Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska komisija obravnavala zahtevo novinarja, zaposlenega v tiskovni agenciji, da se ga doda na poštni seznam za sporočila za javnost, za katera velja embargo, zlasti za Eurostatove „kazalnike eura“, ki zagotavljajo redne ekonomske statistične informacije. Eurostat, ki je del Komisije, je zavrnil vključitev novinarja na seznam, ker je navedel, da se lahko na take sezname za razpošiljanje uvrstijo le novinarji ali agencije, ki jim je Komisija podelila medijsko „akreditacijo“. Novinar ali njegova tiskovna agencija naj ne bi mogla pridobiti akreditacije, ker naj ne bi izpolnjevala enega od pogojev, in sicer da ima agencija ali novinar pri agenciji stalno prebivališče v Belgiji. Pritožnik je trdil, da je ta praksa diskriminatorna in pomeni, da lahko informacije o embargu prejmejo le večje medijske organizacije z zadostnimi finančnimi sredstvi, ki bi si lahko privoščile novinarje v Belgiji.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je razumno, da Komisija kot pogoj za akreditacijo pri dostopu do fizičnih stavb institucij EU v Bruslju vključi stalno prebivališče v Belgiji. Vendar je menila, da je vključitev zahteve po stalnem prebivališču v Belgiji kot pogoja za uvrstitev članov medijev na sezname prejemnikov nesorazmerna.

Varuhinja človekovih pravic je preiskavo zaključila z ugotovitvijo nepravilnosti in Komisijo pozvala, naj ji v šestih mesecih poroča o ukrepih, ki jih je sprejela za odpravo nepravilnosti.

Pritožnik je Evropsko komisijo zaprosil za dostop javnosti do dokumentov, ki vsebujejo statistične podatke o aktivnih snoveh v pesticidih, ki so jih sporočili španski organi. Komisija je odobrila dostop le do delov štirih dokumentov, za katere je ugotovila, da spadajo v okvir zahtevka. Zavrnila je dostop do preostalega, pri čemer se je sklicevala na izjeme v skladu s pravili EU o dostopu javnosti do dokumentov in trdila, da bi razkritje prikritih delov ogrozilo poslovne interese podjetij, od katerih so bili podatki zbrani. Komisija je trdila tudi, da za podatke velja načelo zaupnosti, določeno v pravilih EU o zbiranju statističnih podatkov.

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi pregleda zadevnih dokumentov menila, da so se prikrite informacije nanašale na snovi, ki naj bi se sprostile v okolje. V skladu s pravili EU o dostopu do informacij o okolju (Aarhuška uredba) in s tem povezano sodno prakso obstaja prevladujoč javni interes za razkritje takih informacij.

Varuhinja človekovih pravic je podvomila v stališče Komisije, da načelo statistične zaupnosti prevlada nad preglednostjo informacij v zvezi z emisijami v okolje. Ni bila prepričana, da je Komisija v celoti uveljavila pravila iz Aarhuške uredbe. Vendar je varuhinja človekovih pravic menila, da bi ta vprašanja najbolje obravnavala zakonodajalca EU, ki trenutno pregledujeta veljavno zakonodajo, zato je preiskavo zaključila in se zavezala, da ju bo o zadevi obvestila.