- SL Slovenščina
Strojni prevodi lahko vsebujejo napake, ki bi lahko zmanjšale jasnost in natančnost, zato varuhinja človekovih pravic ne prevzema odgovornosti za kakršna koli odstopanja. Za najzanesljivejše informacije in pravno varnost glejte zgornjo povezavo z izvorno različico v jeziku angleščina.
Za več informacij si oglejte našo jezikovno in prevajalsko politiko.
Sklep o tem, kako je Evropska komisija obravnavala prošnjo za dostop javnosti do dokumentov v zvezi s pogodbo o izkušnjah, pridobljenih v Romuniji, v zvezi z vprašanjem sprejetja (zadeva 3037/2025/SF)
Odločba
Primer 3037/2025/SF - Preiskava uvedena dne Petek | 14 november 2025 - Odločba z dne Četrtek | 05 november 2026 - Zadevna institucija ali organ Evropska komisija ( Nadaljna preiskava ni utemeljena ) - Država Nizozemska
Pritožba vložena
19/10/2025Analiza pritožbe
20/10/2025Preiskava je v teku
14/11/2025Izid preiskave
05/11/2026
Pritožnik, nevladna organizacija, je zaprosil za dostop javnosti do dokumentov v zvezi s pogodbo o oceni vloge in posredovanja EU pri reformi sistema za zaščito otrok v Romuniji ter pridobljenih spoznanjih. Komisija je opredelila tri dokumente, ki spadajo na področje uporabe pritožnikove zahteve za dostop javnosti, in odobrila delni dostop do vseh treh dokumentov. Pritožnik je menil, da Komisija ni opredelila vseh ustreznih dokumentov. Pritožnik je zlasti trdil, da Komisija ni opredelila končnega poročila, ki ga je imel pritožnik in ki je bilo navedeno tudi v objavljeni knjigi.
Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o tem, da Komisija domnevno ni opredelila vseh ustreznih dokumentov, in Komisijo pozvala, naj predloži dodatna pojasnila, zakaj končno poročilo ni bilo opredeljeno. Komisija se je v odgovoru varuhinji človekovih pravic strinjala, da je bilo končno poročilo uničeno v skladu z njenim skupnim seznamom hrambe, v katerem je navedeno, da se dokumenti v zvezi z dejavnostmi financiranja EU hranijo deset let.
Varuhinja človekovih pravic je menila, da so dodatna pojasnila, ki jih je predložila Komisija, razumna, in ob ugotovitvi, da je Komisija potrebovala skoraj eno leto za izdajo potrditvenega sklepa, zaključila zadevo z ugotovitvijo, da nadaljnje preiskave niso upravičene. Vendar je predlagala, naj Komisija taka pojasnila zagotovi v svojih odgovorih na zahteve za dostop javnosti v zgodnji fazi, namesto da bi svoje odgovore omejila na pojasnitev, kje je iskala.
Ozadje pritožbe
1. Pritožnik je oktobra 2024 zaprosil za dostop javnosti [1] do dokumentov, povezanih s pogodbo, ki jo je financirala EU, v zvezi z „nauki, pridobljenimi v Romuniji“, o vprašanju sprejetja.
2. Ker pritožnik ni prejel odgovora, je decembra 2024 Komisijo pozval, naj pregleda svojo implicitno zavrnitev zahteve za dostop javnosti (z vložitvijo „potrdilne prošnje“).
3. Pritožnik se je maja 2025, potem ko še ni prejel odgovora, prvič obrnil na Evropskega varuha človekovih pravic [2].
4. Komisija je junija 2025 po posredovanju varuhinje človekovih pravic pritožniku odgovorila. Opredelila je tri dokumente, ki spadajo na področje uporabe pritožnikovega zahtevka, in sicer zahtevek za predhodno financiranje, zahtevek za končno plačilo in podpisano revizijsko potrdilo. Odobril je le delni dostop do vseh treh dokumentov, pri čemer je redigiral osebne podatke [3] in poslovno občutljive informacije [4].
5. Pritožnik, ki s tem odgovorom ni bil zadovoljen, je junija 2025 vložil še eno potrdilno prošnjo. Pritožnik je v svojih izmenjavah s Komisijo menil, da bi morala Komisija opredeliti tudi končno poročilo v zvezi s pogodbo.
6. Komisija je pritožniku odgovorila septembra 2025. Navedla je, da je opravila novo preiskavo, ki je potrdila, da Komisija nima drugih dokumentov.
7. Pritožnik, ki ni bil zadovoljen z izidom, se je oktobra 2025 ponovno obrnil na varuhinjo človekovih pravic.
Preiskava
8. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o tem, da Komisija domnevno ni opredelila vseh ustreznih dokumentov, zlasti končnega poročila v zvezi z zadevno pogodbo. Opozorila je, da je Komisija sicer na kratko pojasnila, kje je iskala končno poročilo, ni pa prepričljivo pojasnila, zakaj poročila, ki je obstajalo v preteklosti, ni bilo mogoče najti.
9. Komisija je med preiskavo poslala pisni odgovor, v katerem je podrobno pojasnila, zakaj končno poročilo ne obstaja več.
Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic
Pritožnik
10. Pritožnik je v pritožbi varuhinji človekovih pravic trdil, da Komisija ni opredelila in razkrila ključnih dokumentov, pomembnih za njegovo zahtevo za dostop javnosti. Pritožnik je zlasti trdil, da bi bilo treba opredeliti končno poročilo, ki ga je leta 2006 naročila in financirala EU.
11. Pritožnik je navedel, da ima kopijo končnega poročila in da je bilo poročilo navedeno v knjigi, ki je bila objavljena. To kaže, da končno poročilo obstaja, in izpodbija tako imenovano „domnevo zakonitosti“, ki je povezana s trditvijo institucije EU, da dokument ne obstaja več [5].
12. Pritožnik je menil, da odsotnost poročila v evidencah Komisije kaže na neustrezno vodenje evidenc, namerno zadržanje ali neizvedbo temeljite preiskave. Take pomanjkljivosti kršijo pravico do dobrega upravljanja iz člena 41 Listine EU o temeljnih pravicah. To po mnenju pritožnika vzbuja tudi resne pomisleke glede preglednosti in odgovornosti pri odločanju v EU ter ustreznega upravljanja sredstev EU.
13. Pritožnik je menil, da je dokument še posebej pomemben, saj je del notranjega spisa, namenjenega poudarjanju vprašanj zaščite otrok v Romuniji, in neposredno vpliva na politične odločitve. Njegovo razkritje je bilo potrebno za zaščito otrokovih pravic in zadev, povezanih s posvojitvami, ter za ozaveščanje javnosti o tej zadevi.
Komisija
14. Komisija je v potrdilnem sklepu navedla, da je opravila novo iskanje v „več podatkovnih zbirkah, vključno z evidencami Generalnega direktorata za širitev in vzhodno sosedstvo [6], ter v arhivih in Aresu [7]“. To novo iskanje je potrdilo, da ne vsebuje nobenih dodatnih dokumentov v zvezi s pritožnikovo zahtevo za dostop javnosti.
15. Komisija je ugotovila, da ni obveznosti ustvarjanja novega dokumenta, kadar zahtevani dokument ne obstaja [8], in da pravica dostopa javnosti velja le za obstoječe dokumente, s katerimi razpolaga [9].
16. Komisija je trdila, da je njeni izjavi, da dokument ne obstaja, priložena domneva zakonitosti, ki jo je mogoče ovreči le z ustreznimi in doslednimi dokazi.[10] Komisija je menila, da pritožnik v svoji potrdilni prošnji ni navedel nobenega argumenta, ki bi ovrgel to splošno domnevo. Namesto tega se je pritožnik omejil na navedbo, da se mu zdi pomembno in v javnem interesu, da se med drugimi dokumenti razkrije končno poročilo. Zgolj sumi, da mora obstajati več dokumentov, pa ne zadostujejo za izpodbijanje domneve zakonitosti, ki je priložena izjavi institucije.[11]
17. Komisija je v pisnem odgovoru varuhu človekovih pravic pojasnila, da je v podatkovnih zbirkah in arhivih izvedla novo iskanje zahtev za dostop do dokumentov, tako v EASE [12] kot v njegovem predhodniku GESTDEM [13]. Vendar končnega poročila ni bilo mogoče najti.
18. Komisija je izvedla tudi novo iskanje v arhivih, podatkovnih zbirkah in namenskih poštnih predalih GD ENEST, generalnega direktorata, pristojnega za obravnavo prvotne zahteve pritožnika. GD ENEST je pojasnil, da so bili dokumenti v zvezi s pogodbo, ki so predmet pritožnikove zahteve za dostop javnosti, uničeni med postopkom čiščenja osrednjih arhivov v skladu s skupnim seznamom hrambe Komisije [14]. Zadevna pogodba in z njo povezani dokumenti spadajo v kategorijo dokumentov, ki se lahko izberejo za uničenje deset let po zaključku pogodbe. Ker je bila pogodba sklenjena leta 2010, je leta 2021 postala upravičena do uničenja. Komisija razume, da končno poročilo v njenih arhivskih sistemih ne obstaja več, ker je bilo uničeno v skladu z veljavno politiko hrambe.
Ocena varuhinje človekovih pravic
19. V skladu s sodno prakso EU [15] se, kadar institucija EU navede, da zahtevani dokument ne obstaja, domneva, da je ta izjava resnična in da dokument ne obstaja.
20. Vendar je to domnevo mogoče ovreči z ustreznimi in doslednimi dokazi.[16] Ko je domneva ovržena, se zadevna institucija EU nanjo ne more več sklicevati in mora „dokazati neobstoj ali neobstoj zahtevanih dokumentov z verodostojnimi pojasnili, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti razloge za tak neobstoj ali neobstoj“. [17]
21. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da pritožnik v svoji potrdilni prošnji Komisiji ni predložil takih ustreznih in doslednih dokazov. Namesto tega pritožnik navaja, da ima kopijo končnega poročila in da je bil prvič naveden v knjigi v pritožbi varuhu človekovih pravic. Varuhinja človekovih pravic je zato menila, da je pritožnik predložil take ustrezne in dosledne dokaze, ter Komisijo pozvala, naj predloži verjetna pojasnila o tem, zakaj končno poročilo ne obstaja ali zakaj ga Komisija nima.
22. Komisija je v odgovoru varuhinji človekovih pravic pojasnila, da je ugotovila, da je bilo končno poročilo uničeno v skladu s skupnim seznamom hrambe Komisije, saj je bilo starejše od desetih let. Priloga 1 k skupnemu seznamu zadržanj določa, da je obdobje zadržanja „[spisov] v zvezi z dejavnostmi najemanja in dajanja posojil EU in njenih partnerjev v okviru podpornih programov ter vsemi operacijami zunaj proračuna na finančnih trgih“ deset let.[18]
23. Varuhinja človekovih pravic meni, da je razlaga Komisije, da je bilo končno poročilo uničeno in ne obstaja več, razumna. Ker se Uredba 1049/2001 ne uporablja za dokumente, ki jih institucija nima več, na primer zato, ker so bili izbrisani [19], varuh človekovih pravic zaključi zadevo z ugotovitvijo, da nadaljnje preiskave niso upravičene.
24. Čeprav pritožnik v potrdilni prošnji ni predložil ustreznih in doslednih dokazov, da bi ovrgel domnevo, da dokument ne obstaja, varuhinja človekovih pravic meni, da bi bilo koristno, če bi Komisija že v zgodnejši fazi vključila pojasnila, zakaj dokumenta ni bilo mogoče najti, namesto da bi svoja pojasnila omejila na to, kje je iskala. Varuh človekovih pravic bo v zvezi s tem predlagal izboljšave.
25. Poleg tega je varuhinja človekovih pravic zelo zaskrbljena zaradi časa, ki ga je Komisija potrebovala za obravnavo pritožnikove zahteve za dostop javnosti. Pritožnik je prvotno zahtevo vložil 26. oktobra 2024, končni odgovor Komisije pa je prejel 25. septembra 2025, skoraj eno leto pozneje, v zvezi z neobstojem enotnega poročila.
Sklepna ugotovitev
Varuhinja človekovih pravic je na podlagi preiskave zaključila ta primer z naslednjim sklepom [20]:
Ker so dodatna pojasnila Komisije razumna, varuhinja človekovih pravic meni, da nadaljnje preiskave niso upravičene, hkrati pa z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je Komisija potrebovala skoraj eno leto za izdajo potrditvenega sklepa.
Pritožnik in Komisija bosta obveščena o tej odločitvi.
Predlog za izboljšanje
Kadar Komisija ne more najti zahtevanega dokumenta, ker bo verjetno uničen v skladu s politiko Komisije glede hrambe, bi morala to pojasnilo predložiti čim prej, namesto da svoj odgovor omeji na kratko izjavo o tem, kje je iskala.
Teresa Anjinho
Evropska varuhinja človekovih pravic
Strasbourg, 5. 2020
[1] V skladu z Uredbo 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (Uredba 1049/2001): https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/PDF/?uri=CELEX:32001R1049.
[2] Glej Evropska komisija ni odgovorila v predpisanem roku na zahtevo za dostop javnosti do ocene vloge EU pri zaščiti otrok v Romuniji (zadeva 1178/2025/KW): https://www.ombudsman.europa.eu/en/case/en/69056.
[3] Člen 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001.
[4] Člen 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001.
[5] V skladu s sodno prakso EU za to izjavo velja domneva zakonitosti, kadar institucija trdi, da ni dokumentov, ki bi spadali na področje uporabe prošnje za dostop javnosti do dokumentov. Glej sodbo Splošnega sodišča z dne 23. aprila 2018 v zadevi T-468/16, Verein Deutsche Sprache proti Komisiji, točke 35–37: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/DE/TXT/HTML/?uri=CELEX:62016TJ0468.
[6] GD NEAR do februarja 2025, zdaj znan kot GD ENEST (Generalni direktorat za širitev in vzhodno sosedstvo): https://commission.europa.eu/about/departments-and-executive-agencies/enlargement-and-eastern-neighbourhood_en.
[7] Ares je elektronski sistem Evropske komisije za registracijo in upravljanje dokumentov.
[8] Sodba Sodišča z dne 2. oktobra 2014 v zadevi C-127/13 P, Strack proti Komisiji, točka 46: https://infocuria.curia.europa.eu/tabs/document/C/2013/C-0127-13-00000000PV-01-P-01/ARRET/158192-EN-1-html.
[9] Sodba Sodišča z dne 11. januarja 2017, Typke/Komisija, C-491/15 P, točka 31: https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=186682&pageIndex=0&doclang=en&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=9550799.
[10] Zgoraj navedena sodba Verein Deutsche Sprache proti Komisiji, točke od 35 do 37.
[11] Prav tam, točka 37.
[12] Elektronski dostop do dokumentov Komisije (EASE) je javni portal in podatkovna zbirka za iskanje in zahtevanje dostopa do dokumentov Komisije: https://ec.europa.eu/transparency/documents-request/search.
[13] „Gestion des Demandes d’Accès aux Document“ (GESTDEM) je bila prejšnja notranja podatkovna zbirka Komisije za registracijo, dodeljevanje in obdelavo zahtev za dostop javnosti do dokumentov. Ta sistem je nadomestil EASE.
[14] Skupni seznam hrambe na ravni Komisije za spise Evropske komisije: https://ec.europa.eu/transparency/documents-register/detail?ref=SEC(2022)400&lang=en.
[15] Sodba Splošnega sodišča z dne 20. septembra 2019 v zadevi T-433/17, Dehousse proti Sodišču Evropske unije, točka 36: https://infocuria.curia.europa.eu/tabs/document/T/2017/T-0433-17-00000000RD-01-P-01/ARRET/217989-FR-1-html.
[16] Sodba Splošnega sodišča z dne 14. maja 2025 v zadevi T-36/23, Stevi proti Komisiji, točka 39: https://infocuria.curia.europa.eu/tabs/document?source=document&text=&docid=299492&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=13018111.
[17] Prav tam, točka 40.
[18] Priloga 1 k skupnemu seznamu hrambe na ravni Komisije za spise Evropske komisije, točka 4.4, stran 7; na voljo na: https://commission.europa.eu/document/download/8ea706d7-bf09-4976-8b55-126bfebd3675_en?filename=SEC_2025_600_1_ANNEX_TO_DOCUMENT_EN_V2_P1_4554569.PDF#page=7.
[19] Glej Sklep o tem, kako je Evropska komisija obravnavala zahtevo za dostop javnosti do elektronskih sporočil svojih predstavnikov s sedežem v Grčiji v zvezi z razmerami na področju migracij na dveh žariščnih točkah (zadeva 211/2022/TM), točka 21: https://www.ombudsman.europa.eu/en/decision/en/157768.
[20] Ta pritožba je bila obravnavana v okviru delegirane obravnave zadev v skladu s sklepom evropskega varuha človekovih pravic o sprejetju izvedbenih določb.