Spoštovani g.

Dne 28. oktobra 2001 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo proti Evropski komisiji v imenu „Asociación para la Defensa de los Derechos Civiles en España“. Pritožba se je nanašala na domnevno neustrezno preučitev dejstev, ki jih je Evropska komisija navedla v uradni pritožbi (00/4989).

Dodatne informacije ste poslali 4., 11., 15. in 19. novembra 2001. 5. decembra 2001 sem pritožbo posredoval predsedniku Evropske komisije. Komisija je svoje mnenje poslala 27. februarja 2002. marca 2002 sem vam posredoval mnenje Komisije s pozivom, da predložite pripombe, če tako želite. Dodatne informacije sem od vas prejel 8. aprila 2002. in 10. aprila 2002 ste mi poslali svoje pripombe na mnenje Komisije. Dne 24. maja 2002 sem Komisijo zaprosil za dodatne informacije. Komisija je 2. julija 2002 poslala svoje drugo mnenje, ki sem vam ga posredoval. Svoje pripombe glede drugega mnenja Komisije ste mi poslali 12. avgusta 2002.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Po navedbah pritožnika so bila dejstva naslednja:

Dne 4. maja 2000 je pritožnik v imenu združenja za zaščito človekovih pravic vložil uradno pritožbo pri Evropski komisiji prek urada Eurojus v Madridu. Komisija je zadevo dodelila pristojnim službam GD za zaposlovanje in socialne zadeve ter jo evidentirala pod številko spisa 2000/4989. Pritožba se je nanašala na domnevno diskriminatornost španske zakonodaje o zavarovanju (španski zakon 30/1995 in njegova izvedbena pravila), zlasti njegovih določb o pokojninskih načrtih za delavce, zaposlene v finančnem sektorju. Po mnenju pritožnika španska zakonodaja ni v skladu s pravom Skupnosti, saj neupravičeno omejuje prosto gibanje delavcev.

Pritožnik je pojasnil, da zaradi španskega zakona št. 30/1995 načrtov dopolnilnega zavarovanja, ki jih plačujejo delavci, zaposleni v finančnem sektorju, ni mogoče prenesti v primeru spremembe zaposlitve. Posledično ljudje, ki delajo za finančne institucije v Španiji, ne morejo zamenjati podjetja, saj tvegajo izgubo dela pokojninskih pravic, h katerim so prispevali. Po mnenju pritožnika španska zakonodaja diskriminira delavce v finančnem sektorju in je zato v nasprotju s temeljnim načelom prostega gibanja iz člena 7 (zdaj 14) Pogodbe ES. Dodal je, da nacionalna zakonodaja pomeni tudi oviro za prosto gibanje delavcev, kar je v nasprotju s členom 48 (zdaj 39) Pogodbe ES, kot ga razlagajo sodišča Skupnosti. Pritožnik je opozoril na več sodb sodišč Skupnosti, zlasti na ugotovitve iz točke 96 zadeve Bosman (1).

Pritožnik je opozoril, da zadevna španska zakonodaja ni upoštevala niti določb sekundarne zakonodaje Skupnosti, zlasti Direktive 98/49/ES o zaščiti pravic iz dodatnega pokojninskega zavarovanja zaposlenih in samozaposlenih oseb, ki se gibljejo v Skupnosti.

Kljub pravnim argumentom, ki jih je predložil pritožnik, je Komisija pritožniku 10. maja 2001 poslala dopis, v katerem ga je obvestila, da namerava zaključiti primer, če ne bo predložil dodatnih informacij. V svojem odgovoru z dne 8. avgusta 2001 je pritožnik navedel dejstva in pravna vprašanja svoje pritožbe ter od Komisije zahteval jasna pojasnila o združljivosti španske zakonodaje 30/1995 z (i) različnimi določbami Direktive 98/49/ES; (ii) Umetnost. 7 (zdaj 14) in 48 (zdaj 39) Pogodbe ES; (iii) kot se razlaga v ustrezni sodni praksi sodišč Skupnosti, zlasti v sodbi Bosman; in (iv) politiko, ki jo je institucija napovedala v zeleni knjigi o dodatnih pokojninah na enotnem trgu (COM(97) 283).

Ker Komisija ni odgovorila, je pritožnik pisal varuhu človekovih pravic. Menil je, da institucija poskuša zaključiti primer, ne da bi ustrezno ocenila obtožbe, ki jih je podal.

Če povzamemo, pritožnik je trdil, da Komisija ni obravnavala glavne trditve njegove pritožbe, in sicer da španska zakonodaja o zavarovanju (Zakon 30/1995 in izvedbena pravila) ni v skladu s pravom Skupnosti, saj neupravičeno omejuje prosti pretok delavcev, zaposlenih v finančnem sektorju.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Komisija je v svojem mnenju opisala ozadje zadeve. Pojasnila je, da jo je pritožnik na težave, ki jih povzroča španski zakon o zavarovanju, prvič opozoril maja 2000. Dne 25. oktobra 2000 je bil pritožnikov dopis evidentiran kot uradna pritožba pod številko spisa 2000/4989.

Službe Komisije so z dopisom z dne 9. januarja 2001 pritožnika obvestile, da zadevna španska zakonodaja po njihovem mnenju ni v nasprotju z zakonodajo Skupnosti in da nameravajo zato zadevo zaključiti. Pojasnili so, da se položaji, ki jih ureja Direktiva 98/49/ES, razlikujejo od položajev, ki jih ureja špansko pravo. Poleg tega naj se Direktiva v obravnavanem primeru ne bi uporabljala, saj naj bi bile njene določbe v špansko pravo prenesene do 25. januarja 2002.

Pritožnik je 9. januarja, 25. februarja in 2. marca 2001 Komisiji ponovno poslal dopis, vključno s kopijo sodbe španskega vrhovnega sodišča v zvezi z zakonitostjo španskega zakona o zavarovanju. Po pregledu tega dokumenta je Komisija v dopisu z dne 7. marca 2001 potrdila svojo prejšnjo oceno združljivosti španske zakonodaje z veljavno zakonodajo ES. Pritožnik je 24. marca in 29. aprila 2001 posredoval več sodb različnih španskih sodišč. Komisija je nove informacije potrdila z dopisom z dne 10. maja 2001, v katerem je bilo poudarjeno, da so bile vse odločitve sprejete na podlagi španskega pravnega sistema in da zato ne vplivajo na uporabo prava Skupnosti v zvezi s tem problemom. Na tej podlagi je Komisija potrdila svoje prejšnje stališče, v skladu s katerim zakonodaja Skupnosti v sedanji obliki od nacionalnih podjetij ne zahteva ustanovitve posebnih rezervnih skladov v primeru odhoda zaposlenih. Komisija je 18. julija 2001 zaključila pritožbo 2000/4989.

Pritožnik je na Komisijo naslovil dopis z dne 8. avgusta 2001. Pri instituciji je vložil novo pritožbo v zvezi z istim predmetom. Po nadaljnji izmenjavi dopisov je Komisija odgovorila 15. novembra 2001. Institucija je v dopisu pregledala trditve pritožnika in potrdila svoje stališče. Pojasnila je, da španska zakonodaja ni v nasprotju z Direktivo 98/49/ES, saj se, kot je določeno v členu 4, Direktiva uporablja samo za delavce, ki se selijo iz ene države članice v drugo, in ne za povsem notranje položaje, kot v primeru pritožnika. Komisija je poudarila, da določbe Pogodbe državam članicam ne nalagajo strožjih obveznosti. Kar zadeva morebitno pomembnost zelene knjige Komisije o dodatnih pokojninah, se je dopis skliceval na njeno nezavezujočo naravo.

Komisija je zato v svojem mnenju sklenila, da je bil postopek, ki so ga v tem primeru uporabile njene službe, ustrezen. Poudarila je, da so njene službe pritožnika vedno obveščale o kakršnem koli razvoju dogodkov in nemudoma odgovorile na njegova vprašanja. Komisija je menila, da težava ni nastala zaradi napačne presoje pravnih argumentov, ki jih je predložil pritožnik, temveč zaradi različne pravne razlage veljavnih pravil Skupnosti. Po mnenju Komisije se zdi, da pravo Skupnosti v sedanji obliki postavlja pod vprašaj veljavnost španske zakonodaje o zavarovanju.

Pripombe pritožnika

Dne 27. marca 2002 je pritožnik posredoval odločbo, ki jo je sprejel španski varuh človekovih pravic v zvezi z zadevo, ki jo je pritožnik predložil tej instituciji in ki se prav tako nanaša na španski zakon 30/1995 o zavarovanju. Španski varuh človekovih pravic je v svoji odločbi ugotovil, da je zadevna zakonodaja dejansko diskriminirala delavce v finančnem sektorju, zato je španski vladi priporočil, naj sprejme potrebne ukrepe za spremembo zadevne zakonodaje. Kopijo odločbe je pritožnik poslal tudi Komisiji.

Dne 10. aprila 2002 je pritožnik poslal svoje pripombe na mnenje Komisije. Ponovil je trditve iz pritožbe varuhu človekovih pravic in poudaril, da jih institucija ni ustrezno ocenila. Zato je menil, da zaključek njegove pritožbe ni bil utemeljen. Pravni argumenti, navedeni v njegovih dopisih, zlasti tisti z dne 8. avgusta 2002, so ostali neodgovorjeni. Svojim pripombam je priložil kopije vseh izmenjav s Komisijo.

Ponavljajoče se trditve Komisije, da španska zakonodaja o zavarovanju ni v nasprotju s pravom Skupnosti, za pritožnika niso bile podprte z nobenim podpornim argumentom.

Ker ni bilo obrazložitve, je pritožnik menil, da ni mogel zagovarjati svojega stališča in se tako odzvati na stališče Komisije. Menil je, da je nenavadno, da je Komisija kljub sklicevanju na pravo ES v različnih sodbah španskih sodišč še vedno menila, da v njegovi pritožbi ni bilo nobenega vidika Skupnosti. Pritožnik je med dokumentacijo, priloženo njegovim pripombam, vključil sodbo delovnega sodišča v Barceloni. Sodišče je v točki 21 sodbe odločilo, da je španska zakonodaja o zavarovanju v nasprotju z načelom ES o prostem gibanju delavcev, ker španskim delavcem v finančnem sektorju preprečuje, da bi se preselili v katero koli drugo državo članico. Delovno sodišče se je v svojo podporo sklicevalo na presojo Sodišča Evropske unije v sodbi v zadevi Bosman, zlasti na odstavek 96.

Po mnenju pritožnika nobeden od dopisov Komisije ni obravnaval vprašanja, ali je španska zakonodaja v skladu s pravom Skupnosti, kot je opredeljeno v sodni praksi sodišč Skupnosti.

DODATNE ZAHTEVE

Glede na pripombe, ki jih je predložil pritožnik, je varuh človekovih pravic 24. maja 2002 pisal Komisiji. Varuh človekovih pravic je v svojem dopisu zahteval dodatne informacije o vidikih, ki jih je pritožnik navedel v svojih pripombah. Varuh človekovih pravic je Komisijo zlasti pozval, naj predloži pripombe na pritožnikovo trditev, da institucija ni obravnavala nobene utemeljitve v podporo svojemu stališču.

Drugo mnenje Komisije

Komisija je pojasnila, da pripombe pritožnika niso dodale nobenega novega elementa v zadevo. Opozorila je, da so njene službe pritožnika obvestile o razlogih, zaradi katerih so sklenile, da španska zakonodaja ni v nasprotju s pravom ES. Komisija se je sklicevala na svoj dopis z dne 15. novembra 2001, v katerem je podrobno obrazložila združljivost španske zakonodaje z Direktivo 98/49/ES in ustreznimi določbami Pogodbe, zlasti s členom 49 (zdaj 39), kot ga razlagajo sodišča Skupnosti, zlasti v zadevi Bosman. Na podlagi temeljite analize njene službe niso opredelile nobene pravne podlage za začetek postopka za ugotavljanje kršitev proti Španiji.

Institucija je ponovila ugotovitve iz svojega prejšnjega mnenja.

Pripombe pritožnika na drugo mnenje Komisije

Pritožnik je 12. avgusta 2002 poslal svoje pripombe na drugo mnenje Komisije. Menil je, da Komisija v svojem drugem mnenju ni dodala nobenih dodatnih informacij in da pravna vprašanja, ki jih je izpostavil v dopisu z dne 8. avgusta 2001, ostajajo neodgovorjena. Po njegovem mnenju so bile trditve, navedene v pritožbi, ki jo je vložil pri Komisiji, odgovorjene s splošnimi navedbami, ki niso bile podprte z nobeno obrazložitvijo.

ODLOČBA

1 Obravnava pritožbe, ki jo je vložil pritožnik, s strani Komisije

1.1 Pritožnik je trdil, da Komisija ni obravnavala glavne trditve njegove pritožbe, in sicer da španska zakonodaja o zavarovanju (Zakon 30/1995 in izvedbena pravila) ni v skladu z zakonodajo Skupnosti, saj neupravičeno omejuje prosti pretok delavcev, zaposlenih v finančnem sektorju. Menil je, da je bil zaključek njegove pritožbe neutemeljen.

Pritožnik je trdil, da na pravne argumente, ki jih je navedel v svojih izmenjavah z institucijo, zlasti v svojem dopisu z dne 8. avgusta 2001, ni odgovoril. Ker ni bilo obrazložitve, je pritožnik menil, da ni mogel zagovarjati svojega stališča in se tako odzvati na stališče Komisije.

1.2 Komisija trdi, da se zdi, da zakonodaja Skupnosti v sedanji obliki postavlja pod vprašaj veljavnost španske zakonodaje o zavarovanju. Poudarila je, da so se dejstva, ki jih je navedel pritožnik, nanašala na povsem notranje razmere. Po njenem mnenju težava ni nastala zaradi napačne presoje pravnih argumentov, ki jih je navedel pritožnik, temveč zaradi različne pravne razlage veljavnih pravil Skupnosti.

Opozorila je, da so njene službe pritožnika obvestile o razlogih, zaradi katerih so sklenile, da španska zakonodaja ni v nasprotju s pravom ES. Komisija se je sklicevala na svoj dopis z dne 15. novembra 2001, v katerem je podrobno obrazložila svoje stališče.

1.3 Varuh ugotavlja, da je sporno vprašanje, ali je Komisija ustrezno obrazložila svojo odločitev v tej zadevi. Poudariti je treba, da je obveznost obrazložitve odločitev osnovni sestavni del pravice do dobrega upravljanja. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah je to načelo vključila v člen 41(2). Kodeks dobrega upravnega ravnanja Komisije vključuje tudi dolžnost utemeljitve odločb, pri čemer navaja, da (2) se isto načelo uporablja v okviru uradnih pritožb, naslovljenih na Komisijo, kot se je institucija strinjala v svojem zadnjem sporočilu o odnosih s pritožnikom v zvezi s kršitvami prava Skupnosti (3).

1.4 Iz informacij, predloženih varuhu človekovih pravic, je razvidno, da so se navedbe pritožnika, povzete v njegovem dopisu z dne 8. avgusta 2001, nanašale na kršitev naslednjih pravil in načel Skupnosti s strani španskega zakona o zavarovanju: (i) določbe Direktive 98/49/ES; (ii) Umetnost. 7 (zdaj 14) in 48 (zdaj 39) Pogodbe ES, kot ju razlaga (iii) sodna praksa sodišč Skupnosti, zlasti sodba Bosman; in (iv) politiko, ki jo je institucija napovedala v zeleni knjigi o dodatnih pokojninah na enotnem trgu (COM(97) 283).

Osnovni argument Komisije je bil ves čas, da se zdi, da pravo Skupnosti v svoji sedanji obliki ne postavlja pod vprašaj veljavnosti španske zakonodaje o zavarovanju. Njena obrazložitev je temeljila na dejstvu, da so se pogoji, ki jih je navedel pritožnik, nanašali na povsem notranji položaj. Zdi se, da je institucija v dopisih z dne 9. januarja, 7. marca, 10. maja in 15. novembra 2001 podrobno obravnavala združljivost španske zakonodaje o zavarovanju z (i) Direktivo 98/49/ES (4), (ii) ustreznimi določbami Pogodbe, kot jih (iii) razlagajo sodišča Skupnosti (5), in z (iv) več drugimi pravnimi instrumenti ES (6).

1.5 Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija pojasnila svoj pravni položaj glede položaja in dejansko obravnavala vse trditve pritožnika. Glede na dokaze, predložene med preiskavo, se torej zdi, da je institucija razumno pojasnila razloge, zaradi katerih dejstva in pravna vprašanja, ki jih je navedla v pritožbi, niso dokazala kršitve prava ES.

Varuh zato v zvezi s tem vidikom zadeve ne ugotavlja nepravilnosti.

2. Sklepna ugotovitev

Na podlagi poizvedb evropskega varuha človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Evropska komisija ni ravnala nepravilno.

Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.

S spoštovanjem,

 

Jacob SÖDERMAN

---

(1) Zadeva C-415/93, URB proti Jean-Marcu Bosmanu, Recueil 1995, str. I-4921. V odstavku 96 je navedeno: „Določbe, ki državljanu države članice preprečujejo ali ga odvračajo od tega, da bi zapustil izvorno državo, da bi uresničeval svojo pravico do prostega gibanja, zato pomenijo oviro za to svoboščino, tudi če se uporabljajo ne glede na državljanstvo zadevnih delavcev.“

(2) "V sklepu Komisije bi morali biti jasno navedeni razlogi, na katerih temelji [...]. Praviloma je treba odločitve v celoti utemeljiti"; Sklep Komisije z dne 17. oktobra 2000 o spremembi njenega poslovnika (2000/633/ES, ESPJ, Euratom); UL L 267, 20.10.2000, str. 63.

(3) Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Evropskemu varuhu človekovih pravic o odnosih s pritožnikom glede kršitev prava Skupnosti (COM(2002) 141 konč. z dne 20. marca 2002).

(4) Direktiva 98/49/ES se za pritožbo ni uporabljala. Medtem ko so se dejstva, ki jih je navedel pritožnik, nanašala na povsem notranji položaj, je cilj Direktive - kot je določeno v njenem členu 4 - zaščititi pravice članov sistemov dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki se preselijo iz ene države članice v drugo. Po drugi strani pa je bilo treba Direktivo prenesti v nacionalno zakonodajo do 25. januarja 2002, zato se v času, ko je pritožnik vložil pritožbo, ni uporabljala (dopisa Komisije z dne 9. januarja in 15. novembra 2001).

(5) Določbe Pogodbe se ne morejo uporabljati za dejstva, ki jih je prijavil pritožnik, saj ne ustvarjajo strožjih obveznosti od tistih iz sekundarne zakonodaje Skupnosti (dopis Komisije z dne 15. novembra 2001).

(6) Zelena knjiga Komisije o dodatnih pokojninah na enotnem trgu in njeno priporočilo 92/442/EGS nimata pravnega pomena za zadevo, ker nista zavezujoča (dopis Komisije z dne 15. novembra 2001).