Spoštovana gospa M.,
8. julija 1999 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo v zvezi z obravnavo dveh zahtev, ki ju je poslal vaš mož, gospod C. Komisija domnevno ni potrdila prejema pisem niti ni sprejela nobene odločitve glede njihove ustreznosti.
Dne 16. septembra 1999 sem pritožbo posredoval predsedniku Evropske komisije. Evropska komisija je 7. januarja 2000 poslala svoje mnenje, ki sem vam ga posredoval skupaj s pozivom, da predložite pripombe, če tako želite. Vaše pripombe sem prejel 4. februarja 2000.
Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Mož
pritožnika je gradbeni inženir, ki je izvedel dela za italijanski občinski organ. Nastal je spor in zaprosil za arbitražni postopek, kot je predviden v veljavnem italijanskem pravu. Upravni in sodni organi niso sklicali arbitražnega kolegija. Pritožnikov mož je zato pri Evropski komisiji za človekove pravice Sveta Evrope vložil tožbo proti Italiji. Odbor ministrov Sveta Evrope je 17. novembra 1995 odločil, da je Italija kršila člen 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah.
Vendar Italija ni ravnala v skladu z navedeno odločbo in zlasti ni plačala zneskov, dolgovanih pritožnikovemu možu. Zato je 15. novembra 1998 pri Evropski komisiji vložil pritožbo in zahteval, naj se sredstva EU prenesejo na Italijo.
Pritožnik trdi, da Komisija pritožbe ni niti evidentirala niti nanjo ni odgovorila. Pritožnik je zato 16. februarja 1999 odšel v Bruselj, da bi se pozanimal o razmerah. Obveščena je bila, da je bila pritožba vpisana pod imenom odvetnika, ki je predstavil zadevo, in ne pod imenom tožnika. Poleg tega je bila dodeljena Generalnemu direktoratu XXIV (Potrošniška politika in varovanje zdravja potrošnikov), ki ni bil pristojen. Nazadnje je generalni sekretariat zadevo predal Evropskemu sodišču za človekove pravice, čeprav je ta institucija zadevo že dokončno presodila.
Pritožnica trdi, da bi bilo treba v skladu s tem, kar ji je povedal uradnik pravne službe Komisije, zadevo pripisati generalnemu direktoratu, pristojnemu za javna naročila (GD Markt). Mož pritožnika je zato 8. marca 1999 poslal novo pritožbo, ki se je nanašala na prvo. Ta druga pritožba ni bila evidentirana in tožnik ni prejel nobenega odgovora o njeni utemeljenosti.
Pritožnik je zato 8. julija 1999 zaprosil Evropskega varuha človekovih pravic, naj zadevo razišče, in navedel naslednje obtožbe:
1. Komisija ni evidentirala pritožb, ki jih je 15. novembra 1998 in 8. marca 1999 poslal g. C. Očitki so bili znotraj Komisije napačno založeni ali poslani napačnemu naslovniku.
2. Komisija ni ukrepala proti Italiji, čeprav bi bila v okviru svojega mandata.
3. Komisija ni zasegla denarja, ki ga mora EU plačati Italiji, in ga ni posredovala pritožniku.

Poizvedba

Mnenje
Komisije
Mnenje Evropske komisije o pritožbi je bilo povzeto v nadaljevanju:
1. Pritožba z dne 16. novembra 1998, ki jo je poslal g. T., predstavnik g. C., je bila pripisana GD XXIV. Pregled dopisa je pokazal, da se nanaša na kršitev člena 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki jo je predložil poklicni odvetnik. Zato je bil prenesen na Evropsko sodišče za človekove pravice.
Pritožnik se je 16. februarja 1999 sestal z uradnikom generalnega direktorata Markt B2. Po kratki analizi spisa je ta uradnik pritožnika obvestil, da ni razkril nobene kršitve prava Skupnosti na področju javnih naročil ali katere koli druge zakonodaje, ki jo nadzoruje GD Markt. Obveščeni so bili tudi drugi oddelki Komisije.
Dne 16. marca 1999 je služba Komisije za pošto evidentirala drugi dopis pritožnika. Služba za pošto je bila obveščena, da zadeva ne spada v pristojnost Komisije. Zato nadaljnji ukrepi niso bili sprejeti, drugi dopis pa je bil vložen skupaj s prvim.
Komisija se je opravičila za dejstvo, da zaradi pomanjkanja usklajevanja med službami Komisije ni bil pripravljen noben odgovor na dopisa gospoda T. in gospoda C.o. Vendar je bil pritožnik osebno obveščen o prenosu zadeve na Evropsko sodišče za človekove pravice in o tem, da Komisija ni pristojna za obravnavo zadeve.
2. Pri preučitvi spisa ni bila ugotovljena nobena kršitev prava Skupnosti in zlasti direktiv o javnih naročilih, kot trdi pritožnik. Te direktive se nanašajo le na postopke, ki vodijo do podpisa javnega naročila gradenj. Težava gospoda C. je nastala pri plačilu del, ko je bila pogodba podpisana in izvedena. To ni bilo zajeto v določbah prava Skupnosti.
3. Nazadnje, ni mednarodnega postopka, ki bi posameznikom omogočal zaseg premoženja države članice. Edino pravno sredstvo za pritožnika je na nacionalni ravni.
Pripombe pritožnika Evropski
varuh človekovih pravic je mnenje Evropske komisije posredoval pritožniku s pozivom, naj poda pripombe. Pritožnica je v odgovoru povzela naslednje pripombe.
Pritožnik je vztrajal pri svojih trditvah.
Ni se strinjala z mnenjem Komisije, za katerega meni, da so ga zaznamovale opustitve, neresnice in posmehovanja. Dokumenti, poslani Komisiji, niso bili navadni dopisi, ampak uradne pritožbe, v katerih je bila Komisija pozvana, naj ukrepa proti Italiji. Uradna pritožba gospoda C. je temeljila na kršitvi človekovih pravic, ki je bila ugotovljena s sklepom Odbora ministrov Sveta Evrope. Komisija je bila zato v skladu s členom 6 Pogodbe o Evropski uniji pristojna za preiskavo zadeve. Pritožnik se je dejansko sestal z uradnikom GD Markt. Slednji je pritožnika pozval, naj ponovno pošlje prvo pritožbo. Brez prvotne pritožbe očitno ni mogel podati verodostojne izjave o pristojnosti Komisije v zvezi s tem vprašanjem.
Pritožnica trdi, da je Komisija ponovno napačno razumela predmet pritožb, ki jih je poslal njen mož. Meni, da pritožbe niso bile nikoli temeljito prebrane.
Nazadnje je pritožnik menil, da bi morala Komisija na podlagi načela subsidiarnosti (člen 5 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti) ter načela spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin (člen 6 Pogodbe o Evropski uniji) ukrepati proti Italiji.

ODLOČBA

1 Komisija pritožb ni evidentirala 1.1
Pritožnik je trdil, da je njen mož dvakrat vložil pritožbo pri Evropski komisiji, vendar nobena od njih ni bila nikoli evidentirana niti ni prejela odgovora.
1.2 Komisija se je opravičila, ker ni odgovorila zaradi notranjega pomanjkanja usklajevanja. Vendar je pojasnila, da je bil pritožnik osebno obveščen, da Komisija ni pristojna za obravnavo pritožbe in da je bil spis poslan Evropskemu sodišču za človekove pravice.
1.3 Glede na informacije iz mnenja Komisije v zvezi z njenimi postopki za obravnavo pritožb (poslano varuhu človekovih pravic v okviru preiskave na lastno pobudo št. 303/97/PD):

„Vse pritožbe, ki jih prejme Komisija, se evidentirajo v generalnem sekretariatu. Nobenih izjem ni. (...)

Ko Komisija prejme pritožbo, najprej potrdi prejem. Dopisu, ki potrjuje prejem, je priložena priloga, v kateri je naveden namen in podrobnosti postopka za ugotavljanje kršitev.“

1.4 Varuh ugotavlja, da pritožbe, ki jih je poslal pritožnikov mož, niso bile nikoli evidentirane kot uradne pritožbe niti niso prejele pisnega odgovora. Dejstvo, da je v tem primeru uradnik Komisije pritožniku podal ustno informacijo, ga ni moglo prepričati, da je bila moževa pritožba temeljito prebrana in preučena.
1.5 V skladu z ugotovitvami Komisije v okviru preiskave varuhinje človekovih pravic na lastno pobudo 303/97/PD ni izjem od pravila, da se vse pritožbe, ki jih prejme Komisija, evidentirajo in pošlje potrdilo o prejemu. V nasprotnem primeru gre torej za nepravilnost.
2 Komisija ni ukrepala proti Italiji
2.1 Pritožnik je trdil, da je Odbor ministrov Sveta Evrope ugotovil, da je Italija kršila človekove pravice njenega moža. Komisija bi zato morala ukrepati proti Italiji, da bi uveljavila sklep odbora.
2.2 Komisija je pojasnila, da primer, ki ga je predložil pritožnikov mož, ni zajet v nobeni določbi prava Skupnosti, ki bi Komisiji omogočala posredovanje. Pritožnik je bil o tem osebno obveščen.
2.3 Odbor ministrov Sveta Evrope ali Evropska komisija/Sodišče za človekove pravice sta neodvisna mednarodna organa, ustanovljena z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, ki je mednarodni sporazum, sklenjen med državami članicami Sveta Evrope leta 1950. Ti organi niso ustanovljeni na podlagi Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (kakor je bila spremenjena s Pogodbo o Evropski uniji), temveč so del Sveta Evrope. Svet Evrope in Evropska unija sta dve ločeni organizaciji.
2.4 Evropska komisija, ki je del Evropske unije, ni odgovorna za izvrševanje odločb ali kazni, izrečenih v okviru Sveta Evrope. Poleg tega se zdijo pojasnila Komisije o tem, zakaj zadeve ni mogla preučiti v skladu s pravom Skupnosti, razumna. V zvezi s tem vidikom primera ni bil ugotovljen noben primer nepravilnosti.
3 Komisija ni zasegla sredstev, ki jih je treba izplačati Italiji
3.1 Pritožnikov mož je zahteval, da se sredstva EU, ki jih je treba prenesti v Italijo, zasežejo in izplačajo njemu.
3.2 Komisija je pojasnila, da takšnega postopka ni.
3.3 Varuh človekovih pravic zato ugotavlja, da v zvezi s tem vidikom zadeve ni dokazov o nepravilnostih.
4 Zaključek
Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi potrebno podati naslednjo kritično pripombo:

V skladu z ugotovitvami Komisije v okviru preiskave varuha človekovih pravic na lastno pobudo 303/97/PD ni izjem od pravila, da se vse pritožbe, ki jih prejme Komisija, evidentirajo in pošlje potrdilo o prejemu. V nasprotnem primeru gre torej za nepravilnost.

Glede na to, da se ta vidik zadeve nanaša na postopke v zvezi s posebnimi dogodki v preteklosti, ni primerno doseči sporazumne rešitve zadeve. Varuhinja človekovih pravic se je zato odločila, da primer zaključi.
O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.
S spoštovanjem,
Jacob Söderman