Strasbourg, 16. decembra 2004

Spoštovana gospa Z.,

februarja 2004 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo v zvezi z domnevno zavrnitvijo povračila potnih stroškov v skladu s pogodbo. Zadeva (0548/2004/TN) je bila 16. marca 2004 zaključena kot nedopustna, ker ni bilo mogoče ugotoviti, za katero institucijo ali organ Skupnosti gre.

junija 2004 ste me obvestili, da je institucija, proti kateri ste se želeli pritožiti, Evropska komisija. Na podlagi teh informacij sem se odločil, da začnem preiskavo vaše pritožbe, ki je bila evidentirana pod novo številko pritožbe (1775/2004/TN).

Dne 28. junija 2004 sem pritožbo posredoval predsedniku Evropske komisije. Komisija je svoje mnenje poslala 30. septembra 2004. Posredoval sem vam ga skupaj s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 22. oktobra 2004.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Junija 2004 je bila pri varuhu človekovih pravic vložena pritožba v zvezi z domnevno zavrnitvijo Evropske komisije, da povrne potne stroške v skladu s pogodbo.

Po mnenju pritožnika so upoštevna dejstva, če povzamemo, naslednja:

Pritožnik je 20. in 21. oktobra 2003 potoval iz Ženeve v Bruselj, da bi delal kot samostojni tolmač za Komisijo. V skladu s pogodbo, ki jo je sklenila s Komisijo, bi bilo treba stroške potovanja povrniti. Pristojnemu uradniku Komisije je poslala dokumente, potrebne za zahtevek za potovanje, vendar je bila obveščena, da je prejel le vstopne kupone in da potrebuje originalne vozovnice. Letalski prevoznik je navedel, da ni mogel ponovno izdelati vozovnic iz preteklosti, vendar je pritožniku uspelo doseči, da je potovalna agencija pisno potrdila ceno potovanja. Vendar je Komisija še vedno vztrajala, da predloži originalne vozovnice, kar naj bi tudi storila. Pritožnica ima vtis, da vsakič, ko izpolni zahteve Komisije za povračilo potnih stroškov, predloži več zahtev in Komisija še naprej odlaša s svojim primerom.

Pritožnica trdi, da Komisija ni povrnila potnih stroškov, ki izhajajo iz pogodbe, na podlagi katere je 20. in 21. oktobra 2003 delala kot samostojna tolmačka v Bruslju.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Komisija je v svojem mnenju navedla naslednje pripombe:

Pritožnik je 19. in 20. oktobra 2003 delal kot pomožni konferenčni tolmač (v nadaljnjem besedilu: ACI) za Generalni direktorat za tolmačenje (v nadaljnjem besedilu: GD SCIC).

GD SCIC je 31. oktobra 2003 prejel zahtevek za plačilo 972,50 švicarskega franka za njeno letalsko vozovnico. Vendar priloženi dokument ni bila letalska vozovnica, iz katere bi bila razvidna plačana cena. Kljub obsežni korespondenci med pritožnikom in uradnikom Komisije, pristojnim za njene zahtevke za plačilo, v podporo njenemu zahtevku nikoli ni bila predložena letalska vozovnica ali dokazilo o plačilu.

Po mnenju Komisije ključne izmenjave korespondence vključujejo opombo, ki jo je pritožnica napisala 5. novembra 2003 in v kateri je pojasnila, da ima kopijo svoje letalske vozovnice. Vendar ta kopija ni bila nikoli predložena. Pritožnik je odgovornega uradnika tudi obvestil, da je izgubil elektronsko sporočilo družbe Swiss International Airlines, ki potrjuje njeno elektronsko vozovnico, in da zadevni letalski družbi (Swiss International in SN Brussels) iz svojih arhivov nista mogli pridobiti dokumentacije o njeni vozovnici.

Komisija je menila, da ni verjetno, da letalski prevozniki ne bi vodili evidenc o svojih rezervacijah, zato je odgovorni uradnik stopil v stik z zadevnimi letalskimi prevozniki in pridobil naslove njihovih zadevnih služb, kjer je bilo te informacije mogoče pridobiti. Ti naslovi so bili posredovani pritožniku skupaj z nasvetom, naj stopi v stik z letalskimi prevozniki.

Pritožnik je Komisiji nazadnje poslal kopijo telefaksa družbe Swiss International Airlines, iz katerega je bilo razvidno, da je bila cena vozovnice 19 švicarskih frankov. Komisija je od letalskega prevoznika prejela navedbe, da ta znesek pomeni le davek na vozovnico, saj je bila vozovnica izdana kot nagradna vozovnica. Vendar je pritožnik zahteval povračilo v višini 972,50 švicarskega franka.

Pravila, ki urejajo plačila pomožnih konferenčnih tolmačev, so določena v „Convention fixant les Conditions de Travail et le Régime pécuniaire des Interprètes de Conférence Auxiliaires de Session (i.a.s.) et free-lance (i.f.l.) (1) recrutés par les Institutions de l'Union européenne (annotée à la suite de l'adoption du Règlement du Conseil no 628/2000, du 20.3.2000)“(v nadaljnjem besedilu: Sporazum) in v „Modalités d'Application de certaines Dispositions de la Convention“ (v nadaljnjem besedilu: izvedbena pravila).

V skladu s členom 10 Sporazuma se potni stroški pomožnih konferenčnih tolmačev, ki prebivajo zunaj lokalnega območja, povrnejo ob predložitvi dokazil. Izvedbena pravila podrobneje določajo vrsto dokazil, ki jih mora predložiti pomožni konferenčni tolmač, in informacije, da morajo ta dokazila vsebovati potne listine. Pri potovanju z letalom mora pomožni konferenčni tolmač predložiti vstopne kupone in letalsko vozovnico, na katerih morajo biti med drugim navedeni ime potnika, plačana prevoznina in valuta, v kateri je bila plačana. To je bilo pojasnjeno tudi v priročniku s praktičnimi navodili za pomožne konferenčne tolmače v zvezi s pravili in postopki za plačila, ki jih je treba upoštevati.

Za povračilo potnih stroškov morajo pomožni konferenčni tolmači, ki delajo zunaj lokalnega območja, predložiti obrazec zahtevka za plačilo. V tem obrazcu je jasno navedeno, da je treba originalne vozovnice in vstopne kupone predložiti plačilnemu uradu.

Komisija ni mogla plačati zahtevanega zneska, ker pritožnik ni predložil potrebnih dokazil. GD SCIC je primer preučil in je v postopku predložitve spisa uradu OLAF v nadaljnjo preiskavo.

Pripombe pritožnika

Pritožnica v svojih pripombah vztraja pri svoji pritožbi in navaja naslednje dodatne pripombe:

Pritožnik se je skoraj eno leto obsežno dopisoval s Komisijo, vendar je Komisija šele v svojem mnenju varuhu človekovih pravic omenila nagradno vozovnico in se taka vozovnica šteje za nično. Vendar je, kolikor ji je znano, število prevoženih kilometrov mogoče kupiti in bi zato raje videla, da bi Komisija na njen račun letalskega prevoznika vrnila dejansko število prevoženih kilometrov, povečano za 126,50 švicarskega franka, ki ga je plačala v gotovini za letališke takse.

ODLOČBA

1 Zatrjevano nevračilo potnih stroškov

1.1 Pritožba se nanaša na domnevno zavrnitev Evropske komisije, da povrne potne stroške v skladu s pogodbo. Po navedbah pritožnice je 20. in 21. oktobra 2003 odpotovala iz Ženeve v Bruselj, da bi delala kot svobodna tolmačka za Komisijo, in v skladu s pogodbo, sklenjeno s Komisijo, bi ji bilo treba stroške potovanja povrniti. Potem ko je pristojnemu uradniku Komisije poslala dokumente, potrebne za zahtevek za potovanje, je Komisija stopila v stik z njo in jo prosila, naj predloži originalne vozovnice, kar naj bi tudi storila. Pritožnica meni, da Komisija še naprej odlaša s svojim primerom, tako da predlaga več zahtev. Pritožnica trdi, da Komisija ni povrnila potnih stroškov, ki izhajajo iz pogodbe, na podlagi katere je 20. in 21. oktobra 2003 delala kot samostojna tolmačka v Bruslju.

1.2 Po navedbah Komisije je pritožnica za svojo letalsko vozovnico vložila zahtevek za plačilo v višini 972,50 švicarskega franka. Vendar priloženi dokument ni bila letalska vozovnica, iz katere bi bila razvidna plačana cena. Kljub obsežni korespondenci med pritožnikom in Komisijo ni bila nikoli predložena nobena letalska vozovnica ali dokazilo o plačilu v podporo njenemu zahtevku. Komisija zato ni mogla plačati zahtevanega zneska, saj pritožnik ni predložil potrebnih dokazil. V skladu s pravili, ki urejajo plačila pomožnih konferenčnih tolmačev, morajo pomožni konferenčni tolmači pri potovanju z letalom predložiti vstopne kupone in letalsko vozovnico, na katerih morajo biti med drugim navedeni ime potnika, plačana prevoznina in valuta, v kateri je bila plačana. To je bilo pojasnjeno tudi v priročniku s praktičnimi navodili za pomožne konferenčne tolmače v zvezi s pravili in postopki za plačila, ki jih je treba upoštevati. Komisija je od letalskega prevoznika prejela navedbe, da je pritožnik plačal le 19 švicarskih frankov, kar predstavlja davek na vozovnico, saj je bila vozovnica izdana kot nagradna vozovnica.

1.3 Pritožnik v svojih pripombah na mnenje Komisije trdi, da je Komisija nagradno vozovnico omenila šele v svojem mnenju in da se taka vozovnica šteje za nično. Vendar je, kolikor ji je znano, število prevoženih kilometrov mogoče kupiti in bi zato raje videla, da bi Komisija na njen račun letalskega prevoznika vrnila dejansko število prevoženih kilometrov, povečano za 126,50 švicarskega franka, ki ga je plačala v gotovini za letališke takse.

1.4 Opozoriti je treba, da je varuh človekovih pravic v enem od prejšnjih sklepov sprejel stališče Komisije, da vozovnice za dodelitev vozovnic ne pomenijo dejanskih stroškov in se zato ne povrnejo v skladu s pravili, ki urejajo povračilo potnih stroškov (1). Varuh človekovih pravic v zvezi z obravnavano zadevo ugotavlja, da mora pomožni konferenčni tolmač v skladu s pravili, ki urejajo plačilo pomožnih konferenčnih tolmačev, predložiti dokazila, kot so letalske vozovnice, iz katerih je med drugim razvidna cena potovanja, za katero se zahteva povračilo (2). Iz obsežne elektronske korespondence med Komisijo in pritožnikom (3) Varuh nadalje ugotavlja, da je Komisija že prvi dan izmenjave elektronske pošte v zvezi z zadevo (5. novembra 2003) pritožniku pojasnila, da bo potrebovala dokazilo o ceni, plačani za letalsko vozovnico, na primer kopijo računa. Varuhinja človekovih pravic ne najde dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je pritožnica v skladu s svojo zahtevo za povračilo stroškov predložila dokaz, da je za letalsko vozovnico plačala 972,50 švicarskega franka. To ugotovitev potrjuje trditev Komisije, da je bila letalska vozovnica dejansko nagradna vozovnica, za katero se zdi, da jo je pritožnica priznala v svojih pripombah. Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic ne ugotavlja nepravilnosti Komisije v zvezi s to zadevo.

1.5 Varuhinja človekovih pravic tudi ugotavlja, da pritožnica v svojih pripombah navaja, da bi raje videla, da bi ji Komisija na račun letalskega prevoznika vrnila dejanske kilometrine, porabljene za vozovnico (tj. da bi morala Komisija kupiti njeno letalsko kilometrino), in 126,50 švicarskega franka, ki ga je plačala v gotovini za letališke takse. Ker pa se zdi, da pritožnik svoje zahteve prej ni naslovil neposredno na Komisijo, varuh človekovih pravic ni upravičen do obravnave zadeve (4).

2 Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Evropska komisija ni ravnala nepravilno. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Komisije.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Glej sklep varuha človekovih pravic v zadevi 152/2002/(BB)IJH, ki je na voljo na spletni strani varuha človekovih pravic: http://www.ombudsman.europa.eu/decision/en/default.htm. Varuhinja človekovih pravic ni ugotovila nepravilnosti, vendar je dodala, da bi lahko Komisija glede na široko uporabo letalskih milj razmislila o tem, da bi v informacije o potnih stroških vključila izrecno izjavo, da vozovnice, kupljene z letalskimi miljami, ne bodo povrnjene.

(2) Člen 10 „Convention fixant les Conditions de Travail et le Régime pécuniaire des Interprètes de Conférence Auxiliaires de Session (i.a.s.) et free-lance (i.f.l.) (1) recrutés par les Institutions de l'Union européenne (annotée à la suite de l'adoption du Règlement du Conseil no 628/2000, du 20.3.2000)“in člen 10(2)(b) „Modalités d'Application de certaines Dispositions de la Convention“.

(3) Kopije te elektronske korespondence je Komisija predložila kot prilogo k svojemu mnenju o pritožbi.

(4) Glej člen 2.4 Statuta evropskega varuha človekovih pravic, ki je na voljo na spletni strani varuha človekovih pravic: http://www.ombudsman.europa.eu/lbasis/en/statute.htm.