Spoštovani gospod O.,

februarja 2002 ste se pritožili Evropskemu varuhu človekovih pravic glede težav s plačili v zvezi s pogodbo o tehnični pomoči št.: 6948, v Programu št.: 186/LI, finančni sporazum št.: 186/LI (SEM 04/604/001A).

februarja 2002 sem pritožbo posredoval predsedniku Evropske komisije. Komisija je svoje mnenje poslala 6. junija 2002. Posredoval sem vam ga skupaj s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 29. julija 2002.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Februarja 2002 je pritožnik, svetovalec za IT, predložil obtožbe proti Evropski komisiji glede težav s plačili v zvezi s pogodbo o tehnični pomoči, povezano s programom EU. Ozadje zadeve je bilo po mnenju pritožnika naslednje:

Pritožnik je opravljal delo na podlagi pogodbe z libanonskim javnim organom, ki je prejel sredstva od Evropske komisije na podlagi sporazuma o financiranju s slednjo. Plačila pritožniku je izvedla Komisija.

Po predložitvi končnega poročila o dejavnostih in zahtevkov za plačilo libanonskemu organu marca 2000 je pritožnik od Komisije prejel plačilo, ki je bilo za € 5000 manj, kot je bilo predvideno v pogodbi. Zdelo se je, da je libanonski organ Komisiji naročil, naj ta znesek odšteje od končnega plačila pritožniku. Pritožnik je menil, da je Komisija s tem kršila pogodbo, ker libanonski organ ni nasprotoval njegovemu delu, poročilom ali računom v 90-dnevnem roku, določenem v pogodbi (člen 6).

Komisija je pritožnika obvestila, da se mora obrniti na libanonski organ. Po mnenju Komisije je bil pritožnikov pogodbeni partner izključno libanonski organ in ne Komisija. Pritožnik se s tem ne strinja in trdi, da je Komisija sopodpisala pogodbo. Zato meni, da je Komisija kršila pogodbo, ko je končno plačilo zmanjšala za € 5000.

Pritožnik je svoje pritožbe predstavil Komisiji in trdil tudi, da je prišlo do zamud pri plačilih. Komisijo je pozval, naj plača obresti in stroške, ki so posledica teh zamud, kot je izguba zaradi menjalnih tečajev.

Zato je pritožnik proti Komisiji navedel naslednje trditve in trditve:

Pritožnik zahteva znesek v višini € 15.477,00, ki ga sestavljajo zgoraj navedeni € 5 000 ter obresti, izguba zaradi menjalnih tečajev zaradi zamud pri plačilih in drugi stroški.

Poizvedba

Pritožba je bila posredovana Evropski komisiji, ki je v povzetku predložila naslednje mnenje.

Pritožnik je 18. novembra 1998 podpisal pogodbo o tehnični pomoči v zvezi s projektom Skupnosti "Višji upravljavski informacijski sistem" (SMIS) v Libanonu. Pogodba je bila sklenjena z libanonskim organom, Svetom za razvoj in obnovo (CDR), v okviru finančnega sporazuma št. 186/LI (SEM 04/604/001A), ki sta ga Komisija in libanonska vlada sklenili leta 1993.

Delegacija Evropske komisije v Libanonu je pogodbo potrdila 30. oktobra 1998. Pogodbeno obdobje je bilo določeno na 18 mesecev. Najvišje plačilo je bilo določeno na € 60 000.

Pritožnik je 31. marca 2000 libanonskemu organu predložil svoje končno poročilo o dejavnostih in zahtevke za plačilo.

15. maja 2001 je Komisija od libanonskega organa prejela navodilo za plačilo z dne 10. maja 2001 v zvezi z dvema pritožnikovima zahtevkoma za končno plačilo v skupnem znesku € 24 000. Libanonski organ je Komisiji naročil, naj odšteje 5 000 EUR. 18. maja 2001 je delegacija Komisije prejela prevod dopisa libanonske oblasti z dne 12. aprila 2001, v katerem so bili navedeni razlogi za odbitek € 5000. Razlogi so pokazali, da pritožnik ni izpolnil pogodbenih obveznosti. 18. julija 2001 je Komisija plačala € 19 000 po navodilih libanonskih organov.

V zvezi z navedbami in trditvami pritožnika je imela Komisija naslednje pripombe:

Kar zadeva zamude pri plačilih, je Komisija zadevo preučila in sklenila, da ta trditev ni upravičena. Poudarila je, da so njene službe v Bruslju 18. maja 2001 prejele plačilni nalog od njene delegacije v Libanonu.

V zvezi z domnevno neupravičenim odbitkom plačila ter zahtevkom za celotno plačilo in odškodnino je Komisija ugotovila, da ni bila pogodbena stranka. Komisija je le potrdila pogodbo. Dolžnost Komisije se nanaša na sofinanciranje in ne na pogodbene obveznosti med libanonskim organom in pritožnikom. Komisija posreduje le za zagotovitev, da so izpolnjeni pogoji za to sofinanciranje. Komisija ne more nadomestiti odločitev libanonskih organov. Izvršuje le plačila v skladu z navodili libanonskih organov.

Kljub temu je Komisija na podlagi pritožbe libanonske organe pozvala, naj zadevo ponovno preučijo. Komisija je to storila, da bi preverila, ali je mogoče najti rešitev. Komisija je prejela odgovor libanonskega organa, ki vztraja pri svojem stališču. Komisija ni našla razloga za izpodbijanje vsebine stališča libanonskega organa v zvezi z neizpolnitvijo pogodbenih obveznosti. Rešitev zato ni bila najdena.

Če pritožnik še vedno ni zadovoljen, mu je Komisija svetovala, naj uporabi postopek iz sporazuma o financiranju, v skladu s katerim bi se spor lahko obravnaval z uporabo arbitražnih pravil Mednarodne trgovinske zbornice (člen 11 sporazuma).

Zato je Komisija sklenila, da pri njej ni bilo nepravilnosti.

Mnenje je bilo posredovano pritožniku, ki je vztrajal pri svojih trditvah in trditvah. Pritožnik je zlasti vztrajal, da je bila Komisija dejansko pogodbena stranka. Dejal je, da je bilo dogovorjeno, da bo sam opravljal različne naloge za delegacijo Komisije, vendar to žal ni bilo nikoli formalno vključeno v pogodbo.

ODLOČBA

1.1 Pritožnik je opravljal delo na podlagi pogodbe z libanonskim organom, ki je prejel finančna sredstva od Evropske komisije na podlagi sporazuma o financiranju s slednjo. Pritožnik je plačila prejel neposredno od Komisije, ki je plačila izvedla na podlagi plačilnih nalogov libanonskega organa.

Pritožnik trdi, da je končno plačilo, ki ga je prejel od Komisije, € 5000 manj, kot je upravičen. Trdi, da je to kršitev pogodbe s strani Komisije, ker je sopodpisala pogodbo. Poleg tega se zdi, da pritožnik v svojih pripombah trdi, da je bila Komisija pogodbena stranka, ker je bilo dogovorjeno, da mora storitve zagotavljati neposredno delegaciji Komisije. Vendar se noben dokaz, predložen v tej preiskavi, ne nanaša na tak sporazum.

1.2 V skladu s členom 195 Pogodbe ES je evropski varuh človekovih pravic pooblaščen za sprejemanje pritožb "v zvezi s primeri nepravilnosti pri dejavnostih institucij ali organov Skupnosti". Varuh človekovih pravic meni, da do nepravilnosti pride, kadar javni organ ne deluje v skladu s pravilom ali načelom, ki ga zavezuje. Nepravilnosti je torej mogoče ugotoviti tudi pri izpolnjevanju obveznosti, ki izhajajo iz pogodb, ki so jih sklenile institucije ali organi Skupnosti.

Vendar varuh človekovih pravic meni, da je obseg pregleda, ki ga lahko opravi v takih primerih, nujno omejen. Varuh človekovih pravic zlasti meni, da ne bi smel poskušati ugotoviti, ali je katera od strank kršila pogodbo, če je zadeva sporna. To vprašanje bi lahko učinkovito obravnavalo le pristojno sodišče, ki bi imelo možnost zaslišati trditve strank v zvezi z zadevnim nacionalnim pravom in oceniti nasprotujoče si dokaze o morebitnih spornih dejanskih vprašanjih.

Varuh človekovih pravic zato meni, da je v primerih, ki se nanašajo na pogodbene spore, upravičeno omejiti njegovo preiskavo na preučitev, ali mu je institucija ali organ Skupnosti zagotovil koherentno in razumno pravno podlago za njegovo ravnanje in zakaj meni, da je njegovo stališče o pogodbenem položaju upravičeno. Če je tako, varuh človekovih pravic sklene, da njegova preiskava ni razkrila nepravilnosti. Ta ugotovitev ne bo vplivala na pravico strank, da njihov pogodbeni spor preuči in veljavno reši pristojno sodišče.

1.3 Komisija je izjavila, da ni bila pogodbena stranka - kar je zgolj potrdila -, zato sta bili edini pogodbeni stranki pritožnik in libanonska oblast. Komisija trdi, da se njena dolžnost nanaša le na sofinanciranje, ne pa na pogodbene obveznosti med libanonskimi organi in pritožnikom.

Kljub temu je Komisija na podlagi te pritožbe libanonske organe pozvala, naj ponovno preučijo primer, da bi ugotovili, ali je mogoče najti rešitev. Rešitev ni bila najdena. Na podlagi tega Komisija pritožniku svetuje, naj uporabi postopek iz sporazuma o financiranju, v skladu s katerim bi se spor lahko obravnaval z uporabo arbitražnih pravil Mednarodne trgovinske zbornice (člen 11 sporazuma).

1.4 Varuh človekovih pravic je temeljito preučil gradivo, ki sta ga predložila pritožnik in Komisija. Zdi se, da Komisija pravilno razume pogodbene dokumente. Kar zadeva storitve, za katere pritožnik trdi, da jih je zagotovil delegaciji Komisije, v zvezi s tem ni bil predložen noben dokaz.

Zato varuhinja človekovih pravic meni, da je Komisija zagotovila skladen in razumen opis pravne podlage za svoje ukrepe in zakaj meni, da je njeno stališče o pogodbenem položaju upravičeno. Ta preiskava torej ni razkrila nepravilnosti Komisije v zvezi s tem vidikom pritožbe.

2.1 Pritožnik trdi, da so bila nekatera plačila, ki jih je prejel na podlagi pogodbe, odložena. Komisija je to trditev zavrnila. Sklicuje se na dejstvo, da je bila dolžna izvršiti plačila šele, ko je od libanonskega organa prejela plačilne naloge.

2.2 Zdi se, da pritožnik ni upošteval, da je obveznost Komisije, da izvede plačila, nastala po prejemu plačilnih nalogov libanonskega organa. Zato se zdi, da Komisija ni ugotovila nobenih zamud pri plačilih.

2.3 Na podlagi tega se zdi, da Komisija v zvezi s tem vidikom pritožbe ni ravnala nepravilno.

3.1 Pritožnik je na podlagi svojih trditev v pritožbi z dne 2. februarja 2002 zahteval znesek € 15.477,00, ki ga sestavlja zgoraj navedenih € 5000, ter obresti, izgubo menjalnih tečajev zaradi zamud pri plačilih in druge stroške.

3.2 Glede na zgornje ugotovitve varuha človekovih pravic o obtožbah se nadaljnje preiskave ne zdijo upravičene.

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Evropska komisija ni ravnala nepravilno. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.

S spoštovanjem,

Jacob SÖDERMAN