Ozadje pritožbe

1. Pritožnik je politična fundacija – Konrad Adenauer Stiftung – ki je z delegacijo EU sklenila pogodbo o dodelitvi nepovratnih sredstev. Pritožnik (skupaj s tremi lokalnimi partnerji) naj bi med januarjem 2013 in septembrom 2015 izvedel projekt, namenjen spodbujanju nenasilnega reševanja konfliktov, strpnosti in medsebojnega razumevanja v delih Bližnjega vzhoda. Projekt je bil delno financiran iz Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva (ENPI).

2. Po reviziji projekta se je delegacija odločila izterjati 109.828,13 EUR.[1] Menila je, da ti stroški po pogodbi o dodelitvi nepovratnih sredstev niso upravičeni.

3. Pritožnik je večkrat izrazil nestrinjanje z odločitvijo delegacije.

4. Ker pritožnik ni bil zadovoljen s končno odločitvijo delegacije, se je obrnil na varuha človekovih pravic. Trdila je, da se delegacija ni ustrezno odzvala na svoje ugovore glede več revizijskih ugotovitev.

Preiskava

5. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o tem, ali je delegacija ustrezno upoštevala pritožnikove ugovore na ugotovitve, da so bili nekateri stroški neupravičeni na podlagi pogodbe o dodelitvi nepovratnih sredstev. Varuh človekovih pravic je Komisijo zlasti pozval, naj izrazi svoje mnenje o ugovorih pritožnika in preuči, ali bi v skladu z načeloma poštenosti [2] in sorazmernosti [3] razmislila o spremembi svojega stališča.

6. Varuhinja človekovih pravic je med preiskavo prejela odgovor Komisije na pritožbo in nato pripombe pritožnika v odgovor na odgovor Komisije. Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal le pri svojih ugovorih na revizijski ugotovitvi 1 in 6. Ti so se v bistvu nanašali na stroške za plače lokalnega koordinatorja projekta in lokalnega pomočnika projekta, ki so bili razglašeni za neupravičene zaradi „neustrezno podprte mesečne plačilne liste“[4].

7. Varuhinja človekovih pravic je medtem izvedela, da se vprašanje pomanjkanja dokazil za zaposlitev lokalnega projektnega pomočnika preučuje v okviru sodnih postopkov v pritožnikovi matični državi. Varuhinja človekovih pravic v skladu s pravili, ki urejajo njeno delo ^[5], ne more nadalje preučiti tega vidika pritožbe. Njena preiskava se tako osredotoča na vprašanje stroškov plač za lokalnega koordinatorja projekta.

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

8. Pritožnik je trdil, da ker je bil zadevni lokalni koordinator projekta (g. X) direktor in ustanovitelj ene od pritožnikovih partnerskih organizacij pri projektu, mu ni bilo treba skleniti pogodbe o zaposlitvi „s samim seboj“(tj. s svojo organizacijo). Njegova zavezanost projektu je bila pravno zagotovljena s sporazumom o partnerstvu, sklenjenim med pritožnikom in partnersko organizacijo projekta (ki ga je podpisal g. X kot direktor in ustanovitelj partnerske organizacije). Poleg tega so po navedbah pritožnika predloženi časovni listi zadosten dokaz o njegovi vpletenosti v projekt.

9. Komisija je trdila, da partnerski sporazum ne nadomešča pogodbe o zaposlitvi. Partnerski sporazum določa, da mora imeti vse plačano osebje lokalno pogodbo o zaposlitvi. Zato bi moral pritožnik predložiti tako pogodbo ali spremeniti sporazum o partnerstvu [6] Poleg tega se v skladu z veljavnimi pravili [7] zahtevajo pogodbe in evidence opravljenih ur. Časovnih listov ni mogoče sprejeti kot enakovredne pravne obveznosti, določene s pogodbo. Nasprotno, pravna obveznost zagotavlja podlago za časovne liste, ki se nato uporabijo kot dokazilo o urah, porabljenih za izpolnitev obveznosti.

10. Komisija je tudi trdila, da pritožnik ni utemeljil svojega stališča, da X pravno ni mogel skleniti pogodbe o zaposlitvi s samim seboj, in da so bile izjave, ki jih je sčasoma predložil pritožnik, protislovne.

11. Pritožnik je v svojih pripombah trdil, da mu ni bilo treba predložiti pogodbe o zaposlitvi, saj je upravičenost izdatkov določena z dokazi, ki dokazujejo, da so bila za izvedbo projekta uporabljena sredstva EU. Poleg tega je pritožnik trdil, da zunaj Evrope pomembne in dobro povezane osebnosti morda niso pripravljene delati kot zaposleni. Pogodbena zaposlitev je zato lahko neprimerna. Nazadnje je pritožnik omenil težave pri komuniciranju z revizorji med revizijo na kraju samem in fazo komuniciranja, ki je sledila.

Ocena varuha človekovih pravic

12. Komisija meni, da ni bilo dovolj dokazov o pravni obveznosti za vključitev lokalnega koordinatorja projekta v projekt. Po drugi strani pritožnik trdi, da bi bilo treba sporazum o partnerstvu z lokalno partnersko organizacijo šteti za pravno obveznost za zaposlitev X.

13. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da v skladu s členom 16.3 splošnih pogojev pogodbe o dodelitvi nepovratnih sredstev „[d]oleg poročil iz člena 2 dokumenti iz člena 16.2 vključujejo:

...

– Dokazila o obveznostih, kot so pogodbe in naročilnice [tretja alinea člena 16.3][...]“

14. Jasno je, da se lahko obveznost dokaže z drugimi sredstvi, saj je v tretji alinei člena 16.3 uporabljen izraz „kot je “. Zato lahko obstajajo okoliščine, v katerih bi lahko sporazum o partnerstvu pomenil zadosten dokaz o zavezanosti osebe projektu. Vendar je treba upoštevati določbe sporazuma o partnerstvu. S pogodbo o partnerstvu, ki se obravnava v tej zadevi, je bilo lokalnim uslužbencem, vključno z X, naloženo, da podpišejo pogodbo o zaposlitvi. Kot je pravilno navedla Komisija, bi moral pritožnik bodisi spremeniti sporazum o partnerstvu bodisi predložiti pogodbo o zaposlitvi. Vendar, kot je priznal pritožnik, ni spremenil ustrezne klavzule v partnerskem sporazumu. Prav tako ni predložila pogodbe o zaposlitvi.

15. Poleg tega varuh človekovih pravic poudarja, da morajo izvajalci v skladu z enajsto alineo člena 16.3 splošnih pogojev pogodbe o dodelitvi nepovratnih sredstev predložiti „evidence osebnih podatkov in plačilne liste, kot so pogodbe, plačilni listi, evidence opravljenih ur [8]“. Varuhinja človekovih pravic se strinja s stališčem Komisije, opisanim v pismu z dne 9. februarja 2018 nemškemu poslancu Evropskega parlamenta o tem vprašanju: „da se stroški za plače utemeljijo, je treba dati na voljo pogodbo o zaposlitvi in plačilne liste ali drugo dokazilo o plačilu. Edina prisotnost evidenc opravljenih ur bi lahko upravičila čas, namenjen dejavnostim projekta, vendar [ne] pomeni dokaza v podporo stroškom plač, prijavljenim v finančnem poročilu ...“(poudarek dodan). Varuh človekovih pravic zato ugotavlja, da je bilo razumno, da je Komisija zahtevala dodatna dokazila o stroških za plače [9].

16. V zvezi s pomisleki pritožnika glede revizije na kraju samem varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da odločitev Komisije o izdaji naloga za izterjavo ni temeljila na morebitnem napačnem komuniciranju med revizijskim postopkom. Temeljila je na dejstvu, da pritožnik ni ustrezno spremenil partnerskega sporazuma, in na neobstoju pogodbe o zaposlitvi.

17. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija pritožniku predložila izčrpen odgovor, v katerem je obravnavala vse pritožnikove ugovore. Zato primer zaključuje z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.

Sklepna ugotovitev

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi preiskave zadevo zaključila z naslednjim sklepom:

Evropska komisija ni storila nobene nepravilnosti.

Pritožnik in Komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

Emily O'Reilly
evropska varuhinja človekovih pravic

Strasbourg, 12. julij 2019

[1] Komisija je nato pritožnika obvestila, da se je odločila opustiti eno od revizijskih ugotovitev in da je bil nalog za izterjavo ustrezno znižan na 104 849,18 EUR.

[2] Člen 11 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev (v nadaljnjem besedilu: ECGAB).

[3] Člen 6 ECGAB in člen 91 Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 1268/2012.

z dne 29. oktobra 2012 o pravilih uporabe Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega

Evropskega parlamenta in Sveta o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije.

[4] Revizijska ugotovitev 6 (z naslovom „Vpliv finančnih ugotovitev na upravne stroške“) v zvezi z dovoljenimi posrednimi odhodki. Njihov znesek je odvisen od končnega zneska neposrednih upravičenih stroškov, saj so izračunani kot odstotek neposrednih upravičenih stroškov. Pritožnik je zahteval revizijo revizijske ugotovitve št. 6 na podlagi svojih ugovorov zoper revizijsko ugotovitev št. 1 (v zvezi z „neustrezno podprtimi mesečnimi plačilnimi listami“).

[5] Drugi pododstavek člena 228(1) PDEU določa, da varuh človekovih pravic ne more obravnavati pritožb, kadar so ali so bila izpostavljena vprašanja predmet sodnega postopka.

[6] Komisija je trdila, da je pritožnik v svojih pripombah na revizijsko poročilo z dne 31. maja 2017 navedel, da „bi moral sporazum o partnerstvu ustrezno spremeniti po poravnavi projektne skupine, kar smo v obdobju izvajanja spregledali“. Po mnenju Komisije to pomeni, da se „upravičenec strinja z dejstvom, da za udeležbo [X] ni podlage za obveznosti“.

[7] Člen 16.3 splošnih pogojev pogodbe o dodelitvi nepovratnih sredstev določa, da „[d]oleg poročil iz člena 2 dokumenti iz člena 16.2 vključujejo: ... dokazilo o obveznostih, kot so pogodbe ... [in] dokazilo o opravljanju storitev, kot so odobrena poročila, evidence opravljenih ur, ... evidence delovnih mest in plač, kot so pogodbe, plačilni listi, evidence opravljenih ur ...“. Komisija je trdila, da so v členu 16.3 „pogodbe“ in „časovnice“ navedene ločeno, pri čemer so jasno razvrščene v ločeni kategoriji „obveznosti“ in „opravljanje storitev“.

[8] V enajsti alinei člena 16.3 splošnih pogojev pogodbe o dodelitvi nepovratnih sredstev je nadalje navedeno, da je treba „[f] ali lokalno osebje, zaposleno na podlagi pogodb za določen čas, [...] predložiti podatke o plačanih prejemkih, ki jih lokalno odgovorna oseba ustrezno utemelji in so razčlenjeni na bruto plačo, prispevke za socialno varnost, zavarovanje in neto plačo“.

[9] Ker varuh človekovih pravic meni, da revizijske ugotovitve 1 ni treba revidirati in da bi bila revizija revizijske ugotovitve 6 potrebna le, če bi bila revizijska ugotovitev 1 revidirana, mu ni treba predložiti pripomb na revizijsko ugotovitev 6.