Zadeva se je nanašala na zahtevo za dostop javnosti do mnenja Odbora za regulativni nadzor o osnutku poročila Komisije o oceni učinka v zvezi z njeno zakonodajno pobudo o multimodalnih digitalnih storitvah mobilnosti iz septembra 2023. Komisija je zavrnila dostop do celotnega dokumenta, pri čemer je trdila, da bi razkritje oslabilo postopek odločanja, ki poteka.

Potem ko je njena preiskovalna skupina pregledala zahtevani dokument, varuhinja človekovih pravic ni bila prepričana, da bi njegovo razkritje resno vplivalo na dokončanje ocene učinka in sprejetje zakonodajnih predlogov Komisije, ga podaljšalo ali zapletlo. Glede na jasno sodno prakso, v skladu s katero morajo institucije Unije za zakonodajne dokumente uporabljati posebej visok standard preglednosti, je varuhinja človekovih pravic menila, da obrazložitev Komisije ni zadostna in da ni upravičena do uporabe izjeme za varstvo odločanja v teku. Zato je menila, da to, da je Komisija javnosti zavrnila dostop do dokumenta, čeprav le delno, pomeni nepravilnost.

Medtem je Komisija objavila svoje zakonodajne predloge v zvezi s „potniškim svežnjem“, skupaj z delovnim dokumentom služb Komisije, ki vsebuje revidirano oceno učinka. V delovnem dokumentu služb Komisije je povzeta vsebina mnenja Odbora za regulativni nadzor iz septembra 2023, vključuje pa tudi pregled, kako je Komisija upoštevala pripombe Odbora za regulativni nadzor. Glede na to, da je vsebina zadevnega mnenja Odbora za regulativni nadzor zdaj javna in da je Komisija objavila svoje zakonodajne predloge, je varuhinja človekovih pravic menila, da priporočilo Komisiji ne bi bilo koristno, zato je primer zaključila.

Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska komisija obravnavala pritožbo zaradi kršitve proti Nizozemski v zvezi z nizozemsko zakonodajo o lahkih električnih vozilih. Pritožnika je skrbelo, da ga Komisija v več kot dveh letih ni obvestila o novostih.

Medtem ko je preiskava še potekala, je Komisija primer zaključila. Vendar je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da Komisija ni dokazala, da je zadevo obravnavala dejavno in skrbno. Komisija naj zlasti ne bi prepričljivo utemeljila zamude pri obravnavi zadeve, ki bi morala biti glede na razloge, navedene za končanje zadeve, jasna že od začetka. Varuhinja človekovih pravic je menila, da to pomeni nepravilnost. Ker pa je Komisija od takrat priznala in se opravičila za zamudo pri zaključku zadeve ter se je hkrati zavezala, da bo izboljšala svojo komunikacijo s pritožniki, je varuhinja človekovih pravic menila, da priporočilo ne bi služilo nobenemu namenu.