Zadeva se je nanašala na zavrnitev Evropske komisije, da javnosti odobri dostop do vloge za priznanje projekta pridobivanja in predelave mineralov kot „strateškega projekta“ v skladu z aktom o kritičnih surovinah, in s tem povezano oceno Komisije. Komisija je menila, da bi razkritje oslabilo poslovne interese zadevne družbe, tudi zato, ker projekt ni bil opredeljen kot strateški projekt. Pritožnik je med drugim trdil, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje, pri čemer je trdil, da lahko zadevni dokumenti vsebujejo pomembne informacije o okolju.

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi pregleda spornih dokumentov, ki ga je opravila njena preiskovalna skupina, menila, da je Komisija razumno menila, da bi razkritje oslabilo poslovne interese zadevne družbe. Poleg tega dokumenti sicer vsebujejo nekatere informacije o pričakovanih okoljskih in socialnih vplivih projekta, vendar to ni zadostovalo za ugotovitev prevladujočega javnega interesa za razkritje.

Varuhinja človekovih pravic je zato zaključila preiskavo in ugotovila, da pri zavrnitvi dostopa s strani Komisije ni bilo nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na čas, ki ga je Evropska komisija potrebovala za zaključek postopka za ugotavljanje kršitev, ki ga je leta 2016 začela proti Španiji zaradi njene skladnosti s pravili EU o okoljskem hrupu. Pritožnik, skupina zainteresiranih državljanov, ki jih zadeva hrup letališč v Španiji, se je pritožil, da čas, ki ga je Komisija potrebovala za preiskavo zadeve, ni bil razumen.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da v obdobju treh let ni bilo sledu o ukrepih, ki jih je sprejela Komisija in ki so pomenili nepravilnost.

Komisija je nato nadaljevala z ukrepanjem v tej zadevi, kar pomeni, da priporočilo ne bi bilo koristno. Glede na velike posledice zadevnih vprašanj za javno zdravje varuh človekovih pravic pričakuje, da bo Komisija prednostno obravnavala postopek za ugotavljanje kršitev.

Tri zadeve se nanašajo na to, kako je Evropska komisija uporabila svoja pravila o boljšem pravnem urejanju in druge postopkovne zahteve pri pripravi zakonodajnih predlogov v zvezi s potrebno skrbnostjo podjetij glede trajnostnosti (983/2025/MAS), bojem proti tihotapljenju migrantov (2031/2024/VB) in skupno kmetijsko politiko (1379/2024/MIK). Komisija je menila, da so ti predlogi nujni, zato je izpustila ukrepe, predvidene v njenih pravilih, kot so ocene učinka in javna posvetovanja. Pritožniki, ki so organizacije civilne družbe, so menili, da so te opustitve v nasprotju s pravili Komisije o boljšem pravnem urejanju. Pritožniki so v dveh primerih trdili tudi, da Komisija ni preverila skladnosti zakonodajnih predlogov s podnebnimi cilji EU, kot zahtevajo evropska podnebna pravila. V enem primeru je bil pritožnik nadalje zaskrbljen, da je Komisija kršila svoj poslovnik o posvetovanjih med službami.   

Varuhinja človekovih pravic je začela preiskave v teh treh primerih. V vseh treh primerih je prejela pisni odgovor Komisije, pregledala ustrezne spise Komisije in njene preiskovalne skupine so se v okviru dveh preiskav sestale s predstavniki Komisije.

Komisija je odgovorila, da pravila o boljšem pravnem urejanju niso zavezujoče pravo, temveč sklop orodij za oblikovanje politik za zbiranje ustreznih informacij, ki bi jih bilo treba uporabljati sorazmerno. Trdila je tudi, da je pred sprejetjem zadevnih zakonodajnih predlogov zbrala vse ustrezne dokaze, se posvetovala z deležniki ter izvedla ocene podnebne skladnosti in posvetovanje med službami v skladu z veljavnimi pravili.

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi svojih preiskav ugotovila številne postopkovne pomanjkljivosti pri tem, kako je Komisija pripravila zakonodajne predloge, ki skupaj pomenijo nepravilnost.

Varuhinja človekovih pravic je zlasti ugotovila, da je Komisija sprejela široko razlago „nujnosti“ in javnosti ni zadostno utemeljila „nujnosti“ zakonodajnih predlogov ter ni dokumentirala svojih odstopanj od veljavnih pravil za boljše pravno urejanje. Ugotovila je tudi, da Komisija ni vzpostavila postopka, ki bi v skladu s Pogodbama in sodno prakso zagotavljal pregledno, na dokazih temelječo in vključujočo pripravo „nujnih“ zakonodajnih predlogov. Varuhinja človekovih pravic je nadalje ugotovila, da Komisija s tem, ko ni vodila ustreznih evidenc o obveznih preverjanjih skladnosti svojih predlogov s podnebnimi cilji EU, ni ravnala odgovorno.

Varuhinja človekovih pravic je za odpravo teh pomanjkljivosti podala dve priporočili. Varuhinja človekovih pravic je priporočila, naj Komisija zagotovi predvidljivo, dosledno in nesamovoljno uporabo svojih pravil za boljše pravno urejanje z opredelitvijo „nujnih“ razmer, ki upravičujejo odstopanje od zahtev iz pravil. Poleg tega bi morala Komisija v primeru odobritve odstopanj vzpostaviti postopek za zagotovitev, da je nujna priprava zakonodajnih predlogov še vedno skladna z načeli preglednega, z dokazi podprtega in vključujočega zakonodajnega postopka. Varuhinja človekovih pravic je v pomoč Komisiji pri tej nalogi podala štiri predloge, ki vključujejo pojasnitev njenih pravil za posvetovanje z deležniki o nujnih predlogih in zagotovitev, da se dokazi, ki podpirajo njene predloge, objavijo pravočasno, da se omogoči javna razprava pred sprejetjem zakonodaje.

Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska komisija obravnavala pritožbo zaradi kršitve v zvezi s kakovostjo zraka v Bolzanu, Trentino-Zgornje Poadižje/Južna Tirolska. Komisija je sprva odložila obravnavo pritožbe in počakala na izid tekočih sodnih postopkov v zvezi z isto zadevo. Po sodbi Sodišča EU je Komisija pritožnika obvestila, da namerava zadevo zaključiti.

Varuhinja človekovih pravic je poizvedovala o času, ki ga je Komisija potrebovala za obravnavo pritožbe. Med preiskavo je Komisija izdala končno odločbo, s katero je zaključila zadevo.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je Komisija pritožnika obveščala in da za obravnavo pritožbe ni potrebovala nerazumno dolgega časa.

Varuhinja človekovih pravic je preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da Komisija ni ravnala nepravilno.