Zadeva se je nanašala na to, da Evropska agencija za mejno in obalno stražo (Frontex) ni zagotovila vsebinskega odgovora na upravno pritožbo v zvezi z obtožbami o nadlegovanju in nepravilnostih, ki jih je vložil uradnik stalne enote kategorije 2.

Pritožnik je marca 2023 vložil upravno pritožbo pri agenciji Frontex. Agencija Frontex je odgovorila, da v nasprotju s predhodnimi informacijami, ki jih je predložila pritožniku, slednji nima pravice vložiti take pritožbe. Zato ne bi prejel vsebinskega odgovora. Vendar je agencija Frontex med preiskavo varuhinje človekovih pravic navedla, da bo pritožniku do novembra 2024 zagotovila splošen vsebinski odgovor. Agencija Frontex je ta odgovor pritožniku predložila šele decembra 2025. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da nedosledne informacije, predložene pritožniku, in velika zamuda pri odgovoru na pritožbo pomenijo nepravilnost. Vendar se varuhu človekovih pravic ni zdelo potrebno podati priporočila, saj je agencija Frontex pritožniku zdaj predložila vsebinski odgovor.

Poleg tega je preiskava varuhinje človekovih pravic razkrila, da ni učinkovitega mehanizma za pritožbe in pravna sredstva za uradnike kategorije 2, na primer v primerih nadlegovanja v agenciji Frontex. Varuhinja človekovih pravic je sklenila, da gre za sistemsko vprašanje, ki prav tako pomeni nepravilnost.

Varuhinja človekovih pravic je upravnemu odboru agencije Frontex priporočila, naj pri prihodnji reviziji pravnega okvira za uradnike kategorije 2 uvede učinkovit mehanizem za pritožbe in pravna sredstva.

Zadeva se je nanašala na dejstvo, da je uslužbenec Urada Evropske komisije za vodenje in plačevanje posameznih pravic (PMO) pritožniku pomotoma poslal elektronsko sporočilo, ki se mu je zdelo žaljivo.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je bila vsebina zadevnega elektronskega sporočila dejansko neprimerna, vendar je menila, da je Komisija sprejela ustrezne ukrepe za obravnavo zadeve, zlasti tako, da se je opravičila pritožniku in sprejela ukrepe za preprečitev takih incidentov v prihodnosti, zlasti tako, da je uslužbence opozorila na njihovo obveznost vljudnega komuniciranja.

Varuhinja človekovih pravic je primer zaključila z ugotovitvijo, da nadaljnje preiskave niso bile upravičene.  

Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropski urad za izbor osebja (EPSO) obravnaval zahtevo kandidata, ki je pred kratkim rodil, za preložitev ustnega preizkusa (razgovora) v izbirnem postopku za strokovnjake za tehnično podporo. Urad EPSO se je strinjal s preložitvijo enega razgovora, vendar ga je prestavil na isti dan kot drug razgovor v zvezi z izbirnim postopkom. Pritožnica ni bila zadovoljna s tem, kako je urad EPSO obravnaval njeno upravno pritožbo v zvezi s to zadevo.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da ni razumno, da urad EPSO načrtuje dva testa na isti dan, saj so vsi drugi kandidati lahko opravljali teste na različne dneve. To je bilo še posebej težko za pritožnico, saj je pred kratkim rodila. Kako je urad EPSO obravnaval zahtevo, je torej pomenilo nepravilnost. Varuhinja človekovih pravic je zato uradu EPSO predlagala, naj začne dialog s pritožnikom, da bi našli ustrezno in pravično rešitev.

Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska komisija obravnavala zahtevo novinarja, zaposlenega v tiskovni agenciji, da se ga doda na poštni seznam za sporočila za javnost, za katera velja embargo, zlasti za Eurostatove „kazalnike eura“, ki zagotavljajo redne ekonomske statistične informacije. Eurostat, ki je del Komisije, je zavrnil vključitev novinarja na seznam, ker je navedel, da se lahko na take sezname za razpošiljanje uvrstijo le novinarji ali agencije, ki jim je Komisija podelila medijsko „akreditacijo“. Novinar ali njegova tiskovna agencija naj ne bi mogla pridobiti akreditacije, ker naj ne bi izpolnjevala enega od pogojev, in sicer da ima agencija ali novinar pri agenciji stalno prebivališče v Belgiji. Pritožnik je trdil, da je ta praksa diskriminatorna in pomeni, da lahko informacije o embargu prejmejo le večje medijske organizacije z zadostnimi finančnimi sredstvi, ki bi si lahko privoščile novinarje v Belgiji.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je razumno, da Komisija kot pogoj za akreditacijo pri dostopu do fizičnih stavb institucij EU v Bruslju vključi stalno prebivališče v Belgiji. Vendar je menila, da je vključitev zahteve po stalnem prebivališču v Belgiji kot pogoja za uvrstitev članov medijev na sezname prejemnikov nesorazmerna.

Varuhinja človekovih pravic je preiskavo zaključila z ugotovitvijo nepravilnosti in Komisijo pozvala, naj ji v šestih mesecih poroča o ukrepih, ki jih je sprejela za odpravo nepravilnosti.