Pritožnik, konzorcij italijanskih proizvajalcev oljčnega olja, se je varuhu človekovih pravic pritožil v zvezi z odločitvijo Komisije, da pod različnimi pogoji sofinancira dva sočasna programa, ki spodbujata prodajo oljčnega olja zunaj EU. Po mnenju pritožnika so nedoslednosti med pogoji teh programov privedle do konkurenčne prednosti za španske proizvajalce oljčnega olja.

Varuhinja človekovih pravic je med preiskavo ugotovila, da je zakonodajalec EU sprejel nove uredbe z določbami o boljšem usklajevanju obeh programov financiranja, kar pomeni, da se primeri, kot je obravnavani, v prihodnosti ne bodo pojavili. Varuhinja človekovih pravic je zato menila, da je bil sistemski vidik pritožbe rešen. Vendar je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da ne more obravnavati pritožnikovega individualnega položaja. Zato je zadevo zaključila.

Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska komisija obravnavala pritožbo zaradi kršitve v zvezi z uporabo kohezijskih sredstev EU na Poljskem na področju infrastrukture in okolja. Pritožnik, ekološki kmet, je zaskrbljen zaradi varstva lokalnega okolja in ustrezne uporabe sredstev EU. Komisiji je predložil pritožbo zaradi kršitve, v kateri je trdil, da postopek javnih posvetovanj na Poljskem ni bil zadovoljivo izveden. Komisiji je očital, da je njegovo pritožbo končala, ne da bi ustrezno preučila njegovo trditev.

Varuhinja človekovih pravic je preučila pritožbo in predlagala, naj Komisija pregleda svoj pristop k preverjanju, ali države članice v celoti izpolnjujejo zahteve glede javnih posvetovanj v primeru projektov, podprtih s sredstvi EU. Predlagala je tudi, da se podporni dokazi pritožnika, priloženi njegovi pritožbi varuhu človekovih pravic, preučijo z okoljskega vidika in da predstavništvo Komisije na Poljskem organizira sestanek s pritožnikom, da bi mu pomagalo bolje razumeti stališča Komisije, hkrati pa bi Komisiji omogočilo boljše razumevanje pomislekov pritožnika. Varuhinja človekovih pravic je bila zadovoljna z odgovorom Komisije na prva dva predloga. V primeru tretjega predloga (sestanek s pritožnikom) je varuhinja človekovih pravic sprejela stališče Komisije, da tak sestanek morda ne bi bil učinkovita uporaba virov v zvezi z že zaključenimi pritožbami, vendar je Komisijo pozvala, naj to možnost ohrani, če pritožnik v prihodnosti opozori na nova vprašanja. Varuh človekovih pravic je na tej podlagi zaključil zadevo.  

Preiskava varuhinje človekovih pravic je temeljila na dveh s tem povezanih pritožbah irskega poslanca Evropskega parlamenta in irskega kmeta v zvezi s tem, da je Evropska komisija odobrila spremembo meril za upravičenost do dodelitve pomoči živinorejcem na območjih z omejenimi možnostmi, ki so jo uvedli irski organi. Pritožniki so trdili, da Komisija z odobritvijo sprememb ni priznala, da so irski organi dolžni spoštovati načeli legitimnih pričakovanj in pravne varnosti.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da Komisija ni ravnala nepravilno.

Zadeva se je nanašala na metodo izračuna indeksa kakovosti trde pšenice, na podlagi katerega se je do leta 2009 kmetom v EU izplačevala premija v okviru skupne kmetijske politike. Premija je bila plačana le za trdo pšenico, primerno za uporabo v proizvodnji zdroba in testenin. Pritožnik je pisal Komisiji in trdil, da je bila izpodbijana metoda napačna in je imela izkrivljajoč učinek, vendar je Komisija ni spremenila. Evropskemu varuhu človekovih pravic se je pritožil, da mu Komisija ni zagotovila ustreznega odgovora. Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da Komisija ni ravnala nepravilno.

Zadeva se je nanašala na osemnajst prošenj za dostop do dokumentov, vloženih v skladu z Uredbo 1049/2001. Zahtevani dokumenti so se nanašali na postopek, uporabljen pri spremembi Uredbe št. 540/2011. Prijave so vključevale skoraj 300 dokumentov. Vloge je vložila multinacionalna skupina, ki je med drugim dejavna na področju rešitev za zaščito pridelkov. Ker je Komisija menila, da obdelava prošenj ustvarja znatno upravno breme in bi jo ovirala pri opravljanju drugih nalog, je na podlagi člena 6(3) Uredbe predlagala, da se zahtevani dokumenti razkrijejo v določenem obdobju. Pritožnik je menil, da je predlagani časovni razpored nerazumen. Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da je pritožnik, ker ni bil dosežen sporazum o postopnem razkritju, upravičeno menil, da je Komisija zavrnila dostop. Čeprav Komisija zahtev ni obravnavala v ustreznih rokih, je varuhinja človekovih pravic menila, da okoliščine primera upravičujejo čas, ki ga je Komisija potrebovala za obravnavo zahtev. Varuhinja človekovih pravic je zato sklenila, da Komisija ni storila nobene nepravilnosti. Varuhinja človekovih pravic je z dodatno pripombo opozorila, da se zdi, da so bili nekateri zahtevani dokumenti pripravljeni med zakonodajnim postopkom in bi morali biti kot taki neposredno dostopni. Če bi bilo to storjeno, pritožniku ne bi bilo treba vložiti posebnih prošenj za dostop do teh dokumentov v skladu z Uredbo 1049/2001.

Zadeva se je nanašala na zavrnitev Evropske komisije, da javnosti odobri dostop do dokumenta v zvezi z italijanskimi zalogami oljčnega olja za tržno leto 2013–2014.

Varuh človekovih pravic je pregledal zadevni dokument, kot ga ima Komisija. Ugotovila je, da dokument vsebuje poslovno občutljive podatke, zato je Komisija upravičeno zavrnila njegovo razkritje. Zato je zadevo zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.

Zadeva se nanaša na odločitev Evropske komisije, da zaključi dve pritožbi zaradi kršitev proti Italiji v zvezi s pravilnim izvajanjem zakonodaje EU o skupnem katalogu sort poljščin. Ključno vprašanje je bilo, ali bi bilo treba od osebe, ki je prepozno zaprosila za obnovitev sprejetja določene sorte v katalog, zahtevati, da vloži novo vlogo, ali pa bi bilo treba sprejeti vlogo za poznejšo obnovitev. Vložitev nove vloge v nasprotju z vlogo za podaljšanje bi pomenila precejšen trud in stroške; zlasti bi bilo treba opraviti nov preskus „vrednosti za pridelavo in uporabo“. Pritožnik, deležnik v italijanskem kmetijskem podjetju, je trdil, da argumenti, ki jih je Komisija navedla v podporo svoji odločitvi, niso prepričljivi.

Po temeljiti preiskavi je evropska varuhinja človekovih pravic sklenila, da so bili argumenti, na katere se je sklicevala Komisija, prepričljivi. Njen glavni argument je bil, da ne bi bilo sorazmerno zahtevati novega preskusa VCU v primeru poznih zahtev za obnovitev sprejetja rastlinske sorte v nacionalni katalog. Varuhinja človekovih pravic je tudi ugotovila, da se je domnevna kršitev nanašala na zelo specifičen primer dveh sort trde pšenice in da je bilo pravno vprašanje, na katerem temelji pritožba, zelo sporno. Varuha človekovih pravic je v vseh okoliščinah in tudi ob upoštevanju polja proste presoje, ki ga ima Komisija v primeru pritožb zaradi kršitev, prepričalo stališče, ki ga je sprejela Komisija. Zato je zadevo zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.