Spoštovani X,
3. decembra 1998 ste na Evropskega varuha človekovih pravic naslovili pritožbo v zvezi z zavrnitvijo vaše prijave za napredovanje na delovno mesto A2 v Svetu Evropske unije in vaše zahteve za odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki ste jo utrpeli zaradi tega.
Dne 21. decembra 1998 sem vašo pritožbo posredoval Svetu Evropske unije. Svet je svoje mnenje poslal 12. marca 1999, 30. aprila 1999 pa sem vam ga posredoval skupaj s pozivom k predložitvi pripomb. maja 1999 ste mi poslali svoje pripombe na mnenje Sveta.
Vaša žena mi je 25. maja 1999 pisala in mi predložila dve obvestili, ki ju je naslovila na Svet.
13. septembra 1999 sem pisal Svetu in ga prosil za dodatne informacije v zvezi z vašim primerom.
Istega dne sem vam pisal, da bi vas prosil za informacije o vlogi, ki ste jo vložili pri Sodišču prve stopnje. Te informacije ste predložili v dopisu z dne 22. oktobra 1999.
Svet je 28. oktobra 1999 odgovoril na mojo zahtevo po dodatnih informacijah. Pismo sem vam poslal 9. novembra 1999 s pozivom k predložitvi pripomb.
decembra 1999 ste mi poslali svoje pripombe na pismo Sveta.
Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Pritožnik je uradnik razreda A 3 Sveta Evropske unije. Svet je 25. septembra 1997 objavil razpis prostega delovnega mesta za delovno mesto razreda A 2 v Direktoratu generalnega sekretariata, ki se ukvarja s proračunom in kadrovskimi predpisi ter se zapolni s premestitvijo ali napredovanjem. V skladu z razpisom je morala oseba, izbrana za to delovno mesto, med drugim ustrezno poznati splošna načela in postopke, ki se uporabljajo na področju proračuna in kadrovskih predpisov. Pritožnik in trije drugi kandidati so se prijavili na delovno mesto. Generalni sekretar Sveta je imenoval posvetovalno izbirno komisijo, ki je opravila razgovore s kandidati. Z dopisom z dne 5. novembra 1997 je generalni sekretar Sveta pritožnika obvestil, da njegova prijava ni bila uspešna in da je bil izbran drug kandidat. Izbrani kandidat H. je bil tudi uradnik razreda A 3.
Pritožnik je 4. februarja 1998 vložil pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov. V tej pritožbi je zahteval razglasitev ničnosti odločbe z dne 5. novembra 1997, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja. Svet je tudi pozval, naj mu povrne premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi tega sklepa. Svet je 4. junija 1998 to pritožbo zavrnil.
Pritožnik se je 4. decembra 1998 obrnil na varuha človekovih pravic. Pritožbi je bilo priloženo obvestilo, v katerem je pritožnik opisal ozadje svoje pritožbe. Pritožnik je trdil, (1) da je Svet kršil člen 45(1) Kadrovskih predpisov in da je bil postopek nepravilen, (2) da je Svet kršil člen 5(3) Kadrovskih predpisov in (3) da je prišlo do zlorabe pooblastil. V okviru zadnjenavedene trditve je pritožnik trdil, da je Svet v zadevi, o kateri je odločilo Sodišče prve stopnje leta 1992, predložil in uporabil dokument (zapisek, ki ga je pripravil generalni sekretar Sveta 23. maja 1990), ki je vseboval neresnične izjave. Pritožnik je zato varuhu človekovih pravic predlagal, naj o teh dejstvih obvesti pristojne nacionalne organe.

Poizvedba

Svet je v
svojem mnenju podal naslednje pripombe v zvezi s pritožbo:
Načelo iz člena 5(3) Kadrovskih predpisov, v skladu s katerim morajo biti uradniki iz iste kategorije deležni enakega obravnavanja, organu, pristojnemu za imenovanja, nalaga, da primerljivih položajev ne obravnava različno, razen če je to objektivno utemeljeno. To pravilo naj v obravnavanem primeru ne bi bilo kršeno.
V skladu s členom 45(1) Kadrovskih predpisov o napredovanju odloča organ za imenovanja, izbira pa se izključno med uradniki, ki so dopolnili minimalno obdobje v svojem nazivu po primerjalni oceni uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, in poročilih o njih. Vse štiri vloge so bile obravnavane popolnoma enako. Generalni sekretar Sveta, ki je bil organ za imenovanja, je ustanovil posvetovalni izbirni odbor, ki mu bo svetoval v tej zadevi. Ta odbor je prošnje skrbno preučil in z vsakim prosilcem opravil razgovor. Generalni sekretar je nato na podlagi poročila odbora primerjalno preučil dosežke kandidatov, vključno s pritožnikom. Generalni sekretar je na podlagi rezultatov tega preverjanja opravil razgovore z dvema kandidatoma, ki sta se zdela najprimernejša, preden je izbral enega od njiju. Ta postopek je bil skladen z zahtevami iz člena 45(1) Kadrovskih predpisov.
Kar zadeva domnevno zlorabo pooblastil, bi bilo tako trditev mogoče ohraniti le, če bi pritožnik predložil objektivne, upoštevne in skladne dokaze, ki bi to lahko dokazali. Vendar je postopek, uporabljen v obravnavani zadevi, potrdil, da si je organ, pristojen za imenovanja, prizadeval služiti interesu institucije.
Pritožnikove pripombe
Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svojih trditvah. Zlasti je poudaril, da Svet v zvezi z vprašanjem zlorabe pooblastil ni odgovoril na njegovo trditev, da je Svet predložil in uporabil lažne dokumente v zadevi, ki jo je Sodišču prve stopnje predložil njegov nekdanji kolega, g. Schloh (1).

DODATNE ZAHTEVE

Zahteva za dodatne informacije
Varuh človekovih pravic je 13. septembra 1999 pisal Svetu in ga prosil za dodatne informacije v zvezi s pritožnikovim primerom. Varuhinja človekovih pravic je Svet prosila, naj pojasni, zakaj se je organ za imenovanja v obravnavani zadevi odločil opraviti razgovor samo z dvema kandidatoma, medtem ko se je v drugih primerih zdelo, da so bili razgovori opravljeni z vsemi kandidati. Svet je bil tudi zaprošen, da poda pripombe na trditve pritožnika v zvezi z obvestilom generalnega sekretarja z dne 23. maja 1990 in njegovo vsebino.
Svet je v odgovoru z dne 28. oktobra 1999 navedel naslednje pripombe:
V skladu s sodno prakso sodišč Skupnosti je lahko organ, pristojen za imenovanja, prosto izbral postopek, ki se mu je zdel najprimernejši za preučitev prijav za določeno delovno mesto. Zato je imela pravico, da za pripravljalno delo uporabi posvetovalni izbirni odbor. V obravnavani zadevi je temu posvetovalnemu odboru predsedoval generalni direktor generalnega direktorata, v katerem naj bi bilo delovno mesto zapolnjeno. Drugi člani so bili direktor pravne službe in direktor, pristojen za kadrovske zadeve in administracijo. Ta odbor je opravil razgovore z vsemi štirimi kandidati in nato pripravil poročilo. Na podlagi tega poročila, prijav vseh kandidatov in vseh drugih ustreznih elementov se je organ za imenovanja odločil za razgovor z dvema kandidatoma, za katera je menil, da sta najprimernejša za zadevno delovno mesto. Organu za imenovanja ni bilo treba opraviti razgovora s pritožnikom in preostalim kandidatom, saj je razpolagal z zadostnimi informacijami za sprejetje informirane odločitve. Pritožnik je že pred obravnavano zadevo 19-krat zaprosil za delovno mesto razreda A 2. Res je, da je OI v prejšnji zadevi opravil razgovore z vsemi osmimi kandidati za delovno mesto. Vendar se je delovna obremenitev generalnega sekretarja od takrat znatno povečala.
V zvezi z obvestilom z dne 23. maja 1990, ki ga je takrat pristojni generalni sekretar Sveta pripravil, Svet ni razpolagal z nobenimi navedbami, ki bi vzbudile dvom o pravilnosti njegove vsebine. Ta zabeležka je bila predložena Sodišču prve stopnje v zadevi T-11/91 in v tem postopku ni bilo ugotovljeno, da vsebina zabeležke ne ustreza resničnosti. Presenetljivo je bilo, da je pritožnik čakal šest let, preden je trdil, da navedeno obvestilo vsebuje napačne izjave. Poleg tega pritožnik ni predložil nobenih dokazov v podporo svoji trditvi.
Pritožnikove pripombe
Pritožnik je v svojih pripombah na ta dopis vztrajal, da bi ga moral organ za imenovanja osebno zaslišati. Dejstvo, da se je že prej prijavil na delovna mesta v nazivu A 2, naj ne bi bilo upoštevno, zlasti ob upoštevanju dejstva, da nikoli ni imel razgovora z generalnim sekretarjem, ki je bil pristojen ob spornem imenovanju. V zvezi z obvestilom z dne 23. maja 1990 je pritožnik trdil, da mora Svet dokazati, da je njegova vsebina pravilna.

ODLOČBA

1 Kršitev člena 45(1) Kadrovskih predpisov in postopkovne nepravilnosti
1.1 Pritožnik, uradnik razreda A 3 Sveta Evropske unije, se je prijavil na delovno mesto razreda A 2 v Svetu. Svet je to prošnjo zavrnil in namesto tega imenoval g. H. Pritožnik trdi, da je Svet s tem kršil člen 45(1) Kadrovskih predpisov. Trdi tudi, da je bil izbirni postopek nepravilen, ker ga Svet ni zaslišal.
1.2 Svet trdi, da je vse prijave skrbno preučil posvetovalni izbirni odbor, ki ga je ustanovil organ za imenovanja (generalni sekretar Sveta), ki je opravil razgovore z vsemi kandidati, in da je generalni sekretar nato osebno opravil razgovore z dvema najprimernejšima kandidatoma, preden je enega izmed njiju izbral za zadevno delovno mesto. Po mnenju Sveta organu, pristojnemu za imenovanja, ni bilo treba opraviti razgovora z vsemi kandidati.
1.3 V skladu s členom 45(1) Kadrovskih predpisov o napredovanju odloča organ za imenovanja, izbira pa se izključno med uradniki, ki so dopolnili minimalno obdobje v svojem razredu po primerjalni oceni uspešnosti uradnikov, upravičenih do napredovanja, in po poročilih o njih.
1.4 V zvezi z bistvenim vidikom tega očitka se zdi, da pritožnik trdi, da izbira organa za imenovanja ni temeljila na uspešnosti kandidata. V zvezi s tem pritožnik trdi, da v zvezi s pogoji, določenimi v razpisu prostega delovnega mesta, H. ni imel izkušenj ali strokovnega znanja, ki bi ga bilo mogoče primerjati z njegovim. Vendar pritožnik ne trdi, da H. ni izpolnjeval pogojev iz razpisa za prosto delovno mesto. Nasprotno, pritožnik je izrecno priznal, da ima zahtevane splošne poklicne kvalifikacije. Na podlagi informacij, ki jih je predložil pritožnik, in ob upoštevanju, da ima OI široko diskrecijsko pravico, torej ni mogoče sklepati, da je moral OI pritožniku nujno dati prednost pred H. Svet poudarja, da Kadrovski predpisi ne podeljujejo samodejne pravice do napredovanja (2) niti uradnikom, ki izpolnjujejo vse pogoje za napredovanje, in da se starost in delovna doba lahko upoštevata le podredno (3). Ti argumenti se zdijo razumni.
1.5 V zvezi s postopkovnim vidikom, ki ga je izpostavil pritožnik, varuh človekovih pravic meni, da sodna praksa sodišč Skupnosti potrjuje, da ima organ za imenovanja pravico uporabiti posvetovalno izbirno komisijo za pripravo primerjalnega pregleda prijav, ki ga mora opraviti (4). Generalni sekretar je na podlagi poročila, ki ga je pripravil tak odbor, preučil uspešnost kandidatov in opravil razgovor z dvema od njih. Res je, da generalnemu sekretarju nič ne bi preprečilo, da sam opravi razgovore z vsemi štirimi kandidati. Vendar varuh človekovih pravic meni, da se mu zdi odločitev generalnega sekretarja, da opravi razgovor samo z dvema kandidatoma, ki sta se mu na podlagi prijav, poročila odbora in drugih ustreznih informacij zdela najprimernejša za delovno mesto, razumna in v skladu s členom 45(1) Kadrovskih predpisov, kot ga razlagajo sodišča Skupnosti. V nasprotju s trditvami pritožnika se zdi, da ta določba od organa za imenovanja ne zahteva osebnega razgovora z vsemi kandidati. Dejstvo, da je Svet to storil v prejšnji zadevi, se ne more šteti za upoštevno, razen če se dokaže, da je organ Sveta, pristojen za imenovanja, v takih primerih običajno opravil razgovore z vsemi kandidati in se od te prakse v obravnavani zadevi oddaljil brez utemeljenega razloga. Pritožnik ni dokazal obstoja take prakse.
1.6 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da v teh okoliščinah ni videti, da bi Svet ravnal nepravilno, kar zadeva prvo trditev pritožnika.
2 Kršitev člena 5(3) Kadrovskih predpisov 2.1
Pritožnik Svetu očita, da je kršil člen 5(3) Kadrovskih predpisov, ko je na delovno mesto imenoval H.
2.2 Svet Evropske unije trdi, da načelo enakega obravnavanja ni bilo kršeno.
2.3 Člen 5(3) Kadrovskih predpisov določa, da morajo biti uradniki iz iste kategorije deležni enakega obravnavanja. Ker v pritožbi ali nadaljnjih pripombah pritožnika ni dodatnih pojasnil, evropski varuh človekovih pravic domneva, da trditev o neenakem obravnavanju temelji na dejstvu, da je bil za zadevno delovno mesto na eni strani izbran gospod H. in ne pritožnik, na drugi strani pa na dejstvu, da je generalni sekretar Sveta opravil razgovor samo z dvema od štirih kandidatov. Obe okoliščini navaja tudi pritožnik v podporo svoji trditvi, da je Svet kršil člen 45(1) Kadrovskih predpisov in storil postopkovne nepravilnosti. Vendar varuh človekovih pravic ob upoštevanju zgoraj navedenih premislekov (glej 1) na podlagi dokazov, ki so mu bili na voljo, ugotavlja, da pritožnik ni dokazal, da je bil v zvezi s tem diskriminiran.
2.4 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da v teh okoliščinah ni videti, da bi Svet ravnal nepravilno, kar zadeva drugo trditev pritožnika.
3 Zloraba pooblastil
3.1 Pritožnik trdi, da je imenovanje H. na zadevno delovno mesto pomenilo zlorabo pooblastil s strani Sveta Evropske unije.
3.2 Svet ugovarja, da pritožnik ni predložil objektivnih, upoštevnih in skladnih dokazov, s katerimi bi lahko dokazal svojo trditev.
3.3 Pritožnik je varuhu človekovih pravic predložil obvestilo, v katerem opisuje ozadje svoje pritožbe. Vendar Svet ni potrdil trditev iz tega dopisa v zvezi z razlogi za imenovanje H. in razlogi za več imenovanj na druga delovna mesta razreda A 2. Pritožnik ni predložil nobenih dodatnih dokazov, ki bi potrjevali trditve iz tega obvestila. Varuh človekovih pravic zato meni, da teh trditev ni mogoče šteti za dokazane. Poleg teh trditev se pritožnik pri utemeljitvi svoje trditve sklicuje na dve konkretni okoliščini. Prvo od teh je dejstvo, da je bil pritožnik o tem, da njegova vloga ni bila uspešna, obveščen v obvestilu, ki je vsebovalo tisto, kar je pritožnik štel za standardno formulo. Vendar v nasprotju s trditvami pritožnika to ni nezdružljivo z objavo v razpisu prostega delovnega mesta, v skladu s katero bi bili kandidati obveščeni „individualno“. Druga od teh okoliščin se nanaša na sporočilo generalnega sekretarja Sveta z dne 23. maja 1990, ki je bilo predloženo Sodišču prve stopnje v zadevi T-11/91. Pritožnik trdi, da ta dokument vsebuje lažne izjave, saj vključuje poročilo o razgovoru, za katerega je generalni sekretar trdil, da ga je takrat imel z njim, vendar se v resnici nikoli ni zgodil. Varuh meni, da mu pritožnik ni predložil zadostnih dokazov, ki bi dokazovali to trditev. Ker takih dokazil ni, varuh človekovih pravic meni, da mu ni treba od Sveta zahtevati, naj mu predloži obremenilni dokument v pregled. Iz istega razloga varuh človekovih pravic meni, da pogoji iz člena 4(2) statuta varuha človekovih pravic (5), v skladu s katerimi varuh človekovih pravic nemudoma obvesti pristojne nacionalne organe, če izve za dejstva, ki bi se lahko nanašala na kazensko pravo, niso izpolnjeni.
3.4 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da v teh okoliščinah ni videti, da bi Svet ravnal nepravilno, kar zadeva tretjo trditev pritožnika.
4 Odškodninski zahtevek
4.1 Pritožnik v pritožbi navaja, da nasprotuje tudi zavrnitvi njegovega zahtevka za povračilo premoženjske in nepremoženjske škode, nastale zaradi zavrnitve njegove prijave na zadevno delovno mesto.
4.2 Pritožnik v zvezi s to trditvijo ni navedel nobenih posebnih argumentov. Svet te trditve ni komentiral.
4.3 Odškodninski zahtevek pritožnika temelji na predpostavki, da je Svet napačno zavrnil njegovo prijavo na zadevno delovno mesto. Kot je pojasnjeno zgoraj, pa je varuh človekovih pravic sklenil, da ni dovolj dokazov v podporo pritožnikovim trditvam, da je zavrnitev njegove prijave na zadevno delovno mesto pomenila nepravilnost. Glede na to ugotovitev in glede na to, da pritožnik ni predložil nobenih posebnih argumentov v zvezi z zavrnitvijo njegove zahteve za odškodnino, Varuh meni, da ni potrebe po nadaljnji preiskavi te trditve pritožnika.
5 Zaključek
Na podlagi preiskav evropske varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Svet Evropske unije ni ravnal nepravilno. Varuhinja človekovih pravic se je zato odločila, da primer zaključi.
O tej odločitvi bo obveščen tudi generalni sekretar Sveta Evropske unije.
S spoštovanjem,
Jacob Söderman

---

(1) Zadeva T-11/91, Recueil 1992, str. II-203.

(2) Glej zadevo T-3/92, Latham proti Komisiji, RecFP 1994, str. II-61, točka 50.

(3) Zadeva 293/87, Vaincker proti Parlamentu, Recueil 1989, str. 23, točka 45.

(4) Glej zadevo T-11/91, Schloh proti Svetu, Recueil 1992, str. II-203, točka 47.

(5) Sklep št. 94/262/ESPJ, ES, Euratom Evropskega parlamenta z dne 9. marca 1994 o pravilih in splošnih pogojih, ki urejajo naloge varuha človekovih pravic.