Pritožnik je podjetje IT, ki je sodelovalo na razpisu Komisije. Komisija je vse ponudnike pozvala, naj dokončajo dve študiji primerov, da bi lahko ocenila njihove tehnične sposobnosti.

Pritožnik je oporekal dejstvu, da je bila ena od študij primerov zelo podobna javnemu razpisu, ki ga je nedavno organizirala agencija EU. Trdila je, da je to družbam, ki so zmagale na tem razpisu, dalo konkurenčno prednost na razpisu Komisije. Pritožnik je prav tako nasprotoval odločitvi Komisije, da ne razkrije imen oseb, ki so ocenile predloge za Komisijo.

Varuhinja človekovih pravic je po preiskavi sklenila, da Komisija z zasnovo razpisnega postopka izbranemu ponudniku ni zagotovila konkurenčne prednosti. Kar zadeva razkritje imen ocenjevalcev, varuhinja človekovih pravic predlaga, naj Komisija razmisli o objavi takih imen v prihodnosti.

Pritožnik je bil predmet preiskave Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF). OLAF je podrobnosti o izidu svoje preiskave razkril tretji osebi, ki so bile objavljene v časopisnem članku v pritožnikovi državi. Evropski nadzornik za varstvo podatkov je menil, da je razkritje v nasprotju s pravili EU o varstvu podatkov. Pritožnik je nato od urada OLAF zahteval, naj prizna nepravilnost pri razkritju osebnih podatkov in se za to opraviči.

Urad OLAF je to sprva zavrnil. Po preiskavi varuha človekovih pravic pa je pritožniku poslala pismo, v katerem je izrazila obžalovanje, da v njegovem primeru ni ravnala v skladu s pravili o varstvu podatkov, in se mu opravičila. Čeprav pritožnik z opravičilom ni bil zadovoljen, je varuh človekovih pravic menil, da je ugodil pritožnikovi zahtevi in tako sklenil, da ni razloga, da bi nadaljeval preiskavo pritožbe.

Pritožnica je marca 2005 pri Komisiji vložila pritožbo, ker naj bi Finska domnevno kršila Direktivo 95/46/ES o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov. Komisiji se je pritožila, da je finska občina na svoji spletni strani objavila občutljive osebne podatke o njeni hčeri. Pritožnica je trdila, da Komisija ni ustrezno proučila njene pritožbe in da ji je glede na Uredbo št. 1049/2001 neupravičeno zavrnila dostop do dokumentov, ki se nanašajo na poizvedbe Komisije.

Kar zadeva argument pritožnice, da bi Komisija morala vložiti tožbo zoper Finsko na Sodišču na podlagi člena 258 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), je varuh človekovih pravic spomnil, da se člen 258 PDEU običajno uporablja le, če je upravna praksa, ki je v nasprotju s pravom EU, stalna in splošna. Poleg tega države članice ni mogoče tožiti na Sodišču na podlagi člena 258 PDEU, če svojo upravno prakso uskladi s pravom EU, preden se ji pošlje obrazloženo mnenje. Komisija je obvestila varuha človekovih pravic, da so bile finske smernice za lokalne organe spremenjene marca 2008, da bi bolje zaščitili pravico občinskih organov do varstva podatkov. Ker so sedanje smernice lokalnih organov v skladu s predpisi varstva podatkov, Komisija nima podlage, na kateri bi sprožila tožbo proti Finski. Varuh človekovih pravic je pozdravil dejstvo, da je Komisija še naprej spremljala primer zaradi pravdnega spora, ki na finskih sodiščih poteka glede te zadeve.

Varuh človekovih pravic tako ni našel nepravilnosti glede obtožbe, da Komisija ni ustrezno proučila pritožbe.

Kar zadeva domnevno neupravičeno zavrnitev dostopa do dokumentov, je ugotovil, da se je Komisija med njegovo preiskavo odločila odobriti dostop do zadevnih dokumentov. Obtožbo in zahtevo je tako razrešila Komisija.