Iskanje po preiskavah

Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do dokumentov v zvezi z nekaterimi informacijami, pridobljenimi s storitvijo CleanSeaNet, orodjem, ki ga upravlja Evropska agencija za pomorsko varnost (EMSA) za spremljanje onesnaževanja morja. Pritožnik, platforma za raziskovalno novinarstvo, se je zanimala za rezultate preverjanj morebitnih razlitij nafte na morski gladini, zlasti za podatke za leto 2019. Po mnenju agencije EMSA so izvirni pošiljatelji podatkov, nacionalni organi obalnih držav, nasprotovali njihovi objavi.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da na podlagi zakonodaje EU o dostopu javnosti do dokumentov tako nasprotovanje samo po sebi ne more upravičiti zavrnitve dostopa. Poudarila je, da je agencija EMSA v preteklosti že objavila podobne podatke, in hkrati izpostavila, da zahtevani podatki predstavljajo okoljske informacije, ki bi morale imeti bolj pregledne.

Varuhinja človekovih pravic je zato predlagala, naj agencija ponovno oceni zahtevo, da bi se zagotovil dostop javnosti. Agencija EMSA je sprejela predlog za rešitev ter je na svojem spletišču objavila obširne informacije o odkritjih morebitnih razlitij nafte in rezultatov preverjanj službe CleanSeaNet za celotno obdobje med letoma 2015 in 2021. Varuhinja človekovih pravic pozdravlja pozitiven odziv agencije na njen predlog rešitve, zato je zadevo zaključila.

Zadeva se je nanašala na dejstvo, da je Evropska komisija pritožniku zavrnila dostop javnosti do dokumentov v zvezi s svojo revizijo in upravno preiskavo irskih organov, zaradi česar je Komisija preklicala irski načrt nadzora tehtanja ribiških proizvodov. Komisija je trdila, da nadaljnje ukrepanje na podlagi revizije še vedno poteka in da bi razkritje dokumentov oslabilo varstvo namena inšpekcijskih pregledov, preiskav in revizij.

Varuhinja človekovih pravic je preverila, da irski organi še niso izvedli priporočil Komisije in zato še niso odpravili ugotovljenih pomanjkljivosti. To pomeni, da nadaljnje ukrepanje po reviziji še poteka. Ker bi Komisija lahko začela postopek za ugotavljanje kršitev proti Irski, če te pomanjkljivosti ne bi bile zadostno odpravljene, je varuhinja človekovih pravic menila, da je smiselno, da se Komisija opre na splošno domnevo nerazkritja. Prav tako je tudi ugotovila, da pritožnikovi argumenti niso dokazali obstoja prevladujočega javnega interesa za razkritje.

Glede na to je varuhinja človekovih pravic sklenila, da je Komisijo utemeljeno zavrnila dostop javnosti do spornih dokumentov in zaključila preiskavo z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.

The case concerned the European Commission’s failure to reply in time to a request for public access to documents concerning an audit on an external Italian fleet.

The Ombudsman found that the Commission had failed to respect the deadlines set in the EU legislation on public access to documents. She considered that the Commission’s performance in this case fell short of meeting the standards of a modern, citizen-friendly and transparent administration. However, since the Commission adopted a final decision in the course of the inquiry and as the Ombudsman is now examining, from a systemic perspective, the time taken by the Commission to deal with requests for public access to documents, she considered that no further inquiries were justified. She thus closed the inquiry.

Pritožba se je nanašala na preglednost postopka odločanja v Svetu EU, ki je privedel do sprejetja letnih uredb o določitvi celotnih dovoljenih ulovov (TAC) nekaterih staležev rib v severovzhodnem Atlantiku za leta 2017, 2018 in 2019. Pritožbo je vložila organizacija za okoljsko pravo ClientEarth.

Pritožnik je izrazil zaskrbljenost, ker Svet (1) ni zabeležil stališč držav članic, izraženih v „pripravljalnih telesih“ nacionalnih uradnikov in veleposlanikov Sveta ter na srečanjih Sveta ministrov, (2) ni uspel zagotoviti pravočasnega dejavnega dostopa do zakonodajnih dokumentov na zahtevo ter (3) je vzpostavil nepopoln register dokumentov, ki ga je težko uporabljati.

Evropska varuhinja človekovih pravic je menila, da so zadevni dokumenti „zakonodajni dokumenti“, kot so opredeljeni v pravilih EU o dostopu javnosti do dokumentov. Poleg tega dokumenti vsebujejo „informacije o okolju“ v smislu Aarhuške uredbe. Takim dokumentom bi bilo treba zagotoviti širši in hitrejši dostop. Evropska varuhinja človekovih pravic je tudi ugotovila, da Svet ni dokazal, da bi razkritje dokumentov resno vplivalo, podaljšalo ali otežilo postopek odločanja.

Zato je evropska varuhinja človekovih pravic priporočila, naj da Svet dokumente, povezane s sprejetjem uredbe o celotnem dovoljenem ulovu, dejavno na voljo takrat, ko se razpošljejo državam članicam ali čim prej po tem.

Svet priporočila evropske varuhinje človekovih pravic ni upošteval, kar je obžalovanja vredno. Poleg tega takšno ravnanje napeljuje na sklep, da Svet ni popolnoma razumel ključne povezave med demokracijo in preglednostjo odločanja glede zadev, ki pomembno vplivajo na širšo javnost. To je še toliko pomembnejše, kadar se odločanje nanaša na varstvo okolja.

Zdi se, da je stališče Sveta, da je treba ključni demokratični standard – preglednost zakonodaje – nujno žrtvovati za tisto, kar je po njegovem mnenju večja dobrobit doseganja soglasja o političnem vprašanju.

Evropska varuhinja človekovih pravic je potrdila svojo ugotovitev nepravilnosti in svoje priporočilo.