Strasbourg, 31. oktobra 2003

Spoštovani g.

aprila 2003 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo proti Evropski komisiji. Ta pritožba se je nanašala na pogodbo, sklenjeno med Irish Sea Fisheries Board in Generalnim direktoratom Evropske komisije XIV (ribištvo), s katero se je odbor zavezal, da bo izvedel raziskavo o „fizični interakciji med sivimi tjulnji in ribolovnim orodjem“.

maja 2003 sem pritožbo posredoval predsedniku Evropske komisije.

junija 2003 ste me pisno obvestili, da ste Komisijo zaprosili za kopijo pisma, ki ste ji ga poslali leta 1997.

Komisija je svoje mnenje poslala 25. junija 2003. Posredoval sem vam ga 1. julija 2003 s pozivom k predložitvi pripomb. Dne 12. julija, 11. in 17. avgusta 2003 ste mi poslali svoje pripombe na mnenje Komisije.

8. septembra 2003 sem pisal Komisiji, da bi zaprosil za vpogled v njen spis. Pregled spisa je bil opravljen 8. oktobra 2003. Kopija poročila o tem pregledu je bila 16. oktobra 2003 poslana vam in Komisiji.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Ozadje

Ta pritožba sledi dvema prejšnjima pritožbama (836/2002/GG in 1574/2002/GG), ki sta bili vloženi leta 2002.

Dejstva, na katerih temeljijo te prejšnje pritožbe, so bila naslednja:

Pritožnik je delal za irski organ Irish Sea Fisheries Board (v nadaljnjem besedilu: odbor). Odbor je sklenil pogodbo (referenčna številka PEM/93/06) z Generalnim direktoratom Evropske komisije (v nadaljnjem besedilu: GD) XIV (ribištvo), s katero se je zavezal, da bo izvedel raziskave o „fizičnem medsebojnem delovanju sivih tjulnjev in ribolovnega orodja“. Pritožnik je bil odgovoren znanstvenik za to raziskovalno pogodbo.

V skladu s členom 3 („Poročila in dokumenti“) pogodbe so bile naloge, ki jih je izvajalec opravil pri izvajanju te pogodbe, predmet poročil, pripravljenih v skladu s Prilogo III. V njem je bilo zlasti podrobno opisano, kako je treba pripraviti končno poročilo, in določeno, da je treba osnutek (končnega) poročila Komisiji predložiti do določenega datuma. Priloga III je nadalje določala: „Komisija bo nato izvajalca obvestila o svojem sprejetju ali mu poslala svoje pripombe. Izvajalec bo v enem mesecu po prejemu morebitnih pripomb Komisije Komisiji poslal dokončno poročilo, v katerem bodo upoštevane te pripombe ali predstavljena alternativna stališča. (…)“

Osnutek končnega poročila je Komisija sprejela aprila 1997. Po navedbah pritožnika je nekaj tednov pozneje odbor od matičnega organa javne uprave, tj. oddelka za morske in naravne vire, prejel navodila za izvedbo bistvenih sprememb osnutka. Ker pritožnik tega ni želel storiti, je menil, da je njegov položaj postal nevzdržen, in je odstopil iz upravnega odbora.

Približno leto dni kasneje je bilo poročilo objavljeno. Po navedbah pritožnika je bil bistveno spremenjen. Glavne ugotovitve osnutka končnega poročila so bile črtane, zavrnjene ali razredčene. Pritožnik je menil, da te spremembe v skladu s pogodbo niso dovoljene. Trdil je, da za to, kar se je zgodilo, še ni bila ponujena nobena razlaga.

8. maja 2002 se je pritožnik obrnil na varuha človekovih pravic (pritožba 836/2002/GG). V svoji odločbi z dne 27. maja 2002 je varuh človekovih pravic pritožnika obvestil, da ne more obravnavati te pritožbe, ker pritožnik Komisiji še ni predložil ustreznih predhodnih pristopov.

Pritožnik je nato 13. junija 2002 pisal generalnemu direktorju GD za ribištvo pri Evropski komisiji in zahteval pojasnila. Ko se je pritožnik septembra 2002 odločil obnoviti svojo pritožbo varuhu človekovih pravic, v zvezi s tem pismom ni prejel niti odgovora niti potrdila o prejemu.

Pritožnik je v svoji novi pritožbi (1574/2002/GG) v bistvu kritiziral (1) dejstvo, da je Komisija odboru dovolila bistvene spremembe poročila v primerjavi z osnutkom poročila, ki ga je Komisija sprejela, in (2) dejstvo, da Komisija ni odgovorila na njegov dopis z dne 13. junija 2002, v katerem je prosil za pojasnilo, zakaj so bile te spremembe dovoljene.

Komisija je v svojem mnenju o tej pritožbi navedla, da ni običajno, da pa ni neznano, da se končno poročilo razlikuje od osnutka končnega poročila, čeprav ga je Komisija sprejela. Po mnenju Komisije je bila navsezadnje odgovornost in dolžnost izvajalca (tj. odbora), da predloži končno poročilo v obliki, ki se mu zdi primerna. Komisija je opozorila, da v takem postopku ne želi posredovati.

Varuh človekovih pravic je v svoji odločbi o pritožbi 1574/2002/GG ugotovil, da se zdi stališče Komisije, v skladu s katerim je bila odgovornost in dolžnost izvajalca, da predloži končno poročilo v obliki, ki se mu zdi primerna, razumno in da zato v zvezi s tem vidikom pritožbe ni bilo mogoče ugotoviti nepravilnosti. Varuhinja človekovih pravic pa je podala kritično pripombo v zvezi z dejstvom, da Komisija ni odgovorila na pritožnikov dopis.

Nova pritožba

V pismu, predloženem aprila 2003, je pritožnik zaprosil varuha človekovih pravic, naj ponovno preuči svojo odločitev o pritožbi 1574/2002/GG, kar zadeva glavno vprašanje. Dopis pritožnika je bil zato obravnavan kot nova pritožba.

Pritožnik je v tej novi pritožbi navedel, da je bilo končno poročilo cenzurirana različica osnutka končnega poročila. V podporo temu stališču je pritožnik zlasti navedel, da je bilo v osnutku končnega poročila ugotovljeno, da je bilo vzorčenih 17 ton rib, poškodovanih zaradi tjulnjev, medtem ko je bilo v ustreznem sklepu v končnem poročilu navedeno le, da je škodo na ribah mogoče pripisati velikim plenilcem, kot so tjulnji ali jegulje. Po navedbah pritožnika ni bilo znanstvenih dokazov, ki bi kazali, da je to škodo povzročila katera koli žival razen tjulnjev, dokazi, da so bili tjulnji vzrok za škodo, pa so bili več kot razumni. Pritožnik je trdil, da bi bilo sporočilo osnutka končnega poročila sporno in da so bili zato njegovi sklepi v končnem poročilu spremenjeni.

Pritožnik je v podporo svoji zadevi predložil znatno število dokumentov. Nekateri od teh novih dokumentov so bili pridobljeni od Komisije na podlagi prošnje za dostop do kopij vse korespondence, ki sta si jo Komisija in odbor izmenjala v zvezi s pogodbo med aprilom 1997 in datumom, ko je Komisija sprejela končno poročilo leta 1998. Pritožnik je prvič predložil tudi kopije osnutka končnega poročila in samega končnega poročila.

Iz teh dokumentov so razvidna naslednja dejstva:

V pismu Komisiji z dne 2. junija 1993 v zvezi s študijo, ki jo je treba izvesti, je pritožnik navedel: „Napačna razlaga teh podatkov s strani protekcionističnih skupin na podlagi njihove pretekle uspešnosti je povsem mogoča.“ V programu odbora za študijo je bilo navedeno, da se upa, „da bodo povzročitelji poškodovanih rib v zabodnih in zapletnih mrežah jasno ugotovljeni“.

Odbor Evropskega parlamenta za kmetijstvo, ribištvo in razvoj podeželja je 28. marca 1994 predložil poročilo o medsebojnem vplivu tjulnjev in ribištva (A3-0186/94). Ustrezni predlog resolucije je pozval k izvedbi raziskav o operativnih interakcijah med morskimi sesalci in ribištvom, zahteval „vzpostavitev nepristranske strukture brez pritiska interesnih skupin za določitev znanstvenega okvira za obravnavanje interakcij med morskimi sesalci in ribištvom v evropskih vodah“ ter čestital Komisiji za nedavno odobritev raziskovalnega projekta, na katerega se nanaša ta pritožba. Evropski parlament je to resolucijo sprejel 6. maja 1994.(1)

Obrazložitev v navedenem poročilu vsebuje naslednje navedbe: „Obstajajo dokazi, ki kažejo, da so protekcionistične vrednote nevladnih organizacij v zadnjih dveh desetletjih vplivale na znanstvene raziskave na področju interakcij med morskimi sesalci in ribištvom. (…) Primer ribištva je bil v veliki meri prezrt, raziskovalna prizadevanja pa so bila osredotočena skoraj izključno na učinke ribištva na morske sesalce in ne obratno. To dejansko pomeni obliko znanstvene cenzure. (…) Nikjer drugje ta cenzura ni bila bolj dramatično dokazana kot na področju interakcij med tjulnji in ribištvom. (…)“.

Pritožnik je 16. decembra 1996 zaprosil za podaljšanje roka za predložitev končnega poročila od konca leta 1996 do konca februarja 1997. V svojem odgovoru z dne 14. januarja 1997 je Komisija ugotovila, da je sprejela to zahtevo in da je treba osnutek končnega poročila predložiti „najpozneje do konca februarja 1997“.

Ko je pritožnik 4. marca 1997 Komisiji predložil osnutek končnega poročila, je ugotovil, da bodo morda še vedno potrebne „nekatere manjše spremembe“. V telefaksu z dne 21. maja 1997 je pritožnik pojasnil, da je v osnutku končnega poročila „število tipkarskih in slovničnih napak“ in da jih želi v končnem poročilu spremeniti. V pismu z dne 20. avgusta 1997 je pritožnik obvestil Komisijo, da „sedaj ne bo spreminjal osnutka končnega poročila, ki ga je Komisija sprejela pred petimi meseci“.

Komisija je v dopisu upravnemu odboru z dne 15. decembra 1997 poudarila, da je osnutek končnega poročila odobrila in ga sprejela kot zadovoljivega. Vendar je Komisija ugotovila, da še vedno čaka na končni obračun stroškov, ki je bil potreben, da bi lahko izvedla končno plačilo in zaključila finančni spis projekta.

Upravni odbor je 7. januarja 1998 odgovoril, da upa, da bo lahko do sredine februarja izpolnil končni obračun stroškov. Odbor je nadalje ugotovil, da izvaja „popravke končnega poročila, omenjenega v našem telefaksu z dne 21. maja lani“.

Komisija se je v odgovoru z dne 9. januarja 1998 seznanila z izjavo odbora, da bo končni obračun stroškov projekta poslan naslednji mesec.

Odbor je 1. aprila 1998 Komisiji predložil končno poročilo o stroških.

Upravni odbor je 28. aprila 1998 Komisiji poslal „končno končno poročilo“ o projektu.

Pritožnik je predložil tudi obrazec z naslovom „Certificat de dépôt et attestation de service fait d’une étude ou enquête effectuée pour la Commission“. Ta obrazec je vseboval upravne informacije v zvezi s študijo, ki jo je pripravil odbor. Žig in podpis zadevne službe Komisije („Bureau Enregistrement des Etudes“) sta z dne 17. junija 1997. Oddelek G obrazca se nanaša na vprašanje, ali se lahko rezultati študije razširijo zunaj Komisije. Navede se odgovor „da“ („oui“).

Pritožnik je v svoji novi pritožbi tako v bistvu trdil, da (1) je bila Komisija malomarna, ker ni iskala razlogov ali pojasnil za spremembe, ki jih je uvedel odbor, in da (2) izvedene spremembe ne bi smele biti dovoljene.

Pritožnik je izrazil upanje, da bo prejel opravičilo za to, kar se je zgodilo, in zagotovila, da si bo prizadeval zagotoviti, da se podobno ne bo ponovilo.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Komisija je v svojem mnenju navedla naslednje pripombe:

Čeprav bi bilo mogoče trditi, da Komisija ne bi smela sprejeti neutemeljenega in neupravičenega znanstvenega sklepa, tega ni mogoče enačiti z nepravilnostmi.

Kot je bilo pojasnjeno v odgovoru Komisije na pritožbo 1574/2002/GG, je bil glavni parameter Komisije, ki je privedel do sprejetja ali zavrnitve poročila, bodisi osnutka bodisi končnega, to, ali so bili pogoji pogodbe upoštevani. Tako je bilo tudi pri tej pogodbi. Kadar koli bi Komisija ugotovila pomanjkljivosti v znanstveni analizi rezultatov dela, opravljenega na podlagi pogodbe, bi podala ustrezne pripombe in zahtevala spremembo od izvajalca. Vendar to ni veljalo za to pogodbo niti v osnutku poročila niti v končnem poročilu. Če je izvajalec v svojem končnem poročilu želel spremeniti ugotovitve, ki izhajajo iz znanstvene analize, bi to moral biti in je bil upravičen storiti.

Kar zadeva pogodbene vidike, vpogled v izvod pogodbe in dodane priloge ni pokazal, da bi Komisija lahko „preprečila, kaj se je zgodilo“(2). Kar zadeva postopkovne vidike, ni bilo običajno, vendar ni bilo neznano, da se končno poročilo razlikuje od povezanega osnutka končnega poročila, čeprav ga je Komisija sprejela. Navsezadnje je bila odgovornost in dolžnost izvajalca, da predloži končno poročilo v obliki, za katero je menil, da je primerna. Komisija v takem postopku ni želela posredovati.

Komisija ni mogla zavrniti končnega poročila, ker je menila, da je znanstveno nepravilno, ali iz katerega koli drugega razloga, ki ni neizpolnjevanje pogodbenih pogojev.

Sicer so se dolga dokazila, ki jih je predložil pritožnik, nanašala na morebitne ali domnevne interakcije med različnimi upravnimi ali vladnimi organi na Irskem, na katere Komisija ni imela vpliva, ter na razlike v razlagi podatkov med pritožnikom in osebo, ki je pripravila končno poročilo in poročilo Evropskega parlamenta, katerih resolucije za Komisijo niso bile zavezujoče.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svoji pritožbi in podal naslednje pripombe:

Uradnik Komisije, pristojen za projekt, je bil med majem 1997 in septembrom 1997 po telefonu večkrat obveščen o posegih v projekt. Pritožnik je v dopisu temu uradniku, poslanem 3. novembra 1997,(3) poudaril, da je odkril, da je ministrstvo „želelo izvajati uredniški nadzor nad končnim poročilom, preden je bilo objavljeno“.

Pritožnik je v dopisu z dne 11. avgusta 2003 sklenil, da je prvotno zaprosil za opravičilo in zagotovila, da se podobno ne bo ponovilo, zdaj pa želi, da se prvotni osnutek končnega poročila objavi z uradno razlago, zakaj se to izvaja. Želel je biti vsaj oproščen, ker ni želel biti stranka v znanstveni cenzuri in da bi se mu povrnil ugled.

Vendar je pritožnik v svojem poznejšem dopisu z dne 17. avgusta 2003 pojasnil, da želi po premisleku najprej počakati na izid preiskave varuha človekovih pravic.

Nadaljnje poizvedbe

Po skrbni preučitvi mnenja Komisije in pripomb pritožnika se je izkazalo, da so potrebne nadaljnje preiskave. Varuh človekovih pravic je zato z dopisom z dne 8. septembra 2003 Komisijo zaprosil, naj mu omogoči vpogled v njen spis.

Službe varuha človekovih pravic so 8. oktobra 2003 pregledale spis Komisije. Uradniki Komisije, pristojni za spis, so pojasnili, da se ob zaključku spisa v zvezi s študijo vsi dokumenti niso hranili. Zato spis ni vseboval osnutka končnega poročila, ki je bil nadomeščen s končnim poročilom. Uradniki Komisije so tudi menili, da so morali med Komisijo in izvajalcem potekati telefonski pogovori, v okviru katerih je Komisija zahtevala predložitev končnega poročila. Vendar v spis ni bil vložen noben zapis o takem telefonskem pogovoru.

Spis Komisije, ki so ga pregledale službe varuha človekovih pravic, je vseboval rokopis z datumom „18. marec“, ki ga je očitno sestavil g. O., ki je takrat delal v GD za ribištvo. Čeprav v tej opombi ni izrecno navedena njena vsebina, se zdi verjetno, da se njena vsebina nanaša na osnutek končnega poročila.(4) Ta opomba daje vtis, da je njen avtor menil, da so rezultati tega poročila sporni.

ODLOČBA

1 Uvodna opomba

1.1 Ta pritožba se nanaša na pogodbo (referenčna številka PEM/93/06) med Irish Sea Fisheries Board (irski organ) in Generalnim direktoratom Evropske komisije (GD) XIV (ribištvo), s katero se je Komisija zavezala, da bo zagotovila del stroškov raziskav o „fizičnem sodelovanju med sivimi tjulnji in ribolovnim orodjem“. Pritožnik, ki je takrat delal za odbor in je bil odgovoren znanstvenik pri tej pogodbi o raziskavah, trdi, da je bil osnutek končnega poročila bistveno spremenjen zaradi vmešavanja drugega irskega organa, takratnega oddelka za morske in naravne vire, potem ko ga je Komisija sprejela.

1.2 Evropski varuh človekovih pravic ne more obravnavati pritožb, naslovljenih na institucije ali organe, ki niso institucije ali organi Evropske skupnosti. Zato ne bi mogel obravnavati pritožb zoper irske organe. Vendar se ta očitek nanaša na Komisijo, zato se ta odločba nanaša le na očitke zoper Evropsko komisijo.

2 Trditev, da Komisija ne bi smela dovoliti sprememb, ki jih je uvedel odbor

2.1 Pritožnik trdi, da Komisija ne bi smela dovoliti sprememb, ki jih je uvedel odbor. Po njegovem mnenju so bile glavne ugotovitve osnutka končnega poročila, ki je bil predložen marca 1997, črtane, zanikane ali razredčene v končnem poročilu, ki ga je odbor predložil aprila 1998.

2.2 Komisija meni, da je pogodbena stranka odgovorna za predložitev končnega poročila v obliki, ki se ji zdi primerna, in da Komisija v ta postopek ne želi posegati. Čeprav bi bilo mogoče trditi, da Komisija ne bi smela sprejeti neutemeljenega in neupravičenega znanstvenega sklepa, tega ni mogoče enačiti z nepravilnostmi. Po mnenju Komisije vpogled v pogodbo ni razkril take zahteve, kot jo zatrjuje pritožnik.

2.3 Varuh ugotavlja, da Komisija ne oporeka pritožnikovi trditvi, da je bil osnutek končnega poročila, ki ga je Komisija sprejela, bistveno spremenjen.

2.4 Vendar varuh človekovih pravic meni, kot je že navedel v svoji odločbi o pritožbi 1574/2002/GG, da se zdi stališče Komisije, v skladu s katerim je bila odgovornost in dolžnost izvajalca, da predloži končno poročilo v obliki, ki se mu zdi primerna, razumno.

2.5 V teh okoliščinah se zdi, da Komisija v zvezi s to trditvijo ni ravnala nepravilno.

3 Domnevna malomarnost Komisije, ker ni zahtevala razlogov ali pojasnil za spremembe, ki jih je izvedel odbor

3.1 Pritožnik trdi, da je Komisija ravnala malomarno, ker ni iskala razlogov ali pojasnil za spremembe, ki jih je uvedel odbor.

3.2 Komisija poudarja, da je glavni parameter, ki vodi do sprejetja ali zavrnitve poročila, bodisi osnutka bodisi končnega, upoštevanje pogodbenih pogojev. Tako je bilo tudi pri tej pogodbi. Kadar koli Komisija ugotovi pomanjkljivosti v znanstveni analizi rezultatov dela, opravljenega med stikom, se predložijo ustrezne pripombe, od izvajalca pa se zahtevajo spremembe. Vendar to ni veljalo za to pogodbo niti v osnutku poročila niti v končnem poročilu. Če je izvajalec v svojem končnem poročilu želel spremeniti ugotovitve, ki izhajajo iz znanstvene analize, bi to moral biti in je bil upravičen storiti.

3.3 Varuh človekovih pravic meni, da je dosledno delovanje dobra upravna praksa.(5)

3.4 V obravnavanem primeru je Komisija aprila 1997 preučila in sprejela osnutek končnega poročila. Glede na določbe zadevne pogodbe je to pomenilo, da odboru ni bilo treba opraviti nobenega nadaljnjega dela v zvezi s to študijo, razen predložitve končnega izkaza stroškov.

3.5 Varuh človekovih pravic meni, da je mogoče razlikovati med dvema različnima vidikoma, kar zadeva obveznost Komisije, da ravna dosledno.

3.6 Prvič, če bi Komisija menila, da mora izvajalec še predložiti končno poročilo, bi pričakovali, da bi Komisija odboru poslala opomine, v katerih bi zahtevala predložitev končnega poročila. Vendar se opomini, ki jih je poslala Komisija, nanašajo le na končni izkaz stroškov, ne pa tudi na poročilo. To je še toliko bolj pomembno, ker se je (podaljšani) rok za predložitev končnega poročila (konec februarja 1997) že zdavnaj iztekel. Tudi če bi med Komisijo in izvajalcem morali potekati (neposneti) telefonski pogovori, varuh človekovih pravic težko verjame, da Komisija ne bi smela poslati pisnega opomina, ampak je preprosto čakala na predložitev končnega poročila aprila 1998, več kot leto dni po tem, ko je sprejela osnutek končnega poročila.

3.7 Drugič, Komisija poudarja, da bo v primeru pomanjkljivosti v znanstveni analizi rezultatov dela, opravljenega na podlagi pogodbe, na te pomanjkljivosti opozorila izvajalca. To pomeni, da Komisija preuči poročilo, da bi ugotovila, ali obstajajo take pomanjkljivosti, in se ne omeji na žigosanje poročila, ki ji je bilo predloženo. Poleg tega je iz dokazov, predloženih varuhu človekovih pravic, razvidno, da je bila Komisija seznanjena z dejstvom, (a) da je bila vsebina osnutka končne študije potencialno sporna, (b) da je irsko ministrstvo želelo izvajati uredniški nadzor nad končnim poročilom pred njegovo objavo, (c) da je bilo končno poročilo predloženo več kot eno leto po tem, ko je Komisija odobrila osnutek končnega poročila, in (d) da je to končno poročilo vsebovalo bistvene spremembe v primerjavi z osnutkom končnega poročila. Glede na te okoliščine bi lahko pričakovali, da bi morala Komisija natančno preučiti končno poročilo. Vendar nič ne kaže na to, da bi Komisija tako preučitev opravila po prejemu končnega poročila aprila 1998.

3.8 V teh okoliščinah varuh človekovih pravic meni, da bi morala Komisija pregledati bistveno spremenjeno končno poročilo, ki ji je bilo predloženo aprila 1998, več kot leto dni po tem, ko je sprejela osnutek končnega poročila. Komisija naj s tem, da tega ni storila, ne bi izpolnila zahteve po doslednem ukrepanju. To je bil primer nepravilnosti in varuhinja človekovih pravic v nadaljevanju podaja kritično pripombo.

4 Trditve pritožnika

4.1 Pritožnik je v pritožbi izrazil upanje, da se bo opravičil za to, kar se je zgodilo, in zagotovil, da si bo prizadeval, da se podobno ne bo več ponovilo. Pritožnik je v dopisu z dne 11. avgusta 2003 sklenil, da je prvotno zaprosil za opravičilo in zagotovila, da se podobno ne bo ponovilo, zdaj pa želi, da se prvotni osnutek končnega poročila objavi z uradno razlago, zakaj se to izvaja. Želel je biti vsaj oproščen, ker ni želel biti stranka v znanstveni cenzuri in da bi se mu povrnil ugled.

4.2 Vendar je pritožnik v pismu z dne 17. avgusta 2003 pojasnil, da želi po premisleku najprej počakati na izid preiskave varuha človekovih pravic.

4.3 V teh okoliščinah varuh človekovih pravic meni, da ni treba obravnavati trditev, ki jih je prvotno predložil pritožnik.

5 Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo je treba podati naslednjo kritično pripombo:

Varuh človekovih pravic meni, da bi morala Komisija pregledati bistveno spremenjeno končno poročilo, ki ji je bilo predloženo aprila 1998, več kot leto dni po tem, ko je sprejela osnutek končnega poročila. Komisija naj s tem, da tega ni storila, ne bi izpolnila zahteve po doslednem ukrepanju. To je bil primer nepravilnosti.

Glede na to, da se ti vidiki zadeve nanašajo na postopke v zvezi s posebnimi dogodki v preteklosti, ni primerno doseči sporazumne rešitve zadeve. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Komisije.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) UL 1994, C 205, str. 553.

(2) Sklicuje se na besedilo pritožbe 1574/2002/GG.

(3) Izvod tega dopisa, ki ga je pritožnik pridobil od Komisije na podlagi zahteve za dostop do dokumentov, je bil predložen varuhu človekovih pravic.

(4) Opomba se nanaša na „logotip EU na naslovnici“. V osnutku končnega poročila, ki je bil predložen 4. marca 1997, je logotip EU dejansko prikazan na naslovnici.

(5) Glej člen 10(1) Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev, ki je na voljo na spletišču varuha človekovih pravic (http://www.ombudsman.europa.eu).