Spoštovani gospod B. in gospod V.,

novembra 2000 ste se v imenu oddelka Tractebel Wallonie pritožili evropskemu varuhu človekovih pravic zaradi domnevne nepravilnosti Evropske komisije v zvezi s številko pogodbe o opravljanju storitev RE/YOU/07/01/97.

Dne 11. decembra 2000 sem pritožbo posredoval predsedniku Evropske komisije. 10. januarja 2001 sem prejel kopijo telefaksa, ki ste ga 8. januarja 2001 poslali Delegaciji Komisije v Bosni in Hercegovini v zvezi s plačilom € 3.371,10. Komisija je svoje mnenje poslala 12. marca 2001. Posredoval sem vam ga s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 23. aprila 2001.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Po navedbah pritožnika so bila pomembna naslednja dejstva:

Pritožba je vložena v imenu belgijskega razvojno-inženirskega podjetja, ki je 30. maja 1997 s Komisijo sklenilo pogodbo za projekte obnove oskrbe z vodo v Banja Luki, Ribniku in Sipovu v Republiki Srbski. Vendar je Komisija 11. avgusta 1997 sprejela odločitev, da ne bo dovolila nadaljnjih storitev v Republiki Srbski. Pritožnik je zaradi ustavitve dejavnosti utrpel finančno izgubo. Komisija je 16. septembra 1997 dovolila nadaljevanje dejavnosti.

Pogodba je prenehala veljati 30. marca 1998 zaradi zunanjih dejavnikov, ki so povzročili dodatne stroške. Pritožnik je od avgusta 1997 neuspešno poskušal doseči dogovor s Komisijo o plačilu teh stroškov, in sicer z DG 1A v Bruslju, DG Relex in predstavništvom Komisije v Sarajevu.

Pritožnik je 10. novembra 2000 pisal varuhu človekovih pravic in trdil, da:

1. naj Komisija plača dolg št. 003 z dne 25. januarja 2000 v višini € 3.371,10 (obresti za enoletno zamudo pri plačilu računov št. 885, 886 in 887);

2. Komisija bi morala € 13.240 (7.920 + 5.760 + 4.560 = 18.240 - 5.000) plačati kot razumno finančno nadomestilo za dodatna dela, opravljena zaradi posebnih okoliščin, na katere pritožnik v Republiki Srbski ni mogel vplivati.

3. Pritožnik je tudi trdil, da je Komisija 1. avgusta 2000 po telefaksu obvestila pritožnika, da bo pregledala neporavnane terjatve, vendar je novembra 2000 pritožnik še vedno čakal na ta pregled.

10. januarja 2001 so pritožniki poslali kopijo telefaksa Varuhu človekovih pravic Delegaciji Komisije v Bosni in Hercegovini, v katerem so sporočili, da je bilo 3. januarja 2001 prejeto plačilo 3371,10 €, ki predstavlja zamudne obresti.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Komisija je najprej opozorila na dejstva iz pritožbe. 30. maja 1997 je pritožnik podpisal pogodbo s Komisijo – v okviru Vodnega programa Phare 1997 - za »Svetovalne storitve za pripravo projektnih in razpisnih dokumentov za projekte obnove oskrbe z vodo v Banja Luki, Ribniku in Sipovu«, tri občine v srbski entiteti Bosne in Hercegovine (Republika Srbska - RS). Za vrednost naročila RE/YOU/07/01/97 je bilo predvideno največ € 157 616,00.

Naloga se je začela 11. junija 1997 v času političnih napetosti med mednarodno skupnostjo in vlado RS. Pritožnik je bil 10. julija 1997 iz političnih razlogov pozvan, naj ne potuje v Pale. Pritožnik je 24. julija 1997 predložil osnutek predhodnega poročila in poročila o oceni. Komisija je 6. avgusta 1997 pritožniku posredovala pripombe v zvezi s temi dokumenti. V istem dopisu je bil pritožnik pozvan, naj pred nadaljevanjem predloži izvedbene strategije.

Komisar za zunanje odnose se je 11. avgusta 1997 uradno odločil, da ustavi večino programov ES v RS. 27. avgusta 1997 je pritožnik poslal zahtevek za nov € 17.600,00. Čeprav je odločitev Komisije neposredno vplivala na dodelitev pritožnika, sama pogodba ni bila začasno prekinjena. Po tej odločitvi je bilo 11. avgusta 1997 strokovnjakom pritožnika naročeno, naj ne opravljajo novih misij na lokacije projektov, vendar so bili 1. septembra 1997 povabljeni, naj delo v največji možni meri opravljajo iz svoje pisarne.

Dne 20. novembra 1997 je pritožnik poslal projektnemu vodji v odobritev končni osnutek predhodnega poročila in poročil o oceni. 16. decembra 1997 je pritožnik zaprosil za podaljšanje pogodbe za dodatnih pet mesecev in poudaril, da so nekatere odločitve lokalnih organov povzročile nepredvidljive dodatne stroške, zaradi česar je bil vložen odškodninski zahtevek v višini 20.400,00 €. Pogodba je bila podaljšana, vendar brez povečanja stroškov. 15. novembra 1999 je delegacija obvestila pritožnika, da so bila njegova plačila obdelana, vključno z razumnim nadomestilom v višini 5 000,00 €, kar je v skladu s pogodbenimi določbami. Zato se je štelo, da je pogodba zaključena.

V zvezi s prvo trditvijo pritožnikov je Komisija obžalovala zamudo, vendar je ugotovila, da je bil znesek v višini 3 371,10 € nakazan na pritožnikov bančni račun v začetku januarja 2001.

V zvezi z drugim zahtevkom za skupno 13.240,00 € kot nadomestilo za dodatno delo je Komisija v svojem mnenju ločeno preučila tri zadevne zneske.

V zvezi s trditvijo € 2.920.00 (RS) je Komisija priznala, da je bila prekinitev terenskega dela avgusta 1997 posledica politične odločitve komisarja Van den Broeka. Vendar je Komisija poudarila, da bi moral pritožnik začasno prekiniti projektne dejavnosti do odobritve tako imenovanega poročila o oceni. V zvezi s tem so nadzorniki ES (MOB) podvomili v trditev, saj so menili, da strokovnjaki pritožnika v nobenem primeru ne bi mogli začeti znova pred sredino septembra. Pritožnik je bil 15. septembra 1997 obveščen, da je bila opustitev odpravljena in da lahko nadaljuje terensko delo. Vendar je pritožnik dejavnosti ponovno začel izvajati šele novembra. Določenim spremembam na terenu bi se bilo mogoče izogniti, če bi se pritožnik začel prej po koncu obdobja začasne prekinitve.

Maja 1998 je vodja naloge potrdil, da bi moralo razumno nadomestilo povzročiti plačilo € 5.000,00 od zahtevanih 7.920.00 (kar je povzročilo razliko € 2.920.00). Tako nadomestilo je bilo v skladu s pogodbo, katere člen 43 se je nanašal na „višjo silo“ („razumno in nujno nastali dodatni stroški“). Po potrditvi razumnega kompromisa so se nadzorniki Evropske komisije strinjali, da bodo krili stroške, povezane z začasno prekinitvijo in nadaljevanjem dela v okviru pogodbe. Podjetje je tako pridobilo najvišji znesek, dodeljen v skladu s pogodbo.

V zvezi s trditvijo o projektu € 5.760,00 (projekt Sipovo) je Komisija ugotovila, da je pritožnik v dopisu z dne 20. novembra 1997 omenil spremembe projekta Sipovo, ni pa omenil nobenega dodatnega dela in stroškovnih posledic, na katere je bil vodja naloge opozorjen šele decembra 1997. Septembra 1997 je slednja obvestila pritožnika, da mora vse storitve, ki prvotno niso bile vključene v pogodbo, predhodno odobriti Komisija. Zaradi takih dodatnih storitev bi se povečala vrednost naročila, zato bi bil potreben dodatek k naročilu pred njihovo izvedbo. Po tem opozorilu bi moral pritožnik sprejeti vse potrebne previdnostne ukrepe, da bi zagotovil soglasje Komisije za kakršne koli dodatne stroške. Zato se šteje, da je pritožnik v celoti odgovoren za svoje odločitve.

Pritožnik je trdil, da je ravnal v dobri veri na podlagi odobritve poročila o oceni s strani organizacije IMG. Vendar Komisija ni nikoli imenovala organizacije IMG, da bi potrdila dokumente v zvezi s projekti. To je bila vloga Komisije na podlagi nasvetov nadzornikov MOB. Pritožnik je to priznal v dopisu z dne 20. novembra 1997, saj je zahteval, da projektni vodja Komisije odobri navedeno poročilo o oceni. Delegacija je novembra 1999 z zavrnitvijo plačila zahtevanega zneska potrdila, da ta trditev ni sprejemljiva. Delegacija je to potrdila 28. februarja 2000 in ohranila svoje stališče tudi po dodatnem pregledu konec leta 2000.

V zvezi s trditvijo € 4 560,00 (Ribnik) je Komisija navedla, da je bilo pravilno, da je bil v mandatu naveden višji znesek za projekt, kot je bil na koncu predviden v predlogu za financiranje (ki je bil pregledan glede na proračunske omejitve za program za vodo, € 1 213 000,00 v primerjavi s 710 000,00). Vendar je bil pritožniku kmalu po podpisu pogodbe poslan celoten izvod predloga za financiranje. Potem ko je pritožnik opazil neskladje, je 15. julija 1997 poslal elektronsko sporočilo nadzorniku Evropske komisije (MOB), v katerem je zahteval pojasnilo. Ker družba ni čakala na odgovor niti ni dokončala svojega poročila o oceni, je zasnova temeljila na višjem proračunu. Ko je pritožnik 29. julija 1997 prejel odgovor, je trdil, da je to prepozno, in 27. avgusta 1997 zahteval nadomestilo v višini 4 560,00 € za "hidravlično preoblikovanje in optimizacijo novega nižjega proračuna" (6 delovnih dni v višini 660,00 €).

Komisija je 10. septembra 1997 pritožnika obvestila, da meni, da zahtevek ni utemeljen, in da je zavrnila plačilo zahtevanega zneska. Dne 28. februarja 2000 je delegacija ponovno pisno potrdila svoje stališče po dodatnem pregledu. Komisija je ponovno potrdila svoje stališče po dodatnem pregledu konec leta 2000. Zato Komisija meni, da neporavnanih terjatev v zvezi z nadomestilom za dodatna dela (13 240,00 EUR) ni mogoče poravnati.

V zvezi z zadnjo trditvijo pritožnika, ki še vedno čaka na pregled njegovih trditev, ki ga je delegacija napovedala avgusta 2000, je Komisija ugotovila, da je bil tak pregled opravljen proti koncu leta 2000. Na podlagi tega se je stališče delegacije ohranilo.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je vztrajal pri svojih odškodninskih zahtevkih v skupnem znesku 13.240,00 €.

V zvezi z začasno ustavitvijo del v RS (zahtevek € 2 920) je pritožnik ugotovil, da stališče Komisije v zadevi ni ustrezno: Odločitev Komisije z dne 11. avgusta 1997, da za nedoločen čas ne odobri nadaljnjih storitev v Republiki Srbski, je privedla do popolne ustavitve dejavnosti pritožnika. To je močno zmotilo napredek projekta in organizacijo osebja pritožnika. Ker je njegov zahtevek za nadomestilo razumen in zmeren, pritožnik zahteva celotno nadomestilo.

V zvezi z revizijo projekta Sipovo (zahtevek družbe € 5.760) je pritožnik navedel, da ni primerno, da Komisija trdi, da so bile spremembe projekta odločitev pritožnika, saj vodja naloge Komisije ni dal svoje uradne odobritve. Glavne spremembe projekta so zahtevali novoizvoljeni uradniki Sipova, občina Sipovo pa je zahtevala spremembo lokacije vodnih del Vrazici. Poleg tega je bil projekt izveden v tesnem sodelovanju z nadzorniki MOB, ki jih je imenovala Komisija. Slednji je pritožniku po telefonu naročil, naj pregleda in dopolni študije in dokumente v skladu z navodili lokalnih organov, da bi prejel končno odobritev lokalnih organov in poročal Komisiji. Zaradi nenadne odpovedi obiska Komisije v Banja Luki, napovedane 15. julija 1997, so bili odpovedani vsi tehnični sestanki, zato ni bilo mogoče pridobiti uradne odobritve.

V zvezi z revizijo poročila o oceni Ribnika (4 560 EUR) je pritožnik navedel, da Komisija ni dvomila, da je bilo poročilo popravljeno zaradi neskladnosti, ugotovljenih v razpisni dokumentaciji.

ODLOČBA

1 Domnevni neplačani dolg

1.1 Pritožnik trdi, da bi morala Komisija plačati izjavo o dolgu št. 003 z dne 25. januarja 2000 v višini € 3.371,10 (obresti za enoletno zamudo pri plačilu računov št. 885, 886 in 887). Komisija je obžalovala zamudo, vendar je ugotovila, da je bil znesek v višini 3 371,10 € nakazan na pritožnikov bančni račun v začetku januarja 2001.

1.2 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je bil znesek v višini 3 371,10 € dejansko nakazan na pritožnikov bančni račun. To je razvidno iz telefaksa z dne 3. januarja 2001, ki ga je delegacija Komisije v Bosni in Hercegovini poslala pritožniku, in iz telefaksa z dne 8. januarja 2001, ki ga je pritožnik poslal delegaciji Komisije, v katerem je bila obveščena, da je bilo 3. januarja 2001 prejeto plačilo 3371,10 €, ki predstavlja zamudne obresti. Zato se zdi, da je bila ta trditev rešena v zadovoljstvo pritožnika.

2 Zahtevek za € 13.240 kot nadomestilo za dodatno delo

2.1 Pritožnik trdi, da bi morala Komisija plačati € 13.240 (2.920 + 5.760 + 4.560 = 13.240) kot razumno nadomestilo za dodatna dela, opravljena zaradi posebnih okoliščin, na katere pritožnik ni mogel vplivati v Republiki Srbski (RS, Sipovo, Ribnik).

2.2 Komisija je v svojem mnenju podrobno pojasnila, zakaj ne more sprejeti trditev pritožnika. V zvezi s terjatvijo € 2 920,00 (RS) je Komisija pojasnila, da je € že plačala 5 000,00 EUR kot razumno nadomestilo in da je to v skladu s členom 43 pogodbe. V zvezi s trditvijo o projektu € 5.760,00 (projekt Sipovo) je Komisija navedla, da je pritožnik v celoti odgovoren za svojo odločitev o uvedbi sprememb projekta brez sklicevanja na dodatna dela in stroške ter da mora vse storitve, ki prvotno niso bile vključene v pogodbo, predhodno odobriti Komisija. V zvezi s trditvijo družbe € 4560.00 (Ribnik) je Komisija ugotovila, da je pritožnik, ne da bi čakal na odgovor ali dokončal svoje poročilo o oceni, nadaljeval z zasnovo na podlagi višjega proračuna.

2.3 Zdi se, da je okvir pritožbenih zahtevkov za finančno nadomestilo pogodba o opravljanju storitev št. RE/YOU/07/01/97, ki sta jo pritožnik in Komisija podpisala 30. maja 1997 za "svetovalne storitve za pripravo projektnih in razpisnih dokumentov za projekte obnove oskrbe z vodo v Banja Luki, Ribniku in Sipovu".

2.4 Zato je treba opozoriti, da evropski varuh človekovih pravic ne poskuša ugotoviti, ali je katera od strank ravnala v skladu s pogodbo. To vprašanje lahko učinkovito obravnava le pristojno sodišče, ki bi lahko obravnavalo argumente strank v zvezi z upoštevnim nacionalnim pravom in ocenilo nasprotujoče si dokaze o spornih dejanskih vprašanjih. V obravnavanem primeru je iz člena 10 pogodbe razvidno, da se za vse zadeve, ki niso zajete s pogodbenimi določbami, za izpolnitev uporablja belgijsko pravo. Člen 11 pogodbe določa, da je za vse spore, ki izhajajo iz te pogodbe ali so z njo povezani, izključno pristojno pristojno sodišče v Bruslju v Belgiji.

2.5 Vendar bi moral biti javni organ, ki je udeležen v pogodbenem sporu z zasebnim subjektom, zaradi dobrega upravljanja vedno sposoben varuhu človekovih pravic predložiti koherentno poročilo o pravni podlagi za svoje ukrepe in o tem, zakaj meni, da je njegovo stališče upravičeno. Varuh človekovih pravic zato preveri, ali je Komisija v tem primeru to storila.

2.6 V zvezi s prvim zahtevkom v višini 2 920,00 EUR (Republika Srpska) varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da se je Komisija na podlagi razumnega kompromisa strinjala, da bo krila stroške, povezane z začasno prekinitvijo in nadaljevanjem dela na podlagi pogodbe, saj so bili ti stroški posledica odločitve, ki jo je komisar Van den Broek sprejel na podlagi političnih razmer v regiji. 15. novembra 1999 je zato pritožnika obvestila, da bo dodelila finančno nadomestilo v višini 5.000,00 € od zahtevanega 7.290,00 €. € 5.000 je bil najvišji možni znesek v okviru pogodbenega pogoja, zato je pritožnik pridobil najvišji možni znesek.

2.7 Glede drugega zahtevka 5.760,00 € v zvezi s projektom Sipovo je iz mnenja Komisije razvidno, da se je pritožnik enostransko odločil spremeniti pogodbo, s čimer se je povečala vrednost pogodbe. Komisija se ni nikoli strinjala z dodatnimi stroški, ki so nastali zaradi tega. Komisija je zato zavrnila plačilo nadomestila za te dodatne stroške.

2.8 Kar zadeva tretjo trditev € 4560.00 v zvezi s projektom Ribnik, se zdi, da pritožnik, potem ko je opazil neskladje med proračunom mandata in proračunom predloga za financiranje, ni počakal na pojasnilo Komisije v zvezi s tem in je nadaljeval z zasnovo, ki temelji na višjem proračunu. Komisija je zato menila, da trditev ni utemeljena.

2.9 Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je Komisija varuhu človekovih pravic podala razumno obrazložitev, zakaj pritožniku ni odobrila finančnega nadomestila. Zato v zvezi s tem vidikom zadeve ni bila ugotovljena nobena nepravilnost.

3 Zatrjevana zamuda pri pregledu neporavnanih terjatev

3.1 Pritožniki so trdili, da jih je Komisija 1. avgusta 2000 po telefaksu obvestila, da bo pregledala neporavnane terjatve, vendar so novembra 2000 pritožniki še vedno čakali na to revizijo. Komisija je ugotovila, da je bil tak pregled opravljen proti koncu leta 2000. Na podlagi tega se je stališče delegacije ohranilo.

3.2 Iz dokumentov v spisu je razvidno, da je Komisija prvič pregledala zahtevke že februarja 2000. Rezultati tega pregleda – o zavrnitvi zahtevkov za dodatne stroške so bili pritožniku sporočeni v dopisu delegacije Komisije v Bosni in Hercegovini z dne 28. februarja 2000. Iz mnenja Komisije je nadalje razvidno, da je Komisija, čeprav z nekaj zamude, ponovno pregledala neporavnane terjatve do konca leta 2000, vendar je ohranila svoje prejšnje stališče. Zato v zvezi s tem vidikom zadeve ni bila ugotovljena nobena nepravilnost.

4 Sklepna ugotovitev

V zvezi s prvim delom pritožbe je iz pripomb Komisije in pripomb pritožnika razvidno, da je Komisija sprejela ukrepe za rešitev zadeve in s tem zadovoljila pritožnika.

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi z drugim in tretjim delom te pritožbe se zdi, da Komisija ni ravnala nepravilno. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.

S spoštovanjem,

 

Jacob SÖDERMAN