Strasbourg, 11. novembra 2004

Spoštovani gospod O.,

septembra 2003 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo proti Evropski komisiji v imenu okrožnega sveta Sligo. Vaša pritožba se je nanašala na to, kako je Komisija obravnavala pogodbo Altener (referenčna št. XVII/4 1030/Z/98-464), ki jo je institucija podpisala z okrajnim svetom v Sligu.

Pritožbo ste vložili pri varuhu človekovih pravic 23. julija 2003 (referenčna št. 1399/2003/BB), ki sem jo 23. septembra 2003 razglasil za nedopustno, ker njenega predmeta ni bilo mogoče določiti na podlagi razpoložljivih informacij.

Dne 2. decembra 2003 sem vašo pritožbo posredoval predsedniku Komisije z zahtevo za pripombe. marca 2004 sem prejel mnenje Komisije, ki sem vam ga poslal s pozivom k predložitvi pripomb. Od vas nisem prejel nobenih pripomb.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Dejansko stanje zadeve je, če povzamemo, naslednje:

Pritožnik je 23. julija 2003 pri Evropskem varuhu človekovih pravic prvič vložil pritožbo proti Evropski komisiji. Pritožba je bila evidentirana pod opravilno številko 1399/2003/BB. Informacije, priložene pritožbi, so vključevale več izmenjav s Komisijo v zvezi z izvajanjem pogodbe za pomoč Skupnosti prek programa Altener (referenčna št. XVII/4 1030/Z/98–464), ki sta jo podpisala Komisija in okrajni svet Sligo. Varuh človekovih pravic je na podlagi razpoložljivih informacij sklenil, da predmeta pritožbe ni mogoče opredeliti v skladu s členom 2(3) njegovega statuta, zato ga je 23. septembra 2003 razglasil za nedopustnega.

Dne 30. septembra 2003 je pritožnik posredoval dodatne informacije, ki so vključevale pravilno izpolnjen standardni obrazec za pritožbo. To novo gradivo je bilo evidentirano kot nova pritožba pod številko spisa 1968/2003/JMA. V svoji novi pritožbi je pritožnik pojasnil, da je Komisija dodelila finančno pomoč Skupnosti okrožnemu svetu Sligo prek programa Altener, povezanega z energijo (predlog Altener AL/98-464). Ta pomoč naj bi se uporabila za razvoj programa obnovljive energije, ki bi moral vzdrževati nov sistem lokalnega javnega prevoza. Ocenjeni skupni stroški projekta so znašali 113 040 EUR. Komisija naj bi za dokončanje projekta zagotovila 28 260 EUR, kar ustreza 50 % upravičenih stroškov projekta (56 520 EUR). Pogodba je začela veljati 1. marca 1999. Ugotovila je, da bi moral biti projekt končan v trinajstmesečnem obdobju, in sicer do 30. aprila 2000. Pritožnik je ob sklicevanju na nepredvidene okoliščine poskušal podaljšati trajanje projekta. Komisija je kljub uspehu dela zavrnila pritožnikovo prošnjo za podaljšanje. Namesto tega je Komisija izdala nalog za izterjavo zneska, ki je bil na podlagi pogodbe predan okrožnemu svetu v Sligu. Pritožnik je izrazil nestrinjanje z utemeljitvijo naloga Komisije za izterjavo.

Pritožnik se je skliceval tudi na številne argumente, ki so pokazali, da Komisija pogodbe ni ustrezno obravnavala. Trdil je, da je Komisija (i) novembra 1998 napačno predložila prejšnjo pogodbo; (ii) v šestdesetih dneh od podpisa pogodbe ni izvršil 30-odstotnega plačila, kot zahteva člen 4; in (iii) potrdila, da je bila temeljna obveznost pogodbe izpolnjena.

Če povzamemo, pritožnik je trdil, da Komisija ni ustrezno ukrepala, ker (i) je januarja 2001 izdala zahtevek za povračilo v višini 8,478 EUR; in (ii) neplačilo neporavnanih zneskov, dolgovanih na podlagi pogodbe. Zato je trdil, da bi morala Komisija v celoti plačati opravljeno delo in se vzdržati nadaljnjih zahtev.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Komisija je v svojem mnenju najprej opisala dejansko stanje zadeve.

Institucija je pojasnila, da je 16. novembra 1999 podpisala pogodbo s korporacijo Sligo (referenčna št. XVII/4.1030/A/98-464). V skladu s pogoji pogodbe je bila korporaciji Sligo dodeljena finančna pomoč prek programa Altener za razvoj projekta z naslovom „Shema obnovljive energije za sistem lokalnega javnega prevoza“. Projekt je bilo treba zaključiti v devetmesečnem obdobju od datuma podpisa (16. november 1999), in sicer do 16. avgusta 2000. Cilj pogodbe je bil izboljšati prometne težave v okrožju Sligo z razvojem sistema javnega prevoza, ki temelji na uporabi energije iz obnovljivih virov, proizvedene z majhno vodno shemo.

Upravičeni stroški projekta so znašali 56 520 EUR, od tega bi Komisija dodelila finančno podporo v višini 50 % do največ 28 260 EUR. Pritožniku je bilo 8. februarja 2000 izplačano predplačilo v višini 30 % finančnega prispevka Skupnosti (8 478 EUR).

Komisija je opisala potek dogodkov po podpisu pogodbe. Najpomembnejši datumi, ki jih je navedla institucija, so bili naslednji:

- 09/ll/1998 - Komisija je obvestila korporacijo v Sligu, da je bil njen predlog uspešen, in zahtevala dodatne dokumente za pripravo pogodbe.

- 15. 12. 1998 - Sprejeta je bila obveznost v višini 28 260 EUR.

- 16. november 1999 - Evropska komisija je izvod pogodbe, ki je bila pravilno podpisana, poslala korporaciji v Sligu.

- 16. november 1999 - Telefaks Evropske komisije, ki je korporacijo v Sligu opozorila, da je bil datum začetka veljavnosti pogodbe datum podpisa s strani Komisije, in sicer 16. november 1999, vendar je ponudila odobritev dodatka k pogodbi, če se je delo že začelo.

18/01/2000 - Dopis korporacije Sligo, s katerim je Evropsko komisijo obvestila, da pričakuje, da bo končno poročilo dokončala do 1. aprila 2000, in zahtevala dodatek k pogodbi, da se njeno trajanje prilagodi na 13 mesecev, z začetkom 1. marca 1999.

- 26/01/2000 - Dopis korporacije Sligo z zahtevo, da se odobreno pogodbeno obdobje za upravičenost podaljša od 1. marca 1999 do 30. aprila 2000, da se omogoči upravičenost dela, opravljenega od 1. marca 1999.

8. februar 2000 – Izplačano je bilo predplačilo v višini 30 % finančnega prispevka Skupnosti (8 478 EUR).

- 12/12/2000 - Vnaprejšnje obvestilo o odstopu od pogodbe poslano Korporaciji Sligo zaradi neupoštevanja pogodbenih določb v zvezi s predložitvijo poročil.

- 04/01/2001 - Dopis korporacije Sligo, ki utemeljuje zamudo pri izpolnjevanju poročil zaradi nepredvidenih okoliščin in zahteva podaljšanje roka za predložitev končnega poročila do 28. februarja 2001.

- 07/02/2001 - Dopis Evropske komisije, s katerim je zavrnila zahtevo za podaljšanje in potrdila prekinitev pogodbe z 18. januarjem 2001, ker korporacija Sligo ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti.

– 14. maj 2001 – Obračun št. 3240303016 v višini 8 797,83 EUR, ki ustreza predplačilu v višini 8 478 EUR, povečanemu za pogodbene obresti v višini 319,83 EUR, je bil poslan družbi Sligo.

- 17. maj 2001 - Korporacija Sligo je posredovala en sam izvod končnega poročila, brez povzetka in brez izkaza stroškov.

– 28. september 2001 – Dopis računovodje Evropske komisije korporaciji v Sligu, s katerim potrjuje odločitev Komisije, da izterja predplačilo skupaj z obrestmi.

- 13. 12. 2002 - Srečanje v Bruslju med službami Komisije in predstavniki korporacije Sligo.

18/12/2002 – Dopis korporacije Sligo, v katerem zahteva pregled spisa.

20/01/2003 - Korporacija Sligo je posredovala tri dodatne izvode končnega poročila, vendar še vedno ni predložila nobenega izkaza o izdatkih.

– 12. februar 2003 – Dopis Evropske komisije, ki potrjuje prekinitev pogodbe in njen zahtevek za povračilo.

- 17/04/2003 - Pismo odvetnikov, ki jih je imenovala korporacija Sligo, v katerem je navedeno, da je bila njena stranka pripravljena pustiti zadeve takšne, kot so bile, ker nobena stranka ne bo uveljavljala zahtevkov proti drugi stranki.

– 26. junij 2003 – Dopis pravne službe Evropske komisije, s katerim je ta zavrnila predlog pravne službe korporacije Sligo in poslala uradni opomin za plačilo neporavnanega zneska v 14 dneh od prejema opomina.

Komisija je podrobno pojasnila nekatere od teh dogodkov. Poudarila je, da mora pritožnik v skladu s členom 7 pogodbe Komisiji v odobritev predložiti več poročil. V skladu s tem je bilo treba vmesno poročilo o napredku dela in doseženih rezultatih ter finančni načrt poslati do 16. aprila 2000, to je pet mesecev po datumu začetka. Poleg tega je bilo treba končno poročilo in razširjeni povzetek, ki ga je bilo mogoče objaviti, prejeti do 16. oktobra 2000, in sicer v dveh mesecih po izteku pogodbe. Temu končnemu poročilu je bilo treba priložiti podrobno poročilo o vseh nastalih izdatkih, ki ga je izvajalec potrdil kot resničnega.

V dopisu z dne 18. januarja 2000 je korporacija Sligo pisala Komisiji, pri čemer je navedla, da delo napreduje, da so bile dosežene končne faze delovnega programa in da pričakuje, da bo končno poročilo dokončano do 1. aprila 2000. Poleg tega je zahtevala, da se doda nova pogodbena klavzula, v skladu s katero bi pogodba trajala od 1. marca 1999 do 30. aprila 2000. Temu dopisu je sledilo drugo sporočilo z dne 26. januarja 2000, v katerem je bila prošnja ponovljena in utemeljena na podlagi dejstva, da so bila dela opravljena od marca 1999.

Komisija je na podlagi člena 2 pogodbe zahtevek zavrnila. Institucija je ugotovila, da prošnja za podaljšanje projekta ni bila mogoča, ker je pogodba prenehala veljati 16. avgusta 2000. Dodala je, da ni bil predložen noben dokaz, da se je delo dejansko začelo marca 1999.

Institucija je poudarila, da kljub zagotovilom pritožnika vmesno poročilo, končno poročilo, podroben izkaz o izdatkih in razširjeni povzetek, ki bi mu moral biti priložen, niso bili predloženi v rokih, določenih v pogodbi. Končno poročilo je bilo prejeto šele 7. junija 2001, to je deset mesecev po izteku pogodbe. Vendar dokument ni vseboval povzetka ali izkaza o izdatkih. Korporacija Sligo je 20. januarja 2003 predložila tri dodatne kopije končnega poročila, kot zahteva člen 7(2) pogodbe, vendar ni predložila nobenega izkaza o izdatkih.

Komisija je ugotovila, da njene službe do zdaj niso prejele finančnega poročila, ki bi lahko utemeljilo izvedeno predplačilo in omogočilo ustrezno oceno opravljenega dela. Ker poročil ni bilo, je Komisija menila, da je pritožnik kršil svoje pogodbene obveznosti. Institucija se je po uradnem obvestilu odločila odpovedati pogodbo in je zato zahtevala vračilo predplačila.

Institucija je podrobno obravnavala tudi vse dodatne argumente pritožnika, da bi dokazala, da njene službe niso ustrezno obravnavale naročila:

(a) Napačna uporaba prejšnje pogodbe: Komisija je pojasnila, da je 30. decembra 1998 izvajalcu poslala dva nepodpisana izvoda pogodbe skupaj z disketo, ki ju je bilo treba vrniti. V skladu s členom 2 pogodbe je bil datum začetka projekta datum podpisa s strani Komisije. Povedano drugače, pogodbo je moral najprej podpisati izvajalec, nato se je vrnila Komisiji, ki jo je nato podpisala in poslala izvajalcu s spremnim dopisom, v katerem je bil jasno naveden datum začetka projekta.

V obravnavani zadevi je družba Sligo trdila, da je pogodbo podpisala in vrnila januarja 1999. Vendar je Komisija ugotovila, da v njenih spisih ni dokazov o takšni korespondenci in da pritožnik tega vprašanja ni nikoli izpostavil pred januarjem 2000, ko se je delo že začelo.

Vendar je Komisija priznala, da je bil njen dopis z obvestilom pritožniku, da je bil predlog uspešen, z dne 9. novembra 1998 in da je bila pogodba poslana šele 30. decembra 1998.

Po mnenju Komisije korporacija Sligo ni mogla dokazati, da je bila pogodba napačno izvršena ali da je bila zaradi poznega podpisa pogodbe povzročena škoda. Institucija je tudi poudarila, da ni bil predložen noben konkreten dokaz, da se je delo začelo 1. marca 1999.

(b) Nepravočasno plačilo predplačila: Institucija je opozorila, da je treba v skladu s členom 4.1 pogodbe predplačilo v višini 30 % finančnega prispevka Skupnosti plačati v 60 dneh od sklenitve pogodbe. Ker je bila pogodba sklenjena 16. novembra 1999, bi bilo treba predplačilo plačati najpozneje do 14. januarja 2000. To plačilo je bilo izvedeno šele 8. februarja 2000. Komisija je priznala, da je prišlo do manjše zamude. Vendar je ugotovila, da pritožnik tega vprašanja ni nikoli izpostavil in ga je omenil le v svojem dopisu z dne 22. februarja 2001, v katerem je izpodbijal odločitev o odpovedi pogodbe.

(c) potrditev, da je bila temeljna obveznost projekta izpolnjena: Komisija je trdila, da pritožnik ni izpolnil pomembne pogodbene obveznosti, in sicer ni predložil vmesnega poročila, končnega poročila, podrobnega poročila o odhodkih in razširjenega povzetka. Kljub dejstvu, da je korporacija Sligo 20. januarja 2003 končno predložila tri dodatne izvode končnega poročila, ni predložila nobenega izkaza o izdatkih. Komisija je ugotovila, da finančno poročilo še vedno ni bilo prejeto. Institucija je zato izpodbijala, da je priznala izpolnitev temeljne obveznosti projekta. Nasprotno, njene službe so se odločile odstopiti od pogodbe, ker potrebna poročila niso bila predložena do datumov, določenih v pogodbi.

Komisija je poudarila, da pritožnik ni predložil nobenih dokazov, da mu je domnevna zamuda pri podpisu pogodbe povzročila kakršne koli težave pri izvajanju projekta. Po mnenju Komisije korporacija Sligo prav tako ni mogla predložiti dokazov, da se je projekt začel 1. marca 1999 in da je bil končan v skladu z delovnim programom. Institucija je ugotovila, da so se zamude pri podpisu pogodbe in prvem plačilu v veliki meri izravnale z zamudo pri izvajanju delovnega programa in izpolnjevanju pogodbenih zahtev. Glede na navedeno je Komisija potrdila odločitev o izterjavi celotnega zneska svojega finančnega prispevka, dodeljenega projektu, skupaj z obrestmi.

Pripombe pritožnika

Varuh človekovih pravic od pritožnika ni prejel nobenih pripomb.

ODLOČBA

1 Domnevno neustrezna zahteva Komisije za povračilo dela pomoči

1.1 Pritožnik trdi, da Komisija ni ustrezno ukrepala, ko je januarja 2001 vložila zahtevek za povračilo 8478 EUR, ki ga je institucija že izplačala. Ne strinja se z utemeljitvijo Komisije glede njenega naloga za izterjavo.

1.2 Komisija trdi, da kljub zagotovilom pritožnika vmesno poročilo, končno poročilo, podrobno poročilo o izdatkih in razširjeni povzetek niso bili predloženi v rokih, določenih v pogodbi. Končno poročilo je bilo prejeto šele 7. junija 2001, to je deset mesecev po izteku pogodbe. Vendar dokument ni vseboval povzetka ali izkaza o izdatkih.

Institucija ugotavlja, da je v odsotnosti teh poročil menila, da je pritožnik kršil svoje pogodbene obveznosti. Institucija se je po uradnem obvestilu odločila odpovedati pogodbo in je zato zahtevala vračilo predplačila.

1.3 V skladu s členom 195 Pogodbe ES je evropski varuh človekovih pravic pooblaščen za sprejemanje pritožb "v zvezi s primeri nepravilnosti pri dejavnostih institucij ali organov Skupnosti". Varuh človekovih pravic meni, da do nepravilnosti pride, kadar javni organ ne ravna v skladu s pravilom ali načelom, ki je zanj zavezujoče (1). Nepravilnosti je torej mogoče ugotoviti tudi pri izpolnjevanju obveznosti, ki izhajajo iz pogodb, ki so jih sklenile institucije ali organi Skupnosti.

1.4 Vendar varuh človekovih pravic meni, da je obseg pregleda, ki ga lahko opravi v takih primerih, nujno omejen. Varuh človekovih pravic meni, da ne bi smel poskušati ugotoviti, ali je katera od strank kršila pogodbo, če je zadeva sporna. To vprašanje bi lahko učinkovito obravnavalo le pristojno sodišče, ki bi imelo možnost zaslišati trditve strank v zvezi z zadevnim nacionalnim pravom in oceniti nasprotujoče si dokaze o morebitnih spornih dejanskih vprašanjih.

1.5 Varuh zato meni, da je v primerih, ki se nanašajo na pogodbene spore, upravičeno omejiti njegovo preiskavo na preverjanje, ali mu je institucija ali organ Skupnosti zagotovil skladen in razumen opis pravne podlage za njegovo delovanje in zakaj meni, da je njegovo stališče o pogodbenem položaju upravičeno. Če je tako, varuh človekovih pravic sklene, da njegova preiskava ni razkrila nepravilnosti.

Ta ugotovitev ne bo vplivala na pravico strank, da njihov pogodbeni spor preuči in veljavno reši pristojno sodišče.

1.6 Varuh človekovih pravic je natančno preučil pravno podlago za ukrepanje Komisije v tem primeru, in sicer pogodbo, ki sta jo 16. novembra 1999 podpisali Komisija in korporacija Sligo (referenčna št. XVII/4.1030/A/98-464).

Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je bilo treba v skladu s členom 2 pogodbe projekt zaključiti v devetmesečnem obdobju od tako imenovanega datuma začetka, to je datuma, ko je Komisija podpisala pogodbo (16. november 1999). Skladno s tem naj bi bil projekt končan do 18. avgusta 2000.

Člen 4 pogodbe je od upravičenca zahteval, da Komisiji predloži več poročil, pri čemer so roki za predložitev določeni v členu 7, kot sledi: (i) vmesno poročilo je bilo treba predložiti pet mesecev po datumu začetka, in sicer do 16. junija 2000; in (ii) končno poročilo, skupaj z objavljenim razširjenim povzetkom in podrobnim poročilom o vseh izdatkih, je bilo treba predložiti v dveh mesecih po izteku obdobja iz člena 2, in sicer najpozneje do 16. oktobra 2000.

Če izvajalec ni izpolnil svojih pogodbenih obveznosti, je lahko Komisija na podlagi člena 9 po opominu odstopila od pogodbe. Posledice takega ukrepanja so bile opredeljene v členu 9(3):

„V primeru odpovedi lahko Komisija zahteva povračilo celotne ali dela svoje finančne pomoči. Vsakemu znesku, ki ga je treba povrniti, se lahko prištejejo obresti […]“.

1.7 Glede na razpoložljive dokaze se zdi nesporno, da pritožnik ni predložil vmesnega poročila; da tudi on ni predložil izkaza o izdatkih; in da je končno poročilo poslal 17. maja 2001, ko je bil pogodbeni rok 16. oktober 2000.

Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija menila, da so ti ukrepi pomenili kršitev obveznosti pritožnika iz členov 4 in 7 pogodbe, zato je imela institucija pravico sprožiti uporabo člena 9 in odpovedati pogodbo. V skladu s tem je Komisija menila, da lahko od pritožnika upravičeno zahteva povračilo že plačanega finančnega prispevka.

1.8 Glede na zgoraj navedene pravne določbe varuh človekovih pravic meni, da je Komisija lahko podala skladno in razumno obrazložitev, zakaj je imela pravico odpovedati pogodbo in zahtevati povračilo že plačanih zneskov.

Varuh človekovih pravic tudi ugotavlja, da je Komisija z dopisom z dne 12. decembra 2000 pritožnika ustrezno opozorila o svoji nameri, da odpove pogodbo, ter ga 7. februarja 2001 in v nadaljnji korespondenci obvestila o razlogih za svoje stališče. Varuh človekovih pravic na podlagi informacij, ki sta jih med preiskavo predložila pritožnik in Komisija, meni, da se stališče Komisije v zvezi s prekinitvijo pogodbe in povračilom že plačanih zneskov ne zdi nerazumno in da se zdi, da je Komisija pritožnika ustrezno obvestila o razlogih za svoje stališče.

1.9 Varuhinja človekovih pravic se pri tem zaveda, da je pritožnik trdil tudi, da Komisija pogodbe ni pravilno obravnavala, saj naj bi njene službe založile prejšnjo pogodbo, niso plačale prvega predplačila v roku, določenem v pogodbi, in niso upoštevale uspešnih rezultatov projekta.

Po skrbni preučitvi teh argumentov glede na razpoložljive informacije varuh človekovih pravic ugotavlja, da pritožbe pritožnika morda niso v vseh primerih neutemeljene. Varuh človekovih pravic tako ugotavlja, da Komisija ni predložila nobenega jasnega pojasnila, ki bi upoštevalo veliko zamudo med datumom, ko so njene službe prvič poslale kopijo pogodbe pritožniku (30. december 1998), in datumom, ko so podpisale dokument (18. november 1999). Varuh tudi ugotavlja, da je Komisija priznala, da je bilo prvo predplačilo pritožniku dolgovano do 14. januarja 2000, njene službe pa so ga plačale šele 8. februarja 2000. V zvezi z rezultati projekta pa varuhinja človekovih pravic ni našla nobenih dokazov, ki bi kazali na to, da je Komisija pozitivno ocenila delo, ki ga je opravil pritožnik.

Čeprav so zamude pri pošiljanju pogodbe in prvem plačilu obžalovanja vredne, se zdi, da niso prispevale k težavam, ki so se pojavile pozneje, niti Komisiji ne odvzemajo njenih pogodbenih pravic v zvezi s poznejšim neizpolnjevanjem obveznosti s strani pritožnika.

1.10 Glede na zgoraj navedeno in ob upoštevanju, da je obseg pregleda varuha človekovih pravic v takih primerih omejen, je varuh človekovih pravic sklenil, da preiskava ni razkrila nepravilnosti v zvezi s tem vidikom primera.

2 Domnevno neplačilo neporavnanih zneskov s strani Komisije

2.1 Pritožnik trdi, da Komisija ni ustrezno ukrepala, ker ni plačala neporavnanih zneskov, dolgovanih na podlagi pogodbe.

2.2 Komisija trdi, da pritožnik ni predložil potrebnih poročil v rokih, določenih v pogodbi, zato institucija meni, da pritožnik ni izpolnil svojih pogodbenih obveznosti. Institucija se je na tej podlagi odločila odpovedati pogodbo.

2.3 Glede na zgornje zaključke varuhinja človekovih pravic v prvem delu sklepa meni, da je Komisija lahko jasno in razumno obrazložila, zakaj je bila upravičena do prekinitve pogodbe, in zato pritožniku ni zagotovila nadaljnje finančne pomoči.

Varuh človekovih pravic je na podlagi informacij, ki sta jih med preiskavo predložila pritožnik in Komisija, sklenil, da se stališče Komisije v zvezi s tem vprašanjem ne zdi nerazumno in da se zdi, da je Komisija pritožnika ustrezno obvestila o razlogih za svoje stališče.

Glede na navedeno in ob upoštevanju, da je obseg pregleda varuha človekovih pravic v takih primerih omejen, je varuh človekovih pravic sklenil, da preiskava ni razkrila primera nepravilnosti v zvezi s tem vidikom primera.

3 Zahtevek za celotno plačilo opravljenega dela

3.1 Pritožnik trdi, da bi morala Komisija v celoti plačati opravljeno delo in se vzdržati nadaljnjih zahtev.

3.2 Glede na zgornje ugotovitve varuh človekovih pravic meni, da pritožnikove trditve ni mogoče sprejeti.

4 Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Evropska komisija ni ravnala nepravilno. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Komisije.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Glej letno poročilo Evropskega varuha človekovih pravic za leto 1997, str. 22.