Ozadje pritožbe

1. Pritožnik je družba s sedežem v Italiji. Skupaj z drugo družbo (v nadaljnjem besedilu: družba X) je bila del konzorcija, ki je leta 2011 sodeloval na javnem razpisu za zaporedne pogodbe, ki jih je financirala EU, v zvezi z dobavo opreme za projekte gradnje in vzdrževanja cest v afriški državi. Javni razpis je bil razdeljen na šest sklopov. Pritožnik je navedel, da je predložil ponudbo samo za enega od sklopov (sklop 5).

2. Komisijaje oktobra 2014 stopila v stik s pritožnikom in ga pozvala, naj povrne 127 356 EUR. Komisija je navedla, da so bila ta sredstva izplačana podjetju X za enega od sklopov v okviru razpisa (sklop 4), vendar ni izpolnilo pogodbe. Delegacija EU v zadevni afriški državi, ki je bila odgovorna za nadzor nad pogodbo, je izjavila, da je pritožnik podpisal izjavo^[1], da je za izvajanje pogodbe solidarno odgovoren^[2] s podjetjem X.

3. Pritožnik jenovembra 2014 odgovoril delegaciji. Navedla je, da ni bila seznanjena z obstojem naročila za sklop 4, na katerega se je skliceval dopis, ker je sodelovala le pri javnem razpisu za sklop 5, ki je vključeval storitve usposabljanja. Pritožnik je dejal, da bo korespondenco posredoval svojemu projektnemu partnerju, ker je menil, da je bil dopis nanj naslovljen pomotoma.

4. Komisija je februarja 2015 pritožniku ponovno poslala dopis, v katerem je navedla, da družba X ni odgovorila na zahtevke Komisije za plačilo. Vključevala je kopije pogodbenih dokumentov, vključno z izjavo o solidarni odgovornosti, ki jo je podpisal pritožnik, in pooblastilo družbi X, da v njenem imenu podpiše pogodbene dokumente^[3].

5. Marca2015 je družba X delegaciji poslala dopis, v katerem je prevzela polno odgovornost za neizpolnitev pogodbe za sklop št. 4 in navedla naslov, na katerem je bila dosegljiva.

6. Komisija jeoktobra 2019 pritožniku poslala dopis, v katerem ga je pozvala, naj plača 176.912,31 EUR, kar zajema znesek, ki ga je zahteval za izterjavo v letu 2015, in zamudne obresti^[4]. Pritožnik je v letu 2020 večkrat stopil v stik s Komisijo, pri čemer je trdil, da ni pogodbeno odgovoren. Trdila je, da njen pravni zastopnik ni nikoli podpisal izjave o solidarni odgovornosti. Pritožnik je Komisiji poslal strokovno oceno, s katero je potrdil, da podpis ni verodostojen, januarja 2020 pa je pri ustreznem kazenskem tožilstvu vložil pritožbo v zvezi z domnevno ponarejanjem. Pritožnik je zahteval tudi dostop do izvirnih pogodbenih dokumentov.

7. Komisijaje v korespondenci s pritožnikom trdila, da je bil pritožnik pogodbeno zavezan vrniti zadevni znesek. Navedla je tudi, da nima izvirnikov zahtevanih dokumentov, ki jih imajo nacionalni organi zadevne afriške države.

8. Pritožnikni bil zadovoljen z odgovori Komisije, zato se je marca 2021 obrnil na varuhinjo človekovih pravic.

Preiskava

9. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo, da bi ocenila, kako je Komisija obravnavala postopek za izterjavo sredstev.

10. Med preiskavo je preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic pregledala spis Komisije o tej zadevi in se sestala s predstavniki Komisije. Pritožnik je nato predložil pripombe na poročilo inšpekcijskega sestanka.

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

Trditve pritožnika

11. Pritožnik je trdil, da je bil del konzorcija samo za sklop 5 postopka za oddajo javnega naročila (ne pa tudi za sklop 4). Trdila je, da je družba X ni nikoli obvestila o rezultatih javnega razpisa, zato pritožnik ni vedel, da je družba X podpisala pogodbo s Komisijo. Trdila je, da je šele ko je Komisija februarja 2015 pritožniku poslala kopije pogodbenih dokumentov, ugotovila, da podpis v podporo njenemu sodelovanju na razpisih ni verodostojen. Vendar je pritožnik po tem, ko je podjetje X marca 2015 poslalo dopis, v katerem je sprejelo polno odgovornost, menil, da bo podjetje X povrnilo stroške Komisiji. Pritožnik je zato menil, da ponarejenega podpisa ni treba prijaviti kazenskemu tožilcu. Pritožnik je trdil, da s prijavo zadeve kazenskemu tožilcu ne želi ogroziti svojega odnosa s podjetjem X in potencialno spodkopati svoje sposobnosti poplačila Komisiji.

12. Pritožnik je oporekal dejstvu, da je Komisija potrebovala skoraj pet let, da je ponovno vzpostavila stik z njim v zvezi z zadevo. Ker Komisija ni posredovala posodobitev, je pritožnik domneval, da je družba X plačala svoj dolg. Trdila je, da ta zamuda ni bila le slaba upravna praksa, temveč je pritožnik odložil ukrepanje v zvezi z domnevno ponarejenim podpisom. Poleg tega je trdila, da želi Komisija naložiti zamudne obresti, čeprav bi bila morebitna zamuda pri plačilu posledica zamude Komisije.

13. Kerje podjetje X marca 2015 poslalo dopis, v katerem je sprejelo polno odgovornost, pritožnik meni, da bi morala Komisija od njega izterjati sredstva. Pritožnik prav tako želi, da Komisija preveri podpis na izvirnih pogodbenih dokumentih, in meni, da bi morala v ta namen od nacionalnih organov v afriški državi zahtevati izvirnike teh dokumentov.

Trditve Komisije

14. Komisija je trdila, da je pritožnik s podpisom izjave, ki se zahteva za vse člane konzorcija v okviru javnega razpisa, prevzel solidarno odgovornost z družbo X. Zato ima Komisija pravico in obveznost, da od pritožnika izterja denar, razen če sodišče ugotovi, da je podpis na dokumentih ponarejen, tj. da ga ni mogoče pripisati pravnemu zastopniku pritožnika. Komisij a se je spraševala, zakaj pritožnik ni vložil kazenske ovadbe takoj po tem, ko je izvedel, da je solidarno odgovoren za pogodbo za sklop št. 4, temveč je na to čakal pet let.

15. Komisija je navedla, da družba X ni nikoli odgovorila na njene številne zahtevke za plačilo in da se v dopisu iz marca 2015 ni zavezala, da bo plačala svoj dolg. Komisija med februarjem 2015 in oktobrom 2019 ni stopila v stik s pritožnikom, ker je razpravljala o tem, kako nadaljevati izterjavo zoper družbo X. Na koncu je preiskala sredstva družbe X in se odločila, da se bo odpovedala izterjavi, ko je ugotovila, da družba nima sredstev, ki bi jih bilo mogoče zaseči.

Ocena varuha človekovih pravic

16. Solidarna odgovornost pomeni, da sta za isti dolg odgovorni obe stranki in da je v primeru, da ena stranka ne uspe in/ali noče plačati dolga, druga stranka v celoti odgovorna za celoten dolgovani znesek. Vprašanje, ali je pritožnik pogodbeno odgovoren Komisiji, je odvisno od tega, ali zadevni kazenski tožilec ugotovi, da je bil podpis na zadevnih dokumentih ponarejen. Ta zadeva torej ne spada v pristojnost varuha človekovih pravic.

17. Vloga varuha človekovih pravic v tej zadevi je torej oceniti, ali je Komisija zadevo obravnavala v skladu z načeli dobrega upravljanja.

18. Načela dobrega upravljanja pomenijo, da bi morale uprave zadeve obravnavati v razumnem roku in brez neupravičenih zamud. Kaj je „razumni rok“, je odvisno od okoliščin posameznega primera. Dejavniki, ki jih je treba upoštevati, vključujejo zapletenost zadeve, njen pomen za vpleteno stranko, različne postopkovne korake, ki jim sledi uprava, in kontekst zadeve.^[5] Vsak postopkovni korak je treba izvesti v razumnem roku, ki sledi prejšnjemu koraku.^[6] Poleg tega mora uprava, če trajanje upravnega postopka presega razumni rok, dokazati obstoj posebnih okoliščin, ki upravičujejo zamudo.^[7]

19. Iz dokumentov, ki jih je pregledala preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic, je razvidno, da je Komisija do aprila 2015 družbi X poslala številne zahtevke za plačila, ne da bi prejela kakršen koli odgovor. Zaprosila je tudi za zunanjo podporo, da bi poskusila stopiti v stik s podjetjem X. Vendar se zdi, da Komisija med aprilom 2015 in koncem februarja 2018 v zvezi s tem primerom ni ukrepala: Skoraj tri leta. V tem obdobju je Komisija interno razpravljala o tem, ali bi lahko opustila izterjavo od podjetja X in začela postopek za izterjavo sredstev od pritožnika. Vendar je Komisija februarja 2018 začela preiskovati zarubljiva sredstva družbe X. S pritožnikom je ponovno vzpostavila stik šele oktobra 2019, tik pred iztekom zastaralnega roka za njegovo pravico do izterjave sredstev od pritožnika na podlagi njegove obveznosti solidarne odgovornosti^[8].

20. Komisija je bila torej v zvezi s spisom nedejavna skoraj tri leta, in sicer od aprila 2015 do februarja 2018. Komisija ni imela objektivnih razlogov, da bi potrebovala tri leta za sklep, da mora zbrati informacije o finančni sposobnosti preživetja družbe X, preden se odloči, ali bo opustila izterjavo od te družbe. To neukrepanje je bilo nerazumno dolgo in Komisija ni predložila ustreznih pojasnil, ki bi upravičila zamudo^[9], zaradi katere so se znatno povečale morebitne zamudne obresti na neplačani znesek.

21. Varuhinja človekovih pravic meni, da bi se morala Komisija, če se odloči za izterjavo v zvezi s pritožnikom (odvisno od izida kazenskega postopka v Italiji v zvezi z domnevno ponarejenim podpisom), odpovedati zamudnim obrestim za obdobje, v katerem ni bila dejavna v zadevi.

22. Vendar na tej stopnji nadaljnje preiskave varuha človekovih pravic ne bi bile koristne.

Sklepna ugotovitev

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi preiskave zaključila ta primer z naslednjim sklepom:

Na tej stopnji nadaljnje preiskave niso upravičene.

Pritožnik in Evropska komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

Evropska
varuhinja človekovih pravic Emily O'Reilly

Strasbourg, 3. 2022

[1] „Deklaracijao pooblaščencu“.

[2] V pogodbah, ki vključujejo dve ali več strank, klavzula o „večstranski in solidarni odgovornosti“ pomeni, da so vse stranke odgovorne za izpolnjevanje obveznosti iz pogodbe.

[3] „Sumissionnaire“,častna izjava in „procuration“.

[4] 127.356 EUR in 49.556,31 EUR obresti.

[5] Glej na primer sodbo Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C-185/95 P, točka 29, na voljo na http://curia.europa.eu/juris/showPdf.jsf;jsessionid=8F1C0778C9B8C96192ACB213E890C455?text=&docid=43779&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=4441718 in sklep varuha človekovih pravic v zadevi 484/2015/DR, točka 28, na voljo na https://www.ombudsman.europa.eu/en/decision/en/90382.

[6] Glej na primer sodbo Sodišča z dne 2. junija 1994 v zadevi De Compte proti Parlamentu, C-326/91 P, točka 21, na voljo na http://curia.europa.eu/juris/showPdf.jsf?text=&docid=98282&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=4442402.

[7] Glej na primer sodbo Sodišča z dne 5. maja 1983 v zadevi Ditterich proti Komisiji, 207/81, točka 26, na voljo na http://curia.europa.eu/juris/showPdf.jsf?text=&docid=91654&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=4443230.

[8] Člen 105 finančne uredbe.

[9] Glej na primer sodbo Splošnega sodišča z dne 20. julija 2017 v zadevi ADR Center SpA proti Komisiji, T-644/14, točka 178, v kateri je Sodišče razsodilo, da je bila 13-mesečna zamuda med tem, ko so revizorji Komisiji poslali končno poročilo, in tem, ko je Komisija poročila poslala upravičencu, nerazumno velika. https://curia.europa.eu/juris/liste.jsf?language=en&num=T-644/14