FOR PREVIEWING & TESTING PURPOSES ONLY.
This notification will disappear once the page will be published.
This link is available for less than 30 minutes.
  • Lahko berljiv
  • Velikost besedila

Želite vložiti pritožbo zoper institucijo ali organ EU?

Trenutni jezik: 
  • Slovenščina
Izvorni jezik: 
Razpoložljive jezikovne različice: 
Prevod te strani je bil narejen s strojnim prevajanjem.
Strojni prevodi lahko vsebujejo napake, ki bi lahko zmanjšale jasnost in natančnost, zato varuhinja človekovih pravic ne prevzema odgovornosti za kakršna koli odstopanja. Za najzanesljivejše informacije in pravno varnost glejte zgornjo povezavo z izvorno različico v jeziku angleščina.
Za več informacij si oglejte našo jezikovno in prevajalsko politiko.

Osnutek priporočila Evropski komisiji v pritožbi 1963/2002/IP

(izdelano v skladu s členom 3(6) Statuta evropskega varuha človekovih pravic (1))

PRITOŽBA

Pritožba, ki jo je vložil zakoniti zastopnik Willy Kutschera LKW-Vermietung, avstrijskega podjetja za izposojo tovornjakov, se nanaša na obravnavo pritožbe, ki jo je 30. januarja 1996 vložil g. Kutschera (v nadaljnjem besedilu: g. K.), lastnik tega podjetja, s strani Evropske komisije.

Willy Kutschera LKW-Vermietung je leta 1995 z g. Bellottom (v nadaljevanju: g. B.), italijanskim trgovcem s tovornjaki, sklenil pogodbo o nakupu 99 tovornjakov. Kot je bilo zahtevano, je K. B. zagotovil bančne garancije v višini 10 % skupne cene. Vendar je B. 12. maja 1995 K. obvestil, da ne more dobaviti 99 tovornjakov, kot je bilo dogovorjeno, ker jih družba MAN Veicoli Industriali s.p.a. (MAN V.I.), hčerinska družba družbe MAN Nutzfahrzeuge AG (MAN) in uvoznik tovornjakov MAN za italijansko ozemlje, ni hotela dobaviti. B. meni, da je zavrnitev temeljila na dejstvu, da so bili tovornjaki namenjeni avstrijski stranki, ki je imela sedež zunaj pogodbenega območja družbe MAN V.I. v Italiji.

Po mnenju K. je bil pravi razlog za zavrnitev dejstvo, da je bila ob sklenitvi sporazuma cena tovornjakov v Italiji zaradi devalvacije italijanske lire za 25–30 % nižja kot v Avstriji.

Zato je 30. januarja 1996 pri Evropski komisiji vložil pritožbo. K. je prosil Komisijo, naj razišče, ali je bilo ravnanje podjetja MAN V.I. v nasprotju z načeli konkurenčnega prava, kot so določena v členih 81 in 82 Pogodbe ES (prej člena 85 in 86). Pritožba je bila evidentirana kot COMP/35.907/F-2. V skoraj sedmih letih med vložitvijo pritožbe pri Komisiji in pritožbo pri varuhu človekovih pravic z dne 15. novembra 2002 je potekala intenzivna korespondenca med K. in Komisijo. K. je od julija 1998 do marca 2001 napisal več dopisov, v katerih je institucijo pozval, naj dokončno odloči o njegovem primeru. Komisija je odgovorila na vsa pritožnikova pisma. Vendar se je zdelo, da institucija še vedno ni sprejela končne odločitve o zadevi in od marca 2001 pritožnika ni obvestila o stanju njegove zadeve.

Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic navedel, da je Komisija pri obravnavi zadeve, ki jo je vložil K., neupravičeno zavlačevala in ravnala malomarno, ter trdil, da bi bilo treba sprejeti končno odločitev.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Komisija je v svojem mnenju najprej poudarila, da je eden od njenih glavnih ciljev pri uporabi pravil o konkurenci v sektorju motornih vozil zagotoviti, da proizvajalec in/ali njegov uvoznik ne omejujeta svobode končnih potrošnikov, da nova motorna vozila pridobijo od katerega koli pooblaščenega trgovca, ki ga izberejo na skupnem trgu in ki jih je pripravljen prodati. V sistemu selektivne distribucije ima dobavitelj pravico prepovedati le prodajo novih vozil preprodajalcem, ki niso del distribucijskega sistema. Zato je bila možnost trgovcev z motornimi vozili, da prodajajo motorna vozila kateremu koli državljanu EU, ena od glavnih tem uredb o skupinskih izjemah, ki jih je Komisija sprejela v avtomobilskem sektorju (2). Uredba 1475/95/ES in Uredba 1400/2002/ES določata pravice trgovcev v sistemu selektivne distribucije do prodaje novih vozil končnim uporabnikom (kar vključuje tudi lizinške družbe in družbe za izposojo tovornjakov), pa tudi, da se prodaja neodvisnim preprodajalcem lahko prepove.

Kar zadeva obravnavo pritožb, ima Komisija ob vložitvi pritožbe splošno obveznost, da skrbno preuči dejanske in pravne elemente, na katere jo opozori pritožnik (3). V primeru pritožnika je Komisija ukrepala, da bi ocenila, ali obstaja zadostna stopnja interesa Skupnosti za prednostno obravnavo zadeve.

V zvezi s pritožnikovim primerom je Komisija navedla naslednje:

Dne 30. januarja 1996 je K vložil pritožbo v zvezi z ravnanjem družbe MAN V.I., hčerinske družbe družbe MAN in uvoznika tovornjakov MAN za italijansko ozemlje. Pritožnik je menil, da mu je MAN V.I. oviral prodajo 99 tovornjakov, ker so bili izvoženi iz Italije v Avstrijo.

Komisija je 14. februarja 1996 družbi MAN poslala kopijo pritožbe, da bi pridobila njeno mnenje o domnevnem omejevanju konkurence. Družba MAN je z dopisom z dne 15. marca 1996 Komisiji pojasnila, da med K. in B. ni bila podpisana nobena pogodba in da zato dostava ni bila obvezna. Poleg tega je družba MAN navedla, da K. ni deloval kot lizinška družba, ampak kot neodvisni preprodajalec. V teh okoliščinah bi bilo mogoče dobave zavrniti na podlagi člena 3(10)(a) Uredbe št. 123/85 in člena 3(10)(a) Uredbe št. 1475/95.

Odgovor družbe MAN je bil nato posredovan K., ki je svoje pripombe posredoval 3. junija 1996. Komisija je menila, da so potrebne dodatne informacije, in je 10. septembra 1996 od K. zahtevala, naj pojasni naravo svoje dejavnosti. K. je v odgovoru novembra 1996 pojasnil, da je bil namen njegove dejavnosti dajanje tovornjakov v najem. Družba MAN je 17. decembra 1996 prejela uradno zahtevo za informacije, da bi se pozanimala o svojem položaju na trgu in pridobila kopijo pogodbe, sklenjene z italijanskim uvoznikom in italijanskim distribucijskim omrežjem. Družba je odgovorila 30. januarja 1997.

Na podlagi dodatnih informacij, pridobljenih jeseni 1998, je Generalni direktorat za konkurenco (GD COMP) ugotovil, da še vedno obstajajo dvomi glede kakovosti položaja g. K. kot končnega uporabnika tovornjakov za najem.

K. je v svojem prvem dopisu z dne 10. julija 1998 pozval Komisijo, naj dokončno odloči o zadevi, saj je to bistveno za civilni postopek pred italijanskim sodiščem. Ob vseh teh priložnostih je Komisija odgovorila, da je nadaljnja ocena zadeve odvisna od drugih prednostnih nalog enote, pristojne za uporabo pravil konkurence v avtomobilskem sektorju, in da nikakor ni nameravala vplivati na postopek, ki poteka pred italijanskim sodiščem.

Z dopisom z dne 26. marca 1999 je komisar Van Miert v odgovor na dopis pritožnika z dne 3. marca 1999 obvestil g. K., da glede na to, da pred italijanskim sodiščem poteka postopek, Komisija ne želi vplivati na izid tega postopka. Poleg tega so njene službe ocenjevale dokumentacijo, ki jo je družba MAN poslala decembra 1998 v odgovor na dopis z dne 5. novembra 1998, s katerim je GD COMP obvestil družbo MAN o svojem predhodnem stališču, da sporazum z distributerjem vsebuje več omejitev konkurence, za katere se zdi, da niso zajete v upoštevni zakonodaji.

Komisija ga je v dopisu z dne 28. junija 1999 v odgovor na dopis K. z dne 8. aprila 1999 obvestila, da v tej fazi ni bilo mogoče sprejeti dokončnega stališča o zadevi, ker so stranke predložile nove informacije. Komisija je dodala, da čeprav je bil končni izid njegove zadeve odvisen od drugih prednostnih nalog enote, pristojne za njeno obravnavo, naj bi ji bil zaključek presoje zadeve sporočen pred koncem leta 1999.

Dne 15. decembra 1999 je bil podan odgovor na dopis K. z dne 10. novembra 1999. V tem dopisu je Komisija gospoda K. obvestila, da je treba v prvi polovici leta 2000 sprejeti sklep o zadevi. K. je bil tudi pozvan, naj posreduje informacije v zvezi s sodnim postopkom, ki ga je 17. decembra 1997 začel pred italijanskim civilnim sodiščem proti družbi MAN in ki še vedno poteka. K. je 28. februarja 2000 Komisiji posredoval ustrezne informacije.

Komisar Monti je 26. septembra 2000 odgovoril na pisno vprašanje, ki mu ga je predložil poslanec Evropskega parlamenta Ilgenfritz (4), da bi ugotovil, zakaj institucija ni začela nobenega postopka v zvezi z zadevnim primerom. Komisar Monti je povedal: "(…) Komisija mora pri opravljanju svojih nalog na področju konkurenčnega prava določiti nekatere prednostne naloge. Ker K. išče pravno sredstvo v Italiji in ga lahko uporablja še naprej, še ni začel obravnavati te zadeve.“

Komisija je 8. marca 2001 K. poslala nov dopis (v odgovor na njegov dopis z dne 25. januarja 2001). Direktor direktorata F GD COMP je ponovno poudaril, da se njegova enota ukvarja z drugimi prednostnimi nalogami in da je mogoče pričakovati sklep v treh mesecih. Opravičil se je tudi za zamudo.

Pristop, izbran v zadevnem primeru, je bil v skladu z načeli, ki jih je sankcioniralo Sodišče prve stopnje v zadevi Automec proti Komisiji (5), v kateri je Sodišče potrdilo, da mora Komisija kot upravni organ delovati v javnem interesu. Upravni viri, ki jih ima Komisija na voljo za opravljanje svojih nalog, so omejeni in jih ni mogoče uporabiti za obravnavo vseh primerov, na katere je bila opozorjena. Komisija ima pravico, da za zadeve, ki so ji predložene, uporabi različne stopnje prednosti glede na stopnjo interesa Skupnosti.

V zvezi s pritožnikovim primerom je bilo treba upoštevati, da je K. začel sodni postopek pred italijanskim civilnim sodiščem zaradi kršitve pogodbe in zahteval odškodnino. Glede na to in glede na to, da je postopek še potekal, ni bilo zadostnega interesa Skupnosti za preučitev zadeve, saj je tožeča stranka, K., lahko zagotovila ustrezno varstvo svojih pravic pred nacionalnimi sodišči. Poleg tega bi lahko K. od nacionalnega sodnika zahteval, naj presodi, ali sporazum o distribuciji, sklenjen z B. in drugimi trgovci v Italiji, ali kakršen koli ukrep, ki ga je MAN sprejel v zvezi s svojim naročilom, krši člen 81(1) Pogodbe. Nacionalna sodišča in Komisija imajo sočasna pooblastila za uporabo člena 81(1) in člena 82 Pogodbe. Kot je razsodilo Sodišče v zadevi BRT proti SABAM (6), imajo ti členi Pogodbe neposredni učinek za posameznike in ustvarjajo neposredne pravice v zvezi z zadevnim posameznikom, ki jih morajo nacionalna sodišča varovati. Nacionalno sodišče lahko odloči o posledicah v primeru kršitve prava Skupnosti. Nacionalno sodišče, ki je pristojno, da po potrebi predloži zadevo Sodišču ali zaprosi Komisijo za pomoč, odredi enemu trgovcu, naj izvrši pogodbo z drugim trgovcem, ali določi škodo, povzročeno s kršitvijo pogodbenih obveznosti, v skladu s pravili nacionalnega prava.

Ker je imelo italijansko sodišče vsa pooblastila za učinkovito obravnavo zadeve, Komisiji ni bilo treba posredovati, da bi zavarovala pravice K.

V zvezi z navedbami pritožnika o neupravičeni zamudi in malomarnosti pri obravnavi primera gospoda K. je Komisija sprejela vse potrebne ukrepe za preiskavo zadeve in sklenila, da zadevni primer ni med prednostnimi primeri. Stališče institucije je bilo jasno pojasnjeno g. K. in njegovemu pravnemu zastopniku. Zaradi velikega števila pritožb in postopkov po uradni dolžnosti, ki so potekali v zadnjih letih, ter ob upoštevanju pomanjkanja osebja je bilo obžalovanja vredno, da pritožbe ni bilo mogoče obravnavati, kot je bilo predvideno.

V zvezi z zahtevkom za končno odločitev je Komisija navedla, da je ocena zadeve del prihodnjih nalog GD COMP in da nameravajo službe Komisije čim prej sporočiti svojo končno odločitev o zadevi.

Pripombe pritožnika

Pritožnik, ki je v bistvu vztrajal pri svoji pritožbi, je v svojih pripombah poudaril, da ni dvomov glede narave dejavnosti g. K. Ker je namen družbe dajanje vozil v najem tretjim osebam, je bila družba Willy Kutschera LKW-Vermietung končni uporabnik.

V zvezi z izjavo Komisije, da ker ima italijansko sodišče vsa pooblastila za učinkovito obravnavo zadeve, ki jo je K. vložil proti MAN-u, ni bilo potrebe po posredovanju, da bi se zaščitile pravice K., se je pritožnik seznanil s tem stališčem. Vendar je pojasnil, da interes K., da izve, ali je ravnanje družbe MAN v nasprotju s pravom Skupnosti, ni povezan s postopkom, ki poteka pred italijanskim sodiščem. Upoštevna je bila zaradi morebitnega prihodnjega sodnega postopka proti družbi MAN zaradi nepogodbene odgovornosti zaradi kršitve prava Skupnosti.

ODLOČBA

1 Obravnava primera gospoda K. s strani Evropske komisije

1.1 Pritožnik, pravni zastopnik družbe Willy Kutschera LKW-Vermietung, je Komisiji očital neupravičeno zamudo in malomarnost pri obravnavi zadeve, ki jo je K., lastnik zgoraj omenjene družbe, vložil pri Komisiji januarja 1996. Pritožnik je trdil, da bi morala končno odločitev sprejeti Komisija.

1.2 Komisija je v svojem mnenju navedla, da je eden glavnih ciljev Komisije pri uporabi pravil o konkurenci v sektorju motornih vozil zagotoviti, da proizvajalec in/ali njegov uvoznik ne omejujeta svobode končnih potrošnikov, da pridobijo novo motorno vozilo od katerega koli pooblaščenega trgovca, ki ga izberejo na skupnem trgu in jim je pripravljen prodati. Sklicevala se je na dejansko stanje pritožbe, pri čemer je navedla podrobne informacije o ukrepih, ki jih je sprejela, in o izmenjavi dopisov z g. K. od vložitve njegove pritožbe januarja 1996.

Komisija je menila, da je bil njen pristop do primera gospoda K v skladu z načeli, ki jih je določilo Sodišče prve stopnje v zadevi Automec proti Komisiji, v kateri je Sodišče potrdilo, da mora Komisija kot upravni organ delovati v javnem interesu. Komisija ima ob vložitvi pritožbe splošno obveznost, da skrbno preuči dejanske in pravne elemente, na katere jo opozori pritožnik. Vendar ima pri obravnavi pritožbe pravico, da za zadeve, ki so ji predložene, uporabi različne stopnje prednosti glede na stopnjo interesa Skupnosti.

1.3 V zvezi s pritožnikovim primerom je Komisija menila, da glede na to, da je K. sprožil sodni postopek pred italijanskim civilnim sodiščem zaradi kršitve pogodbe in zahteval odškodnino ter da postopek še poteka, ni zadostnega interesa Skupnosti za preučitev primera, saj je tožnik lahko zagotovil ustrezno varstvo svojih pravic pred nacionalnimi sodišči.

1.4 V zvezi z navedbami pritožnika o neupravičeni zamudi in malomarnosti pri obravnavi njegove zadeve je Komisija navedla, da je sprejela vse potrebne ukrepe za preiskavo zadeve, in sklenila, da zadevni primer ni med prednostnimi primeri. Stališče institucije je bilo jasno razloženo gospodu K. in pritožniku. Zaradi velikega števila pritožb in postopkov po uradni dolžnosti, ki so bili izvedeni v zadnjih letih, ter ob upoštevanju pomanjkanja osebja je Komisija obžalovala, da pritožbe ni bilo mogoče obravnavati, kot je bilo predvideno.

V zvezi s trditvijo, da je treba sprejeti končno odločitev, je Komisija navedla, da je ocena zadeve del prihodnjih nalog GD COMP in da nameravajo službe Komisije čim prej sporočiti svojo končno odločitev o zadevi.

1.5 Pritožnik je v svojih pripombah jasno navedel, da interes gospoda K., da bi vedel, ali je ravnanje MAN-a v nasprotju s pravom Skupnosti, ni povezan s postopkom, ki poteka pred italijanskim sodiščem, temveč je pomemben zaradi morebitnega prihodnjega sodnega postopka proti MAN-u zaradi nepogodbene odgovornosti zaradi kršitve prava Skupnosti.

1.6 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da ima Komisija v skladu s sodno prakso sodišč Skupnosti pravico, da za zadeve, ki so ji predložene, uporabi različne stopnje prednosti, odvisno od interesa Skupnosti, ki ga zadeva zadevna zadeva (7). Komisija lahko tako zavrne pritožbo, če meni, da ni interesa Skupnosti za njeno obravnavo.

1.7 Vendar je dobro upravno ravnanje, če se odločitve sprejemajo v razumnem roku. Obravnavana zadeva se nanaša na pritožbo, ki jo je K. vložil januarja 1996, pred skoraj sedmimi leti in pol.

Varuh človekovih pravic ugotavlja, da so službe Komisije trikrat (dopisi z dne 28. junija 1999, 15. decembra 1999 in 8. marca 2001) obvestile K., da bo končna odločitev o njegovem primeru sprejeta v kratkem. Ugotavlja tudi, da je Komisija v svojem mnenju obžalovala, da zadevne zadeve ni bilo mogoče obravnavati, kot je bilo predvideno, in da so službe Komisije nameravale čim prej sporočiti svojo končno odločitev o zadevi.

Tudi ob upoštevanju težav, s katerimi se je morda soočal GD COMP in ki jih je Komisija omenila v svojem mnenju, varuhinja človekovih pravic meni, da Komisija ni zadovoljivo pojasnila, zakaj ni mogla sprejeti odločitve o zadevi niti po preteku skoraj sedmih let in pol. V zvezi s tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da je bilo zadnje sporočilo Komisije o primeru K. pred izdajo mnenja o tej pritožbi 8. marca 2001 in da Komisija v dveh letih ni navedla nobenega razloga za molk.

Poleg tega varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da se zdi stališče Komisije do zadeve á nekoliko protislovno. Medtem ko je institucija po eni strani obžalovala, da o zadevi ni bila sprejeta nobena odločitev, in poudarila, da nameravajo njene službe čim prej sporočiti končno odločitev, je po drugi strani navedla, da ni zadostnega interesa Skupnosti za preučitev zadeve. To bi bilo mogoče razumeti tako, da se je Komisija že odločila, da ne bo začela preiskave pritožbe, ampak jo bo zavrnila.

1.8 Brez poseganja v diskrecijsko pravico Komisije pri obravnavi pritožb, ki so ji predložene, varuh človekovih pravic meni, da sedem let in pol za obravnavo zadeve ne more veljati za razumen rok.

2 Sklepna ugotovitev

2.1 Glede na zgoraj navedeno varuh človekovih pravic meni, da dejstvo, da Komisija po sedmih letih in pol še vedno ni dokončala ocene pritožbe, ki jo je K. vložil januarja 1996, pomeni slabovidnost.

2.2 Varuh človekovih pravic zato v skladu s členom 3(6) statuta varuha človekovih pravic Komisiji predlaga naslednji osnutek priporočila:

Osnutek priporočila

Komisija mora zaključiti oceno zadevnega primera najpozneje do 30. novembra 2003.

V skladu s členom 3(6) statuta varuha človekovih pravic Svet pošlje podrobno mnenje do 30. novembra 2003. Podrobno mnenje bi lahko vključevalo sprejetje odločitve varuha človekovih pravic in opis ukrepov, sprejetih za izvedbo osnutka priporočila.

Pritožnik bo obveščen o tem osnutku priporočila. V vednost vam pošiljamo kopijo pripomb pritožnika na mnenje Komisije.

Strasbourg, 5. septembra 2003

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS


(1) Sklep Evropskega parlamenta 94/262 z dne 9. marca 1994 o predpisih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje nalog varuha človekovih pravic, UL L 113, str. 15.

(2) Uredba Komisije št. 123/85/EGS z dne 12. decembra 1984 o uporabi člena 85(3) Pogodbe za nekatere kategorije sporazumov o distribuciji in servisiranju motornih vozil, UL L 15, 18.1.1985, str. 16–24.

Uredba Komisije št. 1475/95/ES z dne 28. junija 1995 o uporabi člena 85(3) Pogodbe za nekatere skupine sporazumov o distribuciji in servisiranju motornih vozil (UL L 145, 29.6.1995, str. 25–34).

Uredba Komisije št. 1400/2002/ES z dne 31. julija 2002 o uporabi člena 81(3) Pogodbe za skupine vertikalnih sporazumov in usklajenih ravnanj na področju motornih vozil, UL L 203, 1.8.2002, str. 30–41.

(3) Zadeva T-24/90, Automec proti Komisiji, Recueil 1992, str. II-2223.

(4) Pisno vprašanje E-2674/00 z dne 1. septembra 2000, UL C 103 E z dne 3. aprila 2001.

(5) Glej opombo 3.

(6) Zadeva 127/73, BRT proti SABAM, Recueil 1974, str. 313.

(7) Glej opombo 3.

Kaj menite o tem samodejnem prevodu? Pošljite nam vaše mnenje.