Ozadje pritožbe

1. Komisija je 24. januarja 2019 Franciji poslala uradni opomin v zvezi s skladnostjo nacionalnih ukrepov za prenos določb Direktive 2003/4/ES ^[1] o dostopu javnosti do informacij o okolju.

2. V skladu z Direktivo imajo državljani pravico do dostopa do informacij o okolju, nacionalni javni organi, ki imajo te informacije, pa jih morajo dati na voljo. Evropska komisija je Francijo pozvala, naj svojo nacionalno zakonodajo uskladi s standardi EU o dostopu javnosti do informacij o okolju. Komisija je bila zaskrbljena, da je francoska zakonodaja na tem področju morda preveč omejevalna, saj javnosti ne omogoča ustreznega dostopa do informacij, ki so v Direktivi opredeljene kot informacije o okolju. Po mnenju Komisije bi lahko bilo francosko pravo tudi nejasno glede pogojev, pod katerimi se lahko zavrne dostop javnosti.

3. Pritožnik je 26. januarja 2019 Komisijo pozval, naj mu omogoči dostop javnosti do kopije navedenega uradnega opomina.

4. Komisija je 14. februarja 2019 zavrnila dostop javnosti do zahtevanega dokumenta, ker naj bi razkritje oslabilo varstvo namena inšpekcij, preiskav in revizij.

5. Pritožnik je 20. februarja 2019 Komisijo pozval, naj ponovno preuči svojo zavrnitev dostopa javnosti do dokumenta (s tako imenovano „potrdilno prošnjo“).

6. Komisija je 25. marca 2019 potrdila zavrnitev dostopa do dokumenta.

7. Pritožnik se je 20. julija 2019 obrnil na varuha človekovih pravic.

Preiskava

8. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o tem, da je Komisija zavrnila dostop javnosti do uradnega opomina, naslovljenega na francoske organe.

9. Med preiskavo je varuhinja človekovih pravic pregledala zahtevani dokument.

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

Trditve pritožnika

10. Pritožnik trdi, da obstaja prevladujoč javni interes za objavo tega dokumenta, saj se dokument nanaša na morebitno kršitev Direktive o dostopu do informacij o okolju.

11.  Pritožnik se sklicuje na „Aarhuško konvencijo“^[2] in navaja, da ker se zahtevani dokument nanaša na „informacije o okolju“, kot so opredeljene v Konvenciji, nobena izjema ne more preprečiti njihovega razkritja.

12. Pritožnik navaja, da je odgovoren za spletno stran, katere cilj je državljanom zagotoviti pravne informacije in prispevati k javni razpravi o vprašanjih javnega interesa, kot je dostop do informacij, povezanih z okoljem. V zvezi s tem naj bi zahtevani dokument prispeval k javni razpravi o dostopu do informacij o okolju.

Trditve Evropske komisije

13. Komisija je pojasnila, da je dokument, ki ga je zahteval pritožnik, del upravnega spisa v zvezi s tekočim postopkom za ugotavljanje kršitev, kot je določeno v členu 258 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

14. Komisija je trdila, da bi zagotovitev dostopa do zahtevanega dokumenta ogrozila varstvo namena inšpekcijskih pregledov, preiskav in revizij. ^[3] Pojasnila je, da bi javno razkritje zahtevanega dokumenta negativno vplivalo na dialog med Evropsko komisijo in Francijo, za katerega je bistvenega pomena ozračje zaupanja. Poudarila je, da je treba to ozračje medsebojnega zaupanja med Evropsko komisijo in Francijo zagotoviti v različnih fazah postopka, vsaj do dokončnega zaključka preiskave. Komisija meni, da razkritje zahtevanih dokumentov v tej fazi ne bi bilo združljivo s tem ciljem.

15. Komisija je poudarila, da cilj sporazumne rešitve spora med Komisijo in državo članico upravičuje zavrnitev dostopa do uradnega opomina [4] ^{Komisija se je sklicevala} na sodno prakso EU, ki potrjuje, da bi razkritje dokumentov v zvezi s postopkom za ugotavljanje kršitev verjetno spremenilo naravo in postopek takega postopka ter bi zato lahko škodilo pogajalskemu procesu ^[5].

16. V zvezi z obstojem prevladujočega interesa za razkritje dopisa je Komisija menila, da dokument ne vsebuje „informacij o okolju“ v smislu Aarhuške konvencije in da je javnemu interesu bolje služiti z zaščito namena tekoče preiskave.

Ocena varuha človekovih pravic

17. Postopek za ugotavljanje kršitev je sestavljen iz dveh faz, predhodne upravne faze in sodne faze pred Sodiščem. Eden od ciljev predhodne faze je zadevni državi članici dati možnost, da morebitno domnevno kršitev reši sporazumno. Če bo to doseženo, bo Komisija primer zaključila. Tak izid je v javnem interesu, saj pomeni, da se bo pravo EU v zadevni državi članici pravilno uporabljalo, ne da bi bilo treba zadevo predložiti sodišču (kar bi bilo zamudno in drago za vse stranke). Za dosego take sporazumne rešitve spora je pomembno spodbujati in ohranjati določeno stopnjo medsebojnega zaupanja.

18. Varuhinja človekovih pravic priznava, da so sodišča EU odločila, da lahko dostop javnosti do dokumentov, povezanih s tekočim postopkom za ugotavljanje kršitev, ogrozi potrebno „podnebje medsebojnega zaupanja“ med Komisijo in državo članico ^[6].

19. Varuhinja človekovih pravic je v tej preiskavi pregledala zahtevani dokument in potrdila, da se nanaša na postopek za ugotavljanje kršitev. Komisija je potrdila, da postopek za ugotavljanje kršitev še vedno poteka, tako kot je bil, ko je 25. marca 2019 sprejela potrdilni sklep.

20. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je pritožnik trdil, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje dokumenta, saj po njegovi razlagi vsebuje „informacije o okolju“, za katere obstaja prevladujoč javni interes za razkritje.

21. V zvezi s to trditvijo se varuhinja človekovih pravic strinja s Komisijo, da dokument sam ne vsebuje „okoljskih informacij“. Vsebina se nanaša na vprašanje, ali je Francija sprejela ustrezno ureditev za odobritev dostopa javnosti do informacij o okolju, vendar ne gre za informacije o okolju ali informacije, ki nanj vplivajo. Zato ne gre za informacije o okolju kot take.

22.  Varuhinja človekovih pravic priznava očitno anomalijo, povezano s primerom, ki se nanaša na pomanjkanje preglednosti v postopku, ki obravnava domnevne pomanjkljivosti ureditve, ki bi morala zagotoviti ustrezen dostop javnosti do informacij. Kljub temu priznava, da v teh okoliščinah ni elementov, ki bi kazali na obstoj prevladujočega javnega interesa za razkritje zahtevanega dokumenta. Meni, da je v tej fazi postopka javni interes bolje izpolnjen, če se omogoči zaključek postopka za ugotavljanje kršitev, in da bi razkritje dokumenta v tej fazi oslabilo ta postopek. Ugotavlja tudi, da lahko pritožnik po zaključku zadevnega postopka za ugotavljanje kršitev vloži nov zahtevek za dostop do dokumentov.  

Sklepna ugotovitev

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi preiskave zadevo zaključila z naslednjim sklepom:

Evropska komisija pri zavrnitvi dostopa do zahtevanega dokumenta ni storila nobene nepravilnosti.

Pritožnik in Komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

Emily O'Reilly

Evropski varuh človekovih pravic

Strasbourg, 4. oktobra 2019

[1] Direktiva 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS https://eur-lex.europa.eu/eli/dir/2003/4/oj .

[2] Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, podpisana 25. junija 1998 v Aarhusu na Danskem.

[3] Glej tretjo alineo člena 4(2) Uredbe 1049/2001.

[4] Sodba Sodišča z dne 11. decembra 2001 v zadevi T-191/992, Petrie et autres proti Komisiji, točka 68, na voljo na: http://curia.europa.eu/juris/showPdf.jsf;jsessionid=61715C6B70D0500D57718561C2544A98?text=&docid=46940&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=3809551.

[5] Sodba Sodišča z dne 14. novembra 2013 v združenih zadevah C‑514/11 P in C‑605/11 P, Liga para a Protecção da Natureza (LPN) in Finska proti Evropski komisiji, točka 63, na voljo na: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/HTML/?uri=CELEX:62011CJ0514&from=FR.  

[6] Združeni zadevi C-514/11 P in C-605/11 P, LPN in Republika Finska proti Evropski uniji

Komisija, točke 65–68.