Strasbourg, 19. decembra 2003

Spoštovani gospod B.,

12. decembra 2002 ste v imenu G.I.M. Esta pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo proti Evropski komisiji. Pritožba se je nanašala na projekt, ki ga je financirala Evropska komisija v okviru programa Leonardo Da Vinci.

Evropski varuh človekovih pravic je 23. januarja 2003 pritožbo posredoval predsedniku Evropske komisije. Evropska komisija je svoje mnenje poslala 3. aprila 2003. Posredoval sem vam ga s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 28. maja 2003.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene. Opravičujem se za čas, ki je bil potreben za obravnavo vaše pritožbe.

PRITOŽBA

Po mnenju pritožnika so upoštevna naslednja dejstva:

Pritožnikovo podjetje G.I.M. Est je sodelovalo v pilotnem projektu (F/95/2/1206/P/II.1.1.a) FPC), ki ga je financirala Evropska komisija (Generalni direktorat za izobraževanje in kulturo) v okviru programa Leonardo Da Vinci. Pritožnik se ni strinjal s stališči Komisije o upravičenosti nekaterih stroškov. Zato je 11. aprila 2001 stopil v stik s Komisijo in jo zaprosil za sestanek za razpravo o tej zadevi. Komisija je zahtevek zavrnila in začela postopek izterjave že plačanih zneskov.

Pritožnik je 12. decembra 2002 vložil pritožbo pri Evropskem varuhu človekovih pravic. Trdil je, da je Komisija samovoljno in enostransko odločala o upravičenosti nekaterih stroškov. Pritožnik je nadalje trdil, da Komisija ni želela organizirati sestanka za razpravo o upravičenosti stroškov.

Poizvedba

Mnenje Evropske komisije

Mnenje Evropske komisije o pritožbi je bilo povzeto, kot sledi:

Ocenjevanje pritožnikovega končnega poročila se je začelo leta 1998 v Uradu za tehnično pomoč, pristojnem za program Leonardo Da Vinci. januarja 1999 je bila pritožniku poslana prva zahteva za dodatne dokumente. Slednji je bil namreč pozvan, naj v roku desetih dni pošlje kopijo plačilnih listov in ustrezno izpolni preglednico o potnih stroških/prebivanju. Urad za tehnično pomoč v zgoraj navedenem roku ni prejel odgovora pritožnika.

Službe Komisije so 6. decembra 1999 pritožniku poslale dodatno zahtevo za dodatne dokumente. Dne 8. maja 2000 so službe Komisije prosile pritožnika, naj pošlje dokumente v tridesetih dneh, pri čemer so pojasnile, da bo v nasprotnem primeru spis verjetno zaključen na podlagi informacij, ki so že na voljo. Dne 11. julija 2000 je bil pritožnik obveščen, da bo Komisija, če v desetih dneh ne bo odgovora, zaključila spis in zahtevala celotno povračilo dodeljenih sredstev programa Leonardo Da Vinci. Dne 24. julija 2000 je bil pritožnik obveščen, da po izteku končnega roka desetih dni ne bodo sprejeti nobeni dodatni dokumenti in da bo spis zaključen.

V pismu z dne 1. avgusta 2000 je pritožnik poslal novo različico končnega poročila in dodatne dokumente, ki so jih ocenile službe Komisije. Slednji je menil, da se zahtevani dodatni dokumenti nanašajo na stroške osebja, ki niso bili predloženi, in da preglednica potnih stroškov ni bila ustrezno izpolnjena. V skladu s členom III.3.3 upravnega in finančnega priročnika, priloženega pogodbi, je Komisija zadevo zaključila in pripravila predlog za izterjavo v višini 44 484 EUR. Dne 2. aprila 2001 je bil pritožniku poslan opomin z zaključnim dopisom in pojasnjevalnimi prilogami v zvezi z neupravičenimi stroški. Pritožnik je bil zato obveščen o stroških, ki so se šteli za neupravičene.

Dne 11. aprila 2001 je pritožnik vložil prvo pritožbo pri Komisiji po svojem pismu z dne 2. aprila 2001. Ni se strinjal s stroški, ki so jih službe Komisije štele za neupravičene, in je zahteval organizacijo sestanka. Dokumentom, ki jih je predložil pritožnik, ni bilo priloženo nobeno pojasnilo ali dodatna dokazila v zvezi s stroški, ki se štejejo za neupravičene. Glede na to, da je bilo v dopisu Komisije z dne 24. julija 2000 navedeno, da po izteku desetdnevnega roka ne bodo sprejeti nobeni dodatni dokumenti, je bilo odločeno, da se odločba o zahtevku za vračilo v višini 44 484 EUR ohrani.

Dne 11. aprila 2002 je pritožnik Komisiji poslal novo pritožbo, v kateri je izpodbijal vračilo v višini 44 484 EUR in trdil, da so bila ta dokazila v zvezi z različnimi stroški v skladu s pogodbo, ki sta jo podpisali obe stranki. Odločitev Komisije o izterjavi v višini 44 484 EUR je bila ohranjena.

Podjetje pritožnika kljub svojim pogodbenim obveznostim (1) ni predložilo dokazil, ki so jih službe Komisije večkrat zahtevale. Ker takih dokumentov ni bilo, je bil njen spis zaključen na podlagi informacij, ki so že bile na voljo, v skladu s pravili, določenimi v pogodbi, kot je veljalo za vse druge udeležence.

Komisija je navedla, da brez zahtevanih dokumentov organizacija sestanka ne bi spremenila odločitve o zaprtju spisa na podlagi že predloženih informacij in ne bi spremenila odgovora pritožniku.

Pripombe pritožnika

Evropski varuh človekovih pravic je mnenje Komisije posredoval pritožniku in ga pozval, naj poda pripombe. Pritožnik je v odgovoru z dne 28. maja 2003 vztrajal pri svoji pritožbi. Trdil je, da je bila v pogodbi predvidena priprava vmesnega poročila, ki naj bi se posredovalo Komisiji. Slednja je sprejela obnovo projekta in plačala dodatna sredstva, ki so bila dodeljena za drugi del projekta, na podlagi vmesnega poročila, v katerem so podrobno navedeni stroški, nastali v zvezi s 5 % začetnega zneska. Pritožnik je sklenil, da je Komisija ravnala ohlapno in ni upoštevala, da to delo na tej stopnji ni bilo značilno in je ustrezalo le 5 % celotnega dela. Komisija bi morala zdaj zahtevati dodatne informacije. V prvem letu programa ni bil zavrnjen noben izdatek.

ODLOČBA

1 Trditev, da je Komisija samovoljno in enostransko odločala o upravičenosti nekaterih stroškov

1.1 Pritožnikovo podjetje G.I.M. Est je sodelovalo v pilotnem projektu (F/95/2/1206/P/II.1.1.a) FPC), ki ga je financirala Evropska komisija (Generalni direktorat za izobraževanje in kulturo) v okviru programa Leonardo Da Vinci. Pritožnik je trdil, da je Komisija samovoljno in enostransko odločala o upravičenosti nekaterih stroškov.

1.2 Komisija je navedla, da pritožnik kljub pogodbenim obveznostim svojega podjetja ni predložil dokazil, ki so jih službe Komisije večkrat zahtevale. Ker takih dokumentov ni bilo, je bil njen spis zaključen na podlagi informacij, ki so že bile na voljo, v skladu s pravili, določenimi v pogodbi, kot je veljalo za vse druge udeležence.

1.3 Ta pritožba se nanaša na trditve, ki izhajajo iz pogodbe, sklenjene med Komisijo in pritožnikom.

1.4 V skladu s členom 195 Pogodbe ES je evropski varuh človekovih pravic pooblaščen za sprejemanje pritožb "v zvezi s primeri nepravilnosti pri dejavnostih institucij ali organov Skupnosti". Varuh človekovih pravic meni, da do nepravilnosti pride, kadar javni organ ne ravna v skladu z zanj zavezujočim pravilom ali načelom.(2) Do nepravilnosti lahko torej pride tudi, kadar gre za izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz pogodb, ki so jih sklenile institucije ali organi Skupnosti.

1.5 Vendar varuh človekovih pravic meni, da je obseg pregleda, ki ga lahko opravi v takih primerih, nujno omejen. Varuh človekovih pravic zlasti meni, da ne bi smel poskušati ugotoviti, ali je katera od strank kršila pogodbo, če je zadeva sporna. To vprašanje bi lahko učinkovito obravnavalo le pristojno sodišče, ki bi imelo možnost zaslišati trditve strank v zvezi z zadevnim nacionalnim pravom in oceniti nasprotujoče si dokaze o morebitnih spornih dejanskih vprašanjih.

1.6 Varuh zato meni, da je v primerih, ki se nanašajo na pogodbene spore, upravičeno omejiti njegovo preiskavo na preverjanje, ali mu je institucija ali organ Skupnosti zagotovil skladen in razumen opis pravne podlage za njegovo delovanje in zakaj meni, da je njegovo stališče o pogodbenem položaju upravičeno. Če je tako, varuh človekovih pravic sklene, da njegova preiskava ni razkrila nepravilnosti. Ta ugotovitev ne bo vplivala na pravico strank, da njihov pogodbeni spor preuči in veljavno reši pristojno sodišče.

1.7 V tem primeru je Komisija predložila skladen in razumen opis razlogov, zaradi katerih se je odločila zaključiti pritožnikov spis na podlagi informacij, ki so že na voljo, in tako utemeljila svojo odločitev o upravičenosti nekaterih stroškov.

1.8 V teh okoliščinah se zdi, da Komisija ni ravnala nepravilno.

2 Očitek, da je Komisija zavrnila organizacijo sestanka za razpravo o upravičenosti stroškov

2.1 Pritožnik je trdil, da Komisija ni želela organizirati sestanka za razpravo o upravičenosti stroškov.

2.2 Komisija je navedla, da brez zahtevanih dokumentov organizacija sestanka ne bi spremenila odločitve o zaprtju spisa na podlagi že predloženih informacij in ne bi spremenila odgovora pritožniku.

2.3 Evropski varuh človekovih pravic ugotavlja, da se zdi, da Komisija ni bila pogodbeno zavezana, da organizira sestanek za razpravo o upravičenosti stroškov. Meni tudi, da se zdi stališče Komisije, da sestanek brez zahtevanih dokumentov ne bi bil koristen, razumno.

2.4 V teh okoliščinah se zdi, da Komisija ni ravnala nepravilno.

3 Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Evropska komisija ni ravnala nepravilno. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.

S spoštovanjem,

 

P. Nikiforos DIAMANDOUROS

---

(1) Člena 8.3 in 8.4 pogodbe

(2) Glej letno poročilo za leto 1997, str. 22.