Ozadje pritožbe

1. Pritožnik, majhna tiskovna agencija s sedežem v Nemčiji, je Eurostat (statistični urad EU, ki je generalni direktorat Evropske komisije) zaprosil, naj ga vključi na poštni seznam za sporočila za javnost [1] o „kazalnikih eura“[2].

2. Eurostat je pritožnika obvestil, da mora novinar ali tiskovna agencija, za katero dela, za vključitev na svoj seznam prejemnikov embarga predložiti dokazilo, da ima akreditacijo za medije pri institucijah EU v Bruslju [3], ki jo vodi Evropska komisija.

3. Ko je pritožnik vprašal Komisijo, kako pridobiti akreditacijo, je Komisija pojasnila, da se lahko medijska akreditacija podeli le posameznikom – medijskim strokovnjakom, ki delajo za „dobroverno organizacijo“ – ki zakonito prebivajo v Belgiji ali delajo za agencijo s sedežem v Belgiji [4].

4. Ker pritožnik ni bil zadovoljen z odgovori Eurostata in Komisije, se je obrnil na varuha človekovih pravic.

Preiskava

5. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o tem, kako je Komisija obravnavala pritožnikovo zahtevo za vključitev na seznam embarga.

6. Varuhinja človekovih pravic je med preiskavo prejela odgovor Komisije na njeno zahtevo za odgovor. Ker Komisija ni mogla odgovoriti na vprašanja v zvezi s predpogoji, ki jih je Eurostat uporabil v svojem gradivu za medije, je varuhinja človekovih pravic zahtevala in prejela tudi odgovor Eurostata. Varuhinja človekovih pravic je prejela pripombe pritožnika v odgovor na odgovore Komisije in Eurostata.

Zavrnitev dodajanja pritožnika na poštni seznam za statistične podatke EU z oznako embarga

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

Od pritožnika

7. Pritožnik je trdil, da je napačno, da mora imeti medijska organizacija (ali njeni zaposleni), da bi od Eurostata dobila informacije za tisk, za katere velja embargo, stalno prebivališče v Belgiji. Po mnenju pritožnika to ogroža nepristranski in enak dostop do statističnih podatkov EU, kar je v nasprotju z ustrezno zakonodajo EU [5].

8. Pritožnik je dodal, da pravila v bistvu dajejo prednost velikim tiskovnim agencijam, ki si lahko privoščijo osebje v Belgiji, brez kakršne koli veljavne utemeljitve.

Od Komisije

9. Komisija je dejala, da je namen medinstitucionalne akreditacije za medije omogočiti fizični (in po potrebi oddaljeni) dostop do tiskovnih območij institucij EU. Ker imajo imetniki akreditacijske kartice dostop do fizičnih prostorov institucij, morajo opraviti varnostno preverjanje. Varnostno preverjanje izvajajo varnostne službe države gostiteljice (Belgija), zato morajo imeti prosilci stalno prebivališče v Belgiji.

10. V zvezi s pogoji za vključitev na poštne sezname Komisije je Komisija ugotovila, da medinstitucionalna akreditacija ni pogoj za vključitev na vse poštne sezname. Vendar je običajna praksa Komisije, da zahteva akreditacijo za poštne sezname v zvezi z informacijami, za katere velja embargo. V teh primerih se akreditirani novinar in glavni urednik (ali medijski direktor medijske organizacije, za katero novinar dela) s podpisom izjave zavežeta, da bosta spoštovala embargo.[6] Pri tem priznavata tudi, da v primeru kršitve obstajajo sankcije, kot je izključitev iz prejemanja tiskovnega gradiva ali dostopa do neuradnih informativnih sestankov. Zahteva, da imajo novinarji akreditacijo za medije, Komisiji omogoča izvajanje teh sankcij v primeru kršitve.

Od Eurostata

11. Kar zadeva pogoje za prejemanje Eurostatovega gradiva za medije, se je Eurostat skliceval na ustrezna pravila EU o evropski statistiki [7] in Kodeks ravnanja evropske statistike.[8] V skladu s tem kodeksom imajo vsi uporabniki hkrati enak dostop do statističnih objav, vsak privilegiran dostop pred objavo v okviru embarga pa je omejen, nadzorovan in objavljen.[9] Podrobna pravila za dostop pred objavo v okviru embarga so na voljo v Protokolu o nepristranskem dostopu uporabnikov podatkov do Eurostata, ki navaja, da se „obvestila Euroindicator v okviru embarga posredujejo akreditiranim tiskovnim agencijam v Bruslju“.[10] Eurostat je dejal, da so ta pravila popolnoma v skladu s standardno prakso Komisije. Strinjal se je tudi s Komisijo, da zahteva po akreditaciji služi kot zaščitni ukrep pred uhajanjem informacij in zagotavlja nadzorovan dostop do informacij, ki še niso bile objavljene.

12. Eurostat se ni strinjal, da njegova pravila ogrožajo nepristranski dostop do statističnih informacij in/ali enako obravnavo medijskih organizacij. Po mnenju Eurostata Komisija vse novinarje obravnava enako: pogoji za akreditacijo so enaki in vsak novinar prejme akreditacijo, če izpolnjuje te pogoje [11]. Poleg tega to novinarjem ne preprečuje, da po objavi prejmejo „kazalnike eura“.

13. Nazadnje je Eurostat dejal, da ne vidi drugega načina, ki bi neakreditiranim medijskim organizacijam omogočil, da bi prejele „kazalnike eura“, preden se objavijo.

Od pritožnika

14. Pritožnik je trdil, da zgodnejši dostop do informacij, tudi če jih ni mogoče objaviti pred odpravo embarga, ustvarja znatno prednost za medijske organizacije. Poleg tega je pritožnik trdil, da se „kazalniki eura“ pošiljajo tiskovnim agencijam in ne posameznim akreditiranim novinarjem. Ko torej tiskovna agencija prejme informacije, jih lahko posreduje hčerinskim ali sestrskim družbam že pred odpravo embarga.

15. Dejstvo, da mora imeti tiskovna agencija v praksi stalnega novinarja, ki prebiva v Belgiji, daje prednost velikim tiskovnim agencijam, ki si to lahko privoščijo, in postavlja manjše agencije ali publikacije v slabši položaj.

16. Poleg tega je pritožnik poudaril, da ima Eurostat sedež v Luksemburgu in ne v Belgiji. Zato trditev, da zahteva glede belgijskega prebivališča prispeva k zagotavljanju odgovornosti, ne velja. Pritožnik je poudaril, da je ustrezna sankcija za kršitev embarga izključitev s seznama prejemnikov. To je mogoče ne glede na kraj prebivališča novinarja.

17. Pritožnik se ni strinjal, da alternativni ukrepi niso na voljo. Eurostat bi lahko na primer vključeval medijske družbe, katerih zaposleni imajo stalno akreditacijo pri ustreznem nacionalnem organu v kateri koli državi članici EU, ali kako drugače preveril, ali je podjetje „resnično“, na primer s preverjanjem objavljenih vsebin. Kot je Eurostat sam navedel v svojih smernicah, je grožnja izključitve s prednostnega seznama najboljša zaščita pred kakršno koli zlorabo.

18. Pritožnik je trdil, da bi morala Komisija bodisi spremeniti pravila, tako da belgijsko prebivališče ne bi bilo več obvezen pogoj za novinarje ali tiskovne agencije, da prejmejo informacije v okviru embarga, bodisi opustiti privilegiran dostop do informacij v okviru embarga in informacije hkrati zagotoviti vsem tiskovnim agencijam, akreditiranim ali ne.

Ocena varuha človekovih pravic

19. Vsak organ EU se mora odločiti, ali bo medijem izdal informacije, za katere velja embargo, in pripravil seznam prejemnikov, za katere velja embargo. Če se institucije Unije tako odločijo, se lahko načeloma tudi same odločijo, koga bodo vključile na te poštne sezname. Vendar bi morali biti pogoji za vključitev na tak seznam pregledni, sorazmerni in nediskriminatorni.

20. Poleg tega je treba, tako kot pri vseh drugih evropskih statistikah, „kazalnike eura“ izkazovati v skladu z načelom nepristranskosti, kar pomeni nevtralno in enakopravno obravnavo vseh uporabnikov [12]. To vključuje enak dostop do statističnih objav hkrati. Vsak privilegiran dostop do evropske statistike bi moral biti omejen, dobro utemeljen, nadzorovan in objavljen [13].

21. Varuhinja človekovih pravic razume, da se zdi, da je namen zagotavljanja embarga na „kazalnike eura“ samo tiskovnim agencijam z akreditacijo EU za medije omejiti dostop in zagotoviti, da lahko Eurostat uveljavlja veljavne pogoje, tudi v zvezi z nedovoljeno uporabo. Čeprav je legitimno, da se omeji dostop in uveljavijo pogoji, tudi ob upoštevanju potencialno tržno občutljive narave podatkov, varuhinja človekovih pravic ni prepričana, da je ustrezen način za to, da se zahteva medijska akreditacija EU, glede na zahteve, ki veljajo za to, zlasti v zvezi z belgijskim stalnim prebivališčem.

22. Splošneje, varuhinja človekovih pravic ni prepričana, da je sorazmerno in potrebno uporabiti ista pravila, vključno z zahtevo glede belgijskega prebivališča, za (i) novinarje, ki želijo fizični dostop do tiskovnih območij institucij EU, in (ii) novinarje, ki želijo biti zgolj dodani na sezname pošiljateljev, za katere velja embargo.

23. Varuh človekovih pravic se strinja, da je pogoj prebivanja lahko utemeljen z razlogi javne varnosti, če je njegov namen omogočiti fizični dostop do institucij EU v Bruslju. Vendar je težko razumeti, kako je mogoče enako zahtevo upravičiti za vključitev na sezname pošiljateljev z embargom.

24. Zelo verjetno je, da zahteva, da mora imeti novinar stalno prebivališče v Belgiji, ne koristi le medijskim organizacijam s sedežem v Belgiji, ampak tudi organizacijam z večjim proračunom in osebjem. Številne zakonite tiskovne agencije ali novinarji morda sploh nimajo interesa ali potrebe po dostopu do stavb institucij EU v Bruslju, imajo pa legitimen in upravičen interes za dostop do gradiva, za katerega velja embargo. To vse bolj velja v kontekstu spletnih medijev.

25. V posebnem primeru Eurostata je še težje razumeti, kako bi lahko belgijsko prebivališče omogočilo boljši stik z Eurostatom, ki ima sedež v Luksemburgu, ali Eurostatu omogočilo boljše izvrševanje pogojev, ki veljajo za informacije, za katere velja embargo.

26. Splošneje, varuh človekovih pravic meni, da obstajajo druga, manj omejevalna sredstva kot zahteva po stalnem prebivališču, da se zagotovi spoštovanje sporazumov o embargu in da se tako gradivo razdeli le zaupanja vrednim prejemnikom – na primer ob upoštevanju, ali je subjekt organ, akreditiran pri ustreznem nacionalnem organu v svoji državi članici, pri čemer se od udeležencev zahteva, da podpišejo izjavo, v kateri so določeni pogoji za prejemanje informacij o embargu, in sankcije v primeru neizpolnjevanja. Glede na sankcije, ki se običajno uporabljajo, kot je odprava s tem povezanih pravic do dostopa in privilegijev, je težko razumeti, kako je zahteva glede stalnega prebivališča sorazmerna ali potrebna.

27. Čeprav se varuhinja človekovih pravic strinja, da so za zagotovitev pravilnega delovanja sistema embarga potrebna temeljita predhodna preverjanja, meni, da ni veljavne utemeljitve za povezovanje akreditacije medijev EU in veljavnih zahtev z dostopom do gradiva, za katerega velja embargo. Sedanja pravila so v nasprotju z načelom sorazmernosti in pomenijo nepravilnost.

28. Glede na to, da mora pogoje za dostop do seznamov embarga določiti Komisija, varuh človekovih pravic meni, da ni primerno podati predpisujočega priporočila. Komisijo poziva, naj v šestih mesecih poroča o ukrepih, ki jih je sprejela za reševanje razmer.

Sklepna ugotovitev

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi preiskave zadevo zaključila z naslednjim sklepom:

Evropska komisija je ravnala nepravilno, ko je zahtevala, da morajo imeti novinarji ali tiskovne agencije, da bi bili uvrščeni na sezname prejemnikov embarga, stalno prebivališče v Belgiji.

Pritožnik in Komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

Emily O'Reilly
evropska varuhinja človekovih pravic

Strasbourg, 11. 2024

[1] Objava z embargom je dokument, ki se novinarjem posreduje pred uradnim datumom objave, vendar s strogim dogovorom, da se informacije, ki jih vsebuje, ne smejo objaviti do določenega časa in datuma.

[2] „Kazalniki eura“ zagotavljajo splošne ekonomske informacije o euroobmočju, Evropski uniji in posameznih državah članicah. Več informacij je na voljo tukaj: https://ec.europa.eu/eurostat/web/euro-indikatorji.

[3] Evropska komisija novinarjem, fotografom in televizijskim ekipam, ki izpolnjujejo določene pogoje, podeljuje medijsko akreditacijo. To jim omogoča dostop do stavb Evropske komisije, Evropskega parlamenta in Sveta EU ter do drugih povezanih storitev: https://commission.europa.eu/about-european-commission/contact/press-services/media-accreditation_sl.

[4] Komisija je zagotovila tudi povezavo do zgornje spletne strani o akreditaciji medijev, ki vključuje druge pogoje.

[5] Člen 2(1)(b) in člen 18(1) Uredbe (ES) št. 223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2009 o evropski statistiki ter razveljavitvi Uredbe (ES, Euratom) št. 1101/2008 Evropskega parlamenta in Sveta o prenosu zaupnih podatkov na Statistični urad Evropskih skupnosti, Uredbe Sveta (ES) št. 322/97 o statističnih podatkih Skupnosti in Sklepa Sveta 89/382/EGS, Euratom, o ustanovitvi Odbora za statistične programe Evropskih skupnosti, UL 2009, L 87, str. 164.

[6] „Izjava o potrditvi pogojev embarga službe za odnose z javnostmi“

[7] Člen 1 Uredbe (ES) št. 223/2009 o evropski statistiki, na voljo na https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/ALL/?uri=celex%3A32009R0223.

[8] Na voljo na spletnem naslovu: https://ec.europa.eu/eurostat/documents/4031688/8971242/KS-02-18-142-EN-N.pdf/e7f85f07-91db-4312-8118-f729c75878c7?t=1528447068000.

[9] Načelo 6: Nepristranskost in objektivnost Kodeksa ravnanja evropske statistike, in sicer točka 6.7: „Statistični organi neodvisno odločajo o času in vsebini statističnih objav, pri čemer upoštevajo cilj zagotavljanja popolnih in pravočasnih statističnih informacij. Vsi uporabniki imajo enak dostop do statističnih objav hkrati. Vsak privilegiran dostop pred objavo za katerega koli zunanjega uporabnika je omejen, dobro utemeljen, nadzorovan in objavljen. V primeru kršitve se ureditve pred objavo pregledajo, da se zagotovi nepristranskost“(poudarek dodan).

[10] Protokol ni javno dostopen na spletu. Zadnja točka Protokola se glasi: „Postopki embarga za akreditirane tiskovne agencije: Sporočila za javnost o eurokazalnikih se pod embargom posredujejo akreditiranim tiskovnim agencijam v Bruslju eno uro pred uradno objavo, razen hitrih ocen HICP in BDP, ki se posredujejo 30 minut pred uradno objavo“ (poudarek dodan).

[11] V tem primeru se je Eurostat skliceval le na pravila Komisije.

[12] Glej člen 2(1)(b) Uredbe (ES) št. 223/2009 o evropski statistiki: „Razvoj, pripravo in izkazovanje evropske statistike urejajo naslednja statistična načela: [...] „nepristranskost“, kar pomeni, da je treba statistiko razvijati, pripravljati in izkazovati nevtralno ter da je treba vse uporabnike obravnavati enako [...]“.

[13] Glej opombo 9 zgoraj.