Zadeva se je nanašala na odločitev delegacije Evropske unije v Papui Novi Gvineji, da zavrne pritožnikovo ponudbo kot neobičajno nizko. Pritožnik je trdil, da delegacija ni zahtevala posebnih pojasnil, utemeljila svoje odločitve in utemeljila svoje zavrnitve na elementih, ki niso povezani s ceno, navedeno v razpisu.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da bi morala biti delegacija natančnejša, ko je od pritožnika zahtevala pojasnila o ceni, in bi morala vzpostaviti jasno povezavo med ceno in vsemi elementi, ki jih je upoštevala pri svoji oceni. Delegacija naj tudi ne bi zadostno utemeljila svoje odločitve, da ponudbo zavrne kot neobičajno nizko, s čimer naj bi kršila obveznost obrazložitve. Te pomanjkljivosti pomenijo nepravilnosti.

Čeprav je Komisija med preiskavo zagotovila dodatna pojasnila, je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da s temi pojasnili ugotovljene pomanjkljivosti niso bile zadostno odpravljene.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da v tem primeru ne bi bilo primerno podati ustreznega priporočila, saj je bilo naročilo oddano. Kljub temu je podala tri predloge za preprečevanje takih težav v prihodnjih podobnih primerih.

Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska komisija obravnavala zahtevo novinarja, zaposlenega v tiskovni agenciji, da se ga doda na poštni seznam za sporočila za javnost, za katera velja embargo, zlasti za Eurostatove „kazalnike eura“, ki zagotavljajo redne ekonomske statistične informacije. Eurostat, ki je del Komisije, je zavrnil vključitev novinarja na seznam, ker je navedel, da se lahko na take sezname za razpošiljanje uvrstijo le novinarji ali agencije, ki jim je Komisija podelila medijsko „akreditacijo“. Novinar ali njegova tiskovna agencija naj ne bi mogla pridobiti akreditacije, ker naj ne bi izpolnjevala enega od pogojev, in sicer da ima agencija ali novinar pri agenciji stalno prebivališče v Belgiji. Pritožnik je trdil, da je ta praksa diskriminatorna in pomeni, da lahko informacije o embargu prejmejo le večje medijske organizacije z zadostnimi finančnimi sredstvi, ki bi si lahko privoščile novinarje v Belgiji.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je razumno, da Komisija kot pogoj za akreditacijo pri dostopu do fizičnih stavb institucij EU v Bruslju vključi stalno prebivališče v Belgiji. Vendar je menila, da je vključitev zahteve po stalnem prebivališču v Belgiji kot pogoja za uvrstitev članov medijev na sezname prejemnikov nesorazmerna.

Varuhinja človekovih pravic je preiskavo zaključila z ugotovitvijo nepravilnosti in Komisijo pozvala, naj ji v šestih mesecih poroča o ukrepih, ki jih je sprejela za odpravo nepravilnosti.

Pritožnik je Evropsko komisijo zaprosil za dostop javnosti do dokumentov, ki vsebujejo statistične podatke o aktivnih snoveh v pesticidih, ki so jih sporočili španski organi. Komisija je odobrila dostop le do delov štirih dokumentov, za katere je ugotovila, da spadajo v okvir zahteve. Zavrnila je dostop do ostalega, pri čemer se je sklicevala na izjeme v skladu s pravili EU o dostopu javnosti do dokumentov in trdila, da bi razkritje redigiranih delov ogrozilo poslovne interese podjetij, od katerih so bili podatki zbrani. Komisija je trdila tudi, da za podatke velja načelo zaupnosti, določeno v pravilih EU o zbiranju statističnih podatkov.

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi pregleda zadevnih dokumentov menila, da se redigirane informacije nanašajo na snovi, ki naj bi se sprostile v okolje. V skladu s pravili EU o dostopu do informacij o okolju (Aarhuška uredba) in povezano sodno prakso obstaja prevladujoč javni interes za razkritje takih informacij.

Varuhinja človekovih pravic je podvomila v stališče Komisije, da načelo statistične zaupnosti prevlada nad preglednostjo informacij v zvezi z emisijami v okolje. Ni bila prepričana, da je Komisija v celoti upoštevala pravila iz Aarhuške uredbe. Vendar je varuhinja človekovih pravic menila, da bi ta vprašanja najbolje obravnavali zakonodajalci EU, ki trenutno pregledujejo veljavno zakonodajo, zato je preiskavo zaključila in se zavezala, da jih bo opozorila na zadevo.