Ozadje pritožbe

1. Obveščevalni in situacijski center EU (IntCen), ki je del Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD), vsak mesec pripravi ocene terorističnih groženj. Te ocene se prek varnih komunikacijskih sredstev zagotovijo strogo omejeni skupini obveščevalnih in varnostnih organov na ravni držav članic ter omejenemu krogu visokih uradnikov in političnih osebnosti v nekaterih institucijah EU. Ocene so razvrščene kot „zaupne za EU“[1].

2. Pritožnik, evropski državljan, ki dela za poslanca Evropskega parlamenta, je  23. aprila 2018 ESZD zaprosil, naj mu omogoči dostop do šestih od teh ocen ogroženosti.

3. ESZD je 8. maja 2018 odgovorila, da mu ne bo posredovala presoj. Trdila je, da bi objava dokumentov lahko ogrozila zaščito javne varnosti. Pri tem se je sklicevala na s tem povezano izjemo [2], določeno v pravilih EU o dostopu javnosti do dokumentov (Uredba 1049/2001)[3].

4. Pritožnik je nato ESZD pozval, naj ponovno preuči svojo odločitev (z vložitvijo t. i. potrdilne prošnje). Pri tem je trdil, da bi morala ESZD ponovno preučiti, ali bi bilo treba dokumente še vedno opredeliti kot zaupne, in preučiti, ali bi jih bilo mogoče delno razkriti.

5. ESZD je 8. junija 2018 odgovorila in potrdila svojo odločitev o zadržanju dokumentov. V repliki je navedla, da je dokumente pregledala. Ponovila je svoje stališče, da bi njihova izpustitev lahko ogrozila javno varnost. Poleg tega je navedel, da bi njihova sprostitev ogrozila mednarodne odnose [4] in postopke odločanja v ESZD [5].

6. Ker pritožnik ni bil zadovoljen z odločitvijo ESZD, se je obrnil na varuhinjo človekovih pravic.

Preiskava

7. Med preiskavo je preiskovalna skupina varuhinje človekovih pravic pregledala dokumente [6] in se sestala s predstavniki ESZD, da bi bolje razumela zadevo in njen kontekst.

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

8. Pritožnik je trdil, da je ESZD napačno zadržala dokumente. Po njegovem mnenju bi moralo ponovno preučiti, ali se zaupna razvrstitev še vedno uporablja glede na čas, ki je pretekel od priprave nekaterih ocen.

9. Trdil je, da bi morala ESZD razmisliti o odobritvi dostopa javnosti do „velikih delov“ ocen, saj so povzetki ocen na voljo v drugih dokumentih EU, ki niso razvrščeni kot „zaupni“, temveč le kot „omejeni“[7].

10. V pripombah na poročilo o pregledu, ki ga je opravil varuh človekovih pravic, je nadalje trdil, da ESZD ni zadostno obrazložila zavrnitve dostopa.

11. ESZD je na inšpekcijskem sestanku preiskovalno skupino varuhinje človekovih pravic obvestila, da dokumenti temeljijo na tajnih prispevkih obveščevalnih in varnostnih služb držav članic v zvezi s terorističnimi grožnjami. Glede na njihovo vsebino so razvrščeni kot „zaupni za EU“. Trdila je tudi, da dokumenti vsebujejo informacije, ki se uporabljajo še danes. Tako naj bi razkritje dokumentov lahko škodilo javni varnosti.

12. ESZD je trdila tudi, da bi razkritje dokumentov lahko privedlo tudi do „resne kršitve zaupanja“ med centrom IntCen ter nacionalnimi obveščevalnimi in varnostnimi službami, ki so centru IntCen zagotavljale informacije. Vsaka izguba zaupanja bi lahko povzročila, da nacionalne obveščevalne in varnostne službe v prihodnosti ne bi želele prispevati k ocenam IntCen. To bi škodilo javni varnosti, pa tudi postopkom odločanja ESZD in mednarodnim odnosom.

Ocena varuha človekovih pravic

13. Grožnja, ki jo predstavlja terorizem, je zelo resna. Zbiranje informacij s strani nacionalnih obveščevalnih in varnostnih služb ter analiza teh informacij s strani pristojnih organov na nacionalni ravni in na ravni EU sta bistvena za zaščito javnosti pred to resno grožnjo. ESZD ima prek dela IntCen pri tem pomembno vlogo, saj analizira informacije, ki jih prejme od organov držav članic, ter to analizo posreduje tistim osebam in subjektom na ravni držav članic in EU, ki imajo dovoljenje za dostop do tajnih podatkov in potrebujejo takšno analizo.

14.  Bistveno je zaščititi te informacije in analize ter vse podatke, ki bi lahko, tudi posredno, kazali, kako obveščevalne in varnostne službe zbirajo take informacije.

15. Pregled dokumentov je potrdil, da ocene dejansko vsebujejo izjemno občutljive varnostne in obveščevalne podatke, ki še vedno delujejo. Zato je razumno predvidljivo, da bi razkritje teh informacij pomenilo resno tveganje za zaščito javne varnosti.

16. Inšpekcijski sestanek je potrdil, da bi celo delno razkritje dokumentov razkrilo občutljive informacije.

17. Razumno je tudi sklepati, da bi razkritje pomenilo tveganje za postopke odločanja in mednarodne odnose IntCen [8].

18. Pritožnik trdi, da so informacije v ocenah vsebovane tudi v drugih dokumentih, ki niso označeni kot „zaupni za EU“. V zvezi s tem je pritožnik varuhu človekovih pravic poslal dokument z oznako „omejeno“, za katerega trdi, da je „povzetek“ ocene IntCen. Dokument, ki je bil na voljo tudi omejenemu številu poslancev Evropskega parlamenta, je bil označen kot „omejen“. Čeprav je to nižja stopnja tajnosti kot dokument z oznako „EU Confidential“, dokument ni bil namenjen javni dostopnosti. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da dokument v nobenem primeru ne vsebuje informacij, ki bi bile po podrobni vsebini ali načinu priprave podobne ocenam ogroženosti IntCen. Zato dejstvo, da imata dokumenta različni klasifikaciji zaupnosti, ni nedosledno in ga je treba pričakovati. Varuhinja človekovih pravic ceni, da pritožnik ni v položaju, v katerem bi lahko opravil to primerjavo, vendar je na podlagi pregleda zahtevanih dokumentov prepričana, da bi razkritje vsebine oslabilo varstvo javnega interesa, kar zadeva javno varnost.

19. Varuhinja človekovih pravic na podlagi navedenega ugotavlja, da je ESZD upravičeno zavrnila dostop do zahtevanih dokumentov in da ni bilo nepravilnosti pri tem, kako je obravnavala zahtevo.

Sklepna ugotovitev

Varuhinja človekovih pravic na podlagi preiskave zaključi ta primer z naslednjo ugotovitvijo:

Pri tem, kako je Evropska služba za zunanje delovanje obravnavala zahtevo za dostop javnosti do ocen terorističnih groženj, ni bilo nepravilnosti.

Pritožnik in ESZD bosta obveščena o tej odločitvi.

Emily O'Reilly

Evropski varuh človekovih pravic

Strasbourg, 14. 9. 2018

[1] Pravila, ki urejajo ravnanje ESZD s tajnimi podatki EU, so določena v Sklepu visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 19. septembra 2017 o varnostnih predpisih za Evropsko službo za zunanje delovanje https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX:32018D0410(01). Tajni podatki EU stopnje tajnosti „Confidentiel UE/EU zaupno“ se uporabljajo za „informacije in gradivo, katerih nepooblaščeno razkritje bi lahko škodovalo bistvenim interesom Evropske unije ali ene ali več držav članic“.

[2] Člen 4(1)(a) Uredbe št. 1049/2001.

[3] Uredba (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta o dostopu javnosti do dokumentov institucij EU.

[4] Člen 4(1)(a) Uredbe št. 1049/2001.

[5] Člen 4(3) Uredbe št. 1049/2001.

[6] Inšpekcijski sestanek je potekal v skladu z zgoraj navedenimi varnostnimi pravili ESZD. Srečanje je potekalo na varni lokaciji v ESZD. Dokumente je v navzočnosti uradnikov ESZD pregledal samo en višji član preiskovalne skupine varuhinje človekovih pravic. Pred inšpekcijskim pregledom je varuhinja človekovih pravic ESZD posredovala ustrezno varnostno potrdilo visoke stopnje, ki ga je izdal pristojni organ države članice uslužbenca varuha človekovih pravic. Dokumenti niso bili kopirani, prav tako niso bili narejeni zapiski o njihovi vsebini.

[7] Pritožnik se je skliceval na dokumente z oznako LIMITE, ki se nanašajo na dokumente Sveta Evropske unije, ki so bili določeni za omejeno notranjo distribucijo in ne za objavo. Takšni dokumenti se lahko objavijo na podlagi prošnje za dostop javnosti do dokumentov v skladu s sklepom Sveta http://register.consilium.europa.eu/doc/srv?l=EN&f=ST%205847%202006%20INIT .

[8] sodna praksa EU je pokazala, da obstaja široka diskrecijska pravica pri določanju, kaj bi lahko pomenilo predvidljivo tveganje za mednarodne odnose, npr. zadeva C-266/05 P, točka 34; Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 1. februarja 2007; Jose Maria Sison proti Svetu Evropske unije.