Ozadje pritožbe

1.  EU je leta 1997 sprejela pravila za prestrukturiranje ribiškega sektorja, da bi dosegla trajnostno ravnovesje med viri in njihovim izkoriščanjem. Ta pravila določajo:

„V večletnih usmerjevalnih programih za države članice povečanje zmogljivosti, ki je izključno posledica izboljšav na področju varnosti, za vsak primer posebej upravičuje enako povečanje ciljev za segmente flote, kadar to ne poveča ribolovnega napora zadevnih plovil.“^[1] (Poudarek dodan.)

2. Irski organi so leta 2001 Evropsko komisijo zaprosili za dodatno varnostno tonažo v zvezi s številnimi ribiškimi plovili, ki so jih nekateri ribiči obnovili ali kupili, da bi nadomestili svoja obstoječa plovila (v nadaljnjem besedilu: vloga Irske za tonažo iz leta 2001). Novi čolni so bili večji od čolnov, ki so jih prej upravljali ribiči.

3. Komisija je zavrnila zahtevek Irske glede tonaže ^[2]. To je pomenilo, da se je zmanjšalo število dni, ko so ribiči lahko uporabljali nove čolne („dni na morju“). Pritožniki so odločitev Komisije izpodbijali pred Sodiščem EU. Sodišče je odločbo Komisije razglasilo za nično, ker je Komisija uporabila številna merila (o tem, kaj pomeni izboljšanje varnosti), za katera ni bilo podlage v veljavni zakonodaji ^[3].

4. Komisija je nato leta 2010 izdala nove odločbe, s katerimi je tokrat želela pravilno uporabiti merila za oceno irske vloge za količino iz leta 2001. Razen enega so bili vsi ti sklepi iz leta 2010 negativni.

5. Pritožniki so se ponovno obrnili na sodišče.

6. Sodišče je odkrilo novo težavo s temi novimi sklepi: Zakonodajalec Unije je do sprejetja teh novih odločitev sprejel novo zakonodajo, ki ni določala dodelitve dodatne varne tonaže.

7. Sodišče je zato sklepe Komisije iz leta 2010 [4] razglasilo ^{za nične.}

8. Komisija je nato menila, da ne more sprejeti nadaljnjih ukrepov.

9. Pritožniki so se obrnili na evropskega varuha človekovih pravic. Trdile so, da bi morala Komisija po tem, ko je Sodišče njene odločbe razglasilo za nične, bodisi predlagati zakonodajalcu Unije, naj uvede novo zakonodajo za vzpostavitev pravne podlage za sprejetje odločitve o prošnji Irske za tonažo iz leta 2001, bodisi jim dodeliti odškodnino.

Preiskava

10. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo, med katero se je njena preiskovalna skupina sestala s Komisijo, da bi razpravljala o primeru. Varuhinja človekovih pravic je nato prejela in pregledala kopije popolnih notranjih (zaupnih) izmenjav Komisije o zadevi.

11. Komisija je na sestanku s preiskovalno skupino varuha človekovih pravic navedla, da ne bi bilo smiselno zakonodajalcu Unije predlagati, naj sprejme novo zakonodajo za vzpostavitev pravne podlage za sprejetje odločitve o irski uporabi tonaže v letu 2001.

12. Komisija je poudarila, da bi morala tudi v primeru sprejetja nove zakonodaje v zvezi z dodatno varnostno tonažo ponovno zavrniti vloge pritožnikov (ker po njenem mnenju povečane tonaže ne bi bilo mogoče v celoti upravičiti z izboljšanjem varnosti). Poleg tega je Komisija ugotovila, da ni gotovo, ali se bosta Parlament in Svet strinjala s sprejetjem zakonodaje, ki bi Komisiji omogočala sprejemanje odločitev o dodatni varnostni tonaži.

13. V zvezi s plačilom nadomestila je Komisija poudarila, da je Sodišče odločbi Komisije razglasilo za nični zaradi pomanjkanja pravne podlage za navedeni odločbi ^[5]. Vendar Sodišče ni vsebinsko preučilo zadeve in torej ni zavzelo stališča o tem, ali bi bilo treba odobriti dodatno varnostno tonažo (če bi obstajala ustrezna pravna podlaga za odločbe Komisije). Ker je bila Komisija še naprej prepričana, da dodatna varnostna tonaža ne bi smela biti odobrena, ni bilo razloga, da bi razmislila o plačilu finančnega nadomestila.

14. Komisija je na splošno opozorila na zelo stroge pogoje za odškodninske zahtevke v pravu EU ^[6]. Komisiji je bilo jasno, da v okoliščinah tega primera ni bil izpolnjen nobeden od teh pogojev. 

15. Vendar je Komisija priznala, da je bil položaj zelo poseben in da žal ni bilo ukrepov, ki bi si jih lahko zamislila kot odgovor na sodbi.

16. Komisija se je nazadnje sklicevala na svoj zadnji dopis pritožnikom, v katerem se je sklicevala na pravico pritožnikov na podlagi določb členov 268 in 340(2) PDEU do vložitve odškodninske tožbe proti Evropski uniji.

17. Varuhinja človekovih pravic je oktobra 2018 pisala pritožnikom, da bi predstavila svoja predhodna stališča v tej zadevi.

Ocena varuha človekovih pravic

Osredotočenost ocene varuhinje človekovih pravic

18. Varuhinja človekovih pravic je ocenila, ali je prišlo do nepravilnosti pri tem, kako je Komisija ukrepala po tem, ko je Sodišče njene sklepe iz leta 2010 razglasilo za nične.

19. Varuh človekovih pravic je najprej ocenil, ali je Komisija ravnala nepravilno, ko ni predlagala zakonodaje, ki bi zagotovila pravno podlago za (končno) sprejetje odločbe o vlogi Irske za varno tonažo iz leta 2001. Ta del njene presoje je nujno omejen na pregled pojasnil Komisije v zvezi s tem. Dejansko dejanje predlaganja nove zakonodaje je politična odločitev, ki ni zajeta v obseg nepravilnosti. 

20. Drugič, varuhinja človekovih pravic je ocenila, ali je Komisija ravnala nepravilno, ker pritožnikom ni plačala finančnega nadomestila. Varuhinja človekovih pravic razume, da je odškodninski zahtevek povezan predvsem s stroški nakupa tonaže na trgu za nadomestitev varnostne tonaže, ki je bila zahtevana, vendar ni bila odobrena, v nekaterih primerih pa tudi s stroški, ki izhajajo iz izgubljenih dni na morju.

21. Ta del ocene varuha človekovih pravic je v prvi vrsti omejen na pregled, ali bi morala Komisija očitno ugoditi prošnji Irske za tonažo iz leta 2001. Komisija je to sama navedla kot dejavnik pri obravnavi vprašanja nadomestila. Obrazložitev je, da če bi Komisija na prvem mestu tožbi morala ugoditi, bi njene formalne napake, zaradi katerih je bila njena prva odločba razglašena za nično, povzročile, da nikoli ne bi bilo mogoče sprejeti pravno veljavne odločbe o ugoditvi prošnji Irske za tonažo iz leta 2001.

22. Vendar ta del ocene varuha človekovih pravic ne pomeni celovite preučitve, ali so izpolnjeni strogi pogoji za plačilo odškodnine v pravu EU. Glede na zelo neobičajne okoliščine zadeve in zadevne zneske (30–50 milijonov EUR) je lahko ta pregled opravilo le Sodišče v odgovor na odškodninsko tožbo pritožnikov.

Nova zakonodaja

23. Varuhinja človekovih pravic meni, da so pojasnila Komisije o tem, zakaj zakonodajalcu EU ne bi bilo primerno predlagati uvedbe nove zakonodaje, s katero bi se ustvarila pravna podlaga za sprejetje odločitve o irski uporabi tonaže v letu 2001, prepričljiva. Izid takega zakonodajnega predloga je popolnoma nepredvidljiv. Poleg tega, kot je navedla Komisija, je bolj verjetno kot ne, da zakonodajalec Unije ne bi sprejel določb, ki bi Komisiji omogočile, da Irski odobri uporabo varne tonaže iz leta 2001, saj bi to pomenilo bistveno spremembo skupne ribiške politike.

24. Varuh človekovih pravic zato ugotavlja, da ni nepravilnosti v pojasnilih Komisije, da ni predlagala zakonodaje, ki bi zagotovila pravno podlago za sprejetje odločitve o irski uporabi tonaže leta 2001.

Odškodnina: stališče Komisije o tožbi iz leta 2001

25. Komisija je menila, da bi morala zavrniti vloge za dodatno varnostno tonažo, tudi če bi bila sprejeta zakonodaja, ki bi ji dala pravno podlago za sprejetje novih odločb. V svojih odločbah iz leta 2010 je navedla, da člen 4(2) Odločbe Sveta 97/413/ES določa, da „povečanje zmogljivosti, ki je izključno posledica izboljšav na področju varnosti, za vsak primer posebej upravičuje enako povečanje ciljev za segmente flote, če ne poveča ribolovnega napora zadevnih plovil“. Nato je navedla, da je treba pojem „ribolovni napor“ razumeti ob upoštevanju člena 6(2) Uredbe Sveta (EGS) št. 2792/1992 ^[7], ki je prav tako veljala ob prejemu vloge. V tej določbi je navedeno, da "[d]ržave članice lahko predložijo zahtevo za jasno opredeljeno in količinsko opredeljeno povečanje ciljev glede zmogljivosti za ukrepe za izboljšanje varnosti (. . .) pod pogojem, da ti ukrepi ne povzročijo povečanja stopnje izkoriščanja zadevnih virov." Z drugimi besedami, Komisija je trdila, da se lahko povečana varnostna tonaža dodeli le, če je povečana „zmogljivost“ plovila izključno posledica izboljšanja varnosti in če povečanje zmogljivosti ne poveča ribolovne zmožnosti plovila.

26. V prizadevanju za uporabo tega načela je Komisija leta 2010 od irskih organov zahtevala podrobne informacije o natančnih značilnostih novih plovil, vključno s podrobnostmi o motorjih, moči, ribolovni opremi, premestitvi, skladiščnih zmogljivostih in skladiščnih zmogljivostih. Ker irski organi teh informacij niso predložili, je Komisija menila, da nima druge možnosti, kot da se opre na informacije iz prvotnih vlog iz leta 2001, ki so bile v bistvu povezane s povečanjem obsega pod glavnimi krovi plovil. Komisija je te informacije analizirala in ugotovila, da je znatno povečanje prostornine pod glavnimi krovi plovil omogočilo na primer večja skladišča za ribe, več skladiščenja goriva in zalog ter močnejše motorje.  Na podlagi tega je Komisija sklenila, da se je povečala zmožnost zadevnih plovil za ribolov (tj. povečanje „ribolovnega napora“).

27. Pritožniki so kritizirali zgornji pristop. Zavzeli so ožje stališče, in sicer, da bi bilo treba pri presoji, ali je prišlo do povečanja „ribolovnega napora“, upoštevati le povečanje tonaže ali moči motorja.

28. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je pristop Komisije temeljil na razumni razlagi pravil, vendar mora Sodišče v primeru spora določiti pravilno razlago.  Zato varuh človekovih pravic ne more zaključiti, da bi Komisija očitno morala ugoditi prošnji Irske za tonažo iz leta 2001. Iz tega izhaja, da ne more niti razmisliti o tem, da bi predlagala, naj Komisija pritožnikom plača odškodnino.

Sklepna ugotovitev

Evropska komisija ni storila nobene nepravilnosti.

Varuhinja človekovih pravic zato zaključuje svojo preiskavo.

Pritožnik in Evropska komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

Emily O'Reilly

Evropski varuh človekovih pravic

Strasbourg, 27. februarja 2019

[1] člen 4(2) Odločbe Sveta 97/413/ES z dne 26. junija 1997 o ciljih in podrobnih pravilih za prestrukturiranje ribiškega sektorja Skupnosti za obdobje od 1. januarja 1997 do 31. decembra 2001 z namenom doseči trajnostno ravnovesje med viri in njihovim izkoriščanjem; UL L 175, 3.7.1997, str. 27.

[2] https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?qid=1538037185844&uri=CELEX:32003D0245

[3] Sodba Sodišča prve stopnje (prvi senat) z dne 13. junija 2006, Cathal Boyle in drugi proti Komisiji Evropskih skupnosti https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?qid=1538037593422&uri=CELEX:62003TJ0218

[4] Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 14. junija 2016, Evropska komisija/Peter McBride in drugi, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?qid=1538037809863&uri=CELEX:62014CJ0361

[5] Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 14. junija 2016, Evropska komisija/McBride in drugi, zadeva C-361/14 P, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?qid=1538037809863&uri=CELEX:62014CJ0361

[6] Generalni pravobranilec je v eni od povezanih sodnih zadev navedel, da „dodam, da odškodninska tožba ne bi bila brez težav. Vlagatelj (tukaj lastniki plovil) mora dokazati: (i) nezakonito ravnanje; (ii) izgubo; in (iii) vzročno zvezo. (...) Poleg tega bi bilo treba še vedno dokazati, da je tako ravnanje povzročilo škodo“, sklepni predlogi generalne pravobranilke E. Sharpston z dne 19. januarja 2016, Evropska komisija/Mcbride in drugi, točka 73, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?qid=1547718378135&uri=CELEX:62014CC0361,

[7] Uredba Sveta (ES) št. 2792/1999 z dne 17. decembra 1999 o določitvi podrobnih pravil in sporazumov glede strukturne pomoči Skupnosti v ribiškem sektorju; UL L 337, 30.12.1999, str. 10.