Ozadje pritožbe

1. Pritožnik je družba s sedežem v Italiji. Skupaj z drugo družbo (v nadaljnjem besedilu: družba X) je bila del konzorcija, ki je leta 2011 sodeloval na javnem razpisu za več pogodb, ki jih je financirala EU, v zvezi z dobavo opreme za projekte gradnje in vzdrževanja cest v afriški državi. Javni razpis je bil razdeljen na šest sklopov. Pritožnik je navedel, da je predložil ponudbo samo za enega od sklopov (sklop 5).

2. Oktobra 2014 je Komisija stopila v stik s pritožnikom in ga pozvala, naj ji povrne 127 356 EUR. Komisija je navedla, da so bila ta sredstva izplačana družbi X za enega od sklopov v okviru razpisa (sklop 4), vendar ni izpolnila pogodbe. Delegacija EU v zadevni afriški državi, ki je bila odgovorna za nadzor nad pogodbo, je dejala, da je pritožnik podpisal izjavo ^[1], da je skupaj s podjetjem X solidarno odgovoren ^[2] za izvajanje pogodbe.

3. Novembra 2014 je pritožnik odgovoril delegaciji. Navedla je, da ni vedela za obstoj naročila za sklop 4, na katerega se sklicuje dopis, ker je sodelovala le pri javnem razpisu za sklop 5, ki je vključeval storitve usposabljanja. Pritožnik je dejal, da bo korespondenco poslal svojemu projektnemu partnerju, ker meni, da je bil dopis nanj naslovljen pomotoma.

4. Komisija je februarja 2015 pritožniku ponovno poslala dopis, v katerem je navedla, da družba X ni odgovorila na zahtevke Komisije za plačilo. Vključevala je kopije pogodbenih dokumentov, vključno z izjavo o solidarni odgovornosti, ki jo je podpisal pritožnik, in pooblastilo družbi X, da v njenem imenu podpiše pogodbene dokumente ^[3].

5. Družba X je marca 2015 delegaciji poslala dopis, v katerem je prevzela polno odgovornost za neizpolnitev pogodbe za sklop 4 in navedla naslov, na katerem je dosegljiva.

6. Oktobra 2019 je Komisija pritožniku poslala dopis, v katerem ga je pozvala, naj plača 176.912,31 EUR, ki zajemajo znesek, katerega izterjavo je zahtevala leta 2015, in zamudne obresti ^[4]. Pritožnik je v letu 2020 večkrat stopil v stik s Komisijo in trdil, da ni pogodbeno odgovoren. Trdila je, da njen pravni zastopnik ni nikoli podpisal izjave o solidarni odgovornosti. Pritožnik je Komisiji poslal strokovno oceno, s katero je potrdil, da podpis ni verodostojen, in januarja 2020 pri ustreznem kazenskem tožilstvu vložil pritožbo v zvezi z domnevnim ponarejanjem. Pritožnik je zahteval tudi dostop do izvirnih pogodbenih dokumentov.

7. Komisija je v korespondenci s pritožnikom trdila, da je pritožnik pogodbeno odgovoren za vračilo zadevnega zneska. Navedla je tudi, da nima izvirnikov zahtevanih dokumentov, ki jih imajo nacionalni organi zadevne afriške države.

8. Pritožnik, ki ni bil zadovoljen z odgovori Komisije, se je marca 2021 obrnil na varuhinjo človekovih pravic.

Preiskava

9. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo, da bi ocenila, kako je Komisija vodila postopek izterjave sredstev.

10. Med preiskavo je preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic pregledala spis Komisije o tej zadevi in se sestala s predstavniki Komisije. Pritožnik je nato predložil pripombe na poročilo inšpekcijskega sestanka.

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

Trditve pritožnika

11. Pritožnik je trdil, da je bil del konzorcija le za sklop 5 postopka za oddajo javnega naročila (ne pa tudi za sklop 4). Trdila je, da je družba X ni nikoli obvestila o rezultatih javnega razpisa, zato pritožnik ni vedel, da je družba X podpisala pogodbo s Komisijo. Trdila je, da je šele, ko je Komisija februarja 2015 pritožniku poslala kopije pogodbenih dokumentov, ugotovila, da podpis v podporo njenemu sodelovanju na razpisih ni verodostojen. Vendar je pritožnik po tem, ko je družba X marca 2015 poslala dopis, v katerem je sprejela polno odgovornost, menil, da bo družba X Komisiji povrnila stroške. Pritožnik je zato menil, da ponarejenega podpisa ni treba prijaviti kazenskemu tožilcu. Pritožnik je trdil, da s prijavo zadeve kazenskemu tožilcu ne želi ogroziti svojega odnosa s podjetjem X in potencialno spodkopati njegove zmožnosti, da Komisiji povrne škodo.

12. Pritožnik je oporekal dejstvu, da je Komisija potrebovala skoraj pet let, da je ponovno vzpostavila stik z njo v zvezi s to zadevo. Ker Komisija ni predložila posodobitev, je pritožnik domneval, da je družba X plačala svoj dolg. Trdila je, da ta zamuda ni bila le slaba upravna praksa, temveč je pomenila, da je pritožnik odložil ukrepanje v zvezi z domnevno ponarejenim podpisom. Poleg tega je trdila, da želi Komisija naložiti zamudne obresti, čeprav bi bila morebitna zamuda pri plačilu posledica zamude Komisije.

13. Pritožnik meni, da bi morala Komisija, ker je družba X marca 2015 poslala dopis, v katerem je sprejela polno odgovornost, od nje izterjati sredstva. Pritožnik prav tako želi, da Komisija preveri podpis na izvirnih pogodbenih dokumentih, in meni, da bi morala v ta namen zahtevati izvirnike teh dokumentov od nacionalnih organov v afriški državi.

Trditve Komisije

14. Komisija je trdila, da je pritožnik s podpisom izjave, ki se zahteva za vse člane konzorcija v okviru javnega razpisa, prevzel solidarno odgovornost z družbo X. Zato ima Komisija pravico in obveznost, da od pritožnika izterja denar, razen če sodišče ugotovi, da je podpis na dokumentih ponarejen, tj. da ga ni mogoče pripisati pritožnikovemu pravnemu zastopniku. Komisija se je spraševala, zakaj pritožnik ni vložil kazenske ovadbe takoj, ko je izvedel, da je solidarno odgovoren za pogodbo za sklop št. 4, ampak je na to čakal pet let.

15. Komisija je navedla, da družba X ni nikoli odgovorila na številne zahtevke za plačilo in da se v dopisu iz marca 2015 ni zavezala, da bo plačala svoj dolg. Komisija med februarjem 2015 in oktobrom 2019 ni stopila v stik s pritožnikom, ker je razpravljala o tem, kako nadaljevati izterjavo zoper družbo X. Na koncu se je pozanimala o sredstvih družbe X in se odločila, da se izterjavi odpove, ko je ugotovila, da družba nima sredstev, ki jih je mogoče zaseči.

Ocena varuha človekovih pravic

16. Solidarna odgovornost pomeni, da sta obe stranki odgovorni za isti dolg in da je v primeru, da ena stranka ne uspe in/ali noče plačati dolga, druga stranka v celoti odgovorna za celoten dolgovani znesek. Vprašanje, ali je pritožnik pogodbeno odgovoren Komisiji, je odvisno od tega, ali zadevni kazenski tožilec ugotovi, da je bil podpis na zadevnih dokumentih ponarejen. Ta zadeva torej ne spada v pristojnost varuha človekovih pravic.

17. Vloga varuha človekovih pravic v tej zadevi je torej oceniti, ali je Komisija zadevo obravnavala v skladu z načeli dobrega upravljanja.

18. Načela dobrega upravljanja pomenijo, da bi morale uprave zadeve obravnavati v razumnem roku in brez neupravičenih zamud. Kaj je „razumni rok“, je odvisno od okoliščin posameznega primera. Dejavniki, ki jih je treba upoštevati, vključujejo zapletenost zadeve, njen pomen za vpleteno stranko, različne postopkovne korake, ki jih je izvedla uprava, in kontekst zadeve.^[5] Vsak postopkovni korak je treba izvesti v razumnem roku, ki sledi prejšnjemu koraku.^[6] Poleg tega mora uprava, če trajanje upravnega postopka presega razumen čas, dokazati obstoj posebnih okoliščin, ki upravičujejo zamudo ^[7].

19. Iz dokumentov, ki jih je pregledala preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic, je razvidno, da je Komisija do aprila 2015 družbi X poslala številne zahtevke za plačila, ne da bi prejela kakršen koli odgovor. Zaprosila je tudi za zunanjo podporo, da bi poskusila stopiti v stik s podjetjem X. Vendar se zdi, da Komisija med aprilom 2015 in koncem februarja 2018 v zvezi s tem primerom ni ukrepala: Skoraj tri leta. Komisija navaja, da je v tem obdobju interno razpravljala o tem, ali bi lahko opustila izterjavo od družbe X in začela postopek za izterjavo sredstev od pritožnika. Vendar je Komisija februarja 2018 začela preiskovati zarubljiva sredstva družbe X. S pritožnikom je ponovno vzpostavila stik šele oktobra 2019, tik pred iztekom zastaralnega roka njegove pravice do izterjave sredstev od pritožnika na podlagi njegove obveznosti solidarne odgovornosti ^[8].

20. Komisija je bila zato skoraj tri leta, tj. od aprila 2015 do februarja 2018, v spisu nedejavna. Ni bilo objektivnih razlogov, da bi Komisija potrebovala tri leta, da bi sklenila, da mora zbrati informacije o finančni sposobnosti preživetja družbe X, preden se odloči, ali se bo odpovedala izterjavi zoper to družbo. To neukrepanje je bilo nerazumno dolgo in Komisija ni predložila ustreznih pojasnil, ki bi upravičila zamudo ^[9], zaradi katere so se znatno povečale morebitne zamudne obresti na neplačani znesek.

21. Varuhinja človekovih pravic meni, da bi se morala Komisija v primeru, da se odloči za izterjavo v razmerju do pritožnika (odvisno od izida kazenskega postopka v Italiji v zvezi z domnevno ponarejenim podpisom), odpovedati zamudnim obrestim za obdobje, v katerem v zadevi ni bila dejavna.

22. Vendar na tej stopnji nadaljnje preiskave varuha človekovih pravic ne bi bile koristne.

Sklepna ugotovitev

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi preiskave zadevo zaključila z naslednjim sklepom:

Na tej stopnji nadaljnje preiskave niso upravičene.

Pritožnik in Evropska komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

Emily O'Reilly
evropska varuhinja človekovih pravic

Strasbourg, 3. 2022

[1] „Deklaracija o soumissionnaire“.

[2] V pogodbah, ki vključujejo dve ali več strank, klavzula o „večstranski in solidarni odgovornosti“ pomeni, da so za izpolnjevanje pogodbenih obveznosti odgovorne vse stranke.

[3] „Deklaracija o soumissionnaire“, častna izjava in „naročilo“.

[4] 127 356 EUR in 49 556,31 EUR obresti.

[5] Glej na primer sodbo Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C-185/95 P, točka 29, na voljo na http://curia.europa.eu/juris/showPdf.jsf;jsessionid=8F1C0778C9B8C96192ACB213E890C455?text=&docid=43779&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=4441718, in odločbo varuha človekovih pravic v zadevi 484/2015/DR, točka 28, na voljo na https://www.ombudsman.europa.eu/en/odločba/en/90382.

[6] Glej na primer sodbo Sodišča z dne 2. junija 1994 v zadevi De Compte proti Parlamentu, C-326/91 P, točka 21, na voljo na http://curia.europa.eu/juris/showPdf.jsf?text=&docid=98282&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=4442402.

[7] Glej na primer sodbo Sodišča z dne 5. maja 1983 v zadevi Ditterich proti Komisiji, 207/81, točka 26, na voljo na http://curia.europa.eu/juris/showPdf.jsf?text=&docid=91654&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=4443230.

[8] Člen 105 finančne uredbe.

[9] Glej na primer sodbo Splošnega sodišča z dne 20. julija 2017 v zadevi ADR Center SpA proti Komisiji, T-644/14, točka 178, v kateri je Sodišče razsodilo, da je 13-mesečna zamuda nerazumno dolga zamuda med tem, ko revizorji pošljejo svoje končno poročilo Komisiji, in tem, ko Komisija pošlje poročila upravičencu. https://curia.europa.eu/juris/liste.jsf?language=en&num=T-644/14