Spoštovani gospod E.,

Dne 21. novembra 2000 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic v imenu podjetja Transition Consulting Limited (TCL) vložili pritožbo proti Evropski komisiji. Vaša pritožba se je nanašala na zavrnitev služb Komisije, da priznajo del dela, ki ga je vaše podjetje opravilo v okviru pogodbe s TACIS v Srednji Aziji.

Dne 29. novembra 2000 sem pritožbo posredoval predsedniku Evropske komisije. Dne 12. marca 2001 sem prejel mnenje Komisije, ki sem vam ga posredoval s pozivom k predložitvi pripomb. aprila 2001 sem prejel vaše pripombe na mnenje Komisije.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Po navedbah pritožnika so bila dejstva naslednja:

februarja 1996 je pritožnikovo podjetje Transition Consulting Limited (TCL) sklenilo enoletno pogodbo za opravljanje storitev s programom tehnične pomoči ES za nekdanjo Sovjetsko zvezo TACIS. Pritožnik je bil vključen v „tehnično podporo programu za prestrukturiranje in razvoj podjetij TACIS v Srednji Aziji“.

Pritožnik je pojasnil, da se je težava pojavila, ker je TACIS izpodbijal njegov zahtevek za pristojbine na podlagi porabljenega časa. Zaradi te razlike je Komisija od družbe Transition Consulting zahtevala znesek, ki ga je štela za preplačilo. Pritožnik je svojemu dopisu priložil nekaj izmenjav s službami Komisije v zvezi s sporom, zlasti z uradniki iz sistema TACIS in računovodskim oddelkom.

Trditev Komisije je temeljila na tem, da referent TACIS ni sprejel številnih časovnih listov, ki jih je predložil pritožnik v zvezi z dnevi, porabljenimi za projekte TACIS, na podlagi nespoštovanja standardov "produktivnosti" programa. Pritožnik je trdil, da je izpolnil standarde pogodbe, kot so bili določeni v prvotni pogodbi s Komisijo.

Pritožnik je navedel, da se je po zahtevi TACIS strinjal, da se število zaračunanih dni zmanjša na manj kot število opravljenih dni. Trdil pa je, da je njegovo koncesijo pod prisilo pridobil referent TACIS, ki je menil, da je ta sprememba pogoj za njegovo nadaljnjo upravičenost do posvetovalnega dela v okviru programa TACIS. Kasneje ni bil nikoli pozvan, da "izrabi" približno 50 % dni v svoji neporavnani pogodbi.

Čeprav je pritožnik želel, da se o teh zadevah razpravlja s hierarhijo Komisije nad referentom, njegove ponudbe očitno niso bile upoštevane. Zato je menil, da je bil ta odnos zelo nepravičen.

Po mnenju pritožnika je težava posledica slabega upravljanja programa TACIS. Pojasnil je, da so se referenti in vodstvo v tem obdobju pogosto menjavali. V tem okolju je bilo malo učinkovitega nadzora nad tem, kako referent uporablja svetovalce, in ni bilo nobenega pravnega sredstva za svetovalca, ki ga je najela Komisija.

Če povzamemo, pritožnik je trdil, da:

1. je bilo nesprejetje dni, ki jih je njegovo podjetje dejansko porabilo za projekte TACIS, nepošteno, zato ni bilo razloga, da bi Komisija od TCL zahtevala povračilo že izplačanih zneskov, in

2. pritožnikovo prvotno soglasje za skrajšanje dni, zaračunanih na manj kot opravljene dni, je od njega pod prisilo pridobil odgovorni referent TACIS, ki mu je povedal, da je to pogoj za nadaljnjo upravičenost njegovega podjetja do nadaljnjega svetovalnega dela iz TACIS-a.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Komisija je v svojem mnenju z dne 12. marca 2001 najprej opisala ozadje zadeve in nato odgovorila na posebne trditve pritožnika.

Ozadje

Institucija je pojasnila, da je bilo podjetje Transition Consulting, pritožnikovo podjetje, ohranjeno na podlagi pogodbe 96-0245 za zagotavljanje strokovnega svetovanja TACIS. Pogodba je bila podpisana 20. februarja 1996 in se je iztekla leto pozneje. V njem je bilo predvidenih 172 delovnih dni na osebo za vhodne stroške in z njimi povezane stroške v skupni vrednosti 149 656 EUR.

Pogodba je zagotovila okvir, v katerem je Komisija lahko kupila storitve svetovalca v skladu z njegovimi potrebami. Končni znesek, ki ga je prejel svetovalec, je bil torej odvisen od obsega dela, ki ga je opravil. V tem primeru je Komisija navedla, da njene službe niso uporabljale storitev izvajalca po oktobru 1996.

Komisija je ob podpisu pogodbe izplačala standardno predplačilo v višini 35 000 EUR. Izvajalec je 12. septembra 1996 vložil vmesni zahtevek za plačilo in neposredne stroške za obdobje od marca do avgusta 1996. Izpolnjen je bil v celoti, Komisija pa je pri plačilu izterjala polovico predplačila. Izvajalec je 10. marca 1997 vložil zahtevek za povračilo stroškov za celotno obdobje pogodbe, ki ga je v celoti poravnala tudi Komisija.

Komisija je 31. maja 1999 izvajalcu poslala telefaks, v katerem ga je opozorila, da se je pogodba iztekla pred več kot dvema letoma in da od marca 1997 ni prejela nobenega zahtevka za plačilo. Komisija je izvajalca pozvala, naj predloži morebitne neporavnane terjatve, sicer bo sprejela ukrepe za izterjavo neporavnanega zneska predplačila. V odgovor na ta dopis je izvajalec 22. junija 1999 predložil zahtevek za končno plačilo, v katerem so povzete storitve, opravljene v celotnem obdobju veljavnosti pogodbe, vključno z neobračunanimi deli od septembra do oktobra 1996. Trditev je bila zavrnjena, ker Komisija ni bila zadovoljna s kakovostjo storitev, opravljenih med trajanjem pogodbe. Komisija je v ta namen 28. oktobra 1999 pisala izvajalcu in 10. novembra 1999 izdala ustrezen nalog za izterjavo v višini 17.500 EUR.

V odgovor na pritožnikovo zahtevo po dodatnih pojasnilih ga je Komisija v pismu z dne 6. marca 2000, v katerem je navedla tudi, kako stopiti v stik z Evropskim varuhom človekovih pravic, pozvala, naj o zadevi razpravlja z vodjo enote projektnega vodje. Komisija je poudarila, da izvajalec ni izkoristil priložnosti, da bi svoje pomisleke predstavil vodji enote, niti ni uporabil pogodbenih določb za reševanje sporov pred belgijskimi sodišči.

Posebne trditve pritožnika

Kar zadeva izjavo pritožnika v zvezi z oceno njegovega dela s strani odgovornih vodij nalog TACIS, je Komisija pojasnila, da so to nalogo razvili trije različni uradniki Komisije. Druga, H. Hiltunen, je bila zadolžena za oceno prvega računa izvajalca septembra 1996. Izrazila je nezadovoljstvo s kakovostjo zajetega dela, zlasti glede velikega števila delovnih dni, opravljenih v pritožnikovi domači pisarni (37), za katerega je menila, da ni v skladu s kakovostjo dejansko opravljenega dela.

Na podlagi tega ugovora in po sestanku z go. Hiltunen oktobra 1996 se je pritožnik strinjal, da bo v svojem prihodnjem zahtevku za plačilo več dni knjižil v dobro Komisiji. Uradnik Komisije je opozoril, da je bil sestanek poslovne narave. Komisija je zato zavrnila pritožnikovo trditev, da je privolil v kreditiranje Komisije le pod prisilo. Ob predložitvi svojega končnega zahtevka za plačilo 22. junija 1999 namreč pogodbenik Komisiji ni priznal dobropisa, kot je predhodno soglašal.

Komisija je poudarila, da je končni račun pritožnika vključeval storitve, opravljene med celotnim trajanjem pogodbe po nalogah, ni pa bilo navedeno, kdaj so bili dnevi dejansko opravljeni. Institucija je navedla tudi več neskladnosti med različnimi predloženimi računi. Navedla je tudi, da je ta končni račun zahteval nekatere pristojbine, ki očitno niso bile podprte, in sicer dodatne dvodnevne pristojbine v domači bazi v zvezi z „povezavo HKF“ pri uzbekistanskem računovodskem projektu. Komisija je ugotovila, da je pritožnik v svojem končnem računu priznal, da je bilo pet dni dela v zvezi s "sektorsko strategijo" polomija, kar pomeni, da teh dni ne bi smel zaračunati.

Ob upoštevanju netočnosti in nedoslednosti računa ter dejstva, da pogodbenik ni spoštoval pogodbe, ki jo je dal v dobro Komisiji, je J. McLachlan, uradnik, ki je bil takrat zadolžen za projekt, ugotovil, da opravljeno delo ni bilo zadovoljivo, in je zato odločil, da se ne izvede nobeno nadaljnje plačilo. Komisija je poudarila, da so storitve, ki jih je opravil izvajalec, ocenile njegove službe na strokovni in objektivni podlagi.

Predlog za poravnavo

V duhu poravnave v tem primeru je Komisija pojasnila, da ne bo poskušala uveljaviti zaveze pogodbenika, da bo Komisiji odobril nekatere storitve, zaračunane za obdobje od februarja do avgusta 1996. Zato je sklenila, da bi bilo treba nekatere elemente končnega računa plačati. Na podlagi teh novih premislekov je institucija zmanjšala svoj zahtevek za povračilo s 17.500 € na 6.159,3 €. Komisija je pojasnila, da bo pritožnika neposredno obvestila o tem novem predlogu.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojih pripombah, ki jih je varuh človekovih pravic prejel 23. aprila 2001, izpodbijal nekatere izjave Komisije.

Omenil je nekatere naloge, ki se izvajajo v okviru projekta. Omenil je zlasti delo v okviru t. i. „povezave HKF“ in „sektorske strategije“. V zvezi s trditvijo Komisije, da dvodnevne pristojbine v domači bazi v zvezi z „povezavo HKF“ niso bile podprte, je pritožnik podrobno pojasnil naravo te dejavnosti in pogoje potovanja, da bi upravičil zahtevano delo. V zvezi z delom v zvezi s "sektorsko strategijo", ki ga je Komisija opredelila kot polomijo, je pritožnik poudaril, da mu Komisija ni zagotovila nobenih smernic o naravi dela, ki ga je treba opraviti, in da je zato rezultat razočaranja posledica tega medsebojnega nesporazuma. Vendar je poudaril, da je bilo delo, ki ga je opravil, verjetno uporabljeno v končnem dokumentu, ki ga je pripravil TACIS.

Pritožnik je na koncu poudaril svojo pripravljenost za rešitev te zadeve. Zato je navedel, da bo sprejel sodbo varuha človekovih pravic o edinem vidiku primera, v katerem še vedno obstaja nesoglasje, in sicer o vprašanju opravljenega dela v zvezi s „poročilom o sektorski strategiji“.

ODLOČBA

1. Zavrnitev Komisije, da sprejme pripombe pritožnika

1.1 Pritožnik trdi, da je bilo to, da Komisija ni sprejela dni, ki jih je njegovo podjetje dejansko porabilo za projekte TACIS, nepošteno, zato ni bilo razloga, da bi ga institucija prosila za povračilo že izplačanih zneskov.

1.2 Komisija je pojasnila, da je bila njena zahteva za povračilo dela že izplačanih sredstev posledica nezadovoljive kakovosti storitev, opravljenih med trajanjem pogodbe. Institucija je navedla več neskladnosti med različnimi predloženimi računi. Sklicevala se je na primer na dejstvo, da je bila upravičena le ena od dvodnevnih pristojbin, zaračunanih za „povezavo HKF“ v okviru uzbekistanskega računovodskega projekta. Navedla je tudi, da je bil izid petdnevnega dela v zvezi s „poročilom o sektorski strategiji“ celo pritožnik sam obravnavan kot polomija, kar pomeni, da jih ne bi smel zaračunati.

1.3 Po predlogu Komisije za rešitev problema in ponovni preučitvi zneska, ki ga je treba povrniti (6.159,3 €), je pritožnik izrazil pripravljenost za rešitev zadeve. Zato je izrazil pripravljenost, da sprejme sodbo varuha človekovih pravic o edinem vidiku zadeve, za katerega meni, da še vedno obstaja nesoglasje, in sicer o vprašanju opravljenega dela v zvezi s "poročilom o sektorski strategiji".

1.4 V skladu s členom 195 Pogodbe ES je evropski varuh človekovih pravic pooblaščen za sprejemanje pritožb "v zvezi s primeri nepravilnosti pri dejavnostih institucij ali organov Skupnosti". Varuh človekovih pravic meni, da do nepravilnosti pride, kadar javni organ ne deluje v skladu s pravilom ali načelom, ki ga zavezuje (1). Nepravilnosti je torej mogoče ugotoviti tudi pri izpolnjevanju obveznosti, ki izhajajo iz pogodb, ki so jih sklenile institucije ali organi Skupnosti.

1.5 Vendar varuh človekovih pravic meni, da je obseg pregleda, ki ga lahko opravi v takih primerih, nujno omejen. Varuh človekovih pravic meni, da ne bi smel poskušati ugotoviti, ali je katera od strank kršila pogodbo, če je zadeva sporna. To vprašanje bi lahko učinkovito obravnavalo le pristojno sodišče, ki bi imelo možnost zaslišati trditve strank v zvezi z zadevnim nacionalnim pravom in oceniti nasprotujoče si dokaze o morebitnih spornih dejanskih vprašanjih.

1.6 Varuh zato meni, da je v primerih, ki se nanašajo na pogodbene spore, upravičeno omejiti njegovo preiskavo na preverjanje, ali mu je institucija ali organ Skupnosti zagotovil skladen in razumen opis pravne podlage za njegovo delovanje in zakaj meni, da je njegovo stališče o pogodbenem položaju upravičeno. Če je tako, varuh človekovih pravic sklene, da njegova preiskava ni razkrila nepravilnosti.

Ta ugotovitev ne bo vplivala na pravico strank, da njihov pogodbeni spor preuči in veljavno reši pristojno sodišče.

1.7 V tem primeru je edini nerešeni spor v zvezi s plačilom pristojbin povezan z delom, ki ga je pritožnik opravil za pripravo poročila o sektorski strategiji. Komisija je zavrnitev plačila za delo utemeljila s tem, da ni bilo zadovoljivo. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da pritožnik ni izpodbijal razlogovanja Komisije, ampak je pojasnil, da je bil nezadovoljiv izid posledica medsebojnega nesporazuma.

Varuh človekovih pravic ob upoštevanju predmeta spora in prejšnjih trditev meni, da se stališče Komisije v zvezi z nerešeno nalogo in njenim plačilom ne zdi nerazumno. Zato varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da preiskava ni razkrila nepravilnosti v zvezi s tem vidikom zadeve.

2. Odnos služb Komisije do pritožnika

2.1 Pritožnik trdi, da mu je pristojni referent TACIS pod prisilo odvzel prvotno soglasje za skrajšanje dni, zaračunanih na manj kot opravljene dni, in mu povedal, da je to pogoj, da je njegovo podjetje še naprej upravičeno do nadaljnjega svetovalnega dela iz TACIS-a.

2.2 Komisija je poudarila, da so njene službe strokovno in objektivno ocenile storitve, ki jih je opravil izvajalec. Komisija je zavrnila pritožnikovo trditev, da je privolil v kreditiranje Komisije le pod prisilo, in navedla odgovornega uradnika, ki je menil, da je bil sestanek, ki sta ga imela oktobra 1996, poslovne narave. Institucija je dodala, da pogodbenik Komisije ni knjižil v dobro, kot je predhodno soglašal v svojem zahtevku za končno plačilo z dne 22. junija 1999.

2.3 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da med preiskavo niso bili pridobljeni nobeni dokazi, ki bi lahko postavili pod vprašaj ravnanje uradnikov Skupnosti, odgovornih za nadzor nad delom pritožnika.

Nesporno je, da je vodja naloge Komisije, odgovorna za oceno prvega računa izvajalca, izrazila nezadovoljstvo s kakovostjo dela in da je oktobra 1996 sklicala sestanek s pritožnikom, da bi odpravila razlike med njima. Na podlagi sestanka je bilo dogovorjeno, da bo pritožnik pregledal svoje poročilo o dnevih, ko je dejansko delal na projektu, in v svojem prihodnjem zahtevku za plačilo Komisiji pripisal nekaj dni. Vendar ni dokazov, da je bila ta koncesija pritožnika pridobljena s prisilo ali na kakršen koli drug neustrezen način.

3. Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav evropske varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Evropska komisija ni ravnala nepravilno. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.

S spoštovanjem,

 

Jacob SÖDERMAN

---

(1) Glej letno poročilo za leto 1997, str. 22 in naslednje.