Spoštovani g.

februarja 2002 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo v zvezi s končnim plačilom za tehnično pomoč, ki jo je vaše podjetje, Studio Costa Consulting, zagotovilo v okviru programa za razvoj zasebnega sektorja v Egiptu (projekt SEM/04/220/018/A).

Dne 21. marca 2002 sem pritožbo posredoval predsedniku Komisije. Komisija je svoje mnenje poslala 8. julija 2002. Posredoval sem vam ga skupaj s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 7. avgusta 2002.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Pritožnik, podjetje z imenom Studio Costa Consulting (SCC), je z ministrstvom za mednarodno sodelovanje podpisal pogodbo o tehnični pomoči št. 1199/199/IMP/JM v okviru programa za razvoj zasebnega sektorja (PSDP) v Egiptu, ki ga financira Evropska komisija prek programa MEDA. Program MEDA je glavni finančni instrument Evropske unije za izvajanje Evro-sredozemskega partnerstva. Ponuja ukrepe tehnične in finančne podpore, ki spremljajo reformo gospodarskih in socialnih struktur, v okviru katerih je bila podpora razvoju zasebnega sektorja ena od vrst operacij. PSDP je bil vzpostavljen za zagotavljanje integriranih programov tehničnega strokovnega znanja podjetjem zasebnega sektorja in poslovnim združenjem v Egiptu do decembra 2001. Pritožnik je kot izvajalec storitev za gnojila in kmetijske kemikalije zagotovil tehnično pomoč egiptovskemu podjetju El Nasr, ki je proizvajalo biopesticide in ekološke proizvode. Enota za vodenje projektov (PMU) je upravljala zadevno tehnično pomoč v Egiptu.

Plačilo storitev je bilo izvedeno s tremi ločenimi plačili, in sicer 20 % ob podpisu pogodbe, 40 % celotnega pogodbenega zneska ob predložitvi ustreznega računa in nazadnje preostalih 40 % celotnega pogodbenega zneska ob zaključku naloge. Po opravljeni nalogi 29. novembra 2001, ko je pritožnik predložil končno poročilo, je združenje PMU obvestil, da želi spremeniti bančni račun pri banki Monte dei Paschi di Siena Belgium (banka Monte), določeni v pogodbi. Zahtevala je, naj se končno plačilo v višini 118.413,30 LE namesto tega izvede na njen novi bančni račun pri Banca Populare di Milano. Člen 6 pogodbe je določal, da se plačila banki Monte izvedejo na ime izvajalca storitev „SCC/STEM VCR“. Pritožnik je združenju PMU poslal telefaks z dne 14. decembra 2001, v katerem je navedel nove bančne podatke in od njega zahteval predplačilo na novi bančni račun. Združenje PMU je pritožniku svetovalo, naj spremembo navede v končnem računu in spremnem dopisu, zadevno plačilo pa je združenje PMU odobrilo 31. decembra 2001. Pritožnik je nove bančne podatke po telefonu sporočil tudi združenju PMU. Vendar je bilo plačilo kljub navodilom upravitelja združenja PMU še vedno izvedeno na nekdanji bančni račun v Belgiji. Združenje PMU je s telefaksom z dne 6. februarja 2002 pritožnika obvestilo, da je treba z dodatkom spremeniti bančne podatke v pogodbi. Združenje PMU je v tem telefaksu pritožnika tudi obvestilo, da je bil po prejemu potrdila pritožnikove banke Monte zadevni denar knjižen v breme računa PSDP na račun slednje banke. Združenje PMU je menilo, da ni odgovorno za potrditev banke s strani pritožnikove banke.

Pritožnik trdi, da Komisija ni plačala končnega zneska, dolgovanega na pravilen bančni račun, in zahteva, da se končno plačilo izvede na njen novi bančni račun pri Banca Popolare di Milano.

Poizvedba

Komisija je povzela naslednje točke:

Pritožnik je podpisal pogodbo o tehnični pomoči z Ministrstvom za mednarodno sodelovanje Arabske republike Egipt. Upravljanje tehnične pomoči na kraju samem je bilo zaupano enoti za vodenje projektov (PMU), sestavljeni iz skupnega podjetja treh družb, Carl Bro International A/S, Cotecno srl in TDI Ltd Ireland. Združenje PMU je delovalo na podlagi pogodbe, podpisane z navedenim egiptovskim ministrstvom v okviru sporazuma o financiranju med egiptovsko vlado in Evropsko skupnostjo.

Komisija meni, da pritožnikova trditev ni usmerjena proti Komisiji, temveč proti združenju PMU, ki je odgovorno za upravljanje programa. Zveza PMU se ne more šteti za institucijo ali organ Skupnosti. Vendar je Komisija po prejemu pritožbe skupaj s svojo delegacijo preučila, kako bi lahko posredovali in dosegli sporazumno rešitev. Na podlagi dokumentov, ki so na voljo Komisiji, se zdi, da je pritožnik 18. decembra 2001 združenju PMU po faksu poslal svoje nove bančne podatke. Zdi se tudi, da je partner pritožnika poslal zahtevek za plačilo na isti dan, približno ob istem času in z istega faksa združenju PMU, vendar na račun, določen v pogodbi. Ni pojasnjeno, zakaj je finančni oddelek SPDP izdal plačilni nalog z uporabo bančnih podatkov, določenih v pogodbi. Vendar se zdi, da je SPDP trikrat stopila v stik s pritožnikom, in sicer 2., 15. in 21. januarja 2002, da bi ga obvestila, da je končni znesek plačila na voljo na bančnem računu PSDP pri Commercial International Bank (CIB). Da bi pritožnik prejel ta znesek, je moral banki Monte naročiti, naj pred 27. januarjem 2002 stopi v stik s CIB in uredi plačilo. Dne 27. januarja 2002 je pritožnikova banka Monte odobrila prenos sredstev v evrih na pritožnikov račun. Dne 29. januarja 2002 je bil na račun PSDP knjižen znesek 105.876,30 LE.

Komisija ne more ugibati, zakaj sta pritožnik in njegov sodelavec zahtevala plačilo računa ali zakaj pritožnik zahteva drugo plačilo, namesto da bi od banke Monte Bank zahtevala vračilo plačila, nakazanega na račun te banke. Glede na razpoložljive informacije pritožnikov račun pri banki Monte še vedno obstaja. Poudarja, da nima nobene neposredne obveznosti do pritožnika, na podlagi katere bi bilo mogoče zoper njega vložiti tožbo za plačilo, saj financira le program. Pogodbeno razmerje zavezuje samo egiptovsko vlado. Poudarja tudi, da če bi pritožnici uspelo dokazati nepravilnost združenja PMU, ki ni razvidna iz listin v spisu, Komisiji ne bi bilo mogoče pripisati odgovornosti, saj njene službe niso sodelovale pri upravljanju programa. Navaja, da je združenje PMU uživalo popolno upravno avtonomijo, medtem ko je bila njegova vloga omejena na pristojnost nadzora nad uporabo sredstev Skupnosti. Vendar pritožniku priporoča, naj v primeru, da ne more izterjati plačila, uporabi postopek iz člena 12 svoje pogodbe in stopi v stik s sopogodbenikom v zvezi z njegovimi zahtevki.

Pritožnik je vztrajal pri svoji pritožbi in podal naslednje pripombe. Prvič, menila je, da je varuh človekovih pravic pristojen za obravnavo pritožbe. Drugič, v zvezi z novim bančnim računom je združenje PMU zahtevo za to spremembo, ki mu je bila posredovana 14. decembra 2001, sprejelo s telefaksom z dne 31. decembra 2001. Združenje PMU je zaprosilo za potrditev telefaksa, da bi se izognili nesporazumom. Poleg tega je poudarila, da združenje PMU ne bi smelo upoštevati telefaksa, v katerem je navedeno, da bi bilo treba plačilo na prejšnji bančni račun opraviti od zadevnega subjekta, družbe STEM VCR, ki ni bila partner in ni imela pravice zastopati pritožnika. V zvezi s tem poudarja, da je bil zadevni telefaks, čeprav je bil poslan 18. decembra 2001, datiran s 25. oktobrom 2001 in zato ni pomenil zahtevka za končno plačilo. Nazadnje poudarja, da so bila tri elektronska sporočila, na katera se sklicuje Komisija, domnevno naslovljena nanjo, poslana na napačen elektronski naslov in da bi ga združenje PMU moralo opaziti, saj se elektronsko sporočilo, ki je bilo napačno naslovljeno, samodejno pošlje nazaj. Združenje PMU je bilo seznanjeno s pravilnim elektronskim naslovom, saj ga je eden od njegovih zaposlenih uporabil pri pošiljanju elektronskega sporočila pritožniku 11. decembra 2001.

ODLOČBA

1.1 Pritožnik je zagotovil tehnično pomoč v okviru programa za razvoj zasebnega sektorja v Egiptu. Pritožnik trdi, da Komisija ni plačala končnega zneska, dolgovanega na pravilen bančni račun, in zahteva, da se končno plačilo izvede na njen novi bančni račun pri Banca Popolare di Milano.

1.2 Komisija meni, da pritožnikova trditev ni usmerjena proti Komisiji, temveč proti enoti za vodenje projektov (PMU), ki je odgovorna za upravljanje programa. Komisija trdi, da nima nobene neposredne obveznosti do pritožnika, na podlagi katere bi bilo mogoče zoper njo vložiti tožbo za plačilo, saj financira le program. Pogodbeno razmerje zavezuje samo egiptovsko vlado. Vendar sta Komisija in njena delegacija, ko sta bili obveščeni o pritožbi, posredovali, da bi dosegli sporazumno rešitev.

1.3 Varuh ugotavlja, da se primer nanaša na obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe o tehnični pomoči, sklenjene med pritožnikom in egiptovskim ministrstvom za mednarodno sodelovanje, ki jo financira Komisija v okviru programa MEDA v okviru svojega "Programa za razvoj zasebnega sektorja" v Egiptu. Varuhinja človekovih pravic tudi ugotavlja, da je bila enota za vodenje projektov (PMU) odgovorna za upravljanje tehnične pomoči pri zadevnem projektu in da je tako obdelala prenos končnega zapadlega plačila.

1.4 Varuh poudarja, da je v skladu s členom 195 Pogodbe ES pooblaščen za sprejemanje pritožb "v zvezi s primeri nepravilnosti pri dejavnostih institucij ali organov Skupnosti". Varuh človekovih pravic meni, da združenje PMU ni institucija ali organ Skupnosti, zato se njegova preiskava nanaša le na vlogo Evropske komisije.

1.5 Varuh na podlagi razpoložljivih dokazov meni, da Komisija ni stranka pogodbe, sklenjene med pritožnikom in ministrstvom za mednarodno sodelovanje, niti pogodbe, sklenjene med združenjem PMU in navedenim ministrstvom. Varuhinja človekovih pravic zato meni, da ni bilo dokazano, da bi Komisija lahko bila odgovorna za zadnje plačilo. V teh okoliščinah varuh človekovih pravic meni, da se zdi, da Komisija ni ravnala nepravilno.

1.6 Varuhinja pozdravlja dejstvo, da je Komisija posredovala in poskušala doseči sporazumno rešitev. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da Komisija pritožniku priporoča, naj se, če ne more izterjati plačila, sklicuje na postopek iz člena 12 pogodbe in stopi v stik s sopogodbenikom v zvezi z njegovimi zahtevki.

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Evropska komisija ni ravnala nepravilno. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.

S spoštovanjem,

Jacob SÖDERMAN