Spoštovani g.

septembra 2000 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo, ker vam Evropska komisija ni plačala za delo, ki ste ga opravili za Generalni direktorat V Komisije septembra/oktobra 1998.

Pritožbo sem 12. oktobra 2000 posredoval Komisiji, da poda svoje pripombe. Komisija je 7. marca 2001 poslala svoje mnenje o vaši pritožbi. Mnenje Komisije sem vam posredoval 9. marca 2001 s pozivom, da predložite pripombe, če tako želite.

maja 2001 ste mi poslali svoje pripombe na mnenje Komisije.

junija 2001 sem pisal Komisiji, da bi jo prosil za vpogled v spis Komisije in za pričanje dveh uradnikov Komisije, gospe D. in gospoda T. O tem ste bili obveščeni v dopisu, ki vam je bil poslan istega dne.

10. septembra 2001 so moje službe pregledale spis Komisije. Kopija poročila o tem inšpekcijskem pregledu je bila 17. septembra 2001 poslana vam in Komisiji.

Moje službe so 11. septembra 2001 zaslišale zgoraj navedene priče. Prepis pričanja je bil pričam poslan 5. oktobra 2001. Priče so 26. oktobra 2001 vrnile podpisane kopije svojih pričevanj.

novembra 2001 sem pisal Komisiji, da bi predlagal sporazumno rešitev. Komisija je svoje mnenje poslala 14. januarja 2002, 23. januarja 2002 pa sem vam ga posredoval skupaj s pozivom, da predložite pripombe, če tako želite. januarja 2002 ste mi poslali svoje pripombe na mnenje Komisije.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Po navedbah pritožnika, britanskega novinarja, ki je živel in delal v Bruslju, so bila dejstva, na katerih je temeljila njegova pritožba, naslednja:

Marca 1998 je pritožnika po telefonu poklicala gospa D., vodja enote D.3 v Generalnem direktoratu Komisije ("DG") V (zdaj Generalni direktorat za zaposlovanje in socialne zadeve) in ga vprašala, ali lahko nujno uredi osnutek vmesnega poročila tako imenovane skupine na visoki ravni za gospodarske in socialne posledice sprememb v industriji, znane tudi kot "skupina Gyllenhammar". Gospa D. je za pritožnika vedela prek gospe Kurtzahn, pritožnikove žene, ki je takrat delala kot pomožna agentka v enoti D.3. Pojasnila je, da nujno potrebuje pomoč pri izboljšanju osnutka poročila, in pritožniku ponudila pristojbino v višini 3000 EUR za delo. Pritožnik je to ponudbo sprejel.

Redakcijsko delo je potekalo približno dva tedna s ponavljajočim se postopkom, ki je vključeval redne stike in elektronska sporočila med pritožnikom in gospo D. Dokončana je bila v začetku aprila 1998. Zaradi nujnosti razmer je GD V pogodbo pripravil šele po zaključku del junija 1998. Ustno dogovorjena pristojbina € 3 000 je bila omenjena v pogodbi z dne 26. junija 1998 (referenčna št. 980114) in plačana pritožniku.

Konec septembra 1998 je D. ponovno poklicala pritožnika in ga vprašala, ali lahko uredi končno poročilo skupine Gyllenhammar. Gospa D. je pojasnila, da je položaj ponovno nujen, saj naj bi bilo poročilo predloženo Evropskemu svetu, ki bo decembra 1998 na Dunaju, in ga je treba prevesti v vse jezike Skupnosti ter natisniti dovolj zgodaj pred tem zasedanjem. D. in pritožnik sta se dogovorila, da bodo "veljali enaki pogoji" kot za vmesno poročilo, tj. da bo pritožnik hitro dokončal delo in za to prejel plačilo € 3000. O pristojbini se ni več razpravljalo.

Pritožnik se je strinjal, da bo opravil delo in ga po enakem ponavljajočem se postopku kot pri vmesnem poročilu zaključil sredi oktobra 1998. Končno poročilo skupine Gyllenhammar je bilo ustrezno objavljeno in predloženo Evropskemu svetu.

Pritožnik je na podlagi svojih izkušenj z vmesnim poročilom domneval, da bo pogodba sestavljena in plačilo izvedeno v kratkem času. Vendar so meseci minili brez sklenitve pogodbe ali kakršnega koli sporočila Komisije. 25. septembra 1999 je pritožnik poslal račun za plačilo € 3000 ge. Q., direktorici direktorata D in v. d. namestnika generalnega direktorja GD V.

V začetku novembra 1999 (13 mesecev po zaključku del) je Komisija pritožniku poslala osnutek pogodbe (referenčna št. VC/1999/0020) in uradno obvestilo C., vodje sektorja "Pogodbe & Subvencije" v GD V. V skladu s tem osnutkom pogodbe naj bi pritožnik v dveh mesecih od datuma začetka veljavnosti (datum uradnega obvestila Komisije pritožniku o podpisani pogodbi) predložil "Poročilo o ekonomskih in socialnih posledicah industrijskih sprememb". V osnutku je bila določena pristojbina v višini 2 000 €.

Kmalu po prejemu osnutka pogodbe se je pritožnik obrnil na gospo D., da bi poudaril, da je pristojbina za € 1000 nižja od dogovorjene, in zaprosil za pojasnilo. Gospa D. je dejala, da bo zadevo preučila in se vrnila k pritožniku. Nikoli več ni poklicala nazaj.

C. je 21. decembra 1999 pritožniku poslal opomin, v katerem ga je pozval, naj v desetih koledarskih dneh podpiše in vrne osnutek pogodbe. Pritožnik je 30. decembra 1999 poslal dopis, v katerem je pojasnil, kaj se je zgodilo, in izrazil svoje presenečenje ob roku, ki je bil določen. Nato se je ponovno obrnil na gospo D., ki ni zanikala, da je bila dogovorjena pristojbina v višini 3000 €. D. je dejala, da je finančni oddelek GD V medtem iz proračunskih razlogov znižal pristojbino na € 2000, in mu svetovala, naj poravna ta znesek, če sploh želi biti plačan. Pritožnik je nato 19. januarja 2000 nejevoljno podpisal osnutek pogodbe in ga vrnil Komisiji. V spremnem dopisu z dne 20. januarja 2000 je navedel naslednje pripombe: „Vendar bi rad še enkrat poudaril, da je GD V v tej zadevi enostransko odstopil od pogojev, o katerih sem se dogovoril z gospo D. in ki jih ne zanika, in sicer plačila € 3000. Takšno goljufanje ne koristi ugledu Komisije." Pritožnik je nadalje poudaril, da je nesprejemljivo, da je Komisija dovolila, da je minilo celo leto po zaključku dela, preden mu je poslala pogodbo, in da je pričakoval, da bo plačilo izvedeno brez nadaljnjega odlašanja. Dne 9. februarja 2000 je Komisija pritožnika obvestila o podpisani pogodbi.

Ker je pritožnik že predložil račun, ni takoj predložil še enega. Dne 4. aprila 2000 je C. poslal elektronsko sporočilo, v katerem je opozoril na svoj prejšnji račun in ga vprašal, kdaj bo plačan. Pozneje istega dne je C. pritožniku poslal elektronsko sporočilo, v katerem ga je pozval, naj v skladu s pogodbenimi določbami predloži končni račun in končno poročilo. Pritožnik je odgovoril, da je račun poslal že septembra 1999 in da je dokončal poročilo, za katerega je bil zaprošen oktobra 1998.

Pritožnik je 5. aprila 2000 prejel elektronsko sporočilo gospe V.-R., kolegice g. C., ki ga je obvestila, da končno poročilo ne more biti datirano v leto 1998, ker je bila pogodba podpisana 31. decembra 1999 in se je rok za izvedbo iztekel 29. februarja 2000. Pritožnik je v svojem odgovoru poudaril, da so bili ti datumi napačni, in ponovno pojasnil ozadje svoje trditve. Poudaril je tudi, da mu ni bilo treba predložiti "poročila", ampak da je njegovo delo obsegalo številne besedilne spremembe rokopisa, ki ga je za Komisijo pripravil nekdo drug. Pritožnik je kljub temu obljubil, da bo poslal nov račun, kar je storil 1. maja 2000.

Ker ni bilo nobenega plačila, se je pritožnik septembra 2000 obrnil na varuha človekovih pravic. Pritožnik je poudaril, da se zdaj ni več pripravljen zadovoljiti z znižanim plačilom € 2000, vendar je zahteval (1) celotno plačilo dogovorjene takse v višini 3.000 €, (2) obresti na ta znesek od 25. septembra 1999 in (3) uradno opravičilo ge. D. in ge. Q.

Pritožnik je navedel naslednje trditve:

(1) Komisija mu ni plačala dogovorjenega zneska € 3000.

(2) Komisija je enostransko znižala dogovorjeno pristojbino

(3) Komisija mu je osnutek pogodbe poslala šele 13 mesecev po tem, ko je dokončal svoje delo.

Poizvedba

Mnenje Komisije

Komisija je v svojem mnenju navedla naslednje pripombe:

Komisija je pomagala skupini strokovnjakov na visoki ravni, ki se je sestala, da bi preučila spremembe v industriji in njihove socialne posledice. Skupini je predsedoval P. Gyllenhammar, poročilo pa je pozneje postalo znano kot "Gyllenhammarjevo poročilo". Skupina je pripravila vmesno poročilo, ki naj bi bilo junija 1998 poslano Evropskemu svetu v Cardiffu. Predsednik skupine je izrazil zaskrbljenost, da bi bilo treba besedilo brati tekoče, in v ta namen je bil za pisanje besedila zadržan novinar. Pritožnik je imel pogodbo za opravljanje tega dela, ki je vključevalo udeležbo na sestankih strokovne skupine in pisanje angleškega besedila vmesnega poročila. 6. oktobra 1998 je za to delo prejel € 3000. Pritožnik ni bil zadržan za pripravo končnega poročila. Angleško besedilo je nekoliko spremenil, čeprav za to ni imel pogodbe, kar je očitno povzročilo nesporazum.

Leta 1999 naj bi bil pripravljen še en dokument z naslovom "Poročilo o gospodarskih in socialnih posledicah sprememb v industriji". Cilj tega poročila je bil pregledati vprašanje sprememb v industriji na podlagi končnega poročila gospoda Gyllenhammarja. Pritožnik je bil izbran za strokovnjaka za pripravo tega poročila zaradi svojih preteklih izkušenj na tem področju (vključno s sodelovanjem pri pisanju vmesnega poročila gospoda Gyllenhammarja) in izkušenj kot novinar. Pogodba VC/1999/0020, ki je bila nato sestavljena, je določala, da je obdobje izvajanja trajalo dva meseca od 9. februarja 2000. Zadevna pristojbina je bila določena na podlagi tega, da bi bilo kot strokovnjak na tem področju in v veliki meri na podlagi objavljenega dela, vključno s končnim poročilom gospoda Gyllenhammarja, poročilo mogoče pripraviti v nekaj tednih. To se je odražalo tudi v obdobju uspešnosti, ki je bilo določeno na dva meseca. Prav tako je bila ugotovljena številka € 2 000, saj v nasprotju z vmesnim poročilom gospoda Gyllenhammarja udeležba na sestankih ni bila potrebna.

Do danes od pritožnika ni bilo prejeto nobeno poročilo, zato mu ni bilo mogoče plačati zneska € 2 000. Računi, prejeti od pritožnika, so se nanašali na delo, opravljeno v letu 1998, in ne na poročilo, zahtevano v pogodbi.

V odnosih s pritožnikom je prišlo do precejšnje zmede. Pritožniku je bilo v telefonskih pogovorih in po elektronski pošti večkrat pojasnjeno, da je bila pogodba VC/1999/0020 sestavljena za ločeno delo (ki vključuje Gyllenhammarjevo poročilo, vendar ni enako končnemu poročilu).

Čeprav s pritožnikom ni bila sklenjena pogodba, je imela Komisija kljub temu koristi od spremenjenega angleškega besedila (sledene spremembe). Zato je bila Komisija, da bi dokazala "dobro vero" v svojih odnosih s pogodbenimi strankami in plačala "vrednost" dela, od katerega je imela korist, pripravljena plačati nekdanjo denarno kazen v višini 1000 €.

Pripombe pritožnika

Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svoji pritožbi in navedel naslednje:

Komisija je v svojem mnenju uporabila vrsto neresnic in trditev o "zmedenju" in "nesporazumu". Te izmišljotine so spremenile naravo zadeve iz nepravilnosti v nepravilnost, ki je upravičevala tudi disciplinski postopek proti uradnikom, odgovornim za njihovo iznajdbo, domnevno vključno z gospo D.

Gospa D. je konec septembra 1998 poklicala pritožnika z nujno zahtevo, naj uredi končno poročilo. S pritožnikom sta se strinjala, da je treba to storiti pod enakimi pogoji kot v vmesnem poročilu, tj. za pristojbino v višini € 3 000. D. v poznejših telefonskih pogovorih ni nikoli zanikala obstoja tega sporazuma, temveč je trdila, da je bila Komisija pozneje iz proračunskih razlogov zavezana enostransko znižati znesek na € 2000. Redakcijsko delo je pomembno prispevalo h končnemu besedilu. Dela so se opravljala med vikendom od 2. do 4. oktobra 1998 in 16. oktobra 1998. Pritožnik je predložil dokaze, iz katerih je razvidno, kakšno delo je opravil. Vse spremembe, ki jih je uvedel pritožnik, so bile upoštevane, ko je GD V novembra 1998 objavil končno poročilo.

Pritožniku so bile medtem na voljo nove informacije. Februarja ali marca 1999 je njegova žena gospodu T., uradniku, ki se ukvarja s proračunskimi zadevami v enoti D.3, omenila, da pritožnik še ni prejel nobene pogodbe za delo, opravljeno oktobra 1998. Zato je g. T. obiskal gospo D. in jo vprašal, kaj je treba storiti. D. ga je prosila, naj v okviru priprav na pripravo pogodbe v proračunu za € 2 000 prevzame obveznost. Te informacije so bile v nasprotju s trditvijo Komisije, da je bila pogodba pripravljena za predvideno delo in ne za delo, ki ga je pritožnik zaključil oktobra 1998. Pokazalo se je tudi, da je navodila za znižanje pritožnikove pristojbine podala ga. D. osebno.

Pritožnik ni nikoli zaprosil za pripravo končnega poročila gospoda Gyllenhammarja. Dejansko je bilo dodatno delo nekoliko neprijetno, saj je prišlo v času, ko je bil pritožnik zaposlen s polnim delovnim časom kot bruseljski pisec/urednik specializiranega glasila o okoljski politiki, Environment Watch Western Europe.

Francoz, gospod B., je bil zaposlen za pisanje vmesnih in končnih poročil skupine Gyllenhammar. Ko se je gospa D. prvič obrnila na pritožnika, da bi pomagala urediti vmesno poročilo, mu je povedala, da ni zadovoljna s pristopom gospoda B., da bo morala poročilo revidirati in da bo naloga pritožnika zagotoviti, da se končni rezultat tega postopka preoblikovanja dobro prebere v angleščini. To je bila zgolj montažna naloga. Pritožniku se ni bilo treba udeležiti sestankov skupine, saj je bil poročevalec g. B. Na predlog gospe D., da bi bilo koristno dobiti "okus" razprav, je pritožnik vseeno sedel na enem sestanku do ene ure in pol. Obstajala je jasna razlika med pripravo in urejanjem. Pritožnik ni nikoli trdil, da je pripravil (tj. napisal) katero koli od poročil: To je naredil gospod B. in nato gospa D. in njena ekipa. Delo pritožnika je vključevalo njihovo inteligentno urejanje, tako da so bili smiselni za nespecializiranega bralca in dobro prebrali v angleščini.

Res je, da v času, ko je pritožnik pripravljal končno poročilo, ni bilo pisne pogodbe. Vendar je bilo to zaradi nujnosti razmer, kot je bilo v primeru vmesnega poročila. Gospa D. in pritožnik sta se ustno dogovorila o delu in honorarju med telefonskim pogovorom konec septembra, ko je prosila za nujno pomoč pritožnika. Delo je bilo torej zajeto v tem "dogovoru gospodov ». Pritožnik je nadalje poudaril, da bi bilo zanj zelo nenavadno, če bi končno poročilo pripravljal brezplačno.

Med pritožnikom in gospo D ni bilo nesporazuma. Njihov dogovor o končnem poročilu je bil popolnoma jasen, tako kot je bil dogovor o vmesnem poročilu.

Trditev Komisije, da je bila pogodba VC/1999/0020 namenjena prospektivnemu poročilu, je bila zelo čudna, saj gospa D. ali kdo drug ni stopil v stik s pritožnikom glede izvedbe takega projekta. Poleg tega pritožnik ni nikoli trdil, da ima strokovno znanje na področju socialnih zadev: imel je 18 let poklicnih izkušenj kot splošni novinar in urednik, vendar je imel kakršno koli posebno politično strokovno znanje, povezano z okoljem. Jasno je bilo, da je bil predvideni projekt, na katerega se je Komisija sklicevala v svojem mnenju, fikcija, izmišljena v skrajnosti, da bi dala očiten namen pogodbe VC/1999/0020, saj Komisija ni mogla več priznati prvotnega namena pogodbe, ki je bil plačati za pritožnikovo delo na končnem poročilu gospoda Gyllenhammarja.

Trditev Komisije, da je pritožniku po telefonu in elektronski pošti "večkrat pojasnila", da je bila pogodba VC/1999/0020 sestavljena za "pregledno" poročilo in da ne pokriva njegovega dela na končnem poročilu gospoda Gyllenhammarja, je bila povsem neresnična. Pritožnik je prvič izvedel za to različico dogodkov, ko je prebral mnenje Komisije v tej zadevi.

Ponudba za plačilo ex gratia v višini 1 000 € ni bila nadomestilo za plačilo celotnega zneska 3 000 €. Poleg tega je bilo treba domnevati, da je ponudba Komisije zajemala le delo, ki ga je pritožnik opravil 16. oktobra 1998. Če bi bilo za to delo primernih 1 000 €, bi bilo dodatno 2 000 € ustrezno nadomestilo za delo, opravljeno med vikendom od 2. do 4. oktobra 1998, plus čas, porabljen za telefonske klice in elektronsko pošto.

Če povzamemo, pritožnik je prosil varuha človekovih pravic, da obravnava neverjetno različico dogodkov Komisije z največjo previdnostjo. Ohranil je svojo zahtevo za plačilo celotnega zneska, dogovorjenega z go. D., in sicer € 3000, skupaj z obrestmi od 25. septembra 1999, ko je poslal svoj prvi račun.

Nadaljnje poizvedbe

Glede na mnenje Komisije in pritožnikove pripombe v zvezi s tem je varuh človekovih pravic menil, da potrebuje dodatne informacije za obravnavo te pritožbe. Zato je pregledal spis Komisije in prisluhnil pričanju ge. D. in g. T.

Pregled spisa

Dokumentacija Komisije je med drugim vsebovala naslednje dokumente:

V "Opombah s sestanka" z dne 22. in 23. junija 1998 je poudarjeno, da je bil rok za končno poročilo 16. oktober 1998, in dodano: "Išče se urednik (začetek je že v avgustu) ».

D. je v dopisu z dne 3. aprila 1998 zahtevala, da se za sklenitev pogodbe s pritožnikom prevzame obveznost nad € 3000. V skladu s spremno opombo, ki utemeljuje izbiro izvajalca in opisuje naloge, ki jih je treba opraviti, je bilo zadevno delovno mesto sestavljeno iz "replike » vmesnega poročila za 23. april 1998. Na ta datum se nanaša interno obvestilo z dne 4. maja 1998, ki ga je GD XX (Finančni nadzor) poslal GD V, in zahteva njegovo potrditev. Dodajanje rokopisa na to opombo se glasi « changer la date ! ». Dne 22. julija 1998 je GD V prejel pritožnikov račun za » montažo poročila skupine na visoki ravni za spremembe v industriji «. D. je v dopisu z dne 24. julija 1998 z istim izrazom potrdila, da je bilo to delo zadovoljivo opravljeno.

V dopisu z dne 14. aprila 1999 je gospa Q. zahtevala, da se za sklenitev pogodbe o opravljanju storitev s pritožnikom sprejme obveza nad € 2000. Glede na spremno opombo je bil pritožnik izbran zaradi nujnosti dela, pritožnikovih kvalifikacij in njegove pripravljenosti za opravljanje dela. V obvestilu z dne 4. junija 1999 je služba GD V, zadolžena za upravljanje virov, prosila gospo Q., naj pojasni, zakaj lahko zadevno storitev zagotovi le pritožnik. Q. je v svojem odgovoru z dne 14. junija 1999 navedla, da je pritožnica že opravila delo v zvezi s skupino Gyllenhammar "o ekonomskih in socialnih posledicah družbenih sprememb » in nadaljevala, kot sledi: Il a donc une très bonne connaissance du dossier dont le rapport final doit être redigé et en plus il est disponible de le remettre dans les plus brefs délais. » Gospa Q. je nadalje opozorila, da se je cena štela za zelo dobro, ob upoštevanju, da je rédaction du rapport intérimaire a été effectuée pour un montant de 3.000,00 EUR. »

Pričanje uradnikov Komisije

Službe varuha človekovih pravic so zaslišale dva uradnika Komisije, gospo D in gospoda T., kot priči.

UČINKOVITOSTI OMBUDŠMANA, KI JIH LAHKO PRIJATELJŠA REŠITEV

Analiza spornih vprašanj, ki jo je opravil varuh človekovih pravic

Po skrbni preučitvi mnenja in pripomb ter rezultatov nadaljnjih preiskav varuh človekovih pravic ni bil zadovoljen, da se je Komisija ustrezno odzvala na pritožnikove trditve.

Ta začasni sklep je temeljil na naslednjih premislekih:

1. Aprila 1998 je pritožnik, britanski novinar, za Komisijo opravil delo (pogodba 980114) v zvezi z vmesnim poročilom skupine strokovnjakov na visoki ravni, ki se je sestala, da bi preučila spremembe v industriji in njihove družbene posledice (v nadaljnjem besedilu: skupina Gyllenhammar), za to delo pa je prejel plačilo € 3000. Pritožnik je trdil, da je bil septembra 1998 pozvan, naj opravi delo v zvezi s končnim poročilom te skupine, in da je bilo ustno dogovorjeno, da se to opravi pod enakimi pogoji kot prej, tj. da se za to delo plača pristojbina v višini € 3000. Pritožnik trdi, da Komisija te pristojbine ni plačala, da jo je enostransko znižala na 2000 EUR in da mu je pogodbo poslala šele 13 mesecev po tem, ko je dokončal svoje delo. Pritožnik je zahteval (1) celotno plačilo dogovorjene takse v višini 3000 €, (2) obresti na ta znesek od 25. septembra 1999 in (3) uradno opravičilo dveh uradnikov Komisije, gospe D. in gospe Q.

2. Komisija je trdila, da na podlagi končnega poročila skupine Gyllenhammar ni bila sklenjena pogodba o delu, da pa je bilo pritožniku s pogodbo, podpisano v začetku leta 2000 (pogodba VC/1999/0020), za plačilo 2 000 EUR naročeno, naj pripravi "Poročilo o gospodarskih in socialnih posledicah družbenih sprememb". Vendar po mnenju Komisije tega zneska ni bilo mogoče izplačati, ker pritožnik ni predložil navedenega poročila. Glede na to, da je imela koristi od dela, ki ga je pritožnik opravil v zvezi s končnim poročilom skupine Gyllenhammar, je bila Komisija kljub temu pripravljena izplačati nekdanje Gratia plačilo v višini € 1 000.

3. V svojih pripombah je pritožnik ostro kritiziral stališča Komisije in trdil, da je obstajal vsaj "prijateljski sporazum", v skladu s katerim naj bi delal na končnem poročilu skupine Gyllenhammar.

4. Varuh človekovih pravic je menil, da je pritožnikove trditve primerno obravnavati skupaj, saj so temeljile na isti predpostavki, in sicer, da je Komisija septembra 1998 pritožnika pozvala, naj uredi končno poročilo, in da je bilo takrat dogovorjeno, da je treba za to delo plačati pristojbino v višini 3 000 €.

5. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da Komisija ni izpodbijala dejstva, da je pritožnik opravil redakcijsko delo v zvezi s končnim poročilom Gyllenhammarja. Pritožnik je poleg tega predložil dokaze, ki dokazujejo to dejstvo. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bilo to delo opravljeno ob vednosti in odobritvi Komisije. V svojem pričanju je gospa D., vodja enote Komisije, ki obravnava poročilo, potrdila, da je bil osnutek končnega poročila posredovan pritožniku, ki je nato delal na njem in ga vrnil Komisiji. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da to delo ni bilo nepomembno, saj se zdi, da je pritožnik zanj porabil vsaj 12 ur. Take storitve se običajno niso zagotavljale brezplačno in nič ni kazalo na to, da pritožnik ni nameraval delati za nič. Pritožnik je trdil, da sta se z gospo D. ustno dogovorila, da bo delal pod enakimi pogoji kot prej v zvezi z vmesnim poročilom. Gospa D. je v svojem pričanju priznala, da je „povsem mogoče“, da so bile besede „pod enakimi pogoji“, kot je trdila pritožnica, uporabljene med razpravami (1). Potrdila je tudi, da je to razumela kot sklicevanje na pogoje pogodbe v zvezi z vmesnim poročilom (pogodba 980114). V teh okoliščinah se je pritožnikova trditev, da je ponudil, da bo delo opravljal pod enakimi pogoji kot prejšnje delovno mesto, tj. za plačilo 3.000 €, in da je gospa D. sprejela to ponudbo, zdela verjetna. Predlog gospe D., da je pritožnik nameraval s temi besedami sporočiti, da je pripravljen opraviti delo za pristojbino, ki je bila plačana po pogodbi 980114 (in s tem dejansko za nič), ni bil prepričljiv. Nasprotno, zdi se, da vsi drugi razpoložljivi dokazi potrjujejo pritožnikovo različico dogodkov.

6. Prvič, zaporedje dogodkov, ki ga je navedel pritožnik, se je ujemalo z zaporedjem, ki je sledilo, kot je priznala Komisija, v zvezi z delom, opravljenim v zvezi z vmesnim poročilom. Zaradi nujnosti pred pripravo vmesnega poročila ni bila pripravljena nobena pisna pogodba. Vendar je bila pozneje pripravljena in podpisana pogodba. Drugič, glede na to, da je Komisija menila, da je treba za urejanje vmesnega poročila pridobiti storitve novinarja, bi bilo presenetljivo, če bi bilo glede končnega poročila, ki naj bi bilo navsezadnje predloženo Evropskemu svetu, manj pozornosti. Gospa D. je v svojem pričanju potrdila, da se je izkazalo, da je treba opraviti redakcijsko delo v zvezi z besedilom končnega poročila, ki ga je pripravil poročevalec skupine. Tretjič, v samih zapiskih sestanka skupine Gyllenhammar z dne 22. in 23. junija 1998 je bilo poudarjeno, da bo za končno poročilo zaprošen urednik (2). Četrtič, vsi razpoložljivi elementi kažejo, da je bila zadeva nujna, glede na to, da je poročevalec osnutek končnega poročila predložil v času (konec septembra 1998), ko se je rok, določen za to poročilo (16. oktober 1998), hitro bližal. Gospa D. je v svojem pričanju poleg tega potrdila, da je bilo to poročilo v tistem času ena od "glavnih proizvodnih postavk » njene enote. Zato je bilo zelo malo verjetno, da bi moral odgovorni uradnik delo, ki ga je bilo treba opraviti, prepustiti volji tretje osebe, ki ni uradnik Skupnosti, ne da bi se posebej dogovoril o tem, kako in pod kakšnimi pogoji ga je treba opraviti. Začasna ugotovitev Varuha človekovih pravic je bila torej, da je bilo stališče pritožnika, da je med gospo D. in pritožnikom obstajal dogovor, v skladu s katerim bi slednji opravil redakcijsko delo na končnem poročilu za plačilo 3.000 €, podprto z razpoložljivimi dokazi. Če bi prišlo do nesporazuma, kot je trdila Komisija, se je zdelo, da ga je v celoti storila Komisija in da ga ni povzročil pritožnik.

7. Vendar je Komisija trdila, da je bila pogodba (VC/1999/0020) dejansko sklenjena s pritožnikom, vendar ne za pripravo končnega poročila skupine Gyllenhammar, temveč za pripravo ločenega poročila. Pritožnik je menil, da je bil predvideni projekt, na katerega se je v tem okviru sklicevala Komisija, fikcija, izmišljena v skrajnem primeru, da bi dala očiten namen sklenitvi pogodbe VC/1999/0020, saj Komisija ni mogla več priznati prvotnega namena pogodbe, ki je bil po njegovem mnenju plačilo za njegovo delo v zvezi s končnim poročilom gospoda Gyllenhammarja.

8. Varuh človekovih pravic je menil, da obstaja več dejavnikov, ki nasprotujejo različici dogodkov Komisije. Prvič, zdi se, da ni zadovoljive razlage glede natančne narave poročila, ki naj bi ga pritožnik pripravil na podlagi pogodbe VC/1999/0020. Komisija je v svojem mnenju trdila, da je bil cilj tega poročila pregled vprašanja sprememb v industriji na podlagi končnega poročila gospoda Gyllenhammarja. To je dajalo vtis, da je treba pripraviti obsežno poročilo. Vendar je Komisija v istem besedilu to novo poročilo opisala kot poročilo, ki „zajema“ poročilo gospoda Gyllenhammarja, vendar ni enako končnemu poročilu. V svojem pričanju je gospa D. govorila o dokumentu, ki bi moral vključevati obe poročili (vmesno in končno poročilo skupine Gyllenhammar) "skupaj". Povedala je tudi, da je namen tega poročila jasno pojasniti, kakšna so priporočila skupine Gyllenhammar. Vendar so bila ta priporočila že navedena v končnem poročilu te skupine. Zato sploh ni bilo jasno, kakšno novo poročilo naj bi pritožnik dejansko pripravil. Drugič, in do neke mere povezano s prvo točko, je bilo težko razumeti, zakaj je bil pritožnik izbran za to nalogo. Pritožnik je poudaril, da je novinar brez posebnega strokovnega znanja na področju socialnih zadev. V dokumentih v spisu Komisije pa je bila izbira pritožnika med drugim utemeljena s kvalifikacijami pritožnika. Komisija je v svojem mnenju trdila tudi, da je bil pritožnik strokovnjak „na tem področju“. Vendar je gospa D. v svojem pričanju trdila, da novo poročilo ne bi zahtevalo previsoke stopnje strokovnega znanja na tem področju in bi ga verjetno lahko napisal nekdo drug. Te izjave je bilo težko uskladiti in ta težava je še povečala nejasnost glede natančne narave dela, ki naj bi ga pritožnik opravil. Tretjič, če je bilo takšno novo poročilo res potrebno in če je bila zadeva nujna (kot je bilo predlagano v dokumentih v spisu Komisije), je bilo nerazložljivo, zakaj Komisija pritožnika ni prisilila, da pripravi poročilo, za katerega je domnevno privolil, da bo zagotovil ali prekinil pogodbo in poskušal pridobiti poročilo od nekoga drugega. Četrtič, uradniki Komisije, s katerimi so bile zaslišane službe varuha človekovih pravic, so potrdili, da je pritožnikova žena februarja ali marca 1999 postavila vprašanja v zvezi s pogodbo, ki naj bi jo njen mož prejel za svoje delo na končnem poročilu. Kmalu zatem, 14. aprila 1999, so službe GD V zaprosile za prevzem obveznosti nad € 2 000 za sklenitev pogodbe s pritožnikom. Vsebina interne zabeležke, ki jo je ob tej priložnosti pripravila gospa Q. ali je bila pripravljena zanjo, je močno nakazovala, da naj bi pogodba VC/1999/0020 dejansko zajemala delo pritožnika v zvezi s končnim poročilom skupine Gyllenhammar in ne novega poročila. V obvestilu gospe Q. z dne 14. aprila 1999 je bilo poudarjeno, da je bilo treba pripraviti končno poročilo skupine Gyllenhammar in da je bil pritožnik pripravljen to storiti pravočasno. Ga. Q. je tudi opozorila, da se zdi predvidena cena zelo dobra, saj je priprava vmesnega poročila stala € 3 000 EUR. Res je, da je bilo končno poročilo skupine Gyllenhammar ob pripravi tega dopisa že dolgo dokončno oblikovano. Poleg tega se je zdelo, da je bilo treba v skladu z ustreznimi pravili dela, zajeta v pogodbi, opraviti v roku, določenem v pogodbi, tj. po tem, ko je bil pritožnik obveščen o pogodbi. Vendar je treba opozoriti, da je bila pogodba 980114 v zvezi z delom na vmesnem poročilu prav tako sklenjena več mesecev po tem, ko je bilo delo opravljeno. Poleg tega se je zdelo, da se je, ko je finančni nadzor Komisije sprožil vprašanje v zvezi s tem, datum, predviden za izvedbo storitve, preprosto spremenil. Tako se je zdelo, da v GD V ni nemogoče, da se pogodba sestavi po tem, ko je bila zadevna služba že opravljena.

9. Nazadnje je varuh človekovih pravic ugotovil, da je pritožnik glede na dokaze, ki so mu bili predloženi, že od samega začetka trdil, da naj bi pogodba VC/1999/0020 zajemala njegovo delo v zvezi s končnim poročilom. Pritožnik je v pismu Komisiji z dne 20. januarja 2000 ponovil to stališče in se pritoževal nad tem, kar je pritožnik dojemal kot enostransko spremembo pogojev pogodbe s strani GD V. V takih okoliščinah je varuh človekovih pravic menil, da je nerazložljivo, da Komisija kljub temu nikoli ni pisala pritožniku, da bi pojasnila svoje stališče. Trditev Komisije, da je zagotovila taka pojasnila po telefonu, ni prepričala, saj ni bilo nobenega zapisa o takih pogovorih in ker v nobenem od dopisov, ki sta si jih izmenjala Komisija in pritožnik, ni bilo sklicevanja na taka pojasnila.

10. Začasna ugotovitev varuha človekovih pravic je bila, da je to, da Komisija pritožniku ni plačala zneska € 3000, za katerega se je zdelo, da je bil ustno dogovorjen med pritožnikom in gospo D. za njegovo delo v zvezi s končnim poročilom skupine Gyllenhammar, lahko primer nepravilnosti.

Možnost sporazumne rešitve

Varuh človekovih pravic je 15. novembra 2001 Komisiji predložil predlog sporazumne rešitve. Varuh človekovih pravic je v svojem pismu predlagal, naj Komisija razmisli o tem, da bi pritožniku plačala znesek € 3000, skupaj z obrestmi od 25. septembra 1999.

V svojem odgovoru z dne 14. januarja 2002 je Komisija ugotovila, da sta njen predlog, da pritožniku izplača nekdanjo denarno kazen v višini € 1000, in predlog za sporazumno rešitev, ki ga je predložil varuh človekovih pravic, prav tako v iskanju sporazumne rešitve in da obstaja le razlika v znesku, ki ga je treba plačati. Komisija je varuha človekovih pravic obvestila, da se je kljub dejstvu, da je podpisana pogodba znašala le € 2 000, strinjala, da sprejme predlog varuha človekovih pravic in bo pritožniku plačala znesek € 3 000 z obrestmi od 25. septembra 1999.

V svojih pripombah, poslanih 30. januarja 2002, je pritožnik obvestil varuha človekovih pravic, da je zadovoljen z izidom, in se mu zahvalil za pomoč.

ODLOČBA

1 Neplačilo za delo, ki ga je opravil pritožnik

1.1 Pritožnik je zahteval, da mu Komisija plača 3000 EUR za delo, ki ga je opravil za Komisijo leta 1998, skupaj z obrestmi od 25. septembra 1999. Prosil je tudi za uradno opravičilo dveh uradnikov Komisije.

1.2 Komisija je to trditev sprva zavrnila, vendar je pritožniku ponudila plačilo nekdanje denarne kazni v višini € 1 000.

1.3 Varuh človekovih pravic je 15. novembra 2001 Komisiji predložil predlog sporazumne rešitve. Varuh človekovih pravic je v svojem pismu predlagal, naj Komisija razmisli o tem, da bi pritožniku plačala znesek € 3000, skupaj z obrestmi od 25. septembra 1999.

1.4 14. januarja 2002 je Komisija obvestila varuha človekovih pravic, da se strinja z njegovim predlogom in da bo pritožniku plačala znesek € 3000 z obrestmi od 25. septembra 1999.

1.5 Pritožnik je varuha človekovih pravic obvestil, da je zadovoljen z doseženim rezultatom.

1.6 Iz pripomb Komisije in pripomb pritožnika je razvidno, da je Komisija sprejela ukrepe za rešitev pritožbe in s tem zadovoljila pritožnika.

2 Sklepna ugotovitev

Na podlagi preiskav Evropskega varuha človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da je Komisija sprejela ukrepe za rešitev zadeve in s tem zadovoljila pritožnika. Varuh človekovih pravic zato zaključi svoj spis.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.

S spoštovanjem,

 

Jacob SÖDERMAN

---

(1) Gospa D. je trdila, da je bila razprava med njo in pritožnikovo ženo in ne pritožnikom samim. Vendar tega vprašanja ni bilo treba dodatno preučiti, saj je bilo pomembno razumevanje, ki je bilo doseženo v zvezi z delom, ki ga je bilo treba opraviti.

(2) Gospa D. je v svojem pričanju trdila, da je poročevalka temu nasprotovala. Vendar v zabeležkah sestanka ni bilo takega nasprotovanja.