih podatkov v podporo svoji zgornji trditvi in ni navedel vira svojih informacij.

2.7 Pritožnik je v svoji pritožbi varuhu človekovih pravic trdil, da bi bile "[p]osamezne podrobnosti zadnje raziskave območja [...] na voljo Evropski komisiji, vendar mi jih je mogoče pravno odreči, kar je dejstvo, ki ga Evropska komisija pozna ali bi ga morala poznati."Pritožnik je navedel odstavek iz posvetovanja škotske izvršne skupine za okolje o dostopu do okoljskih informacij z dne 29. junija 2004, v katerem je bilo navedeno, da "predpisi o okoljskih informacijah iz leta 1992 omogočajo bolj previdnostni pristop, saj bi se lahko okoljske informacije odrekle, če bi njihovo razkritje povečalo verjetnost škode. To je v skladu s členom 2 Evropske direktive 1990/313/ES, ki se nanaša na informacije, ki bi negativno vplivale na okolje, vendar presega škotske predpise, pri čemer posebej navaja primer razmnoževališč redkih vrst." Pritožnik je tako navedel, da se v skladu z ustreznimi nacionalnimi predpisi lahko zavrne dostop do informacij o okolju, ki jih hranijo javni organi, če bi njihovo razkritje verjetno škodovalo okolju. Vendar pritožnik ni pojasnil, zakaj in kako mu je ta izjema od splošnega načela dostopa javnosti do informacij o okolju, ki jih hranijo organi oblasti, določena z Direktivo 90/313/EGS (18), preprečila ali bi mu lahko preprečila pridobitev informacij, ki jih je Komisija zahtevala v dopisu z dne 10. decembra 2004. Poleg tega, kot je poudarjeno v mnenju Komisije, se zdi, da ta izjema ni ovirala javnega pretoka informacij o habitatih divjega petelina v okviru njegovega obravnavanja varstva divjega petelina v Združenem kraljestvu. Poleg tega pritožnik nikakor ni dokazal obstoja takih ovir. Pritožnik je v svojih pripombah navedel, da je pri škotskih organih poizvedoval po informacijah v zvezi z divjim petelinom, vendar so mu zavrnili vse koristne informacije, ki bi mu omogočile, da Komisiji predloži ustrezen primer in opredeli več območij. Kljub temu je pritožnik te informacije prvič predložil šele v svojih pripombah, poleg tega pa ni navedel vsebine svojih zahtev in utemeljitve odgovorov, ki jih je prejel od zgoraj navedenih subjektov, ter ni predložil ustreznih dokazil. Nazadnje, kot je navedeno v mnenju Komisije, je GD ENV aprila 2005 od pritožnikov prejel posodobljene informacije v okviru postopka za ugotavljanje kršitev (pritožba 3), iz katerih je bilo razvidno, da se je populacija divjega petelina na bližnjem POV zmanjšala, medtem ko se je populacija na tem gozdnem območju, na katero se sklicuje pritožnik, povečala do te mere, da je bilo postavljeno vprašanje glede njegove morebitne določitve kot POV. Dejstvo, da so te informacije predložili drugi pritožniki, ne podpira zgoraj navedene utemeljitve pritožnika.

2.8 Glede na navedeno trditve pritožnika ni mogoče sprejeti. Varuh človekovih pravic tako ne ugotavlja nepravilnosti Komisije.

3 Trditev, da bi morala Komisija sama preiskati primer

3.1 Pritožnik trdi, da bi morala Komisija sama preiskati zadevo.

3.2 Komisija je v svojem mnenju navedla, da je GD ENV aprila 2005 od pritožnikov prejel posodobljene informacije v okviru postopka za ugotavljanje kršitev (pritožba 3). To je kazalo na to, da se je populacija divjega petelina na bližnjem POV zmanjšala, medtem ko se je populacija na gozdnem območju, na katero se sklicuje pritožnik, povečala do te mere, da je bilo postavljeno vprašanje glede njegove morebitne določitve kot POV. To so potrdile nadaljnje podrobnosti, ki jih je pritožnik predložil varuhu človekovih pravic v svojem dopisu z dne 29. marca 2005. Ta zadeva se je ocenjevala v okviru postopka za ugotavljanje kršitev (pritožba 3).

3.3 Varuh človekovih pravic v teh okoliščinah in ob upoštevanju svoje ugotovitve iz točke 2.8 te odločbe ugotavlja, da nadaljnja preiskava in obravnava tega vidika pritožbe nista upravičeni.

4 Sklepna ugotovitev

Varuh človekovih pravic na podlagi preiskav v zvezi s to pritožbo ni ugotovil nepravilnosti. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Komisije.

Prosimo, upoštevajte, da sem v skladu z vašimi zahtevami vašo nadaljnjo predložitev z dne 9. aprila 2006 posredoval Komisiji.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Vrste prostoživečih ptic (Tetrao urogallus).

(2) UL 1998, L 330, str. 32.

(3) UL 2000, L 327, str. 1.

(4) UL 1979, L 103, str. 1.

(5) UL L 206, str. 7.

(6) UL 1990, L 158, str. 56.

(7) UL 2003, L 41, str. 26.

(8) UL 1998, L 330, str. 32.

(9) UL 2000, L 327, str. 1. V zvezi s tem varuh človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija preučila skladnost države članice s temi direktivami z vidika, ali so bile ustrezno prenesene z ustrezno nacionalno zakonodajo, in ne z vidika uporabe teh nacionalnih določb na način, ki bi kršil obveznosti države članice iz direktiv. Komisija v zvezi s tem ni ugotovila nobene kršitve in pritožnika ni pozvala, naj Komisiji v okviru obravnave njegovih dveh pritožb na podlagi člena 226 (pritožba 1 in pritožba 2) predloži kakršne koli „dokaze, potrebne za dokazovanje“take neskladnosti z zakonodajo Skupnosti.

(10) UL 2003, L 41, str. 26.

(11) Člen 2 Direktive 2003/4/ES določa:

"2. „javni organ“ pomeni:

(a) vlado ali drugo javno upravo, vključno z javnimi svetovalnimi organi, na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni;

(b) vsako fizično ali pravno osebo, ki opravlja naloge javne uprave v skladu z nacionalnim pravom, vključno s posebnimi dolžnostmi, dejavnostmi ali storitvami v zvezi z okoljem; in

(c) vsaka fizična ali pravna oseba, ki ima javne odgovornosti ali funkcije ali zagotavlja javne storitve v zvezi z okoljem pod nadzorom organa ali osebe iz točk (a) ali (b).

Države članice lahko določijo, da ta opredelitev ne vključuje organov ali institucij, kadar delujejo v sodni ali zakonodajni pristojnosti. Če njihove ustavne določbe na dan sprejetja te direktive ne predvidevajo revizijskega postopka v smislu člena 6, lahko države članice te organe ali institucije izključijo iz te opredelitve.“

(12) UL 1990, L 158, str. 56. Direktiva 90/313/EGS (ki jo je 14. februarja 2005 nadomestila Direktiva 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS, UL 2003, L 41, str. 26) v členu 2(b) določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(...)

(b) "javni organi" pomenijo katero koli javno upravo na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni, ki ima pristojnosti in informacije v zvezi z okoljem, razen organov, ki delujejo v sodni ali zakonodajni pristojnosti."

(13) UL 1979, L 103, str. 1.

(14) UL 1990, L 158, str. 56.

(15) UL 2003, L 41, str. 26.

(16) Člen 4(1) Direktive 79/409/EGS določa:

"1. Za vrste, navedene v Prilogi I, veljajo posebni ohranitveni ukrepi v zvezi z njihovim habitatom, da se zagotovi preživetje in razmnoževanje teh vrst na njihovem območju razširjenosti.

Pri tem je treba upoštevati:

(a) vrste, ki jim grozi izumrtje ;

(b) vrste, ki so občutljive na posebne spremembe v svojem habitatu;

(c) vrste, ki se štejejo za redke zaradi majhnih populacij ali omejene lokalne razširjenosti;

druge vrste, ki zahtevajo posebno pozornost zaradi posebne narave svojega habitata.

Trendi in spremembe ravni prebivalstva se upoštevajo kot ozadje za vrednotenja.

Države članice razvrstijo zlasti ozemlja, ki so glede na število in velikost najprimernejša, kot posebna območja varstva za ohranjanje teh vrst, pri čemer upoštevajo njihove varstvene zahteve na geografskem območju morja in kopnega, kjer se uporablja ta direktiva.“

(17) Glej zadevo C-3/96, Komisija proti Nizozemski, Recueil 1998, str. V zvezi z obveznostjo držav članic, da razvrstijo POV, glej točke od 61 do 62 te zadeve.

(18) UL 1990, L 158, str. 56.