Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska komisija organizirala teste v izbirnem postopku za zaposlitev uradnika za prevajanje/področje s sedežem v Nikoziji na Cipru. Testi so potekali samo v štirih mestih EU, Komisija pa kandidatom ni povrnila potnih stroškov in stroškov bivanja. Komisija je svoj pristop utemeljila na dejstvu, da je bilo potrebno popolno znanje grščine in da je večina kandidatov prihajala s Cipra in iz Grčije. Pritožnik, grški državljan, ki živi na Švedskem in je bil uvrščen v ožji izbor, je menil, da je nepošteno od Komisije pričakovati, da bo plačal precejšen znesek za potovanje na test.   

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da Komisija ni upoštevala dejstva, da številni državljani EU uresničujejo svojo svobodo gibanja ter živijo in delajo v državah članicah, ki niso njihove matične države. Varuhinja človekovih pravic je ob sklicevanju na načelo iz Kadrovskih predpisov, in sicer da mora zaposlovanje v EU zagotoviti osebje z najvišjimi standardi sposobnosti, učinkovitosti in integritete, menila, da je problematično, da si Komisija ni prizadevala olajšati sodelovanja pri preizkusu kandidata, ki ga je uvrstila v ožji izbor.

Ker je bil zadevni izbirni postopek zaključen, je varuhinja človekovih pravic zaključila zadevo in ugotovila, da nadaljnje preiskave niso upravičene. Varuhinja človekovih pravic je Komisiji predlagala izboljšave za prihodnost. Komisijo je pozvala, naj ustrezno preuči položaj kandidatov z ožjega seznama, da bi zagotovila enake možnosti za sodelovanje na testih in razgovorih v živo, in sicer tako, da tem kandidatom ponudi povračilo stroškov ali ponudi možnost opravljanja testov ali razgovorov na izbranih predstavništvih Komisije v državah članicah.

 

Zadevi sta se nanašali na odločitev agencije Frontex, da pritožnikom, ki so bili kandidati v postopku zaposlovanja za člane njene „stalne enote“, ne povrne potnih stroškov in stroškov bivanja po potovanju v Varšavo na Poljskem za namene plavalnih testov in zdravniških pregledov. Pravila agencije Frontex o zaposlovanju določajo, da se stroški, povezani s končnim zdravniškim pregledom, povrnejo le, če kandidat pozneje nastopi funkcijo v agenciji Frontex, medtem ko pritožniki tega niso storili.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da bi morala agencija Frontex v skladu z veljavnimi pravili sicer združiti plavalne teste z zdravniškim pregledom zaradi pritiska na svoje postopke zaposlovanja, vendar bi morala ločeno oceniti stroške, povezane s plavalnimi testi.

Varuhinja človekovih pravic je predlagala rešitev, v skladu s katero bi morala agencija Frontex ponovno preučiti svojo odločitev, da pritožnikom ne povrne vseh potnih stroškov in stroškov bivanja, ter razmisliti o povračilu neizogibnih stroškov, povezanih z opravljenimi plavalnimi testi. Agencija Frontex se je strinjala, da bo prispevala v obliki dnevnic za število dodatnih dni, ki so jih pritožniki preživeli v Varšavi, da bi se udeležili plavalnih testov.

Varuhinja človekovih pravic je preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da je agencija Frontex sprejela predlog rešitve.

 

Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropski organ za delo (ELA) ocenil pritožnikove poklicne izkušnje v izbirnem postopku za zaposlitev pomočnika za človeške vire.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je izbirna komisija preučila informacije iz pritožnikove prijave in jih ocenila glede na merila za upravičenost. Varuhinja človekovih pravic ni našla znakov očitne napake pri tem, kako je izbirna komisija ocenila pritožnikove poklicne izkušnje. Zato Evropski organ za delo v zvezi s tem ni ravnal nepravilno. Vendar ni bilo jasno, kako je Evropski organ za delo obravnaval pritožnikovo upravno pritožbo. Organ ELA je pojasnil, da je pritožbo sprva napačno razlagal, vendar je medtem pritožniku poslal odgovor. Varuhinja človekovih pravic je zato preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da nadaljnje preiskave v zvezi s tem vidikom niso upravičene.

Zadeva se je nanašala na odločitev Evropske komisije, da pri svojih storitvah otroškega varstva preneha sodelovati z agencijskim delavcem. Pritožnik je bil zaposlen prek zunanjega izvajalca na podlagi tedenskih pogodb. Izvajalec je po navodilih Komisije pritožnika obvestil, da Komisija ne bo več zahtevala njenih storitev. Pritožnik se je obrnil na varuhinjo človekovih pravic in trdil, da ji Komisija ni predložila utemeljenih razlogov za svojo odločitev.

Varuhinja človekovih pravic dosledno meni, da bi morale institucije EU, kadar zahtevajo prekinitev pogodbe osebe z zunanjim izvajalcem, navesti poštene in objektivne razloge za utemeljitev prekinitve, obvestiti zadevno osebo in ji zagotoviti možnost, da pred prekinitvijo predloži pripombe. Negotovost položaja agencijskega delavca pomeni, da mora biti Komisija pravična in pregledna, tudi če ni pogodbenega razmerja. V tem primeru Komisija ni zagotovila, da bi bila pritožniku odobrena zaslišanje in možnost, da predloži pripombe o razlogih, ki jih je navedla Komisija, preden se je odločila, da ne bo več zahtevala pritožnikovih storitev. Čeprav je to obžalovanja vredno, varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je moral biti pritožnik seznanjen z nekaterimi vprašanji v tednu pred odločitvijo Komisije. Vendar varuh človekovih pravic zaradi pomanjkljivega vodenja evidenc ne more preveriti, ali so uslužbenci Komisije o vprašanjih razpravljali s pritožnikom. Kljub temu pozdravlja dejstvo, da je Komisija priznala, da bi lahko pritožniku v tej zadevi dodatno pojasnila svojo utemeljitev.

Na podlagi tega varuh človekovih pravic meni, da nadaljnje preiskave niso upravičene, in primer zaključi.