Zadeva se je nanašala na zavrnitev Evropske komisije, da javnosti odobri dostop do dokumentov v zvezi z vlogami za priznanje projektov pridobivanja in predelave mineralnih surovin kot „strateških projektov“ v skladu z aktom o kritičnih surovinah. Natančneje, pritožnik je zaprosil za dostop do štirih sklepov Komisije, s katerimi je bil ali ni bil odobren status strateškega projekta, in do delov vlog za 12 projektov, ki se nahajajo v EU in katerih vloge so bile uspešne. Komisija je menila, da bi razkritje dokumentov oslabilo poslovne interese zadevnih družb, pri čemer se je glede večine spornih dokumentov oprla na splošno domnevo o nerazkritju. Pritožnik je med drugim trdil, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje, saj bodo dokumenti verjetno vsebovali pomembne okoljske informacije.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da je bilo zaradi njihove narave nerazumno, da bi Komisija uporabila splošno domnevo o nerazkritju za dokumente, povezane z določitvijo projektov na področju kritičnih surovin kot strateških projektov v skladu z aktom o kritičnih surovinah. Poleg tega je varuhinja človekovih pravic na podlagi pregleda dokumentov, ki ga je opravila njena preiskovalna skupina, ugotovila, da ti dokumenti v celoti ne vsebujejo občutljivih informacij, tudi zato, ker je bil velik del teh dokumentov v času, ko je Komisija izdala končno stališče o pritožnikovi zahtevi za dostop, že zakonito objavljen. Varuhinja človekovih pravic je tudi menila, da dokumenti vsebujejo obsežne okoljske informacije, vključno z „informacijami v zvezi z emisijami v okolje“, za katere se šteje, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje. Varuhinja človekovih pravic je zato sklenila, da zavrnitev dostopa javnosti s strani Komisije pomeni nepravilnost. Komisiji je priporočila, naj ponovno preuči svoje stališče, da bi omogočila širok dostop do spornih dokumentov.

Trije primeri so se nanašali na to, kako je Evropska komisija uporabila svoja pravila za boljše pravno urejanje in druge postopkovne zahteve pri pripravi zakonodajnih predlogov v zvezi s potrebno skrbnostjo podjetij glede trajnostnosti (983/2025/MIK), bojem proti tihotapljenju migrantov (2031/2024/VB) in skupno kmetijsko politiko (1379/2024/MIK). Komisija je menila, da so ti predlogi nujni, zato je izpustila ukrepe, predvidene v njenih pravilih, kot so ocene učinka in javna posvetovanja. Pritožniki, ki so organizacije civilne družbe, so menili, da so te opustitve v nasprotju s pravili Komisije o boljšem pravnem urejanju. Pritožniki so v dveh primerih trdili tudi, da Komisija ni ocenila skladnosti zakonodajnih predlogov s podnebnimi cilji EU, kot zahtevajo evropska podnebna pravila. V enem primeru je bil pritožnik nadalje zaskrbljen, da je Komisija kršila svoj poslovnik o posvetovanjih med službami.

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi svojih preiskav ugotovila postopkovne pomanjkljivosti pri tem, kako je Komisija pripravila zadevne zakonodajne predloge, kar je skupaj pomenilo nepravilnost. Varuhinja človekovih pravic je za odpravo teh pomanjkljivosti Komisiji priporočila, naj zagotovi predvidljivo, dosledno in nesamovoljno uporabo svojih pravil za boljše pravno urejanje, tako da opredeli „nujne“ primere, ki upravičujejo odstopanje od njihovih zahtev, ter evidentira in pojasni razloge za morebitna odobrena odstopanja. Poleg tega bi morala Komisija v primeru odobritve odstopanj vzpostaviti postopek za zagotovitev, da je nujna priprava zakonodajnih predlogov še vedno skladna z načeli preglednega, z dokazi podprtega in vključujočega zakonodajnega postopka. Varuhinja človekovih pravic je v pomoč Komisiji pri tej nalogi podala tudi štiri predloge za izboljšave, ki so vključevali: pojasnitev svojih pravil za posvetovanje z zainteresiranimi stranmi o nujnih predlogih; zagotavljanje, da se analitični dokumenti, ki nadomeščajo ocene učinka in navajajo dokaze v podporo njenim predlogom, objavijo pravočasno, da se omogoči javna razprava pred sprejetjem zakonodaje; izdajanje smernic za izvajanje ocen skladnosti s podnebnimi spremembami; zagotavljanje in evidentiranje utemeljitev za skrajšanje obdobij posvetovanja med službami pod določene pragove.

Komisija se je v svojem odgovoru varuhinji človekovih pravic strinjala, da bo med prihodnjo revizijo pravil za boljše pravno urejanje razmislila o opredelitvi „nujnih“ razmer ter evidentirala in objavila razloge za uporabo morebitnih odstopanj od njihovih zahtev. Komisija se je tudi zavezala, da bo zagotovila ciljno usmerjena posvetovanja o svojih „nujnih“ predlogih, v treh mesecih po sprejetju objavila analitične dokumente z dokazi, ki podpirajo njene predloge, vključila ocene podnebne skladnosti v analitične dokumente in obrazložitvene memorandume za prihodnje predloge ter zagotovila utemeljitve za skrajšana posvetovanja med službami.

Pritožniki so v svojih pripombah na odgovor Komisije menili, da zaveze Komisije niso niti jasne niti dovolj konkretne, da bi zagotovile pregleden, vključujoč in z dokazi podprt zakonodajni postopek.

Varuhinja človekovih pravic je pozdravila splošen konstruktiven odgovor Komisije na njena priporočila in predloge za izboljšave. Kljub temu odgovor Komisije še ne zagotavlja zadostne jasnosti glede konkretnih ukrepov, ki jih namerava sprejeti za izvajanje priporočil in predlogov varuhinje človekovih pravic za izboljšave.

Varuhinja človekovih pravic bo zato to zadevo spremljala na podlagi prihodnjih pritožb in po tem, ko bo Komisija dokončala revizijo pravil za boljše pravno urejanje. Na tej stopnji nadaljnje preiskave niso upravičene, varuhinja človekovih pravic pa je te tri primere zaključila.

Zadeva se je nanašala na zavrnitev Evropske komisije, da javnosti odobri dostop do vloge za priznanje projekta pridobivanja in predelave mineralov kot „strateškega projekta“ v skladu z aktom o kritičnih surovinah, in s tem povezano oceno Komisije. Komisija je menila, da bi razkritje oslabilo poslovne interese zadevne družbe, tudi zato, ker projekt ni bil opredeljen kot strateški projekt. Pritožnik je med drugim trdil, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje, pri čemer je trdil, da lahko zadevni dokumenti vsebujejo pomembne informacije o okolju.

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi pregleda spornih dokumentov, ki ga je opravila njena preiskovalna skupina, menila, da je Komisija razumno menila, da bi razkritje oslabilo poslovne interese zadevne družbe. Poleg tega dokumenti sicer vsebujejo nekatere informacije o pričakovanih okoljskih in socialnih vplivih projekta, vendar to ni zadostovalo za ugotovitev prevladujočega javnega interesa za razkritje.

Varuhinja človekovih pravic je zato zaključila preiskavo in ugotovila, da pri zavrnitvi dostopa s strani Komisije ni bilo nepravilnosti.