Spoštovani gospod K.,

januarja 2002 ste se v imenu Zveze obalnih potniških ladij-lastnikov pritožili Evropskemu varuhu človekovih pravic v zvezi s pritožbo, vloženo pri Komisiji 10. decembra 2001.

Pritožbo sem 12. februarja 2002 posredoval predsedniku Komisije. Komisija je svoje mnenje poslala 22. maja 2002. Posredoval sem vam ga skupaj s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 27. junija 2002.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Po navedbah pritožnika so bila pomembna naslednja dejstva:

Zveza ladjarjev za obalni potniški promet (v nadaljnjem besedilu: pritožnik) je 10. decembra 2001 pri Komisiji vložila pritožbo na podlagi člena 226, v kateri je trdila, da grški zakon 2932/2001 o svobodi opravljanja storitev v pomorskem prometu krši 1) Uredbo Sveta (EGS) št. 3577/92 z dne 7. decembra o uporabi načela svobode opravljanja storitev v pomorskem prometu med državami članicami in 2) člen 49 Pogodbe ES ter sodno prakso Sodišča o prostem pretoku storitev.

V nasprotju z notranjimi pravili Komisije po preiskavi varuha človekovih pravic na lastno pobudo v zvezi s postopkom iz člena 226 pritožba ni bila evidentirana. Pritožnik je prejel le odgovor vodje enote GD TREN, ki je pritožbo potrdil brez sklica na uradno registracijo v generalnem sekretariatu. V tem dopisu z dne 20. decembra 2001 je bilo navedeno, da odgovor o vsebini ne bo poslan pred koncem februarja 2002. V dopisu je bilo tudi navedeno, da lahko Grčija do 1. januarja 2004 (prehodno obdobje) uporablja bolj omejevalne določbe od tistih iz Uredbe. Po mnenju pritožnika je bilo to napačno in v nasprotju s stališčem Komisije iz pisma, ki ga je komisar de Palacio naslovil na grškega ministra za trgovsko mornarico g. Papoutsisa. V skladu s tem dopisom je bil datum 1. januar 2004 zgodnejši, novi datum liberalizacije pa je bil 1. november 2002, kot je določeno v grškem zakonu.

januarja 2002 je pritožnik pisal varuhu človekovih pravic z naslednjimi tremi trditvami:

1. Pritožbo z dne 10. decembra 2001 je treba uradno evidentirati, službe Komisije pa morajo poslati ustrezno pismo, v katerem je navedena registracijska številka, dodeljena pritožbi.

2. Komisija bi morala odgovoriti o vsebini pritožbe ob upoštevanju rokov, določenih v njenem kodeksu dobrega ravnanja javnih uslužbencev.

3. Komisija bi morala odgovoriti na vprašanja v zvezi z resno gospodarsko škodo, ki jo bodo članice Zveze ladjarjev utrpele zaradi nepoštenih določb grškega zakona. V zvezi s tem je pritožnik postavil vprašanje odgovornosti Komisije v skladu s členom 288 Pogodbe ES.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Komisija je najprej opozorila na ozadje pritožbe: Po začetku veljavnosti Uredbe Sveta 3577/92/EGS z dne 7. decembra 1992 (UL L 364, 12.12.1992, str. 7) je bila pomorska kabotaža v Skupnosti postopoma liberalizirana. Od 1. januarja 1999 sta edini preostali zaščiteni dejavnosti do 1. januarja 2004 dve otoški storitvi kabotaže v Grčiji: linijske potniške in trajektne prevoze ter prevoze s plovili z bruto tonažo manj kot 650 ton (glej člen 6(3) Uredbe).

Grčija je 27. junija 2001 objavila zakon 2932/2001 o liberalizaciji teh dveh storitev od 1. novembra 2002. Službe Komisije in pritožnik se strinjajo, da Zakon 2932/2001 teh poslov ne liberalizira v celoti. Zato pritožnik meni, da ta zakon od zdaj krši Uredbo Sveta 3577/92, medtem ko službe Komisije trdijo, da bo ta zakon kršil Uredbo šele od 1. januarja 2004, če bo ostal nespremenjen. Mnenje služb Komisije temelji na zelo jasnem besedilu člena 6(3) Uredbe.

Glede dejanskega stanja pritožbe je Komisija ugotovila, da je bila pritožba z dne 10. decembra 2001 naslovljena na generalni sekretariat, GD za konkurenco (GD COMP) in GD za energetiko in promet (GD TREN).

V skladu s Kodeksom dobrega ravnanja javnih uslužbencev je vodja enote, odgovorne za spis v GD TREN, 20. decembra 2001 pritožniku poslal prvi odgovor. V tem dopisu je bilo navedeno: enota, pristojna za spis, datum (konec februarja 2002), do katerega bo pritožnik prejel popoln odgovor ob upoštevanju potrebe po prevodu dokumenta v grščino in potrebe po posvetovanju z drugimi službami Komisije. GD TREN je v svojem odgovoru navedel tudi, da mora Grčija v skladu s členom 6(3) Uredbe do 1. januarja 2004 v celoti liberalizirati svojo otoško kabotažo.

Dne 19. decembra 2001 je GD TREN generalnemu sekretariatu Komisije sporočil, da se pritožba ne bi smela evidentirati, saj se lahko zadevna pritožba obravnava šele po 1. januarju 2004. februarja 2002 je bil pritožnik s pismom obveščen, da bo prejel en sam odgovor za svoji pismi v zvezi z Zakonom 2932/2001.

GD TREN je 19. februarja 2002 pritožniku poslal popoln odgovor. GD TREN je v svojem odgovoru navedel, da bo Komisija začela postopek za ugotavljanje kršitev, če grški organi leta 2004 ne bodo ravnali v skladu z uredbo o kabotaži. Šele leta 2004 je mogoče uradno ukrepati proti Grčiji. Medtem so službe Komisije v stiku z grškimi organi, da bi razpravljale o različnih zadevnih vprašanjih (grškim organom je bil 17. decembra 2001 poslan opozorilni dopis).

Komisija se je sklicevala na pritožnikovo izjavo, da je komisarka de Palacio sama priznala, da bi morala Grčija popolnoma liberalizirati trgovino od leta 2002 in ne od leta 2004. Ko je komisar 6. junija 2001 pisal g. Papoutsisu, grški zakon še ni bil sprejet. Komisarka je takrat menila, da je namen grških organov v celoti liberalizirati trgovino, in je v svojem dopisu podala nekaj pripomb, v katerih je pojasnila, kaj bi bilo mogoče revidirati v osnutku zakonodaje, da bi dosegli ta cilj. Vendar ni nikoli izjavila, da morajo grški organi od leta 2002 v celoti liberalizirati trgovino, ker so se zavezali, da bodo sprejeli to novo zakonodajo. Na koncu so grški organi v določeni meri liberalizirali svojo trgovino, vendar ne v celoti. Odločili so se, da svojega osnutka ne bodo spreminjali v skladu s predlogom komisarja. Do leta 2004 je to v skladu z uredbo o kabotaži popolnoma dopustno.

V zvezi s trditvami pritožnika je Komisija podala naslednje pripombe:

1. V zvezi s trditvijo glede vpisa pritožbe je Komisija navedla, da so njene službe vedele, da pritožba ne bo dopustna pred letom 2004. Zato dopisa niso registrirali kot pritožbo. Besedilo uredbe je glede tega vprašanja tako jasno, da ne dopušča različnih razlag. Vendar to ne pomeni, da so službe Komisije ostale neaktivne. Še preden so prejeli pritožbo, so stopili v stik z grškimi organi, da bi poskušali vnaprej rešiti težave, ki bi se sicer pojavile leta 2004.

Tudi če pritožba ni bila evidentirana, Komisija priznava, da bi dosledna uporaba njenih zavez do varuha človekovih pravic (1) lahko upravičila evidentiranje pritožbe. Zato so jo službe Komisije 10. aprila 2002 registrirale (pritožba 2002/44/17). Poleg tega je Komisija želela poudariti, da je 20. marca 2002 sprejela sporočilo Parlamentu in Evropskemu varuhu človekovih pravic o odnosih s pritožnikom v zvezi s kršitvami prava Skupnosti [COM(2002) 141], s čimer je izpolnila obveznosti, ki jih je dala v odgovoru z dne 15. maja 2001 (SG(2001)D/600306) na kritike, ki jih je evropski varuh človekovih pravic izrazil ob zaključku pritožbe 995/98/OV. Točka 3 tega sporočila določa izjeme od načela registracije kot pritožbe.

2. Kar zadeva trditev glede vsebinskega odgovora v roku kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev, GD TREN meni, da je bil kodeks upoštevan: Pritožniku je poslala predhodni odgovor v dveh tednih po prejemu pritožbe. V repliki je navedla, da bo pritožba dopustna šele leta 2004, in pojasnila, da bo podrobnejši odgovor poslan po prevajanju in posvetovanju z drugimi službami Komisije konec februarja 2002. Ta rok je bil upoštevan, saj je bil drugi dopis poslan 19. februarja 2002. Vse to je v skladu s kodeksom dobrega ravnanja javnih uslužbencev.

3. Kar zadeva morebitno resno gospodarsko škodo, ki jo bodo članice Unije utrpele zaradi nepoštenih določb grškega zakona in odgovornosti Komisije v skladu s členom 288 Pogodbe, je GD TREN v svojem drugem odgovoru pritožniku pojasnil, da bi bilo treba vse zahtevke za morebitno škodo obravnavati na nacionalni ravni, saj Komisija na tem področju nima pristojnosti. V vsakem primeru ne vidi, na kateri pravni podlagi bi bila Grčija obsojena, saj Uredba o kabotaži izrecno dovoljuje Grčiji odstopanje od načela svobode opravljanja storitev do leta 2004. GD TREN je sklenil, da bi bilo treba zahtevek v zvezi z gospodarsko škodo vložiti pri nacionalnem sodišču.

Uslužbenci Komisije v tem primeru niso povzročili nobene škode, zato se člen 288 Pogodbe ES ne uporablja.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je ugotovil, da njegova prvotna pritožba z dne 10. decembra 2001 v zvezi z določbami Zakona 2932/2001 do danes ni bila evidentirana in nanjo ni bilo ustrezno odgovorjeno. Pismo, ki ga je Komisija 3. maja 2002 poslala pritožniku, zlasti ne obravnava številnih pomembnih in škodljivih določb Zakona 2932/2001, navedenih v pritožbi na 14 straneh z dne 10. decembra 2001. Komisija bi morala te vidike preučiti ob upoštevanju določb Pogodbe in sodne prakse Sodišča ter ne bi smela omejevati preučitve v okviru Uredbe 3577/92/EGS.

Pritožnik meni, da je treba trg otoške kabotaže v Grčiji liberalizirati do 1. novembra 2002 v skladu z določbami člena 1 Zakona 2932/2001, ki izvaja Uredbo 3577/92/EGS v Grčiji.

Pritožnik je trdil, da je GD TREN kršil kodeks dobrega ravnanja javnih uslužbencev in notranja pravila Komisije o obravnavi pritožb ter da obstajajo razlogi za uporabo člena 288 Pogodbe ES, ker Komisija poleg vprašanja roka iz uredbe zavrača takojšnje ukrepanje tudi v primeru kršitev členov Pogodbe in sodne prakse Sodišča.

Pritožnik je nazadnje opozoril na protislovja med dopisom Komisije z dne 19. februarja 2002 (GD za energetiko in promet), v katerem naj bi pritožnik najel direktorja GD za konkurenco Moavera Milanesija, in dopisom GD za konkurenco z dne 28. februarja 2002, v katerem je navedeno, da problem, ki ga je izpostavil pritožnik, ne spada v pristojnost GD za konkurenco, temveč v pristojnost GD za energetiko in promet. Pritožnik meni, da ta način obravnavanja njegove pritožbe jasno kaže na pomanjkanje usklajevanja in posvetovanja med službami Komisije, kar negativno vpliva na njegove interese.

ODLOČBA

1 Trditev, da je treba pritožbo registrirati

1.1 Pritožnik trdi, da bi morala biti njegova pritožba z dne 10. decembra 2001 uradno evidentirana in da bi morale službe Komisije poslati ustrezen dopis z navedbo registracijske številke, dodeljene pritožbi.

1.2 Komisija je ugotovila, da so njene službe vedele, da pritožba ne bo dopustna pred letom 2004, zato se je odločila, da pritožnikovega dopisa ne bo registrirala kot pritožbo. Vendar je Komisija priznala, da bi dosledna uporaba njenih zavez do varuha človekovih pravic v okviru preiskave na lastno pobudo 303/97/PD upravičila registracijo pritožbe. Njene službe so zato 10. aprila 2002 vložile pritožbo (sklic 2002/44/17).

1.3 Komisija se je v svojih zavezah varuhu človekovih pravic v okviru preiskave na lastno pobudo o upravnih postopkih Komisije za obravnavo pritožb v zvezi s kršitvami prava Skupnosti s strani držav članic (2) zavezala, da bo a) evidentirala vse pritožbe in da pri tem pravilu ne bo izjem ter b) s pismom pritožniku potrdila prejem s prilogo, v kateri bo pojasnila podrobnosti postopka za ugotavljanje kršitev.

1.4 V tem primeru je Komisija (GD za energetiko in promet) 20. decembra 2001 odgovorila le s potrditvijo pritožnikovega dopisa. Tako se zdi, da Komisija takrat ni spoštovala svoje zaveze, da bo pritožbo evidentirala in pritožniku predložila prilogo s podrobnostmi postopka zaradi neizpolnitve obveznosti.

1.5 Vendar je Komisija 10. aprila 2002 končno evidentirala pritožbo (sklic 2002/44/17), pri čemer se je sklicevala na svoje zaveze v preiskavi na lastno pobudo in na sporočilo o odnosih s pritožnikom glede kršitev prava Skupnosti, ki ga je sprejela 20. marca 2002. Tudi če Komisija pritožnika o tem ni obvestila z dopisom, se zdi, da so bile te informacije pritožniku zagotovljene z mnenjem Komisije, poslanim varuhu človekovih pravic. Zdi se torej, da je Komisija popravila svoj prejšnji neuspeh in da nadaljnje preiskave niso potrebne.

2 Zahtevek za odgovor o vsebini pritožbe v rokih iz kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev

2.1 Pritožnik trdi, da bi morala Komisija odgovoriti na vsebino pritožbe ob upoštevanju rokov, določenih v Kodeksu dobrega ravnanja javnih uslužbencev.

2.2 Komisija je navedla, da je pritožniku poslala predhodni odgovor v dveh tednih po prejemu pritožbe. Navedla je, da bo podrobnejši odgovor poslan konec februarja 2002. Ta rok je bil upoštevan, saj je bil drugi dopis poslan 19. februarja 2002. Komisija je zato sklenila, da je ravnala v skladu s kodeksom dobrega ravnanja javnih uslužbencev.

2.3 Varuh človekovih pravic želi uvodoma poudariti, da so za korespondenco pritožnikov v zvezi s kršitvami prava Skupnosti s strani držav članic posebna pravila vsebovana v obvestilu Komisije "Neskladnost države članice s pravom Skupnosti: standard za pritožbe, ki jih je treba predložiti Evropski komisiji" (UL 1999, C 119/5), ki je bila objavljena po preiskavi varuha človekovih pravic o tej zadevi. Ta pravila so bila pojasnjena in konsolidirana v Sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Evropskemu varuhu človekovih pravic z dne 20. marca 2002 o odnosih s pritožnikom glede kršitev prava Skupnosti (KOM(2002)141)(3).

2.4 Glede roka za obveščanje pritožnika o nadaljnjih ukrepih v zvezi s pritožbami, ki se nanašajo na domnevno kršitev prava Skupnosti, obvestilo in sporočilo navajata, da bo Komisija pritožnika obvestila o izidu zadeve v enem letu od datuma evidentiranja pritožbe (4).

2.5 V tem primeru se zdi, da čeprav je Komisija pritožniku že 19. februarja 2002 poslala vsebinski odgovor v zvezi z Uredbo 3577/92, je bila pritožba uradno evidentirana šele 10. aprila 2002 (sklic 2002/44/17). Zato se zdi, da enoletni rok, v katerem mora Komisija sprejeti stališče o domnevni kršitvi člena 49 Pogodbe ES in sodne prakse Sodišča o prostem pretoku storitev, še ni potekel. Varuh tudi ugotavlja, da bi Komisija v tem okviru lahko pojasnila pripombe pritožnika v njegovih pripombah glede možnih nasprotij med pismi Komisije z dne 19. februarja 2002 in 28. februarja 2002. Zato v zvezi s tem vidikom zadeve ni bila ugotovljena nobena nepravilnost.

2.6 Če pritožnik ne bi prejel vsebinskega odgovora o nerešenih obtožbah v roku enega leta, bi lahko razmislil o vložitvi nove pritožbe pri varuhu človekovih pravic.

3 Trditev v zvezi z odgovornostjo Komisije na podlagi člena 288 Pogodbe ES

3.1 Pritožnik trdi, da bi morala Komisija odgovoriti na vprašanja v zvezi z resno gospodarsko škodo, ki jo bodo članice Zveze ladjarjev utrpele zaradi nepoštenih določb grškega zakona. V zvezi s tem je pritožnik postavil vprašanje odgovornosti Komisije v skladu s členom 288 Pogodbe ES.

3.2 Komisija je v drugem odgovoru pritožniku pojasnila, da bi bilo treba morebitne odškodninske zahtevke vložiti pri nacionalnem sodišču, saj Komisija na tem področju nima pristojnosti. Komisija ne vidi, na kateri pravni podlagi bi bila Grčija obsojena, saj Uredba o kabotaži izrecno dovoljuje Grčiji odstopanje od načela svobode opravljanja storitev do leta 2004. Komisija je poleg tega navedla, da uslužbenci Komisije v tej zadevi niso povzročili nobene škode.

3.3 Člen 288, odstavek 2, Pogodbe ES določa, da "v primeru nepogodbene odgovornosti Skupnost v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti".

3.4 Varuh meni, da pritožnik ni predložil dokazov, da so pogoji za nepogodbeno odgovornost Komisije izpolnjeni. Zato v zvezi s tem vidikom zadeve ni bila ugotovljena nobena nepravilnost.

4 Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Komisija ni ravnala nepravilno. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Komisije.

S spoštovanjem,

 

Jacob SÖDERMAN

---

(1) Odgovor Komisije na preiskavo Evropskega varuha človekovih pravic na lastno pobudo o upravnih postopkih Komisije v zvezi s pritožbami državljanov glede nacionalnih organov z dne 24. julija 1997 (SG/D(97)34766); Sklep Evropskega varuha človekovih pravic o zaključku z dne 13. oktobra 1997 (sklic 303/97/PD).

(2) 303/97/PD, Letno poročilo Evropskega varuha človekovih pravic za leto 1997, str. 270.

(3) UL 2002, C 244/05.

(4) Točka 8 sporočila.