Strasbourg, 9. oktobra 2007

Spoštovani g.

Dne 25. julija 2006 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo zoper Evropsko komisijo. Dokazila so bila poslana 7. avgusta 2006. Vaša pritožba se je nanašala na pogoje, pod katerimi vas je Komisija zaposlila kot pogodbenega uslužbenca.

Pritožbo sem 18. oktobra 2006 posredoval predsedniku Komisije. Komisija je 22. januarja 2007 poslala prevod svojega mnenja v italijanščino, ki sem vam ga posredoval 30. januarja 2006 s pozivom, naj do konca februarja 2007 predložite pripombe. Od vas nismo prejeli nobenih pripomb.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Po mnenju pritožnika so upoštevna dejstva, če povzamemo, naslednja.

Evropska komisija je 1. januarja 2006 pritožnika zaposlila kot pogodbenega uslužbenca v funkcionalni skupini IV, razred 14, in ga zaposlila v Skupnem raziskovalnem središču ("JRC") v Pettnu (Nizozemska).

Ker je pritožnik menil, da bi ga Komisija morala razvrstiti v razred 15(1) skupine IV namesto v razred 14, je vložil pritožbo v skladu s členom 90 Kadrovskih predpisov (2). Pritožba je bila pri Komisiji vložena 6. marca 2006, Komisija pa jo je kot organ za imenovanja zavrnila 21. junija 2006.

Pritožnik je v pritožbi navedel, da je leta 1997 po končanem petletnem univerzitetnem študiju pridobil diplomo iz jedrskega inženirstva. Nato je poudaril, da je italijanska vlada z odlokom št. 270 z dne 22. oktobra 2004 reformirala sistem akademskih nazivov. Ta reforma je začela veljati v študijskem letu 2004–2005. V skladu z reformo študenti po končanem triletnem univerzitetnem študiju pridobijo prvo diplomo (laurea). Po nadaljnjih dveh letih univerzitetnega študija študenti pridobijo specializirano diplomo (laurea magistrale).

Italijanski odlok št. 270 z dne 22. oktobra 2004 določa enakovrednost med univerzitetno diplomo, pridobljeno v okviru prejšnjega sistema, in univerzitetno diplomo, pridobljeno po dveh obdobjih (tri leta in dve leti) študija, kot je predvideno v novem sistemu. Zato univerzitetna diploma iz jedrskega inženirstva, kot je pritožnikova univerzitetna diploma, ustreza laurea magistrale.

Pritožnik je menil, da bi morala Komisija njegovo univerzitetno diplomo razdeliti na „prvo diplomo“, pridobljeno leta 1995, in „drugo diplomo“, pridobljeno leta 1997. Pritožnik je Komisiji predložil potrdilo Univerze v Pisi, ki je po njegovem mnenju potrdilo njegovo razlago. Pritožnik je menil, da ker so to potrdilo predložili pristojni organi države članice, bi ga Komisija morala upoštevati pri določitvi pogojev za njegovo zaposlitev.

Pritožnik je navedel, da je za zaposlitev kot pogodbeni uslužbenec v skupini IV potrebna stopnja izobrazbe, ki ustreza zaključenemu vsaj triletnemu univerzitetnemu študiju. Trdil je tudi, da bi morala Komisija dve dodatni leti študija, ki ju je opravil, upoštevati kot "poklicni izkušnji". To bi mu omogočilo, da bi se zaposlil v razredu 15 skupine IV namesto v razredu 14. Trdil je tudi, da ga je Komisija diskriminirala v primerjavi s kolegi, ki so imeli dve ločeni diplomi, in sicer prvo diplomo, pridobljeno po triletnem univerzitetnem študiju, in drugo diplomo, pridobljeno po dodatnem dveletnem obdobju.

Komisija je v svojem odgovoru z dne 21. junija 2006 zavrnila pritožnikova stališča z utemeljitvijo, da je pritožnikova univerzitetna diploma nedeljiva. Komisija je poudarila, da je pritožnik to diplomo pridobil leta 1997 in da lahko upošteva le svoje poklicne izkušnje, pridobljene po tem datumu. Komisija se je sklicevala na potrdilo, ki ga je predložila Univerza v Pisi in v katerem je navedena enakovrednost med prvim obdobjem treh let študija, ki ga je opravil pritožnik, in laureo v okviru novega sistema. V zvezi s tem je Komisija menila, da potrdila, ki ga je izdala Univerza v Pisi, ni mogoče šteti za "potrdilo o enakovrednosti", ki so ga izdali organi države članice v smislu člena 2(2) splošnih izvedbenih določb o pogojih zaposlovanja in dela pogodbenih uslužbencev pri Komisiji (3) (v nadaljnjem besedilu: splošne izvedbene določbe). V skladu s tem členom se upoštevajo samo diplome, ki so jih podelile države članice, in diplome, ki so bile predmet "enakovrednosti", ki so jo podelili organi teh držav članic.

Izraz "enakovrednost" v smislu člena 2(2) se nanaša na diplome, podeljene v različnih državah članicah, in ne na enakovrednost diplom, podeljenih v Italiji na podlagi dveh različnih sistemov.

Komisija je nadalje zavrnila pritožnikovo trditev o diskriminaciji, ker pritožnik ni bil v enakem pravnem in dejanskem položaju kot kandidati, ki so imeli dve ločeni diplomi.

V podporo svoji pritožbi je pritožnik 7. avgusta 2006 Evropskemu varuhu človekovih pravic predložil kopijo izjave, ki jo je podpisal direktor italijanskega Centro d'Informazione sulla Mobilità e le Equivalenze Accademiche ("CIMEA")(4). Ta izjava je potrdila enakovrednost med univerzitetno diplomo, ki jo je pritožnik pridobil leta 1997 po „starem sistemu“, in vsoto dveh univerzitetnih diplom (tri leta in dve leti študija) „novega sistema“.

Varuh človekovih pravic je razumel, da je pritožnik v svoji pritožbi trdil, da je bila odločitev Komisije o zavrnitvi njegove pritožbe z dne 6. marca 2006 nepravična, ker ni upoštevala italijanskega odloka št. 270.

Varuhinja človekovih pravic je tudi razumela, da je pritožnik v isti pritožbi trdil, da bi morala Komisija ponovno preučiti svoje stališče. Pritožnik je pojasnil, da je njegova univerzitetna diploma, pridobljena po starem sistemu, enakovredna dvema univerzitetnima diplomama (pridobljenima po treh letih in dveh letih študija) po novem sistemu. Glede na navedeno je pritožnik menil, da bi morala Komisija njegovi zadnji dve leti študija obravnavati kot "poklicne izkušnje", saj je po njegovem mnenju institucija to storila v drugih primerih.

Poizvedba

Mnenje institucije

Komisija se je v svojem mnenju sklicevala na odgovor pritožniku z dne 21. junija 2006, s katerim je zavrnila njegovo pritožbo na podlagi člena 90.

Komisija je tudi navedla, da pritožnik po eni strani trdi, da se kandidati, ki so zaključili vsaj triletni univerzitetni študij, lahko zaposlijo kot pogodbeni uslužbenci iz IV. skupine, če imajo vsaj eno leto ustreznih delovnih izkušenj. Pritožnik je po drugi strani trdil tudi, da bi bilo treba za tiste kandidate, ki so zaključili dodatni dveletni univerzitetni študij, drugo stopnjo šteti za poklicne izkušnje. Poleg tega je pritožnik menil, da njegova univerzitetna diploma, pridobljena leta 1997, ustreza specialistični diplomi (laurea magistrale), ki jo je mogoče pridobiti po zaključenih dveh stopnjah univerzitetnega študija (tri leta plus dve leti). Na podlagi zgoraj navedenega je pritožnik trdil, da dejstvo, da Komisija dodatnega dveletnega študijskega cikla ni obravnavala kot delovne izkušnje, pomeni diskriminacijo študentov, ki so pridobili univerzitetno diplomo v skladu z novim sistemom. Za te diplomante se diploma, pridobljena po končanem drugem dveletnem univerzitetnem študiju, šteje za delovne izkušnje.

Komisija je poudarila, da te trditve, ki je bila zavrnjena že v odgovoru z dne 21. junija 2006, ni mogoče sprejeti na podlagi ustaljene sodne prakse sodišč Skupnosti. Ta sodna praksa določa, da je načelo enakega obravnavanja kršeno, če se dve kategoriji oseb, ki sta v primerljivem pravnem in dejanskem položaju, obravnavata različno (5).

V zvezi s pritožnikovim posebnim primerom je Komisija poudarila, da je bil italijanski nacionalni pravni okvir v zvezi z univerzitetnim sistemom spremenjen po reformi leta 2004. Zato je pritožnik, ki je diplomo pridobil leta 1997, v drugačnem pravnem položaju kot tisti študenti, ki so univerzitetni študij nadaljevali v okviru novega sistema. Med pritožnikom in temi osebami torej ni diskriminacije.

Glede na navedeno je Komisija ohranila svoje prvotno stališče v zvezi s pritožnikovo pritožbo ter zavrnila njegovo trditev in trditev.

Pripombe pritožnika

Mnenje Komisije je bilo posredovano pritožniku s pozivom, naj predloži pripombe do konca februarja 2007. Vendar od njega ni prejela nobenih pripomb.

ODLOČBA

1 Uvodne ugotovitve

1.1 Evropski varuh človekovih pravic je v pismu predsedniku Evropske komisije, s katerim je začel to preiskavo, ugotovil, da pritožnik v svoji pritožbi navaja obtožbo in zahtevek, ter Komisijo pozval, naj o njiju predloži mnenje.

1.2 Glede na naravo pritožnikove trditve in trditve ter njuno tesno povezanost varuh človekovih pravic meni, da ju je primerno obravnavati skupaj v spodnjem sklepu.

2 Pritožnikova trditev, da je bila odločitev Komisije o zavrnitvi njegove pritožbe z dne 6. marca 2006 nepravična, in s tem povezana trditev

2.1 Komisija je 1. januarja 2006 pritožnika zaposlila kot pogodbenega uslužbenca v funkcionalni skupini IV, razred 14. Ker je menil, da bi ga Komisija morala razvrstiti v naziv 15 skupine IV namesto v naziv 14, je 6. marca 2006 vložil pritožbo na podlagi člena 90 Kadrovskih predpisov(6). Komisija je kot organ za imenovanja 21. junija 2006 zavrnila pritožnikovo pritožbo.

Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je pritožnik izpodbijal odločitev Komisije, saj je po njegovem mnenju izpolnil zahtevo po zaposlitvi v razredu 15. Pritožnik je svojo trditev utemeljil s stališčem, da bi bilo treba njegovo univerzitetno diplomo šteti za vsoto prve diplome, pridobljene po treh letih univerzitetnega študija, in druge diplome, pridobljene po dodatnem dvoletnem univerzitetnem študiju. Zadnji dve leti bi morali šteti za „poklicni izkušnji“. To bi torej pomenilo več kot osem let poklicnih izkušenj, kar bi pomenilo, da bi izpolnjeval pogoje za zaposlitev v nazivu 15 funkcionalne skupine IV. Po mnenju pritožnika je bil ta pristop v skladu z vsebino italijanskega odloka št. 270. Po mnenju pritožnika Komisija tega ni ustrezno upoštevala.

2.2 Varuh človekovih pravic je razumel, da pritožnik trdi, da je bila odločitev Komisije o zavrnitvi njegove pritožbe z dne 6. marca 2006 nepravična, saj ni upoštevala italijanskega odloka št. 270 z dne 22. oktobra 2004.

Poleg tega je varuhinja človekovih pravic razumela, da je pritožnik trdil, da bi morala Komisija ponovno preučiti svoje stališče. Pritožnik je v podporo svoji trditvi trdil, da je njegova univerzitetna diploma, pridobljena v skladu s sistemom, ki je veljal v Italiji do študijskega leta 2004–2005, enakovredna dvema univerzitetnima diplomama (pridobljenima po treh letih in dveh letih študija) v skladu z novim sistemom. Glede na navedeno je pritožnik trdil, da bi morala Komisija njegova zadnja dva leta študija šteti za poklicne izkušnje, saj je po njegovem mnenju , institucija to storila v drugih primerih.

2.3 Kot je pojasnila Komisija v svojem odgovoru z dne 21. junija 2006 na pritožnikovo pritožbo na podlagi člena 90 in v svojem mnenju, je pritožnik leta 1997 pridobil univerzitetno diplomo iz jedrskega inženirstva ("Ingegneria nucleare"). Komisija je ugotovila tudi, da je pritožnik predložil dokaze o ustreznih poklicnih izkušnjah (7), ki ustrezajo šestim letom ter petim mesecem in pol.

Komisija je za zaposlitev v nazivu 15 v skladu s splošnimi izvedbenimi določbami zahtevala več kot osem let delovnih izkušenj. Komisija je pritožnika zaposlila kot pogodbenega uslužbenca v funkcionalni skupini IV v razredu 14, za katerega se lahko v skladu s členom 10 navedenih izvedbenih določb zadevna oseba zaposli v razredu 14, če ima „več kot štiri leta poklicnih izkušenj“.

2.4 Komisija se je v svojem mnenju seznanila tudi s trditvijo pritožnika, da dejstvo, da dve leti, ki ustrezata drugi stopnji študija, ni štela za delovne izkušnje, pomeni diskriminacijo v primerjavi s študenti, ki so pridobili univerzitetno diplomo v okviru novega sistema. Komisija je poudarila, da te trditve ni mogoče sprejeti na podlagi ustaljene sodne prakse sodišč Skupnosti, v skladu s katero je načelo enakega obravnavanja kršeno, če se dve kategoriji oseb, ki sta v primerljivem pravnem in dejanskem položaju, obravnavata različno.

2.5 Komisija je v korespondenci s pritožnikom z dne 21. junija 2006 menila, da potrdila univerze v Pisi, ki navaja "enakovrednost" med prvim obdobjem treh let študija, ki ga je opravil pritožnik, in laureo v okviru novega sistema, ni mogoče šteti za "potrdilo o enakovrednosti", ki so ga izdali organi države članice v smislu člena 2(2) splošnih izvedbenih določb o pogojih zaposlovanja in dela pogodbenih uslužbencev pri Komisiji (8) ("splošne izvedbene določbe"). Komisija je vztrajala, da se v skladu s tem členom upoštevajo samo diplome, ki so jih podelile države članice, in diplome, ki so bile predmet "enakovrednosti", ki so jo podelili organi teh držav članic.

2.6 Varuh meni, da je treba pri zaposlovanju pogodbenih uslužbencev v institucijah in organih Skupnosti spoštovati pravni okvir, ki se uporablja na zadevnem področju. V zvezi s tem se varuh človekovih pravic sklicuje zlasti na splošne izvedbene določbe o postopkih, ki urejajo zaposlovanje in uporabo pogodbenih uslužbencev pri Komisiji (9) (v nadaljnjem besedilu: splošne izvedbene določbe). V skladu s členom 2, ki določa minimalne kvalifikacije, ki jih zahteva Komisija pri zaposlovanju pogodbenega uslužbenca iz funkcionalne skupine IV,

„Za zaposlitev pogodbenega uslužbenca je potrebno vsaj:
(...)
(d)(...) zaključen in z diplomo potrjen vsaj triletni visokošolski študij in ustrezne vsaj enoletne delovne izkušnje." (poudarek dodan)

2.7 Varuh ugotavlja, da je italijanska vlada odobrila reformo akademskih nazivov, ki je začela veljati v študijskem letu 2004-2005. V sistemu, ki je veljal pred reformo leta 2004, je obstajalo eno samo obdobje univerzitetnega študija. Ob koncu tega obdobja so študenti, ki so uspešno zaključili študij, pridobili univerzitetno diplomo („laurea“). V skladu s sistemom, ki je veljal po reformi leta 2004, obstajata dva cikla univerzitetnega študija. Ob zaključku prve triletne stopnje se študentom podeli prva diploma (laurea). Po dodatnem dvoletnem obdobju študenti pridobijo specializirano diplomo (laurea magistrale). Člen 13(7) (Prehodni in končni ukrepi) odloka št. 270 določa, da se kvalifikacija „dottore magistrale“, ki se trenutno podeljuje študentom, ki pridobijo specializirano diplomo, podeli tudi študentom, ki so diplomo pridobili po starem sistemu.

2.8 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je pritožnik pridobil univerzitetno diplomo leta 1997, potem ko je zaključil eno samo petletno stopnjo univerzitetnega študija. V skladu s členom 13(7) odloka št. 270 je treba njegovo kvalifikacijo šteti za enakovredno „dottore magistrale“.

2.9 Varuh človekovih pravic meni, da lahko institucije Skupnosti razlagajo nacionalne diplome le glede na nacionalni pravni okvir, ki se uporablja za take diplome.

2.10 Varuh človekovih pravic je skrbno analiziral italijanski odlok št. 270. Zdi se, da italijanski odlok št. 270 ne določa, da je treba univerzitetno diplomo, pridobljeno v okviru sistema, ki je veljal do reforme leta 2004, šteti za pravno enakovredno dvema različnima diplomama.

Čeprav varuh človekovih pravic ne more izključiti, da bi se italijanski organi lahko odločili, da v okviru reforme iz leta 2004 dokažejo, da bi se za osebe z diplomami, podeljenimi pred reformo iz leta 2004, prva tri leta študija štela za pravno enakovredna laurei, institucije Skupnosti ne morejo odpraviti negativnih učinkov, ki bi lahko izhajali iz zakonodajne odločitve italijanskih organov, da tega ne storijo.

Varuh človekovih pravic tako meni, da Komisija ne more domnevati, da prva tri leta univerzitetnega študija, ki jih je opravil pritožnik, ustrezajo laurei, če ni izrecno potrjeno, da je treba v skladu z italijanskim pravom prva tri leta študija, ki so bila zaključena pred reformo leta 2004, šteti za pravno enakovredna laurei.

2.11 Varuh človekovih pravic je skrbno preučil tudi različne dokumente, ki jih je pritožnik predložil v podporo svoji pritožbi.

Varuh človekovih pravic ugotavlja, da je v pismu Ministrstva za usposabljanje, univerze in raziskave (10) z dne 6. marca 2006 navedeno, da je pritožnikova diploma, ki jo je pridobil po petih letih študija, "nadrejena" diplomi, ki se zdaj podeljuje po treh letih študija. V dopisu je navedeno tudi, da je treba njegovo kvalifikacijo šteti za enakovredno diplomi, ki se zdaj podeljuje po petih letih študija. Ta izjava je v skladu s členom 13(7) odloka št. 270. Vendar v dopisu ni navedeno, da so prva tri leta pritožnikovega študija pravno enakovredna diplomi, ki se trenutno podeljuje po zaključku treh let študija.

Varuh tudi ugotavlja, da je v pismu direktorja Cimee z dne 3. avgusta 2006 navedeno, da je pritožnikova diploma, ki jo je pridobil po petih letih študija, enakovredna "vsota" triletne diplome ( laurea) in nadaljnje dveletne specializirane diplome (laurea magistrale). Vendar v dopisu tudi ni navedeno, da je prvo triletno obdobje pritožnikovega študija pravno enakovredno diplomi, ki se trenutno podeljuje po zaključku treh let študija.

Varuh nadalje ugotavlja, da je v izjavi profesorja Marina Mazzinija z Univerze v Pisi z dne 20. septembra 2005 navedeno, da bi bili izpiti, ki jih je pritožnik opravil v prvih treh letih svojega študija, " več kot zadostni " za pridobitev diplome, ki se trenutno podeljuje po zaključku treh let študija. Vendar varuh človekovih pravic ugotavlja, da to ne spremeni dejstva, da so se italijanski organi odločili, da sedanjega pravnega okvira ne bodo strukturirali tako, da bi imeli pravni učinki kakršne koli simetrije med izpiti, ki so jih študenti opravljali do reforme leta 2004, in izpiti, ki se trenutno opravljajo za pridobitev triletne diplome. V zvezi s tem se varuh človekovih pravic sklicuje na ugotovitve iz točk 2.9 in 2.10 zgoraj.

2.12 Glede trditve v zvezi z diskriminacijo, na katero se nanaša pritožba, varuh človekovih pravic ugotavlja, da v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišča Skupnosti obstaja kršitev načela enakega obravnavanja, ki je splošno načelo prava Skupnosti, le če se primerljivi položaji obravnavajo različno ali če se različni položaji obravnavajo enako, razen če je tako različno obravnavanje objektivno utemeljeno.

Varuh človekovih pravic se tako strinja, da ker je pritožnik v obravnavani zadevi diplomo pridobil pred reformo leta 2004, ni mogoče šteti, da je v položaju, ki bi bil primerljiv s položajem diplomantov, ki so univerzitetno diplomo pridobili v okviru novega sistema. Zato ni mogoče šteti, da je Komisija pritožnika diskriminirala, ko je upoštevala delovne izkušnje, ki jih je pridobil po pridobitvi diplome leta 1997.

2.13 Glede na zgoraj navedeno varuh človekovih pravic meni, da je odločitev Komisije, da zavrne pritožnikovo pritožbo z dne 6. marca 2006, razumna.

2.14 Glede na sklep iz točke 2.13 varuh človekovih pravic meni, da pritožnikove trditve ni mogoče sprejeti.

3 Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Komisija ni ravnala nepravilno. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Komisije.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Za to se zahteva osem let delovnih izkušenj, povezanih z naravo nalog, ki jih je treba opravljati.

(2) Pritožnik je vložil pritožbo v skladu s členom 46 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti, ki določa: „Smiselno se uporablja naslov VII Kadrovskih predpisov v zvezi s pritožbami.“

(3) Komisija ga je sprejela 7. aprila 2004, C(2004) 1313.

(4) "CIMEA" se nanaša na informacijski center za akademsko mobilnost in enakovrednost. Od leta 1986 CIMEA deluje na podlagi sporazuma med italijanskim ministrstvom za izobraževanje, univerzo in raziskave ter fundacijo Rui.

(5) Glej zadevo 106/83, Sermide, Recueil 1984, str. 4209, točka 28; Zadeva 174/89, Hoche, Recueil 1990, str. 2681, točka 25; Zadeva T-371/03, Le Voci proti Svetu, ZOdl. JU, str. I-A-209 in II-957, točka 77.

(6) Glej opombo 2 zgoraj.

(7) Člen 7(3) izvedbenih določb določa:

„Za upoštevanje morajo biti delovne izkušnje pridobljene v dejavnosti, ki ustreza vsaj ravni izobrazbe, ki se zahteva za dostop do funkcionalne skupine, in je povezana z enim od sektorjev dejavnosti institucije. Upošteva se od datuma, ko oseba izpolni minimalne kvalifikacije za zaposlitev iz člena 2 8, po potrebi vključno z vsemi poklicnimi izkušnjami, ki se zahtevajo v navedenem členu.“;

(8) Komisija ga je sprejela 7. aprila 2004, C(2004) 1313.

(9) Komisija ga je sprejela 7. aprila 2004, C(2004) 1313.

(10) Ministero dell'istruzione, dell'università e della ricerca.