Zadeva se je nanašala na prošnjo za dostop do dokumentov v zvezi s pogajanji o čezatlantskem partnerstvu za trgovinske naložbe (TTIP). Komisija je zavrnila dostop do nekaterih zahtevanih dokumentov zaradi varstva mednarodnih odnosov in postopka odločanja. Pritožniki so se obrnili na varuha človekovih pravic in trdili, da Komisija ni zadostno utemeljila zavrnitve dostopa in ni opravila ocene vsakega dokumenta posebej. Poleg tega so se pritožniki sklicevali na obstoj prevladujočega javnega interesa v zvezi z informacijami o okolju.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da Komisija ni ravnala nepravilno. Varuhinja človekovih pravic je v svoji končni odločitvi ugotovila, da so bili nekateri pomisleki pritožnikov že obravnavani v okviru preiskave varuhinje človekovih pravic na lastno pobudo o preglednosti pogajanj o TTIP. Zato se je odločila, da zadevo zaključi.

Zadeva se je nanašala na prošnjo za dostop do dokumentov, povezanih s pogajanji o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe (TTIP). Komisija je zavrnila dostop do nekaterih dokumentov zaradi varstva mednarodnih odnosov in postopka odločanja. Pritožnik se je obrnil na varuha človekovih pravic in trdil, da Komisija ni utemeljila navedenih izjem in svojega stališča, da ni prevladujočega javnega interesa za razkritje zahtevanih dokumentov.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da je bila odločitev Komisije, da zavrne dostop do zahtevanih dokumentov, utemeljena. Poleg tega je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da je temeljne pomisleke pritožnika temeljito preučila v preiskavi na lastno pobudo o preglednosti pogajanj o TTIP. Zato se je odločila, da zadevo zaključi.

Pritožbo je vložil subjekt, za katerega veljajo omejevalni ukrepi EU. Pritožila se je, da je Svet Evropske unije obravnaval prošnjo za dostop javnosti do dokumentov, povezanih s sejo Delovne skupine svetovalcev za zunanje odnose za sankcije, na kateri so razpravljali o različnih vprašanjih v zvezi z omejevalnimi ukrepi proti Iranu.

Svet je zavrnil objavo nekaterih delov zadevnih dokumentov, pri čemer je trdil, da bi objava oslabila varstvo javnega interesa, kar zadeva mednarodne odnose, in resno oslabila postopek odločanja Sveta. Ostali dokumenti, ki niso zajeti v teh izjemah, so bili objavljeni.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preučila in ugotovila, da je Svet upravičeno zavrnil dostop do tistih delov dokumentov, ki jih je zadržal. Zato je varuhinja človekovih pravic sklenila, da Svet ni ravnal nepravilno.

Potem ko so tožilec EULEX in mediji varuhinjo človekovih pravic opozorili na nekatere domnevne resne nepravilnosti v zvezi z misijo EU za krepitev pravne države (EULEX) na Kosovu, se je varuhinja človekovih pravic odločila začeti preiskavo na lastno pobudo, da bi ocenila, ali sta Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) in EULEX ustrezno preiskali ali ustrezno preiskujeta te obtožbe.

Da bi ugotovila, katere ukrepe bi morala sprejeti, je varuhinja človekovih pravic pregledala spis ESZD/EULEX v zvezi s to zadevo. Inšpekcijski pregled je pokazal, da je misija EULEX izvedla predhodno notranjo preiskavo in najela zunanjega tožilca za preiskavo nepravilnosti. Poleg tega je ESZD imenovala izkušenega strokovnjaka za pregled mandata EULEX s sistemskega vidika, s posebnim poudarkom na navedenih obtožbah.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da EULEX ni upošteval svojega standardnega postopka za preiskavo takih obtožb. Ugotovila je tudi, da je treba preučiti način zaposlovanja zunanjega tožilca. Ker pa je strokovnjak, ki ga je pred kratkim imenoval visoki predstavnik EU, jasno povedal, da bodo ta vprašanja del pregleda, ki ga bo opravil, je varuhinja človekovih pravic menila, da trenutno ni potrebe po nadaljnjih ukrepih.

Primer se nanaša na nezmožnost Sveta, da bi sprejel ukrepe, na podlagi katerih bi podjetje s sedežem v Združenih arabskih emiratih umaknil s seznamov podjetij, ki imajo povezave z Iranom, za katerega so bili uvedeni omejevalni ukrepi. Vključitev na sezname je pomenila zamrznitev vseh sredstev podjetja.

Splošno sodišče Evropske unije je decembra 2012 razsodilo, da je vključitev podjetja na sezname nezakonita. Ker se Svet na to razsodbo ni odzval z umikom podjetja s seznamov, se je podjetje pritožilo evropski varuhinji človekovih pravic.

Svet je v okviru preiskave izbral konstruktiven pristop. V uvodnih izjavah poznejših aktov v zvezi z omejevalnimi ukrepi proti Iranu je pojasnil, da podjetje ni več vključeno na sezname oseb in subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi.

Varuhinja človekovih pravic je zato ugotovila, da je Svet sprejel ustrezne ukrepe za rešitev zadeve, ki je bila predmet pritožbe.

Ta zadeva se nanaša na vprašanje odgovornosti za nepravilnosti pri dejavnostih civilnih in vojaških misij v okviru skupne varnostne in obrambne politike (SVOP). Zaradi negotovosti glede tega, katera institucija ali organ bi bil pristojen za odpravo morebitnih nepravilnosti, je varuh človekovih pravic začel preiskavo na lastno pobudo.

Komisija je poudarila, da je njena nadzorna vloga omejena le na izvrševanje proračuna in dobro finančno poslovodenje civilnih misij. Zato ne more odgovarjati zunaj tega omejenega območja.

Svet je predlagal, da v zvezi s tem ni pristojen in da mora te zadeve obravnavati visoki predstavnik.

Visoka predstavnica je trdila, da same misije SVOP ne morejo biti odgovorne iz več razlogov, med drugim tudi zato, ker niso pravne osebe. Dodala je, da visoka predstavnica sama ne more biti pravno odgovorna, saj misije v nasprotju z delegacijo EU niso pod njenim vodstvom. Vendar je visoka predstavnica priznala, da se mora seznaniti s posameznimi pritožbami, vloženimi pri varuhu človekovih pravic, zahtevati, da jih obravnavajo ustrezne službe institucij, in varuhu človekovih pravic zagotoviti ustrezne odgovore.

Varuhinja človekovih pravic je najprej z obžalovanjem ugotovila, da odgovori institucij niso zadostovali za odpravo zgoraj navedenih negotovosti. Predloga, da nobena institucija EU ne bi smela odgovarjati za nepravilnosti, ni mogoče sprejeti.

Vendar je varuhinja človekovih pravic pozdravila pragmatično in koristno ponudbo visokega predstavnika, da bi našli rešitev za ta problem.

Varuh človekovih pravic je sklenil, da se bo zato v zvezi s prihodnjimi preiskavami obrnil (i) na Komisijo, kar zadeva vprašanja v zvezi z izvrševanjem proračuna v civilnih misijah, in (ii) na visokega predstavnika/ESZD, kar zadeva vse druge obtožbe o nepravilnostih v zvezi z misijami SVOP.

Zdi se, da ni razloga za dvom, da bi zgornja ureditev zagotovila učinkovitost temeljne pravice do pritožbe varuhu človekovih pravic iz člena 43 Listine o temeljnih pravicah. Zato te preiskave ni bilo treba podaljšati. Vendar nikakor ni bilo očitno, da bi se ta ureditev izkazala za zadostno za zagotovitev temeljne pravice do dobrega upravljanja iz člena 41 Listine. Če bi se izkazalo, da navedena ureditev ne deluje zadovoljivo glede ene ali druge pravice, bi se varuh človekovih pravic čutil dolžnega, da ponovno obravnava načelno vprašanje.

Pritožnik je delal za vojaško misijo EU v Bosni in Hercegovini "EUFOR Althea". Ta služba mu je vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi in dopustila, da je odpovedni rok tekel, medtem ko je bil na bolniškem dopustu.

Preiskava varuhinje človekovih pravic je pokazala, da je EUFOR Althea s takim ravnanjem kršil pritožnikovo pravico do obrambe. Ker je bil poleg tega na neplačanem bolniškem dopustu, ko je začel teči odpovedni rok, mu je bil odvzet del dohodka, do katerega je bil v skladu s kadrovskimi predpisi EUFOR upravičen pred odpustitvijo. Varuhinja človekovih pravic je Svetu Evropske unije predlagala sporazumno rešitev in predlagala, naj EUFOR Althea razmisli o plačilu ustreznega zneska pritožniku.

Svet je v odgovoru na predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev navedel, da ni pristojen za obravnavo te zadeve in da bi bilo treba predlog nasloviti neposredno na poveljnika operacije. Svet je iz vljudnosti in z namenom pomagati varuhu človekovih pravic pri njegovi preiskavi posredoval predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev poveljniku operacije v odgovor.

Poveljnik operacije se je strinjal z varuhom človekovih pravic, da je EUFOR pri obravnavi njegovega primera kršil pritožnikovo pravico do obrambe. Zato je sprejel predlog varuha človekovih pravic za sporazumno rešitev.

Varuh človekovih pravic je pozdravil dejstvo, da je poveljnik operacije sprejel njegov predlog sporazumne rešitve, s katerim je bila rešena pritožba. Svetu se je zahvalil, ker je deloval kot most med varuhom človekovih pravic in poveljnikom operacije, ter se seznanil z njegovim predlogom, da se neposredno obrne na poveljnika operacije, ki mu bo varuh človekovih pravic sledil v prihodnjih primerih v zvezi z vojaškimi misijami. Nazadnje je varuhinja človekovih pravic opozorila, da je splošno vprašanje, kdo je odgovoren za primere nepravilnosti pri dejavnostih misij, vzpostavljenih v tretjih državah pod okriljem skupne varnostne in obrambne politike EU, predmet tekoče preiskave na lastno pobudo.