Ozadje pritožbe

1. Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo (EIT) je neodvisen organ EU, ki krepi trajnostne inovacije po vsej Evropi s spodbujanjem razvoja podjetniških in inovacijskih spretnosti.[1] EIT podpira vseevropska partnerstva med podjetji, raziskovalnimi laboratoriji in univerzami. Ta partnerstva so znana kot skupnosti znanja in inovacij (SZI) EIT [2].

2. Junija 2025 je novičarska hiša poročala, da je urad OLAF odkril resne nepravilnosti v zvezi z eno od SZI, in sicer SZI EIT Manufacturing [3].

3. Pritožnik, novinar, je februarja 2026 zaprosil za dostop javnosti do poročila urada OLAF o preiskavi v zvezi s temi domnevnimi nepravilnostmi [4].

4. Aprila 2026 je urad OLAF poslal svoj prvotni odgovor. Ugotovila je, da dve končni poročili v zvezi s preiskavami urada OLAF spadata na področje uporabe pritožnikove zahteve za dostop javnosti. Dostop do obeh poročil je v celoti zavrnila. Urad OLAF se je pri tem oprl na splošno domnevo nerazkritja dokumentov iz svojih preiskovalnih spisov. Ugotovila je, da so bile preiskave urada OLAF zaključene, vendar ustrezne nadaljnje dejavnosti še vedno potekajo.

5. Pritožnik je urad OLAF pozval, naj ponovno preuči svojo zavrnitev (z vložitvijo „potrdilne prošnje“).

6. Pritožnik se je junija 2026, potem ko v zakonsko določenem roku ni podal zaslišanja pred uradom OLAF, obrnil na varuhinjo človekovih pravic [5].

7. Urad OLAF je julija 2026 po posredovanju varuhinje človekovih pravic poslal potrdilni sklep. Ohranila je zavrnitev dostopa do dveh končnih poročil urada OLAF.

8. Pritožnik ni bil zadovoljen s tem izidom, zato se je septembra 2026 obrnil na varuhinjo človekovih pravic.

Preiskava

9. Varuhinja človekovih pravic je začela preiskavo o tem, da je urad OLAF zavrnil dostop javnosti do dveh končnih poročil urada OLAF. Med preiskavo je OLAF varuhinji človekovih pravic predložil dodatna zaupna stališča, njena preiskovalna skupina pa je pregledala sporne dokumente.

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

Pritožnik

10. Pritožnik je v potrdilni prošnji izpodbijal dejstvo, da urad OLAF ni opredelil pristojnega organa za nadaljnje ukrepanje. Trdil je, da zaradi tega ne bi mogel ovreči argumenta in preveriti, ali organ dejansko še vedno izvaja nadaljnje ukrepe.

11. Pritožnik je opozoril, da je urad OLAF eno od obeh poročil izdal že pred 18 meseci. Trdil je, da bi lahko zapoznele nadaljnje dejavnosti preprečile razkritje za nedoločen čas, kar je v nasprotju s sodbo Sodišča v zadevi Homoki [6], v kateri je Sodišče sklenilo, da bi morale obstajati časovne omejitve splošne domneve zaupnosti. Pritožnik meni, da 18 mesecev ni razumen rok za ohranitev zaupnosti teh poročil.

12. Pritožnik je nadalje menil, da urad OLAF ni predložil zadostnih razlogov za svojo zavrnitev. Pritožnik zlasti meni, da urad OLAF ni opredelil organa, odgovornega za nadaljnje dejavnosti, in ni dokazal, kako bi razkritje zahtevanih dokumentov na razumno predvidljiv in ne zgolj hipotetičen način škodovalo tem nadaljnjim dejavnostim. Pritožnik ugotavlja, da je od izdaje obeh poročil preteklo dovolj časa in da bi morale biti preiskovane fizične in/ali pravne osebe v celoti seznanjene z vsebino poročila. Po njegovem mnenju torej ni tveganja, da bi bila poročila dostopna širšemu občinstvu.

13. Poleg tega pritožnik trdi, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje, saj je SZI EIT Manufacturing prejela nepovratna sredstva, ki jih financirajo davkoplačevalci. Obstaja omejeno število SZI, ki so prejele več sto milijonov sredstev EU. Demokratični nadzor zahteva, da lahko novinarji, kot je pritožnik, preberejo zahtevane dokumente, da ocenijo, kaj je šlo narobe, in ugotovijo, kako je mogoče podobne nepravilnosti preprečiti v drugih SZI.

Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF)

14. OLAF je v potrdilnem sklepu navedel, da je pravno zavezan, da vse informacije, ki jih pridobi med preiskavami, obravnava kot zaupne in da zanje velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti [7].

15. OLAF je trdil, da v skladu s sodno prakso EU varstvo namena njegovih preiskav zajema tudi njihovo nadaljnje ukrepanje.[8] To je zato, ker bi odobritev dostopa do preiskovalnih dokumentov med nadaljnjim ukrepanjem lahko ogrozila njihovo učinkovito uporabo, saj bi osebe, osumljene nepravilnosti, lahko ukrepale tako, da bi preprečile pravilno izvajanje nadaljnjih dejavnosti.[9] OLAF je menil, da bi razkritje zahtevanih dokumentov posameznikom ali subjektom, osumljenim nepravilnosti, lahko omogočilo, da sprejmejo ukrepe, ki bi lahko ovirali ali posegali v tekoče nadaljnje postopke, kot so nedovoljeno poseganje v dokaze, vplivanje na priče ali drugačno ogrožanje izida.

16. Urad OLAF je pritožnika obvestil, da je organ, odgovoren za nadaljnje ukrepanje, inštitut EIT, ki je organ EU in subjekt, ločen od inštituta EIT Manufacturing ASBL, ki je SZI in je zadevna oseba v ustreznih preiskavah urada OLAF.

17. Urad OLAF je opozoril, da morajo organi za nadaljnje ukrepanje uradu OLAF poročati o ukrepih, ki jih sprejmejo na podlagi njegovih priporočil. Ko pa se je začelo nadaljnje ukrepanje na podlagi priporočila urada OLAF in je v teku, pravni okvir ne določa splošnega časovnega okvira, v katerem bi lahko organ za nadaljnje ukrepanje dokončal tako nadaljnje ukrepanje. Nasprotno, razumnost trajanja je treba presojati glede na posebne okoliščine vsake zadeve ter zlasti glede na zapletenost zadeve in ravnanje vpletenih strank. Čeprav urad OLAF v imenu inštituta EIT ne more navesti natančnih okoliščin, v katerih še vedno poteka nadaljnje ukrepanje, ugotavlja, da nekateri pomisleki, vključno z zapletenostjo, kažejo, da je trajanje nadaljnjega ukrepanja razumno. Urad OLAF je nadalje ugotovil, da so bili primeri razdeljeni, zato je tudi razumno, da se izvajanje priporočil obravnava skupaj in usklajeno.

18. Urad OLAF je menil, da trditev pritožnika, da mora biti SZI EIT Manufacturing do zdaj v celoti seznanjena z vsebino končnih poročil, ne podpira trditve o širšem dostopu. Oseba, na katero se nanašajo nadaljnje dejavnosti, ne prejme končnih poročil hkrati s tem, ko jih urad OLAF posreduje ustreznim organom za nadaljnje ukrepanje. Ti organi morajo omogočiti dostop do končnih poročil, kadar se odločijo ukrepati proti zadevnim osebam.[10] Razkritje pred zaključkom nadaljnjega ukrepanja bi postopke nadaljnjega ukrepanja izpostavilo vmešavanju tretjih oseb, kar bi lahko ogrozilo objektivnost in učinkovitost teh postopkov. Dejstvo, da imajo zadevne osebe v okviru nadaljnjih postopkov privilegiran dostop za uveljavljanje svoje pravice do obrambe, ne pomeni, da njihovo javno razkritje ne bi ogrozilo nadaljnjih postopkov.

19. Urad OLAF je menil, da ni prevladujočega javnega interesa za razkritje. Opozorila je, da pritožnikovega poklica ni mogoče upoštevati pri obravnavi prošnje za dostop javnosti. Splošno sodišče je razsodilo, da pravica do dostopa javnosti ni odvisna od narave posebnega interesa, ki ga prosilec lahko ima ali ga ne more imeti za pridobitev dokumentov.[11] Poleg tega mora biti prevladujoč javni interes, ki lahko upraviči razkritje, ločen od načela preglednosti, odprtosti in demokracije ali sodelovanja v postopku odločanja.[12] Prosilec za dostop javnosti mora dokazati, zakaj je v konkretnem primeru načelo preglednosti v nekem smislu posebej nujno in lahko zato prevlada nad razlogi, ki upravičujejo nerazkritje.[13] OLAF je trdil, da v skladu s sodno prakso EU povsem splošni preudarki ne zadostujejo za ugotovitev obstoja prevladujočega javnega interesa.[14] Menilo je, da so trditve pritožnika, da bi razkritje omogočilo preprečevanje goljufij v zvezi z drugimi SZI, povsem splošen preudarek, saj druge SZI niso povezane z dokumenti, ki jih je zahteval pritožnik.

20. OLAF je sklenil, da splošna domneva o nedostopnosti pomeni, da za dokumente, na katere se nanaša, ne velja obveznost razkritja njihove vsebine v celoti ali delno.[15] Zato uradu OLAF ni treba preučiti možnosti delnega dostopa.

Ocena varuha človekovih pravic

21. Institucija Unije lahko zavrne dostop javnosti do dokumentov, ki jih hrani, le če po posamični presoji vsebine teh dokumentov zadevna institucija Unije ugotovi, da bi razkritje dokumentov ali njihovih delov oslabilo enega ali več interesov, zaščitenih s členom 4 Uredbe št. 1049/2001.

22. Vendar so sodišča Unije za nekatere kategorije dokumentov priznala, da lahko institucije Unije zavrnejo dostop javnosti do zahtevanih dokumentov na podlagi „splošne domneve“ škodovanja enemu ali več interesom iz člena 4 Uredbe št. 1049/2001, ki bi upravičevala nerazkritje teh kategorij dokumentov. To pomeni, da zadevni instituciji Unije ni treba posamično preučiti zadevnih dokumentov, kar pomeni, da ji ni treba presoditi, kako bi njihovo razkritje konkretno in dejansko škodovalo kateremu od varovanih interesov. Nasprotno, institucija Unije lahko domneva, da bi razkritje oslabilo zadevne varovane interese, ker dokumenti spadajo v določeno kategorijo.

23. Urad OLAF se je pri zavrnitvi dostopa javnosti do obeh poročil oprl na tako splošno domnevo nerazkritja. Natančneje, urad OLAF je menil, da bi razkritje ogrozilo namen povezanih preiskav urada OLAF, saj bi lahko vplivalo na učinkovito uporabo preiskovalnega spisa s strani organa, ki obravnava nadaljnje ukrepanje.

24. Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da sta v skladu s sodno prakso EU uporaba izjeme za varstvo namena preiskav in s tem povezana splošna domneva nerazkritja časovno omejeni. To pomeni, da se lahko institucije EU pri zavrnitvi dostopa sklicujejo na to domnevo le, dokler potekajo ustrezne preiskave in dokler ni pretekel razumen čas za nadaljnje dejavnosti organov, ki izvajajo priporočila urada OLAF.[16]

25. Inšpekcijski pregled zahtevanih dokumentov skupaj z dodatnimi zaupnimi informacijami, ki jih je urad OLAF predložil med to preiskavo, potrjuje, da nadaljnje dejavnosti še potekajo. Čeprav je bilo eno od poročil izdano pred več kot 18 meseci, v tem primeru nič ne kaže na to, da je potekel razumen rok, v katerem bi bilo treba običajno zaključiti nadaljnje ukrepanje.

26. Vendar je splošno domnevo mogoče ovreči tako, da se dokaže, da dokument ne spada v izjemo, na katero se sklicuje, ali da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje zahtevanih dokumentov.[17] Kar zadeva prve, so zadevni dokumenti v celoti zajeti z izjemo, na katero se sklicuje. V zvezi s slednjim mora prosilec za dostop javnosti v skladu s sodno prakso EU [18] navesti posebne okoliščine, ki upravičujejo razkritje. Povsem splošni preudarki ne zadostujejo. Natančneje, prosilec mora dokazati, da „je bilo načelo preglednosti v nekem smislu posebej nujno in je zato lahko prevladalo nad razlogi, ki upravičujejo zavrnitev razkritja“[19].

27. Pritožnik trdi, da je SZI EIT Manufacturing prejela nepovratna sredstva, ki jih financirajo davkoplačevalci. Natančneje, SZI so prejele več sto milijonov sredstev EU. Po mnenju pritožnika demokratični nadzor zahteva, da se dokumenti ocenijo, da se ugotovi, kaj je šlo narobe in kako je mogoče preprečiti podobne nepravilnosti.

28. Čeprav varuh človekovih pravic meni, da pritožnik zasleduje legitimen cilj, v tem primeru odgovornost za porabo javnega denarja, njegovi argumenti ostajajo splošni in ne morejo ovreči splošne domneve o nerazkritju ali dokazati, da obstaja javni interes, ki prevlada nad interesom za zaščito tekočega nadaljnjega ukrepanja.

29. Varuhinja človekovih pravic na podlagi svoje preiskave ugotavlja, da je bilo v tem primeru razumno, da je urad OLAF zavrnil dostop javnosti do obeh poročil urada OLAF v celoti, saj zanju velja splošna domneva nerazkritja.

Sklepna ugotovitev

Varuhinja človekovih pravic je na podlagi preiskave zaključila ta primer z naslednjo ugotovitvijo:

Evropski urad za boj proti goljufijam ni storil nepravilnosti, ko je v tej zadevi zavrnil dostop javnosti do zahtevanih dokumentov.

Pritožnik in Evropski urad za boj proti goljufijam bosta obveščena o tej odločitvi.

Teresa Anjinho
Evropska varuhinja človekovih pravic 

Strasbourg, 28. oktobra 2026 

[1] Za več informacij glej https://research-and-innovation.ec.europa.eu/funding/funding-opportunities/funding-programmes-and-open-calls/horizon-europe/european-institute-innovation-and-technology-eit_en.

[2] Za več informacij glej https://www.eit.europa.eu/about-us/eit-glance.

[3] Glej https://sifted.eu/articles/eit-manufacturing-suspends-payments-fraud- Investigation.

[4] V skladu z Uredbo (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (Uredba 1049/2001); https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/PDF/?uri=CELEX:32001R1049.

[5] Glej zadevo 1468/2026/SF; https://www.ombudsman.europa.eu/en/opening-summary/en/228320

[6] Sodba Splošnega sodišča z dne 1. septembra 2021 v zadevi T-517/19, Homoki/Komisija; https://infocuria.curia.europa.eu/tabs/document/T/2019/T-0517-19-00000000RD-01-P-01/ARRET_NP/245503-FR-1-html

[7] člen 339 Pogodbe o delovanju Evropske unije, https://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:12012E/TXT:en:PDF; člen 10 Uredbe (EU) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), https://eur-lex.europa.eu/eli/reg/2013/883/oj/eng; in člena 17 Uredbe št. 31 (EGS), 11 (ESAE) o določitvi kadrovskih predpisov za uradnike in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, https://eur-lex.europa.eu/eli/reg/1962/31(1)/2024-01-01/eng.

[8] Sodba Splošnega sodišča z dne 26. maja 2016 v zadevi T-110/15, IMG proti Komisiji, točka 35; sodba z dne 1. septembra 2021; https://infocuria.curia.europa.eu/tabs/document?source=document&doclang=EN&text=&pageIndex=0&part=1&mode=lst&docid=178781&occ=first&dir=&cid=412936; Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Homoki proti Komisiji, točka 57; https://infocuria.curia.europa.eu/tabs/document?source=document&text=&docid=245503&pageIndex=0&doclang=FR&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=144292.

[9] Zgoraj navedena sodba IMG proti Komisiji, točka 35.

[10] Sodba Splošnega sodišča z dne 20. julija 2016 v zadevi T-483/13, Oikonomopoulos proti Komisiji, točke 240–241; https://infocuria.curia.europa.eu/tabs/document/T/2013/T-0483-13-00000000RD-01-P-01/ARRET/181868-EN-1-html.

[11] Sodba Splošnega sodišča z dne 27. novembra 2018 v združenih zadevah VG proti Komisiji, T-314/16 in T-435/16, točke 55–56 in navedena sodna praksa; https://infocuria.curia.europa.eu/tabs/document/T/2016/T-0314-16-00000000RD-01-P-01/ARRET/208102-EN-1-html.

[12] Sodba Sodišča prve stopnje z dne 23. novembra 2004 v zadevi T-84/03, Turco proti Svetu, točke 81–83; https://infocuria.curia.europa.eu/tabs/document/T/2003/T-0084-03-00000000RD-01-P-01/ARRET/49702-EN-1-html.

[13] Sodba Sodišča z dne 2. oktobra 2014 v zadevi C-127/13 P, Strack proti Komisiji, točke 128–131; https://infocuria.curia.europa.eu/tabs/document/C/2013/C-0127-13-00000000PV-01-P-01/ARRET/158192-EN-1-html.

[14] Sodba Splošnega sodišča z dne 20. marca 2024 v zadevi T-261/23, Acampora proti Komisiji, točka 59 in navedena sodna praksa; https://infocuria.curia.europa.eu/tabs/document/T/2023/T-0261-23-00000000RD-01-P-01/ARRET_NP/284073-FR-1-html.

[15] Sodba Splošnega sodišča z dne 26. aprila 2016 v zadevi T-221/08, Strack proti Komisiji, točka 168 in navedena sodna praksa; https://infocuria.curia.europa.eu/tabs/document/T/2008/T-0221-08-00000000RD-01-P-01/ARRET/177121-DE-1-html.

[16] IMG proti Komisiji, T-110/15, točki 33 in 35; in Homoki proti Komisiji, T-517/19, točke 61–63. 

[17] Sodba Sodišča z dne 11. maja 2017 v zadevi , Sweden in Spirlea proti Komisiji, C-562/14 P, točka 46; https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX:62014CJ0562.

[18] Zgoraj navedena sodba Švedska in Spirlea proti Komisiji, točka 56. Sodba Sodišča z dne 14. novembra 2013 v združenih zadevah C-514/11 P in C-605/11 P, LPN in Finska proti Komisiji, točke 93–94: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/HTML/?uri=CELEX:62011CJ0514.

[19] Zgoraj navedena sodba LPN in Finska proti Komisiji, točka 93.