Zadeva se je nanašala na razrešitev vodje skupine v projektu v Srednji Ameriki, ki ga je financirala EU.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da je Komisija ravnala razumno, ko je upravičencu projekta dovolila, da po podpisu pogodbe razreši vodjo ekipe. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

Zadeva se je nanašala na razpisni postopek Evropske komisije za zagotavljanje upravljanja IT in povezanih storitev. Pritožnik je konzorcij, katerega ponudba za zadevno naročilo ni bila uspešna.

Glavna trditev pritožnika je, da je Komisija oddala naročilo ponudniku, ki je ponudil rešitev za obnovitev podatkov v primeru nesreče, ki je bila slabša od zahtev naročila.

Evropski varuh človekovih pravic je zadevo preiskal in ugotovil, da je Komisija s tem, ko je menila, da je izbrana ponudba v skladu z razpisnimi zahtevami, v tem primeru storila nepravilnost. Komisiji je priporočila, naj (a) prizna svoje nepravilnosti in (b) obravnava pritožnikov zahtevek za odškodnino.

Žal Komisija ni sprejela priporočil varuhinje človekovih pravic in ni navedla prepričljivih razlogov za zavrnitev. Varuhinja človekovih pravic je zato primer zaključila tako, da je na Komisijo naslovila dve kritični pripombi.

Pritožba je zadevala delovanje sistema Evropske komisije za zgodnje opozarjanje, ki je računalniško podprt informacijski sistem, namenjen ugotavljanju „groženj“ finančnim interesom in ugledu EU. Sistem zgodnjega opozarjanja vključuje pet glavnih kategorij opozoril, razvrščenih od W1 do W5. Nekatere od njih vključujejo tudi podkategorije (W1a, b, c in d, W3a in b itd.). Obravnavani primer zadeva opozorilo W3b. Opozorilo W3b se izda v zvezi s posamezniki, ki so predmet sodnih postopkov zaradi resnih upravnih napak ali goljufij.

Pritožnik je trdil, da je bil zahtevek urada OLAF, da se zoper pritožnika vnese opozorilo v sistem zgodnjega opozarjanja, nepravilen, nepravilna pa je bila tudi zavrnitev umika tega opozorila, saj proti pritožniku ne poteka noben sodni postopek.

Varuh človekovih pravic je ugotovil, da mora obstajati dejanska podlaga za uvrstitev posameznika v posebno kategorijo sistema zgodnjega opozarjanja. Če ta podlaga ne obstaja, je uvrstitev posameznikov v kategorije sistema zgodnjega opozarjanja popolnoma nesmiselna. Ugotovil je, da razlaga urada OLAF v zvezi z opozorilom W3b dopušča različne kategorizacije posameznikov v primerljivih okoliščinah. Posameznik, ki bi bil na primer pod jurisdikcijo pravnega sistema Združenega kraljestva, bi bil, če bi urad OLAF UK Crown Prosecution Service obvestil o svojih ugotovitvah, še naprej razvrščen v kategorijo W2, medtem ko bi bil na primer posameznik pod jurisdikcijo belgijskega pravnega sistema, če bi bil predmet preiskave, razvrščen v kategorijo W3b. Za tako različno obravnavo ni mogoče zagotoviti nobene objektivne utemeljitve. Varuh človekovih pravic je tako predlagal sporazumno rešitev in urad OLAF pozval, naj umakne opozorilo W3b, izdano zoper pritožnika, in analizira informacije, ki jih ima v zvezi s pritožnikom, da bi ugotovil, ali je novo opozorilo ustrezno. Urad OLAF predloga varuha človekovih pravic ni upošteval. Varuh človekovih pravic je na podlagi svoje preiskave pritožbe preiskavo zaključil s kritično pripombo.

Povzetek odločbe o pritožbi OI/3/2008/FOR zoper Evropsko komisijo

Sistem Evropske komisije za zgodnje opozarjanje (EWS) je računalniško podprt informacijski sistem, katerega namen je prepoznati „grožnje“ finančnim interesom in ugledu EU. Sistem zgodnjega opozarjanja na primer osebju Komisije, ki sodeluje v razpisnih postopkih, omogoča, da preveri, ali so ponudniki osumljeni goljufije. Varuhinja človekovih pravic je po prejemu več pritožb glede delovanja sistema zgodnjega opozarjanja začela preiskavo, vključno z javnim posvetovanjem, h kateremu so prispevale številne zainteresirane strani. Med pomisleki, izraženimi med posvetovanjem, je bilo tudi dejstvo, da posamezniki in podjetja niso sistematično obveščeni, da so navedeni v sistemu zgodnjega opozarjanja. Udeleženci so trdili tudi, da ni jasno, kako vložiti pritožbo zoper tako uvrstitev na seznam.

Komisija je v svojem mnenju potrdila, da subjekti, navedeni v sistemu zgodnjega opozarjanja, običajno niso obveščeni o tem dejstvu. Poleg tega je priznala, da sistem nima formalnega pritožbenega mehanizma.

Varuhinja človekovih pravic je sklenila, da obseg nekaterih opozoril v sistemu zgodnjega opozarjanja ni jasno opredeljen. Komisijo je tudi pozval, naj zagotovi pravico do izjave pred sprejetjem kakršne koli odločitve o vključitvi oseb ali podjetij v sistem zgodnjega opozarjanja. Poleg tega je treba spoštovati pravico do vpogleda v spis. Poleg tega bi bilo treba prizadete osebe ali podjetja obvestiti o njihovi pravici, da se pritožijo varuhu človekovih pravic ali zahtevajo sodno varstvo.

Komisija je v svojem odgovoru na osnutek priporočila navedla, da namerava leta 2013 predstaviti revidiran sklep o sistemu zgodnjega opozarjanja. Takšna revidirana odločitev bo pripravljena ob upoštevanju osnutka priporočila varuha človekovih pravic in izida pritožbe na Sodišče v zadevi Planet (ki se nanaša na sistem zgodnjega opozarjanja).

Varuh človekovih pravic je preiskavo zaključil na podlagi zaveze Komisije k reformi sistema zgodnjega opozarjanja. Vendar je podal še eno pripombo, v kateri je Komisijo pozval, naj zagotovi, da bo v obdobju pred reformo sistema zgodnjega opozarjanja sprejela tudi ukrepe za varstvo temeljnih pravic.

Pritožnik je nemški državljan. Avgusta 2010 se je obrnil na Komisijo in v skladu z Uredbo št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov zahteval kopije nekaterih pripravljalnih dokumentov v zvezi z "Razlagalnim sporočilom Komisije o uporabi člena 296 Pogodbe na področju javnih naročil za obrambo". Komisija je zavrnila dostop in trdila, da vsi zahtevani dokumenti spadajo na področje uporabe izjeme iz člena 4(1)(a) Uredbe 1049/2001 („obrambne in vojaške zadeve“). Iz istega razloga tudi delnega dostopa ni bilo mogoče odobriti. Pritožnik je nato vložil potrdilno prošnjo za dostop. Po podaljšanju roka za obravnavo njegove potrdilne prošnje za 15 delovnih dni je Komisija pritožnika obvestila, da kljub podaljšanemu roku ni mogla dokončati svoje odločitve.

Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic trdil, da Komisija njegove potrdilne prošnje za dostop do nekaterih dokumentov ni obravnavala v rokih, predvidenih v Uredbi 1049/2001. Trdil je, da bi morala Komisija (i) hitro obravnavati njegovo potrdilno prošnjo in (ii) odobriti dostop do zadevnih dokumentov.

Pritožba je bila 17. decembra 2010 posredovana predsedniku Komisije v mnenje. Pritožnik je 23. decembra 2010 službe varuha človekovih pravic obvestil, da mu je Komisija na njegovo presenečenje in veliko veselje odobrila neomejen dostop do vseh dokumentov, ki jih je zahteval. Poudaril je, da je bilo njegovi prošnji za dostop ugodeno in da meni, da je zadeva rešena.

Varuh človekovih pravic je tako zaključil zadevo v skladu z odločitvijo institucije.