Zadeva se je nanašala na to, da je Evropska komisija zavrnila delni ali širši dostop do dveh dokumentov, povezanih s projektom, financiranim v partnerstvu z Unicefom. Komisija se je pri zavrnitvi dostopa oprla na pet izjem, določenih v zakonodaji Unije o dostopu do dokumentov, in sicer na potrebo po varstvu javnega interesa, kar zadeva mednarodne odnose ter finančno, monetarno ali gospodarsko politiko Unije ali države članice, pa tudi na varstvo njenega postopka odločanja, poslovnega interesa tretje osebe ter zasebnosti in integritete fizičnih oseb, vključno z njihovimi osebnimi podatki.

Na podlagi pregleda spornih dokumentov varuhinje človekovih pravic niso prepričale trditve Komisije, da bi delno ali širše razkritje (resno) oslabilo varstvo navedenih interesov. Varuhinja človekovih pravic je predlagala rešitev, s katero je Komisijo pozvala, naj ponovno preuči svoje stališče o prošnji, da bi ji omogočila čim širši dostop do spornih dokumentov. Komisijo je opozorila tudi na njeno obveznost, da odločitve sprejme v razumnem roku in navede razloge zanje.

Komisija je sprejela predlog varuhinje človekovih pravic za rešitev ter pritožniku omogočila delni in širši dostop do dokumentov. Varuhinja človekovih pravic je pozdravila pozitiven odziv Komisije na njen predlog rešitve, s katerim je bila pritožba rešena.  

Pritožnik je delal kot strokovnjak za zunanjega izvajalca EU pri projektu v Tanzaniji, ki ga je financirala EU in ga je vodila delegacija Evropske unije v Tanzaniji in Vzhodnoafriški skupnosti. Pritožnik je trdil, da je izvajalec kršil tanzanijsko zakonodajo, ker se ni registriral v Tanzaniji, zaradi česar ni mogel pridobiti veljavnega delovnega dovoljenja. Izvajalec je nato pritožnika obvestil o svoji odločitvi, da prekine pogodbo, pri čemer je upošteval pomisleke glede pritožnikovega dela, ki jih je izrazila delegacija EU.

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o pomislekih pritožnika glede tega, kako je delegacija obravnavala obe zadevi. V zvezi s tem se je varuhinja človekovih pravic sklicevala na svoje dosledno stališče, da bi bilo treba, kadar institucije EU zahtevajo zamenjavo strokovnjakov, ki delajo na projektih EU, te posameznike zaslišati, preden se jih zamenja. Čeprav je Komisija trdila, da ni zahtevala zamenjave strokovnjaka, je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da je Komisija sodelovala pri odločitvi o zamenjavi. Varuhinja človekovih pravic je tako ugotovila, da Komisija ni zagotovila spoštovanja pritožnikove pravice do zaslišanja pred njegovo zamenjavo, kar je pomenilo nepravilnost.  Predlagala je izboljšave, s katerimi bi preprečili, da bi se to vprašanje pojavilo v prihodnosti. 

Poleg tega je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da glede na to, da je bila pritožnikova pogodba prekinjena, nadaljnje preiskave v zvezi z izdajo delovnega dovoljenja niso bile upravičene. Kljub temu je Komisiji predlagala izboljšave in jo pozvala, naj zadevo preveri, saj bi lahko vplivala na druge strokovnjake, ki delajo na projektu EU.