Strasbourg, 15. decembra 2003

Spoštovana gospa J.,

Dne 22. januarja 2003 ste v imenu vašega podjetja, IT Finance Sprl, vložili pritožbo proti Evropski komisiji. Ta pritožba se je nanašala na obravnavo predloga št. IST-2001-37654 ecFIN, ki ga je vaše podjetje predložilo Komisiji 27. februarja 2002.

februarja 2003 je varuh človekovih pravic posredoval pritožbo predsedniku Evropske komisije. Komisija je svoje mnenje poslala 12. maja 2003. Posredoval sem vam ga 20. maja 2003 s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 23. junija 2003.

septembra 2003 sem Komisijo zaprosil za dodatne informacije v zvezi z vašo pritožbo. Komisija je svoj odgovor poslala 17. oktobra 2003. Posredoval sem vam ga 22. oktobra 2003 s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 19. novembra 2003.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Pritožnik, IT Finance sprl, je belgijsko podjetje. Dne 27. februarja 2002 je na podlagi osmega razpisa za zbiranje predlogov v zvezi s posebnim programom „Uporabniku prijazna informacijska družba“ (del petega okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj, 1998–2002) Generalnemu direktoratu Evropske komisije za informacijsko družbo predložila predlog št. IST-2001-37654 ecFIN („Evropski korporativni finančni informacijski sistem“). Predlog je bil predstavljen kot „tematska mreža“. Projekt se je nanašal na osrednjo podatkovno zbirko finančnih informacij o podjetjih, ki kotirajo na borzi v EU. Navedeni so bili skupni upravičeni stroški v višini 1 361 344 EUR. Pritožnik je bil koordinator tega projekta. Po navedbah pritožnika sta v konzorciju sodelovala še dva udeleženca, CSR Europe in EOTC, ki sta mednarodni neprofitni organizaciji, registrirani v Bruslju (Belgija). Poleg tega sta dva organa, ki sta se želela pridružiti projektu, BP (družba iz Združenega kraljestva) in evropska skupina delničarjev, poslala „pisma o nameri“. Po navedbah pritožnika je ta skupina s sedežem v Bruslju konfederacija, ki zastopa osem neodvisnih nacionalnih združenj EU in skupno 14 nacionalnih združenj po vsej Evropi, kar pomeni približno milijon delničarjev v Evropi. V vsakem od teh pisem o nameri je navedeno, da podpisnik razume, da črka „ni pravno zavezujoča“.

Člen 4 Sklepa Sveta 1999/65/ES z dne 22. decembra 1998 o pravilih za udeležbo podjetij, raziskovalnih središč in univerz ter za razširjanje rezultatov raziskav za izvajanje petega okvirnega programa Evropske skupnosti (1998-2002)(1), ki se nanaša na število udeležencev v „posrednih ukrepih RTR“(2), določa:

Posredne ukrepe RTR izvaja

(a) vsaj dva medsebojno neodvisna pravna subjekta s sedežem v dveh različnih državah članicah ali v državi članici in pridruženi državi; ali

(b) (…); ali

(c) (…).

(2) Izjemoma, kadar narava posrednega ukrepa ali dejavnosti RTR, ki se bo izvajala, zahteva, da jo izvaja en sam udeleženec, jo mora izvajati:

(a) pravni subjekt s sedežem v državi članici, pridruženi državi ali tretji državi; ali

(b) mednarodno organizacijo; ali

(c) JRC [Skupno raziskovalno središče].“

Uredba Komisije (ES) št. 996/1999 z dne 11. maja 1999 o izvajanju Odločbe Sveta 1999/65/ES (3) določa podrobna pravila za izvajanje Odločbe Sveta. V členu 2 Uredbe je „udeleženec“ opredeljen kot „pravni subjekt (…), ki sodeluje pri projektu kot glavni izvajalec, pomočnik izvajalca, član ali prejemnik nepovratnih sredstev“. Člen 4 Uredbe pojasnjuje, da pri posrednih ukrepih RTR, ki so „tematska omrežja“, ukrepi „vključujejo več udeležencev, vključno z vsaj dvema glavnima izvajalcema ali enim glavnim izvajalcem in enim članom, ki izpolnjuje pogoje iz člena 4(1) Odločbe 1999/65/ES“.

Predlog, ki ga je predložil pritožnik, je bil sestavljen iz dela A, dela B („Opis znanstvenih/tehnoloških ciljev in delovnega načrta“) in dela C („Opis prispevka k politikam ES, gospodarskemu razvoju, upravljanju in udeležencem“). Del A so sestavljali administrativni obrazci A0 („Informacije o predlogu“), A1 („Upravni pregled predloga“), obrazec A2 („Povzetek predloga“), obrazec A3 („Profil/Informacije udeleženca (1 obrazec na udeleženca)“) in obrazec A4 („Povzetek stroškov v eurih“). Predlog je vseboval štiri obrazce A3, po enega za pritožnika, CSR Europe, EOTC in Evropsko skupino delničarjev.

aprila 2002 je Komisija pisala pritožniku, da bi ga obvestila o svoji oceni predloga. Glede na zbirno poročilo o oceni, priloženo temu dopisu, se je pritožnikov predlog štel za neupravičenega, ker ni vključeval dveh „partnerjev“ iz različnih držav. Pritožnik je 11., 14. in 17. aprila 2002 pisal Komisiji in jo prosil, naj spremeni svojo odločbo. V dopisu z dne 15. aprila 2002 je Komisija ponovila svoje stališče, da je bil predlog neupravičen, ker ni vključeval udeležencev iz vsaj dveh držav. Z elektronsko pošto, poslano 18. aprila 2002, je pritožnik ponovno zahteval revizijo odločbe Komisije. Komisija je 22. aprila 2002 potrdila svoje stališče in poudarila, da so vsi udeleženci, navedeni v upravnih obrazcih, belgijskega porekla. Pritožnik je 3. in 15. maja 2002 ponovno pisal Komisiji in zlasti poudaril, da je bila družba BP omenjena v obrazcu A2. V svojem odgovoru z dne 13. junija 2002 je Komisija potrdila svoje stališče, da pritožnikov predlog ni vseboval seznama udeležencev iz več kot ene države članice. Komisija je ugotovila, da za BP ni bilo obrazca A3. Poudarila je tudi, da preproste izjave o nameri morebitnega sodelovanja v projektu ni mogoče šteti za dovolj zanesljivo, da bi upravičila upravičenost predloga.

Pritožnik je menil, da je bila ta razlaga napačna. V svoji pritožbi varuhu človekovih pravic, vloženi januarja 2003, je pritožnik svoje pritožbe proti Komisiji razdelil na štiri glavne naslove:

1) neustrezen pregled in upoštevanje dejstev, ki se nanašajo na predlog;

2) neuporaba obstoječih pravil, ki urejajo tematski predlog;

3) nepoštenost pri presoji in obravnavi predloga; in

4) upravne nepravilnosti, storjene pri obravnavi predloga.

V zvezi s temi točkami je pritožnik predložil naslednje posebne pripombe:

1) Neustrezen pregled in upoštevanje dejstev, ki se nanašajo na predlog

V skladu z vodnikom programa IST za predlagatelje (3. izdaja, januar 2001) se lahko „člani“ zaposlijo po fazi predloga ali potrdijo svoje soglasje za sodelovanje s podpisom obrazca A3 ali z zagotovitvijo „pisma o zavezi“ koordinatorju pred rokom za predložitev predloga. V tem vodniku ni bilo določeno, da morajo biti člani v fazi predloga pravno zavezani k sodelovanju v tematski mreži niti da je upravičenost predloga odvisna od tega, ali so navedeni na upravnem obrazcu A3.

Za tematsko mrežo, kot je pritožnikova, bi bila torej „vsaj dva subjekta“ lahko en glavni izvajalec in en član. Predlog je vključeval glavne izvajalce (pritožnika, CSR Europe in EOTC), družbo BP in skupino evropskih delničarjev, ki so predložili pisma o nameri. Tako je predlog jasno pokazal razsežnost Skupnosti v smislu zgoraj navedenih pravil.

2) Neuporaba obstoječih pravil, ki urejajo tematski predlog

Komisija je, da bi pojasnila svoje stališče, med 4. aprilom in 13. junijem 2002 s podaljšano korespondenco trikrat premaknila svoje argumente. V zbirnem poročilu o oceni z dne 4. aprila 2002 je uporabila izraz „partner“. Izraz „partner“ je bil napačno uporabljen tudi v več oddelkih Priročnika Komisije za postopke ocenjevanja predlogov v okviru petega okvirnega programa z dne 14. julija 2000. Komisija je v pismu z dne 15. aprila 2002 zavzela stališče, da „dejstvo, da so drugi člani zainteresirani za sodelovanje, ni dovolj, saj formalno niso organizacije predlagateljice“. Komisija je v svojem elektronskem sporočilu z dne 22. aprila 2002 navedla, da „so bili vsi udeleženci, navedeni v upravni obliki predloga, belgijskega porekla“. Vendar je bila družba BP omenjena v obrazcu A2. Komisija je v svojem zadnjem dopisu z dne 18. junija 2002 vztrajala, da za družbo BP ni bilo obrazca A3, da pisma o nameri družbe BP ni mogoče šteti za „dovolj zanesljivo“ in da čeprav v obrazcih ni treba navesti vseh udeležencev, „je treba na začetku vključiti najmanjše število udeležencev“. Vendar so bili ti argumenti neveljavni. Neupravičenost pomembnega predloga projekta je bilo nerazumno utemeljiti z upravno razliko med obrazcem A2 in obrazcem A3. Pojem pisma o nameri ali pisma o zavezi je bil v smernicah Komisije opisan kot veljaven instrument. Tak dopis po definiciji ni bil „pravno zavezujoč“. Nobenega razloga ni bilo za domnevo, da pismo o nameri družbe BP ni bilo dovolj zanesljivo. Vodnik se je nanašal tudi na „podpisane obrazce A3“ za izvajalce in „pisma o zavezi“ za člane (npr. BP). Za obrazce in črke je bilo navedeno: „Koordinator mora imeti podpisane obrazce A3 od izvajalcev ali pisma o zavezi, vendar mu ni treba vključiti izvirnikov v predlog.“ Vodnik (del 2E) v zvezi s točko B5 („Ta oddelek [dela B] (…) opisuje (…), kako bodo [člani] zaposleni in kako bo zagotovljeno njihovo sodelovanje“) je pomenil, da članov tematske mreže sploh ni treba navesti v upravnih obrazcih dela A. Če je mogoča drugačna razlaga, bi moral biti predlog vsaj deležen kakršnega koli dvoma.

3) Nepoštena presoja Komisije in obravnava predloga

Komisija pritožniku ni dala nobenega dvoma. Poleg tega je Komisija v skladu z objavo IST iz decembra 2001 sprejela druge predloge, ki so bili predloženi udeležencem iz samo ene države (v projektu Intol št. IST-1999-20131), projektu ILP/E-Commerce št. IST-1999-11854 in projektu SMART MEIJI št. IST-2001-32014). Zato je bilo očitno, da ocena tega predloga, ki jo je opravila Komisija, pomeni hudo nepoštenost.

4) Upravne nepravilnosti, storjene pri obravnavi predloga

Zbirno poročilo o oceni je bilo poslano prepozno in nepravilno. Čeprav je Komisija v pismu z dne 8. marca 2002 poudarila, da pričakuje, da bo lahko to poročilo poslala pritožniku do 26. marca 2002, je podpisano tiskano različico pisma z dne 4. aprila 2002 skupaj s poročilom pritožnik prejel šele 17. aprila 2002.

Kljub svojemu imenu v zbirnem poročilu o vrednotenju ni bilo zabeleženo nobeno vrednotenje. Kakršen koli pomislek o neupravičenosti bi moralo osebje Komisije navesti že prej v „upravnem pregledu“ in ne v zbirnem poročilu o oceni.

Komisija ni odgovorila na elektronski sporočili z dne 14. aprila in 3. maja 2002, v katerih je pritožnik vprašal, zakaj predlog ni bil ocenjen.

Ko je pritožnik zaprosil za informacije o razlogih za stališče Komisije, je bila oseba znotraj Komisije obveščena, da je ta izjavila, da je odvetnik, medtem ko ni.

Komisija je vztrajno uporabljala napačno terminologijo („partnerji“ namesto „udeleženci“).

Po navedbi potrebe po udeležencih iz vsaj dveh držav je bilo v vodniku za predlagatelje navedeno: „Vendar se lahko nekateri ukrepi razlikujejo od tega splošnega pravila, bodisi tako, da zahtevajo več udeležencev, bodisi tako, da dovolijo enega samega (glej okvir 6)“. Ta izjava je v nasprotju z zgoraj opisano pravno podlago.

Po mnenju pritožnika je Komisija (i) povzročila resno škodo zagonu svojega projekta, (ii) bila odgovorna za resno škodo verodostojnosti in ugledu pritožnika ter dobremu imenu njegovega izvršnega direktorja ter (iii) povzročila veliko izgubo časa in virov pritožnika.

Pritožnik je trdil, da bi morala Komisija zato plačati nadomestilo, kot sledi: Povračilo stroškov priprave predloga, tj. 240 000 EUR, kar ustreza 160 delovnim dnem na osebo po 1 500 EUR na dan, ter škoda zaradi zmanjšane vrednosti in zagona projekta ter moralne škode pritožniku in njegovemu izvršnemu direktorju, tj. 952 000 EUR.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Komisija je v svojem mnenju navedla naslednje pripombe:

Na podlagi ocene predloga, ki ga je predložil pritožnik, je Komisija ugotovila, da merilo „nadnacionalnosti“ iz člena 4 Sklepa Sveta 1999/65/ES ni bilo izpolnjeno. Odločitev, da se predlog razglasi za neupravičenega, je temeljila na dejstvu, da „pismo o nameri“ družbe BP nima pravne veljave glede na pravila o sodelovanju in izvedbeno uredbo, vključno s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni v skladu s „Navodili za predlagatelje“ in „Smernicami za izpolnjevanje obrazca za predložitev predlogov“. Zato se je štelo, da so predlog predložili le štirje pravni subjekti s sedežem v Belgiji in torej v eni sami državi članici.

Stališče pritožnika, da pravila sodelovanja, izvedbena uredba in vodnik niso zahtevali, da se člani zavežejo pred predložitvijo predloga, je bilo napačno.

Del 1 vodnika določa, da ta vodnik „ne nadomešča pravil in pogojev, določenih zlasti v sklepih Sveta in Parlamenta v zvezi s petim okvirnim programom, različnimi posebnimi programi ali razpisi za zbiranje predlogov v teh programih“.

Jasno je bilo, da mora biti sodelovanje vseh udeležencev pred predložitvijo „učinkovito“, sicer merilo nadnacionalnosti ob predložitvi predloga ne bi bilo izpolnjeno. Seveda, če bi predlog prvotno predložila vsaj dva udeleženca s sedežem v dveh različnih državah članicah, bi se lahko po predložitvi predloga dodali drugi udeleženci, saj bi bilo merilo nadnacionalnosti izpolnjeno že ob predložitvi.

Drugi projekti, na katere se je skliceval pritožnik, so spadali na področje uporabe člena 4(2) pravil o sodelovanju v zvezi z ukrepi, ki jih v izjemnih okoliščinah izvaja en sam udeleženec. Dejstvo, da se lahko v okviru pogodbe z enim partnerjem dovoli sodelovanje članov, ne pomeni, da je to sodelovanje potrebno. Te določbe se zato niso uporabljale za pritožnikov predlog.

Številne izmenjave dopisov po obvestilu o odločbi Komisije z dne 4. aprila 2002 so jasno pokazale, da si je Komisija večkrat prizadevala, da bi pritožniku pojasnila razloge za svojo odločbo.

Glede na navedeno je Komisija menila, da očitek ni utemeljen.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svoji pritožbi in poudaril, da Komisija ni izrecno odgovorila na štiri točke, ki jih je navedla v pritožbi. Po njenem mnenju je Komisija prav tako spremenila svojo utemeljitev s tem, da je zdaj navedla, da pismo o nameri družbe BP „nima pravne veljave“, medtem ko je v pismu z dne 13. junija 2002 menila, da to pismo o nameri ni „dovolj zanesljivo“.

Pritožnik je nadalje menil, da Komisija ni upoštevala dejstva, da treh udeležencev – EOTC (ki jo je leta 1990 soustanovila Komisija), CSR Europe in Evropska skupina delničarjev – ni mogoče šteti za „pravne subjekte s sedežem v Belgiji“ kot take, saj so to mednarodne organizacije ali združenja s sedežem v Bruslju, ki zastopajo mreže velikega števila nacionalnih združenj in multinacionalnih podjetij po vsej EU.

Po mnenju pritožnika Komisija ni obravnavala njegove pritožbe v delu, v katerem se je nanašala na upravne nepravilnosti. Pritožnik je nadalje trdil, da je trditev Komisije, da projekt Intol spada na področje uporabe člena 4(2) Odločbe Sveta 1999/65/ES, napačna.

Nadaljnje poizvedbe

Po skrbni preučitvi mnenja Komisije in pripomb pritožnika se je izkazalo, da so potrebne nadaljnje preiskave.

Zahteve za dodatne informacije

Varuhinja človekovih pravic je zato Komisijo pozvala, naj zagotovi podrobnejše informacije o pritožnikovi trditvi, da EOTC, CSR Europe in skupine evropskih delničarjev ni mogoče šteti za „pravne subjekte s sedežem v Belgiji“, in naj pojasni svoje stališče, da bi lahko za predlog v projektu Intol, za katerega se zdi, da so ga sestavljali trije udeleženci iz Španije, veljala izjema iz člena 4(2) Sklepa Sveta 1999/65/ES. Poleg tega je bila Komisija pozvana, naj predloži pripombe o trditvah v zvezi z „upravnimi nepravilnostmi, storjenimi pri obdelavi predloga“, ki jih je pritožnik navedel v svoji pritožbi.

Odgovor Komisije

Komisija je v odgovoru navedla naslednje pripombe:

Člen 4 Sklepa Sveta 1999/65/ES je zahteval, da mora biti pravna oseba ustanovljena v določeni državi, kar pomeni, da mora biti ustanovitev v skladu z nacionalno zakonodajo kraja, kjer želi pravna oseba vzpostaviti svoje glavne dejavnosti. Pojem „ustanovitev“ v določeni državi ni bil nezdružljiv z „večnacionalnim značajem“ pravnega subjekta. Na ustreznem obrazcu so EOTC, CSR Europe in evropska skupina delničarjev navedli Belgijo kot državo sedeža pravne osebe, ki naj bi izvedla projekt. Opozoriti je treba, da je lahko predlog predložil samo pravni subjekt, ki je pravna oseba, ločena od mreže združenj in multinacionalnih družb po vsej EU, ki jo zastopa. Pritožnik ni nikoli predložil dokazov, da sedež teh treh pravnih subjektov ni bil v Belgiji.

Člen 6 Uredbe (ES) št. 996/1999 določa, da lahko posredne dejavnosti RTR, „ki vključujejo spremljevalne ukrepe, nepovratna sredstva in podporo za dostop do raziskovalne infrastrukture, izvaja en sam glavni izvajalec ali prejemnik nepovratnih sredstev, ki mora izpolnjevati pogoje iz člena 4(2) Odločbe 1999/65/ES.“ Predlog Intola je bil spremljevalni ukrep, ki je bil predložen v skladu s temi določbami. Pogodbo je podpisal en izvajalec. Dejstvo, da imajo „člani“, ki sodelujejo v projektu Intol, sedež v isti državi kot podpisnik pogodbe, v tem okviru ni pomembno. Pritožnik je torej napačno navedel določbe, ki se uporabljajo za dva različna položaja, ki spadata na dve različni področji uporabe.

V postopku ocenjevanja ni bilo nobenih upravnih nepravilnosti. Vrednotenje v širšem smislu je vključevalo različne korake, med katerimi je bil tudi pregled upravičenosti. Komisija je uporabila zbirno poročilo o oceni (v nadaljnjem besedilu: ESR) za navedbo rezultatov ocene in obveščanje o njih, ne glede na korak v postopku ocenjevanja. Priznano je bilo, da je bilo v dopisu z dne 4. aprila 2002 napačno navedeno, da so oceno opravili zunanji strokovnjaki, kar je morda na prvi pogled dajalo vtis, da je bil projekt preučen tudi z znanstvenega vidika. Vendar je bilo v uredbi o porazdelitvi prizadevanj, priloženi temu istemu dopisu, jasno navedeno, da predlog ni upravičen. Vsekakor napaka v besedilu dopisa ni vplivala na odločitev Komisije.

Uradna odločba Komisije o zavrnitvi predloga ecFIN (Odločba Komisije DL/2002/0673) je bila sprejeta 31. maja 2002.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojih pripombah k temu odgovoru navedel naslednje pripombe:

Sklep Sveta 1999/65/ES ni ustrezno upošteval identitete mednarodnih subjektov, kot so CSR Europe, EOTC in Evropska skupina delničarjev. Komisija še naprej ni upoštevala duha člena 4 Odločbe Sveta 1999/65/ES, ki je bil zagotoviti, da ima projekt „razsežnost Skupnosti“. Obstoječi udeleženci in potencialni člani projekta ecFIN so dejansko imeli razsežnost Skupnosti.

V zvezi s projektom Intol Komisija ni upoštevala, da mora biti „en glavni izvajalec“ iz člena 6 Uredbe (ES) št. 996/1999 tudi „en sam udeleženec“, da bi izpolnil pogoje iz člena 4(2) Odločbe 1999/65/ES. Vendar je projekt Intol vključeval tri udeležence in zato ni bil v skladu s členom 4(2).

Komisija pritožniku ni nikoli sporočila svoje končne odločbe z dne 31. maja 2002. Poleg tega Komisija ni pojasnila več točk, ki so bile v zvezi s tem navedene v pritožbi.

ODLOČBA

1 Uvodne opombe

1.1 Pritožnik, belgijsko podjetje, je Komisiji predložil predlog na podlagi osmega razpisa za zbiranje predlogov v zvezi s posebnim programom "Uporabniku prijazna informacijska družba" (del petega okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj, 1998-2002). Predlog je bil predstavljen kot „tematska mreža“. V konzorciju sta sodelovala še dva druga udeleženca, CSR Europe in EOTC, ki sta mednarodni neprofitni organizaciji, registrirani v Bruslju (Belgija). Poleg tega sta dva organa, ki sta se želela pridružiti projektu, BP (družba iz Združenega kraljestva) in evropska skupina delničarjev, poslala „pisma o nameri“. Po navedbah pritožnika je ta skupina s sedežem v Bruslju konfederacija, ki zastopa osem neodvisnih nacionalnih združenj EU in skupno 14 nacionalnih združenj po vsej Evropi, kar pomeni približno milijon delničarjev v Evropi. Komisija je menila, da predlog ni upravičen, ker ne vključuje udeležencev iz vsaj dveh držav, kot zahteva člen 4(1)(a) Sklepa Sveta 1999/65/ES z dne 22. decembra 1998 o pravilih za udeležbo podjetij, raziskovalnih središč in univerz ter za razširjanje rezultatov raziskav za izvajanje petega okvirnega programa Evropske skupnosti (1998-2002)(4).

1.2 Ta pritožba se nanaša na to, kako je Evropska komisija obravnavala predlog pritožnika. Vendar pritožnik v svojih pripombah na odgovor Komisije na zahtevo varuha človekovih pravic po informacijah izraža mnenje, da Sklep Sveta 1999/65/ES ni ustrezno upošteval identitete mednarodnih subjektov, kot so CSR Europe, EOTC in Evropska skupina delničarjev. Ni povsem jasno, ali želi pritožnik v zvezi s tem predložiti novo trditev. Vsekakor je treba ugotoviti, da se taka trditev ne bi nanašala na Komisijo, temveč na Svet, in bi torej presegala okvir tega očitka. Poleg tega je treba opozoriti, da člen 195 Pogodbe ES pooblašča evropskega varuha človekovih pravic, da razišče primere nepravilnosti pri dejavnostih institucij in organov Skupnosti. Naloga varuha človekovih pravic ni, da preverja utemeljenost zakonodaje Skupnosti. Ta odločba bo zato obravnavala le pritožbo zoper Komisijo.

1.3 V zgoraj navedenih pripombah, ki so bile predložene novembra 2003, pritožnik ugotavlja, da mu končna odločba z dne 31. maja 2002, na katero se je Komisija sklicevala v svojem odgovoru na zahtevo po informacijah, ni bila nikoli sporočena. Varuh človekovih pravic glede na svoje ugotovitve v zvezi s prvotno pritožbo, ki so navedene v nadaljevanju, meni, da ne bi bilo primerno odložiti njegove odločitve o pritožbi z razširitvijo njegove preiskave na to nadaljnje vprašanje. Vendar lahko pritožnik pri varuhu človekovih pravic vloži nadaljnjo pritožbo v zvezi s tem vprašanjem.

1.4 Pritožnik je svoje pritožbe razdelil na štiri glavne trditve. Vendar varuh človekovih pravic meni, da sta prvi dve od teh obtožb tesno povezani in bi ju bilo zato treba obravnavati skupaj.

2 Neustrezen pregled in upoštevanje dejstev v zvezi s predlogom ter neuporaba obstoječih pravil, ki urejajo tematski predlog

2.1 Pritožnik meni, da sta bila pregled in presoja dejstev, ki ju je opravila Komisija, neustrezna. Trdi, da v vodniku programa IST za predlagatelje (v nadaljevanju: vodnik) ni bilo določeno, da morajo biti člani v fazi predloga pravno zavezani k sodelovanju v tematski mreži ter da sta družba BP in evropska skupina delničarjev predložili pisma o nameri. Pritožnik trdi tudi, da Komisija ni uporabila obstoječih pravil, ki urejajo tematski predlog. Pritožnik nadalje meni, da Komisija ni upoštevala dejstva, da treh udeležencev – EOTC (ki jo je leta 1990 soustanovila Komisija), CSR Europe in Evropska skupina delničarjev – ni mogoče šteti za „pravne subjekte s sedežem v Belgiji“ kot take, saj so bile to mednarodne organizacije ali združenja s sedežem v Bruslju, ki so predstavljala mreže velikega števila nacionalnih združenj in multinacionalnih podjetij po vsej EU.

2.2 Komisija v svojem mnenju navaja, da je bilo stališče pritožnika, da pravila sodelovanja, izvedbena uredba in vodnik niso zahtevali, da se člani zavežejo pred predložitvijo predloga, napačno. Po njenem mnenju izrecno zahtevane zaveze ni mogoče nadomestiti s preprostim pismom o nameri za sodelovanje, če član (ali izvajalec) sam izjavi, da pismo nima pravne veljave. Komisija nadalje poudarja, da je člen 4(1) Sklepa Sveta 1999/65/ES zahteval, da mora biti pravna oseba ustanovljena v določeni državi, kar pomeni, da mora biti ustanovitev v skladu z nacionalno zakonodajo kraja, kjer želi pravna oseba ustanoviti svoje glavne dejavnosti. Pojem „ustanovitev“ v določeni državi ni bil nezdružljiv z „večnacionalnim značajem“ pravnega subjekta. Na ustreznem obrazcu so EOTC, CSR Europe in evropska skupina delničarjev navedli Belgijo kot državo sedeža pravne osebe, ki naj bi izvedla projekt. Pritožnik ni nikoli predložil dokazov, da sedež teh treh pravnih subjektov ni bil v Belgiji.

2.3 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da v skladu s členom 4(1)(a) Sklepa Sveta 1999/65/ES posredne dejavnosti RTR izvajata "vsaj dva medsebojno neodvisna pravna subjekta s sedežem v dveh različnih državah članicah (…)". Za oceno upravičenosti predloga mora torej Komisija nujno preveriti, ali je ta pogoj izpolnjen. Čeprav je vodnik res mogoče razlagati tako, da se udeležencem ni treba zavezati pred predložitvijo predloga, taka razlaga ne bi bila v skladu s pogojem iz člena 4(1)(a) Sklepa Sveta 1999/65/ES. V obravnavani zadevi sta družba BP in skupina evropskih delničarjev predložili le pisma o nameri, v katerih sta poudarili, da menita, da nista pravno zavezani k sodelovanju pri projektu. Če bi bilo treba taka pisma o nameri šteti za zadostna, bi bilo treba šteti, da predlog izpolnjuje zgoraj navedeni pogoj, tudi če se zadevni subjekti pozneje odločijo, da v projektu ne bodo sodelovali. V teh okoliščinah se zdi stališče Komisije, da morata predlog predložiti vsaj dva udeleženca, ki imata sedež v različnih državah članicah in sta se zavezala k sodelovanju v projektu, razumno. Kot poudarja Komisija, bi se lahko po predložitvi predloga dodali drugi udeleženci, saj bi bilo „merilo nadnacionalnosti“ izpolnjeno že ob predložitvi.

2.4 V zvezi z drugo glavno točko pritožnika varuh človekovih pravic ugotavlja, da člen 4(1)(a) Sklepa Sveta 1999/65/ES sam določa, da morata imeti vsaj dva udeleženca "sedež" v dveh različnih državah članicah. Pritožnik se strinja, da so EOTC, CSR Europe in on sam registrirani v Belgiji. Varuhinja človekovih pravic meni, da pritožnik ni mogel ovreči trditve Komisije, da ni nikoli predložila dokazov, da je bil sedež katerega koli od teh subjektov drugačen od Belgije. Varuh človekovih pravic ne izključuje možnosti, da bi se „merilo nadnacionalnosti“ iz člena 4(1)(a) Sklepa Sveta 1999/65/ES lahko razlagalo ob upoštevanju „večnacionalnega značaja“ udeleženca, kot predlaga pritožnik. Vendar varuh človekovih pravic meni, da je dejstvo, da je Komisija sprejela formalni pristop v zvezi s tem merilom, v skladu s členom 4(1)(a) Sklepa Sveta 1999/65/ES in se zato ne more šteti za nepravilnost.

2.5 V teh okoliščinah varuh človekovih pravic meni, da Komisija v zvezi s prvima dvema očitkoma pritožnika ni ravnala nepravilno.

3 Nepoštena presoja Komisije in obravnava predloga

3.1 Pritožnik trdi, da je bil pristop Komisije nepravičen, saj je Komisija v skladu z objavo IST iz decembra 2001 sprejela druge predloge, ki so bili predloženi udeležencem iz samo ene države (v projektu Intol št. IST-1999-20131), projektu ILP/E-Commerce št. IST-1999-11854 in projektu SMART MEIJI št. IST-2001-32014). Zato je bilo očitno, da ocena tega predloga, ki jo je opravila Komisija, pomeni hudo nepoštenost.

3.2 Komisija trdi, da ti drugi projekti, na katere se sklicuje pritožnik, spadajo na področje uporabe člena 4(2) Sklepa Sveta 1999/65/ES o ukrepih, ki jih v izjemnih okoliščinah izvaja en sam udeleženec. Ugotavlja, da člen 6 Uredbe (ES) št. 996/1999 določa, da lahko posredne dejavnosti RTR, „ki vključujejo spremljevalne ukrepe, nepovratna sredstva in podporo za dostop do raziskovalne infrastrukture, izvaja en sam glavni izvajalec ali prejemnik nepovratnih sredstev, ki mora izpolnjevati pogoje iz člena 4(2) Odločbe 1999/65/ES.“ Po mnenju Komisije je bil predlog Intola spremljevalni ukrep, ki je bil predložen v skladu s temi določbami. Pogodbo je podpisal en izvajalec. Po mnenju Komisije dejstvo, da imajo „člani“, ki sodelujejo pri projektu Intol, sedež v isti državi kot podpisnik pogodbe, v tem okviru ni pomembno. Komisija trdi, da se je pritožnik tako napačno skliceval na določbe, ki se uporabljajo za dva različna položaja, ki spadata na dve različni področji uporabe.

3.3 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da sta po informacijah, ki so mu bile predložene, projekt ILP/E-Commerce in projekt SMART MEIJI vključevala le enega udeleženca. Pritožnik ni dokazal, da bi bilo te projekte mogoče primerjati s predlogom, obravnavanim v tej zadevi, v kateri je sodelovalo več udeležencev.

3.4 V zvezi s projektom Intol pojasnila Komisije varuha človekovih pravic ne prepričajo. Člen 4(2) Sklepa 1999/65/ES se nanaša na projekte, ki jih mora izvesti „en sam udeleženec“. V členu 2 Uredbe Komisije (ES) št. 996/1999 z dne 11. maja 1999 o izvajanju Sklepa Sveta 1999/65/ES (5) je „udeleženec“ opredeljen kot „pravni subjekt (…), ki sodeluje pri projektu kot glavni izvajalec, pomočnik izvajalca, član ali prejemnik nepovratnih sredstev“. Varuh človekovih pravic meni, da zato obstajajo resni dvomi, ali je stališče Komisije, v skladu s katerim člen 4(2) Sklepa 1999/65/ES dovoljuje sodelovanje več kot enega pravnega subjekta, pravilno.(6)

3.5 Vendar je treba opozoriti, da pritožnik ni pojasnil, zakaj bi se njegov predlog (ki ga je bilo treba preučiti v skladu s členom 4(1) Odločbe 1999/65/ES) lahko primerjal s projektom Intol (ki ga je bilo treba oceniti v skladu s členom 4(2) Odločbe). Na splošno varuh človekovih pravic meni, da dejstvo, da Komisija morda ni izpolnila zahtev iz člena 4 Sklepa 1999/65/ES v primeru projekta Intol, Komisiji ne daje pravice, da stori enako v svojem primeru. Kot je navedeno zgoraj, pristopa, ki ga je sprejela Komisija v zvezi z razlago člena 4(1)(a) Odločbe Sveta 1999/65/ES, ni mogoče šteti za nepravilnost. Na podlagi dokazov, predloženih varuhu človekovih pravic, dejstva, da je Komisija to razlago uporabila za predlog, ki ga je predložil pritožnik, torej ni mogoče šteti za nepošteno.

3.6 V teh okoliščinah varuh človekovih pravic meni, da Komisija ni ravnala nepravilno, kar zadeva tretjo trditev pritožnika.

4 Upravne nepravilnosti, storjene pri obravnavi predloga

4.1 Pritožnik trdi, da je Komisija pri obravnavi njegovega predloga storila naslednje nepravilnosti: Zbirno poročilo o oceni je bilo poslano pozno in nepravilno; v zbirnem poročilu o oceni kljub imenu ocena sploh ni bila zabeležena; Komisija ni odgovorila na elektronski sporočili z dne 14. aprila in 3. maja 2002, v katerih je pritožnik vprašal, zakaj predlog ni bil ocenjen; ko je pritožnik zahteval informacije o razlogih za stališče Komisije, je bila oseba znotraj Komisije obveščena, da je ta izjavila, da je odvetnik, čeprav ni; Komisija je vztrajno uporabljala napačno terminologijo („partnerji“ namesto „udeleženci“); vodnik za predlagatelje pa je bil v nasprotju s pravno podlago, saj je po navedbi potrebe po udeležencih iz vsaj dveh držav navedel: „Vendar se lahko nekateri ukrepi razlikujejo od tega splošnega pravila, bodisi tako, da zahtevajo več udeležencev, bodisi tako, da dovolijo enega samega (glej okvir 6)“.

4.2 Komisija meni, da v postopku ocenjevanja ni bilo upravnih nepravilnosti.

4.3 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija v pismu z dne 8. marca 2002 pritožnika obvestila, da je "pričakovano", da bo do 26. marca 2002 lahko poslala zbirno poročilo o oceni. Poročilo je bilo končno poslano s pismom z dne 4. aprila 2002, pritožnik pa ga je prejel 17. aprila 2002. Varuh človekovih pravic meni, da ni bilo dokazano, da se je Komisija zavezala, da bo poročilo poslala 26. marca 2002, in da je treba nastalo zamudo šteti za nepravilnost.

4.4 Po mnenju varuha človekovih pravic je Komisija prepričljivo pojasnila, zakaj se je zbirno poročilo o oceni omejilo na navedbo, da je Komisija menila, da je pritožnikov predlog neupravičen. Varuh nadalje meni, da je Komisija na pritožnikova elektronska sporočila z dne 14. aprila in 3. maja 2002 odgovorila s pismoma z dne 15. aprila in 13. junija 2002. Kar zadeva pritožnikovo trditev, da član njegovega osebja, na katerega se je Komisija sklicevala, ni bil odvetnik, čeprav ga je Komisija navedla, varuh človekovih pravic meni, da pritožnik ni dokazal, zakaj bi bilo treba tako napako šteti za nepravilnost. Varuhinja človekovih pravic meni, da je v pritožnikovi trditvi nekaj resnice, da je Komisija uporabila napačno terminologijo (na primer s sklicevanjem na „partnerje“ namesto na „udeležence“). Vendar se zdi, da se je pritožnik ne glede na morebitno pomanjkanje jezikovne natančnosti s strani Komisije moral zavedati dejstva, da je Komisija menila, da je njen predlog neupravičen zaradi neskladnosti s členom 4(1)(a) Sklepa Sveta 1999/65/ES. V zvezi z odlomkom iz vodnika Komisije, ki mu pritožnik nasprotuje, varuh človekovih pravic ugotavlja, da člen 4(1)(a) Sklepa Sveta 1999/65/ES določa, da ustrezne ukrepe izvajata „vsaj“ dva pravna subjekta. To jasno dopušča možnost, da sta za nekatere projekte potrebna več kot dva udeleženca. Nasprotno pa člen 4(2) Sklepa Sveta predvideva možnost, da lahko projekte predloži en sam udeleženec. Varuh zato meni, da pritožnik ni utemeljil svoje trditve, da je besedilo v vodniku v nasprotju s pravno podlago.

4.5 V teh okoliščinah varuh človekovih pravic meni, da Komisija ni ravnala nepravilno, kar zadeva četrto trditev pritožnika.

5 Trditve pritožnika

5.1 Pritožnik trdi, da bi morala Komisija plačati odškodnino, kot sledi: Povračilo stroškov priprave predloga, tj. 240 000 EUR, kar ustreza 160 delovnim dnem na osebo po 1 500 EUR na dan, ter škoda zaradi zmanjšane vrednosti in zagona projekta ter moralne škode pritožniku in njegovemu izvršnemu direktorju, tj. 952 000 EUR.

5.2 Varuh človekovih pravic glede na svoje ugotovitve v zvezi s pritožnikovimi trditvami meni, da ni potrebe po nadaljnji preiskavi pritožnikovih trditev.

6 Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Evropska komisija ni ravnala nepravilno. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) UL 1999, L 26, str. 46.

(2) Glej uvodno izjavo 3 Sklepa Sveta 1999/65: „Raziskovalne in tehnološkorazvojne dejavnosti …, vključno s predstavitvenimi dejavnostmi (v nadaljnjem besedilu: posredni ukrepi RTR)“.

(3) UL 1999, L 122, str. 9.

(4) UL 1999, L 26, str. 46.

(5) UL 1999, L 122, str. 9.

(6) Opozoriti je treba, da člen 4(2) Sklepa 1999/65/ES določa, da mora projekte, ki jih zajema ta določba, „izvajati“ pravna oseba, mednarodna organizacija ali Skupno raziskovalno središče.