Strasbourg, 11. novembra 2003

Spoštovani g.

februarja 2003 ste vložili pritožbo proti Evropski komisiji v zvezi z njeno obravnavo pritožbe proti Nemčiji, ki ste jo vložili pri Komisiji.

februarja 2003 je Evropski varuh človekovih pravic posredoval pritožbo predsedniku Evropske komisije.

S pismom z dne 24. februarja 2003 ste varuhu človekovih pravic poslali dodatne informacije v zvezi z vašo pritožbo, ki jo je varuh človekovih pravic 6. marca 2003 posredoval Komisiji.

maja 2003 ste mi pisali, da bi zahtevali hitro odločitev o vaši pritožbi ali sprejetje začasnih ukrepov. V svojem odgovoru z dne 8. maja 2003 sem pojasnil, da je bila Komisija pozvana, da predloži svoje mnenje o pritožbi do 31. maja 2003 in da vam bo to mnenje posredovano v najkrajšem možnem času. Obvestil sem vas tudi, da varuh človekovih pravic ni pristojen za izdajanje zavezujočih odredb drugim institucijam ali sprejemanje začasnih ukrepov. Kopija Vašega dopisa z dne 7. maja 2003 in mojega odgovora nanj sta bila posredovana Komisiji v vednost.

Komisija je svoje mnenje (z dne 13. maja 2003) poslala 23. maja 2003. Posredoval sem vam ga 28. maja 2003 s pozivom k predložitvi pripomb.

maja 2003 ste mi poslali novo pritožbo proti Nemčiji, ki je bila naslovljena na Komisijo. Potrdil sem prejem tega pisma dne 5. junija 2003 in izrazil mnenje, da mi je bilo to pismo poslano v vednost. V svojem odgovoru z dne 11. junija 2003 ste me prosili, da vaš dopis z dne 30. maja 2003 posredujem Komisiji. To sem storil 20. junija 2003.

junija 2003 ste mi poslali svoje pripombe na mnenje Komisije. Dne 23. julija 2003 ste poslali dodatne pripombe.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Pritožnik, nemški državljan, je vrednostne papirje, ki jih je hranil pri Volksbank Freiburg (nemški banki), prenesel na švicarsko banko. Po mnenju pritožnika je bila to običajna transakcija, ki je bila izvedena odkrito in v njegovem imenu. Po navedbah pritožnika je bil prenos izveden, ker so bili vrednostni papirji potrebni za zavarovanje posojil švicarske banke, ker je švicarska banka ponudila ugodnejše produkte, boljše svetovanje v zvezi z vrednostnimi papirji, širši nabor storitev ter hitrejše in zanesljivejše poslovanje kot nemška banka in zaradi zavarovanja, ki ga je ponudil račun pri švicarski banki.

Med preiskavo nezakonitih transakcij, opravljenih pri Volksbank Freiburg na podlagi naloga za preiskavo, izdanega 22. aprila 1998, je davčni organ Freiburg-Land odkril tudi dokumente v zvezi z navedenim prenosom. Po mnenju pritožnika je davčni organ tako prekoračil svoja pooblastila, ki so bila omejena na preučitev transakcij, ki so bile izvedene anonimno. Davčni organ Freiburg-Land je nato informacije, ki jih je odkril, posredoval davčnemu organu Stuttgartu I, pristojnemu za pritožnika. Slednja je nato začela lastno davčno preiskavo zoper pritožnika, katerega dom in urad sta bila preiskana. Na podlagi te preiskave je davčni organ Stuttgart I spremenil davčne obremenitve pritožnika za leta 1989 do 1999 in določil višje predplačilo davkov, dolgovanih za leto 2001. V zvezi s temi odločbami je pritožnik pri Finanzgericht Baden-Württemberg (finančno sodišče v Baden-Württembergu) vložil predlog za prekinitev postopka. Finanzgericht je z odločbami z dne 16. aprila 2002 te zahtevke zavrnilo. Finanzgericht je 30. julija 2002 zavrnilo pritožnikovo zahtevo za dopustitev pritožbe pri Bundesfinanzhof (zvezno vrhovno finančno sodišče). Upoštevna dejstva so privedla tudi do uvedbe kazenskega postopka proti pritožniku.

Po mnenju pritožnika je bil prenos, ki ga je izvedel, zajet s prostim pretokom kapitala. Zato ne more biti podlaga za začetni sum („Anfangsverdacht“) davčne utaje. Pritožnik je navedel, da nemški davčni organi sumijo, da bi prenosi v druge države lahko pomenili zlorabo. Tak pristop bi lahko državljane odvrnil od izkoriščanja prostega pretoka kapitala („zastraševalni učinek“). Pritožnik je menil, da morajo nacionalni organi upoštevati interes Skupnosti za neoviran prosti pretok kapitala prek meja. Po mnenju pritožnika davčni organi in Finanzgericht v obravnavanem primeru tega niso storili. Po mnenju pritožnika je Finanzgericht nasprotovalo prenosu vrednostnih papirjev z obrazložitvijo, da je bil izveden brez ekonomskega razloga. Pritožnik je menil, da zahteva po gospodarskih razlogih za take transakcije pomeni prikrito omejevanje prostega pretoka kapitala. Poleg tega je menil, da gre za diskriminacijo, saj za prenos na nemško banko ni potreben noben ekonomski razlog, negospodarski razlogi pa niso bili upoštevani. Pritožnik je nazadnje trdil, da so bili ukrepi, ki so jih sprejeli nemški davčni organi, nesorazmerni, saj je Amtsgericht Freiburg, ki je odobrilo preiskavo pri Volksbank Freiburg, poudarilo, da je treba preiskavo omejiti na transakcije, ki so bile izvedene anonimno ali z uporabo lažnih imen. Zato je obstajala absolutna prepoved uporabe informacij o njegovem prenosu, ki so bile odkrite med to preiskavo.

Pritožnik se je 2. septembra 2002 obrnil na Komisijo (referenčna številka pritožbe 2002/5041), da bi ji očital, da odločba Finanzgericht z dne 30. julija 2002 krši pravila Pogodbe ES o prostem pretoku kapitala. Pritožnik je zato predlagal, naj Komisija začne postopek iz člena 226. Komisija je v odgovoru z dne 19. novembra 2002 poudarila: „V tem okviru ni mogoče ugotoviti, da bi Finanzgericht v vašem primeru utemeljilo konkreten začetni sum davčne utaje z dejstvom, da ni bilo ekonomskega razloga za prenos vrednostnih papirjev ali da bi celo določilo splošno zahtevo takega ekonomskega razloga v primeru prenosov v tujino.“ Po mnenju Komisije je nemško sodišče menilo, da je bil tak sum utemeljen le, če se je zadevna transakcija zdela negospodarna. Komisija je pritožnika obvestila, da je zato predlagala zaključek zadeve, razen če bi pritožnik lahko predložil nove argumente ali dokaze.

Pritožnik je menil, da je Komisija v dopisu z dne 19. novembra 2002 ponaredila odločbo Finanzgericht s tem, da je njegovo stališče nadomestila s trditvijo, ki jo je med postopkom navedel davčni organ Stuttgart I in ki je Finanzgericht ni sprejelo.

Pritožnik je v več nadaljnjih dopisih nasprotoval stališču Komisije. Vendar je Komisija v odgovorih z dne 13. januarja in 3. februarja 2003 potrdila svoje stališče.

Pritožnik v pritožbi varuhu človekovih pravic (1) ugovarja zavrnitvi Komisije, da bi sprožila postopek v skladu s členom 226, in (2) trdi, da je Komisija ponaredila dejstva.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Komisija je v svojem mnenju navedla naslednje pripombe:

1. Ozadje zadeve

V skladu z nemškim pravom lahko davčne preiskave temeljijo le na dovolj resnem začetnem sumu neke oblike davčne utaje („steuerrechtlicher Anfangsverdacht“). Bundesfinanzhof (najvišje nemško davčno sodišče) je 6. februarja 2001 odločilo, da vsaka davčna preiskava, ki temelji izključno na dejstvu, da je prišlo do čezmejnega prenosa sredstev z nacionalnega na tuji bančni račun, krši prosti pretok kapitala, zaščiten s členom 56 Pogodbe ES.

V prejšnji pritožbi Komisiji z dne 3. septembra 2001 (sklic 2001/5037) je pritožnik trdil, da so bili ukrepi, sprejeti proti njegovi banki in njemu samemu (tj. izvršitev naloga za preiskavo in zaplemba dokumentov), nezakoniti. Ker ni bilo znakov kršitve člena 56 Pogodbe ES, je Komisija primer zaključila 25. januarja 2002.

Pritožnik je nato vložil novo pritožbo (referenčna številka 2002/5041), v kateri je nasprotoval odločbam Finanzgericht Baden-Württemberg z dne 16. aprila 2002 in zlasti odločbi Finanzgericht z dne 30. julija 2002, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za razveljavitev odločb z dne 16. aprila 2002. Pritožnik je iz odločbe z dne 30. julija 2002 sklepal, da sodišče praviloma zahteva gospodarske razloge za čezmejne prenose vrednostnih papirjev, kar pomeni prikrito omejitev v smislu člena 58(3) Pogodbe ES.

2. Zgodovina primera

Pritožbo (sklic 2002/5041) je pritožnik vložil 2. septembra 2002. Dne 27. septembra 2002 je bil pritožnik pozvan, naj predloži dodatne informacije. Ta informacija je bila poslana 8. oktobra 2002. Analiza, ki so jo opravile službe Komisije, je pokazala, da ni bilo znakov samovoljne diskriminacije prenosov v tuje države v smislu člena 58(3) Pogodbe ES. Pritožnik je bil zato 19. novembra 2002 in z odobritvijo pravne službe Komisije obveščen o nameri Komisije, da zaključi primer. Potem ko je pritožnik 28. novembra 2002 in 23. decembra 2002 predložil nadaljnje pripombe, ga je Komisija obvestila, da vztraja pri svojem stališču, da je treba zadevo zaključiti.

3. Stališče Komisije glede trditev pritožnika

Pritožnik se je v pritožbi varuhu človekovih pravic skliceval na pritožbe v zvezi z zakonitostjo različnih nalogov za preiskavo. Vse te pritožbe so bile predmet sodnih odločb. Nalog za preiskavo, izdan zoper pritožnikovo banko v Freiburgu, je bil razveljavljen z odločbo Landgericht Freiburg (deželno sodišče v Freiburgu) z dne 26. januarja 2000. V zvezi s trditvijo pritožnika, da je to privedlo do absolutne prepovedi uporabe tako pridobljenih dokazov, je bilo treba poudariti, da v nemškem pravu ni jasne določbe, ki bi samodejno izključevala upoštevanje nezakonito pridobljenih informacij (doktrina „sadje strupenega drevesa“), temveč le posebno sodno prakso. Pritožnik je pri Landgericht Stuttgart vložil pritožbo zoper ukrepe davčnega nadzora, ki jih je zoper njega sprejel davčni organ v Stuttgartu. Sodišče je 19. januarja 2001 to pritožbo zavrnilo. Zakonitost odvzema dokumentov pritožnika je bila potrjena z odločbo Amtsgericht Stuttgart (okrajno sodišče v Stuttgartu) z dne 23. januarja 2001.

V skladu s členom 2(7) Statuta varuha človekovih pravic pritožba torej ni bila dopustna v zvezi z vprašanji, ki jih zajema ta sodni postopek.

V zvezi z ugovorom pritožnika zoper zavrnitev Komisije, da začne postopek na podlagi člena 226 Pogodbe ES, je treba poudariti, da je imela Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišč Skupnosti diskrecijsko pravico pri odločanju, ali bo začela tak postopek ali ne.

V zvezi s pritožnikovo trditvijo, da je Finanzgericht v svoji odločbi z dne 30. julija 2002 napačno potrdilo poseben začetni sum davčne utaje v njegovem primeru, ker ni bilo ekonomskega razloga za prenos vrednostnih papirjev, se odločitev sodišča glasi:(1)

„Za sodbo senata [v odločbah z dne 16. aprila 2002] je bilo odločilno, da je bil prenos vrednostnih papirjev na tujo banko izveden brez ekonomskega razloga. (…) Ker je bil za odločitev senata odločilen neobstoj ekonomskega razloga, ni pomembno, da je bil prenesen le del depozita.“

Sklicevalo se je na predhodne odločbe Finanzgericht z dne 16. aprila 2002, v katerih je bilo navedeno:

„Poleg tega senat meni, da ni običajna bančna praksa v zvezi s tujimi državami, da se obstoječa vloga kot celota prenese na tujo banko brez očitnega gospodarskega razloga. Razlog za to je, da dolžnik in upnik ostaneta ista, spremeni se le upravljanje premoženja. Nasprotno, senat v takih okoliščinah potrdi prvotni sum davčne utaje.“

Kaj pomenita „ni očitnega gospodarskega razloga“ in „pomanjkanje gospodarskega razloga“ v tem okviru, se je pokazalo v delu I odločb z dne 16. aprila 2002, ki se glasi:

„[Finanzamt Stuttgart I] kot utemeljitev za to, da je preiskava davčnih preiskovalcev temeljila na zakonitih preiskovalnih dejanjih, navaja: [Tožeča stranka] je depozit svojih vrednostnih papirjev s fiksno obrestno mero prenesla v tujo državo. Za to ni bilo ekonomskih razlogov, saj so bili stroški tega depozita v tujini višji.“

V zvezi s tem dejstva niso pokazala, da je Finanzgericht v pritožnikovem primeru utemeljilo poseben začetni sum davčne utaje z dejstvom, da ni bilo ekonomskega razloga za prenos vrednostnih papirjev, niti ni določilo splošne zahteve za obstoj ekonomskega razloga za čezmejne prenose. Po celoviti analizi vseh predloženih sodnih odločb je postalo očitno, da sodišče potrdi prvotni sum davčne utaje, če je zadevni čezmejni prenos ekonomsko neugoden. Davčna uprava je v obravnavani zadevi nesporno trdila, da so bili stroški tuje vloge višji od stroškov, ki jih je zaračunala nemška banka. Tako je v nasprotju s trditvami pritožnika preiskovalni ukrep proti pritožniku temeljil na dejstvu, da je bil prenos gospodarsko neugoden, in ne na dejstvu, da ni bilo gospodarskega razloga.

Pritožnik je trdil, da so za prenos, ki ga je izvedel, obstajali gospodarski ali negospodarski razlogi. Vendar taki možni razlogi v času nastanka prvotnega suma niso bili znani.

Člen 58(1) Pogodbe ES določa, da določbe člena 56 o prostem pretoku kapitala ne posegajo v pravico držav članic, da sprejmejo vse potrebne ukrepe za preprečevanje kršitev nacionalnih zakonov in drugih predpisov, zlasti na področju obdavčevanja. Na podlagi informacij, ki jih je imela na voljo Komisija, nič ne kaže na to, da bi se davčna uprava ali Finanzgericht oprla zgolj na čezmejno naravo prenosa vrednostnih papirjev, da bi dokazala prvotni sum davčne utaje. Preiskave so nasprotno temeljile na dejstvu, da se je prenos pritožnika takrat zdel gospodarsko neugoden in da pritožnik ni želel zagotoviti dodatnih pojasnil.

Komisija je imela diskrecijsko pravico pri odločanju, ali bo začela postopek za ugotavljanje kršitev ali ne. V pritožnikovem primeru ta odločitev ni temeljila na ponarejanju dejstev, temveč na razlagi informacij, ki jih je predložil pritožnik.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svoji pritožbi in podal naslednje pripombe:

Iz odločbe Bundesfinanzhof z dne 6. februarja 2001 izhaja, da lahko davčne preiskave temeljijo le na dovolj resnem začetnem sumu neke oblike davčne utaje („steuerrechtlicher Anfangsverdacht“). To je pomenilo, da so lahko take davčne preiskave temeljile le na dejstvu, da je prišlo do anonimnega prenosa sredstev z državljana na tujo banko. Vprašanje, ali je za prenos v tujino obstajal ekonomski razlog oziroma ali se je prenos zdel ekonomsko neugoden, naj v skladu s sodno prakso Bundesfinanzhof ne bi bilo upoštevno.

V skladu z dopisom, ki ga je davčna uprava Freiburg-Land poslala davčni upravi v Stuttgartu, se je davčna preiskava v obravnavani zadevi začela, „ker prenos vrednostnih papirjev s fiksno obrestno mero na depozit v tuji državi ni bil ekonomsko smiseln in ker je bil prenos izveden v neposredni časovni bližini uvedbe odbitka obresti (‚Zinsabschlag‘) [v Nemčiji]. Dokumenti [v zvezi s pritožnikom] so bili obravnavani kot dokumenti, najdeni po naključju (v nadaljevanju: Zufallsfunde), ker niso bili zajeti z [nalogom za preiskavo]“.

Amtsgericht Freiburg je 4. septembra 1998 zavrnilo zahtevo davčne uprave Freiburg-Land za potrditev zasega teh dokumentov. Sodišče je trdilo, da bi bile sicer omejitve, ki so bile naložene v zvezi z nalogom za preiskavo, izdanim 22. aprila 1998, brezpredmetne. To odločbo je Landgericht Freiburg potrdilo 4. marca 1999. Kljub tem odločbam so bili zadevni dokumenti 9. avgusta 1999 posredovani davčnemu organu v Stuttgartu I. To je že pomenilo kršitev prostega pretoka kapitala.

Potem ko je Landgericht Freiburg 26. januarja 2000 razveljavilo odločbo o odobritvi naloga za preiskavo z dne 22. aprila 1998, so bili zadevni dokumenti vrnjeni Volksbank Freiburg. Takrat je bilo očitno spregledano, da so bile kopije teh dokumentov že posredovane davčnemu organu v Stuttgartu. To je pomenilo tudi kršitev pritožnikovega prostega pretoka kapitala.

Davčna uprava v Stuttgartu je 14. novembra 2000 zaprosila za izdajo naloga za preiskavo in zaseg. Prvotni sum je temeljil na dejstvu, da je prišlo do prenosa vrednostnih papirjev na švicarski račun.

Vprašanje, ali je bil ta prenos ekonomsko neugoden, ob zasegu dokumentov 26. junija 1998 sploh ni bilo obravnavano. To vprašanje je postalo upoštevno šele v postopku pred Finanzgericht proti koncu leta 2001 in leta 2002, saj se je davčna uprava Stuttgart I sklicevala na domnevni neobstoj gospodarskega namena prenosa. Ni bilo legitimno, da bi to vprašanje projicirali nazaj v leto 1998. Pritožnik na to vprašanje v letih 2001/2002 sprva ni odgovoril, saj v skladu s sodno prakso Bundesfinanzhof in nemškega ustavnega sodišča ni bilo pomembno za prvotni sum.

Zahteva po ekonomskem razlogu za prenos v tujino ali da se tak prenos ne bi smel zdeti ekonomsko neugoden, je pomenila samovoljno diskriminacijo in prikrito omejevanje prostega pretoka kapitala v smislu člena 58(3) Pogodbe ES.

ODLOČBA

1 Uvodne opombe

1.1 Pritožnik, nemški državljan, je vrednostne papirje, ki jih je hranil pri Volksbank Freiburg (nemški banki), prenesel na švicarsko banko. Po mnenju pritožnika je bila to običajna transakcija, ki je bila izvedena odkrito in v njegovem imenu. Med preiskavo nezakonitih transakcij, opravljenih pri Volksbank Freiburg na podlagi naloga za preiskavo, izdanega 22. aprila 1998, je davčni organ Freiburg-Land odkril tudi dokumente v zvezi z navedenim prenosom. Po mnenju pritožnika je davčni organ tako prekoračil svoja pooblastila, ki so bila omejena na preučitev transakcij, ki so bile izvedene anonimno. Davčni organ Freiburg-Land je nato informacije, ki jih je odkril, posredoval davčnemu organu Stuttgartu I, pristojnemu za pritožnika. Slednja je nato začela lastno davčno preiskavo zoper pritožnika, katerega dom in urad sta bila preiskana. Na podlagi te preiskave je davčni organ Stuttgart I spremenil davčne obremenitve pritožnika za leta 1989 do 1999 in določil višje predplačilo davkov, dolgovanih za leto 2001. V zvezi s temi odločbami je pritožnik pri Finanzgericht Baden-Württemberg (finančno sodišče v Baden-Württembergu) vložil predlog za prekinitev postopka. Finanzgericht je z odločbami z dne 16. aprila 2002 te zahtevke zavrnilo. Finanzgericht je 30. julija 2002 zavrnilo pritožnikovo zahtevo za dopustitev pritožbe pri Bundesfinanzhof (zvezno vrhovno finančno sodišče). Dne 2. septembra 2002 se je pritožnik obrnil na Evropsko komisijo. Vendar je Komisija z dopisom z dne 19. novembra 2002 pritožnika obvestila, da ne vidi nobenega razloga za posredovanje. Komisija je to stališče potrdila v nadaljnjih pismih z dne 13. januarja in 3. februarja 2003.

1.2 Pritožnik v pritožbi varuhu človekovih pravic navaja, da bi morala Evropska komisija začeti postopek za ugotavljanje kršitev na podlagi člena 226 Pogodbe ES. Pritožnik meni, da so nemški davčni organi in Finanzgericht v njegovem primeru kršili prosti pretok kapitala.

1.3 V izogib dvomom je treba opozoriti, da člen 195 Pogodbe ES pooblašča evropskega varuha človekovih pravic za sprejemanje pritožb v zvezi s primeri nepravilnosti pri dejavnostih institucij in organov Skupnosti, razen Sodišča Evropskih skupnosti in Sodišča prve stopnje pri opravljanju njune sodne funkcije. Evropski varuh človekovih pravic tako nima pooblastil za obravnavo pritožb zoper druge institucije ali organe, kot so nacionalni davčni organi ali sodišča. Ta sklep zato obravnava izključno pritožbo zoper Evropsko komisijo.

1.4 Komisija v svojem mnenju poudarja, da so bile pritožbe v zvezi z zakonitostjo različnih nalogov za preiskavo, na katere se je skliceval pritožnik, predmet sodnih odločb. Po mnenju Komisije in v skladu s členom 2(7) Statuta varuha človekovih pravic (2) pritožba torej ni dopustna, kar zadeva vprašanja, ki jih zajema ta sodni postopek.

1.5 Opozoriti je treba, da iz členov 1(3) in 2(7) statuta varuha človekovih pravic izhaja, da evropski varuh človekovih pravic ne sme dvomiti o utemeljenosti sodbe sodišča in da mora pritožbo razglasiti za nedopustno, če je dejstva, ki jih je navedel pritožnik, že obravnavalo sodišče. Vendar se ta očitek nanaša na odločitev Komisije, da proti Nemčiji ne bo začela postopka za ugotavljanje kršitev. Ker se zdi, da ta odločba ni bila predmet sodnega postopka, dvomi Komisije glede dopustnosti niso utemeljeni.

1.6 Vendar je treba opozoriti, da pritožnikov primer temelji na predpostavki, da so bile odločbe nemških davčnih organov, za katere se zdi, da so bile predmet sodnih postopkov, in navsezadnje odločbe nemškega sodišča v nasprotju s pravom Skupnosti. To dejstvo se bo upoštevalo pri preučitvi pritožnikovih trditev (glej oddelek 2.3 v nadaljevanju).

2 Neuvedba postopka za ugotavljanje kršitev

2.1 Pritožnik nasprotuje temu, da je Komisija zavrnila uvedbo postopka za ugotavljanje kršitev proti Nemčiji na podlagi člena 226 Pogodbe ES. Meni, da je bil prenos, ki ga je izvedel, zajet s prostim pretokom kapitala. Zato ne more biti podlaga za začetni sum („Anfangsverdacht“) davčne utaje. Pritožnik trdi, da davčni organi in Finanzgericht niso upoštevali interesa Skupnosti za neoviran prosti pretok kapitala prek meja. Po mnenju pritožnika je Finanzgericht nasprotovalo prenosu vrednostnih papirjev z utemeljitvijo, da je bil izveden brez kakršnega koli ekonomskega razloga. Pritožnik meni, da tak pristop pomeni prikrito omejevanje prostega pretoka kapitala. Poleg tega naj bi šlo za diskriminacijo, ker naj za prenos na nemško banko ne bi bil potreben noben ekonomski razlog in ker naj ne bi bili upoštevani negospodarski razlogi. Pritožnik nazadnje meni, da so bili ukrepi, ki so jih sprejeli nemški davčni organi, nesorazmerni, saj je Amtsgericht Freiburg, ki je odobrilo preiskavo pri Volksbank Freiburg, poudarilo, da je treba preiskavo omejiti na transakcije, ki so bile izvedene anonimno ali z uporabo lažnih imen. Po njegovem mnenju je torej obstajala absolutna prepoved uporabe informacij o njegovem prenosu, ki so bile odkrite med to preiskavo.

2.2 Komisija v svojem mnenju poudarja, da so bile pritožbe pritožnika v zvezi z zakonitostjo različnih nalogov za preiskavo predmet sodnih odločb. Nalog za preiskavo, izdan zoper pritožnikovo banko v Freiburgu, je bil razveljavljen z odločbo Landgericht Freiburg (deželno sodišče v Freiburgu). Vendar po mnenju Komisije v nemškem pravu ni bilo jasne določbe, ki bi samodejno izključevala upoštevanje nezakonito pridobljenih informacij (doktrina „sadje strupenega drevesa“), ampak le posebno sodno prakso. Komisija nadalje meni, da dejstva niso pokazala, da je Finanzgericht v primeru pritožnika utemeljilo poseben začetni sum davčne utaje na dejstvu, da ni bilo ekonomskega razloga za prenos vrednostnih papirjev, ali celo določilo splošno zahtevo za obstoj ekonomskega razloga za čezmejne prenose. Na podlagi informacij, ki jih je imela na voljo Komisija, nič ne kaže na to, da bi se davčna uprava ali Finanzgericht oprla zgolj na čezmejno naravo prenosa vrednostnih papirjev, da bi dokazala prvotni sum davčne utaje. Preiskave so nasprotno temeljile na dejstvu, da se je prenos pritožnika takrat zdel gospodarsko neugoden in da pritožnik ni želel zagotoviti dodatnih pojasnil.

2.3 Najprej je treba opozoriti, da je Evropska komisija v skladu s členom 226 Pogodbe ES pristojna za predložitev zadeve Sodišču le, če meni, da gre za kršitev prava Skupnosti. Varuhinja človekovih pravic meni, da so zgoraj navedeni argumenti Komisije v podporo njenemu stališču, da kršitev ne obstaja, razumni. Varuh človekovih pravic zlasti meni, da se zdi razlaga odločb Finanzgericht, ki jo je podala Komisija, pravilna. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da pritožnik v svojih pripombah na mnenje Komisije trdi, da se je domnevni neobstoj gospodarskega namena zadevnega prenosa prvič pojavil v postopku pred Finanzgericht leta 2001/2002 in da ni bilo legitimno, da bi se to vprašanje projiciralo nazaj v leto 1998, ko je bila izvedena prva preiskava. S tem pritožnik dejansko dvomi o utemeljenosti odločb Finanzgericht z dne 16. aprila 2002 in 30. julija 2002. Vendar, kot je navedeno v točki 1.5 zgoraj, varuh človekovih pravic ne sme dvomiti o utemeljenosti sodbe sodišča. Iz tega sledi, da pritožnik torej ni dokazal svoje trditve v zvezi z zavrnitvijo Komisije, da začne postopek zaradi neizpolnitve obveznosti.

2.4 V teh okoliščinah se zdi, da Evropska komisija v zvezi s prvo trditvijo ni ravnala nepravilno.

3 Ponarejanje dejstev

3.1 Pritožnik trdi, da je naslednja pripomba iz dopisa Komisije z dne 19. novembra 2002 ponaredila dejstva: „V tem okviru ni razvidno, da bi Finanzgericht v vašem primeru utemeljilo konkreten začetni sum davčne utaje z dejstvom, da ni bilo ekonomskega razloga za prenos vrednostnih papirjev ali da bi celo določilo splošno zahtevo takega ekonomskega razloga v primeru prenosov v tujino.“ Po mnenju pritožnice je Komisija stališče Finanzgericht nadomestila s trditvijo, ki jo je med postopkom navedel davčni organ Stuttgart I in ki je Finanzgericht ni sprejelo.

3.2 Komisija meni, da njena odločitev, da ne bo začela postopka za ugotavljanje kršitev, ni temeljila na ponarejanju dejstev.

3.3 Kot je navedeno zgoraj (glej točko 2.3), se zdi razlaga odločb Finanzgericht, ki jo je podala Komisija, pravilna.

3.4 V teh okoliščinah se zdi, da Evropska komisija v zvezi z drugo trditvijo ni ravnala nepravilno.

4 Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Evropska komisija ni ravnala nepravilno. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Prevod zagotovi Komisija.

(2) Sklep Evropskega parlamenta 94/262 z dne 9. marca 1994 o predpisih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje nalog varuha človekovih pravic, UL L 113, str. 15.