Spoštovani gospod O.,

Dne 12. aprila 2000 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic v imenu Industry and Investor Relations LTD (IIR) vložili pritožbo v zvezi z zavrnitvijo Komisije, da plača končni račun za pogodbo PRS/97/501327.

Dne 21. junija 2000 sem pritožbo posredoval predsedniku Evropske komisije. Evropska komisija je 7. septembra 2000 poslala svoje mnenje, ki sem vam ga posredoval skupaj s pozivom k predložitvi pripomb. 31. oktobra 2000 ste me obvestili, da čakate na nadaljnji nasvet odvetnika s sedežem v Bruslju. Obvestil sem vas, da je bil določen nov rok za predložitev vašega mnenja, in sicer 31. januar 2001. Mark Philimore, še en sodirektor družbe IIR, me je 23. februarja 2001 obvestil, da družba IIR pripravlja zavrnitev mnenja Komisije. Doslej nisem prejel nobenih pripomb na mnenje Komisije.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Evropska komisija je leta 1995 ustanovila projektno skupino za pomorske sisteme prihodnosti (v nadaljnjem besedilu: MTF). Njegov cilj je bil podpirati in spodbujati različne dejavnosti Komisije na področju pomorskih raziskav in razvoja ter industrijske konkurenčnosti. V tem okviru je GD III Komisije objavil javni razpis za organizacijo odnosov MTF z javnostmi. Po razpisnem postopku je bilo podjetju Industry and Investor Relations LTD (v nadaljnjem besedilu: IIR) oddano naročilo PRS/97/501327.

Komisija je 20. oktobra 1999 obvestila pritožnika, da končni račun, ki ga je Komisiji predložila družba IIR, iz različnih razlogov, povezanih s kakovostjo in količino dela družbe IIR, ni bil odobren.

Pritožnik se je zato obrnil na evropskega varuha človekovih pravic in mu svetoval, da mora pred vložitvijo pritožbe IIR pri Komisiji uporabiti upravne pristope. Pritožnik je 25. oktobra 1999 in 3. novembra 1999 stopil v stik s Komisijo, da bi se pritožil zaradi zavrnitve plačila računa. Družba IIR se je pozanimala tudi o pravnih sredstvih za pritožbo zoper to odločitev. Komisija je v odgovoru z dne 20. marca 2000 ponovila svojo zavrnitev plačila računa. Sklicevala se je na člen 4(4) pogodbe in ni zagotovila dodatnih nasvetov o pravnih sredstvih.

Pritožnik je 12. aprila 2000 vložil pritožbo pri Evropskem varuhu človekovih pravic, ker je menil, da je bilo delo za Komisijo opravljeno in da je treba plačati račun IIR. Pritožnik je po obtožbah

1. Komisija je zavrnila plačilo končnega računa, kot je predvideno v pogodbi PRS/97/501327.
2. Komisija je potrebovala skoraj šest mesecev, da je odgovorila na dopis, v katerem je poizvedovala o korektivnih ukrepih zoper zavrnitev plačila računa s strani Komisije. Poleg tega je bil ta odgovor nepopoln.
3. Delo, ki ga je zahteval GD III, ni bilo v skladu s pogodbo ali ponudbo, ki jo je oddalo podjetje IIR.
4. Zahtevana dela so bila zaključena. Lahko se predloži pisna utemeljitev.
5. Zamude in druge težave, ki so se pojavile med izpolnjevanjem pogodbe, so nastale zaradi notranjih pomanjkljivosti Komisije in so izhajale iz pomanjkljive komunikacije z izvajalcem.
6. Eden od uradnikov Komisije, ki je bil imenovan za posrednika z izvajalcem, ni imel potrebnih izkušenj na področju odnosov z javnostmi.

Poizvedba

Evropska komisija je v svojem mnenju o pritožbi povzela naslednje:

Kmalu po oddaji naročila je bilo podjetje IIR obveščeno, da se bo mandat MTF verjetno spremenil zaradi novih vključitev v peti okvirni program Skupnosti za raziskave. Združitev vseh pomorskih dejavnosti v en ključni ukrep bi odpravila potrebo po projektni skupini. V zvezi s tem je bila družba IIR pozvana, naj razvije prožno komunikacijsko strategijo.

Spremembe so povzročile težave pri delu IIR. Del nalog, dodeljenih MTF, je bil prenesen na MIF (Forum pomorske industrije). Zato je bilo z IIR dogovorjeno, da se delo, ki ga je treba opraviti, prestrukturira. Dogovorjene so bile tri delovne točke. V podaljšanem pogodbenem obdobju (od januarja 1999 do junija 1999) je delo IIR temeljilo na pripravi dveh biltenov ter na razvoju spletne strani in medijske kampanje pred plenarnim zasedanjem o večstranskih medfranšiznih provizijah junija 1999. Komisija je 20. oktobra 1999 zavrnila plačilo končnega računa pogodbe, ker so bila vsa tri dela ocenjena kot nezadovoljiva.

V zvezi s posebnimi trditvami pritožnika je Komisija podala naslednje izjave:

1. Čeprav je imel IIR koristi od skrajšanega delovnega programa, ni niti zagotovil vseh dogovorjenih delovnih postavk niti ni izpolnjeval zahtevanih standardov kakovosti. Komisija je zato IIR obvestila, da končnega računa v višini 47 430 € ni bilo mogoče odobriti. Z dopisom z dne 25. oktobra 1999 je IIR obvestil Komisijo, da bo zagotovil podroben odgovor na njeno oceno dela. Družba IIR ni nikoli predložila takega odgovora.
2. Komisija je obžalovala zamudo pri odgovoru na dopis pritožnika z dne 25. oktobra 1999. Povzročilo jo je notranje prestrukturiranje Komisije, tj. združitev treh generalnih direktoratov (GD II, XXII in XII/D). Dopis je bil poslan 20. marca 2000. Vendar je pritožnik spremenil naslov, ne da bi o tem obvestil Komisijo. Pismo je bilo vrnjeno nedostavljeno. Zamerili so mu 16. maja 2000. Zamuda pri odgovoru je torej delno nastala zaradi pritožnikove tožbe. Kar zadeva vsebino replike, ni postopka za upravno pritožbo. Komisija je navedla, da ni upravnega pritožbenega postopka. V primeru sporov je ustrezen postopek naveden v členu 8, ki določa, da se vsak spor na podlagi pogodbe "predloži sodiščem v Bruslju".
3. Glede na zgoraj navedene spremembe v delu MTF delo, ki ga je opravil pritožnik, ni bilo več skladno s pogodbo. Vendar je iz zapisnikov sestankov z družbo IIR razvidno, da je bila ta seznanjena z vsemi dogodki in da ni nikoli nasprotovala spremembam. Poleg tega so spremembe pomenile, da bi bilo za isto različico IIR manj dela.
4. IIR ni izpolnil dogovorjenega dela v smislu količine in kakovosti. S priporočenim pismom je bil pritožnik o tem obveščen 20. oktobra 1999. Vendar se je o tem vprašanju pred tem datumom obširno razpravljalo z družbo IIR.
5. Izmenjava elektronskih sporočil med Komisijo in pritožnikom kaže, da je zamude skoraj v celoti povzročil pritožnik. Komisija je vztrajno poskušala pospešiti projekt glede na rok, ki ga je določilo plenarno zasedanje o večstranskih medfranšiznih provizijah 23. in 24. junija 1999.
6. Uradnik Komisije, ki obravnava dokumentacijo, je strokovno usposobljen in pokriva velik del dela IIR. Delal je predvsem kot strokovnjak za informacijsko tehnologijo. Poleg tega Komisija oddaja naročila na področjih, na katerih notranja usposobljenost ni zadostna. Pritožnik zato ne more pričakovati, da bo imel njegov kolega v Komisiji poklicne izkušnje, enakovredne njegovim. V vsakem primeru se njegova ocena dela IIR šteje za objektivno in odgovorno tudi v smislu finančnih interesov Skupnosti.

Če povzamemo, Komisija priznava, da je sprememba položaja MTF povzročila težave v pogodbi. Vendar se pritožnik tudi v tem okviru ni ustrezno odzval na preostala dogovorjena dela.

Varuh človekovih pravic od pritožnika ni prejel nobenih pripomb.

ODLOČBA

1.1 V skladu s členom 195 Pogodbe ES je evropski varuh človekovih pravic pooblaščen za sprejemanje pritožb "v zvezi s primeri nepravilnosti pri dejavnostih institucij ali organov Skupnosti". Varuh človekovih pravic meni, da do nepravilnosti pride, kadar javni organ ne deluje v skladu s pravilom ali načelom, ki ga zavezuje. Nepravilnosti je torej mogoče ugotoviti tudi pri izpolnjevanju obveznosti, ki izhajajo iz pogodb, ki so jih sklenile institucije ali organi Skupnosti.

1.2 Vendar varuh človekovih pravic meni, da je obseg pregleda, ki ga lahko opravi v takih primerih, nujno omejen. Varuh človekovih pravic zlasti meni, da ne bi smel poskušati ugotoviti, ali je katera od strank kršila pogodbo, če je zadeva sporna. To vprašanje bi lahko učinkovito obravnavalo le pristojno sodišče, ki bi imelo možnost zaslišati trditve strank v zvezi z zadevnim nacionalnim pravom in oceniti nasprotujoče si dokaze o morebitnih spornih dejanskih vprašanjih.

1.3 Varuh zato meni, da je v primerih, ki se nanašajo na pogodbene spore, upravičeno omejiti njegovo preiskavo na preverjanje, ali mu je institucija ali organ Skupnosti zagotovil skladen in razumen opis pravne podlage za njegovo delovanje in zakaj meni, da je njegovo stališče o pogodbenem položaju upravičeno. Če je tako, varuh človekovih pravic sklene, da njegova preiskava ni razkrila nepravilnosti. Ta ugotovitev ne bo vplivala na pravico strank, da njihov pogodbeni spor preuči in veljavno reši pristojno sodišče.

2.1 Pritožnik je trdil, da je Komisija zavrnila plačilo končnega računa, kot je predvideno v pogodbi PRS/97/501327.

2.2 Komisija je odgovorila, da je program IIR sicer imel koristi od skrajšanega delovnega programa, vendar ni zagotovil vseh dogovorjenih delovnih postavk niti ni izpolnil zahtevanih standardov kakovosti. Komisija je zato zavrnila odobritev končnega računa. Poročilo o vključitvi dohodkov Komisiji nikoli ni zagotovilo podrobnega odgovora na njeno oceno njenega dela.

2.3 Varuh ugotavlja, da je Komisija z obrazloženim sklepom z dne 20. oktobra 1999 zavrnila končno plačilo, predvideno v členu 4.2 pogodbe. Trideset odstotkov pogodbene cene je bilo treba plačati po tem, ko je Komisija sprejela končno poročilo. Komisija je podjetju IIR predložila oceno del, izvedenih med trajanjem pogodbe, in sklenila, da kakovost in količina del ne upravičujeta nadaljnjega plačila. Zdi se, da je Komisija ustrezno obrazložila svojo zavrnitev plačila. Zato varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da v zvezi s tem vidikom zadeve ni bilo nepravilnosti.

3.1 Pritožnik je trdil, da je Komisija potrebovala skoraj šest mesecev, da je odgovorila na dopis, v katerem je poizvedovala o korektivnih ukrepih zoper zavrnitev plačila računa s strani Komisije. Poleg tega je bil ta odgovor nepopoln.

3.2 Komisija je odgovorila, da je zamudo delno povzročilo prestrukturiranje v službah Komisije. Do nadaljnje dvomesečne zamude je prišlo, ker pritožnik Komisije ni obvestil o novem naslovu IIR. Komisija se je v zvezi s pravnimi sredstvi sklicevala na pogodbo.

3.3 Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija obžalovala zamudo pri odgovoru pritožniku in mu predložila razumno obrazložitev za to zamudo.

3.4 Kar zadeva vsebino odgovora, mora javna uprava odgovoriti na zahteve državljanov po informacijah. Vendar so bile v tem primeru informacije, ki jih je zahteval pritožnik, izrecno navedene v pogodbi. Člen 8 določa, da se vsi spori v zvezi s pogodbo „predložijo sodiščem v Bruslju“. Zato varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da v zvezi s tem vidikom zadeve ni bilo nepravilnosti.

4.1 Pritožnik je v podporo svoji pritožbi nadalje trdil, da delo, ki ga je zahteval GD III, ni bilo v skladu s pogodbo ali ponudbo, ki jo je oddalo podjetje IIR. Zahtevano delo je bilo zaključeno in mogoče je bilo predložiti pisno utemeljitev. Zamude in druge težave, ki so se pojavile med izpolnjevanjem pogodbe, so nastale zaradi notranjih pomanjkljivosti Komisije in so izhajale iz pomanjkljive komunikacije z izvajalcem. Nazadnje je pritožnik trdil, da uradnik Komisije, ki je bil imenovan za vmesnik z izvajalcem, ni imel potrebnih izkušenj z odnosi z javnostmi.

4.2 Komisija je v svojem mnenju pojasnila, da so se zaradi sprememb MTF spremenili cilji prvotne pogodbe. Iz zapisnikov sestankov z družbo IIR je razvidno, da je bila ta seznanjena z vsemi dogodki in da ni nikoli nasprotovala spremembam. Spremembe so pomenile, da bi imela IIR za isto budged manj dela. Vendar IIR ni izpolnil dogovorjenega dela v smislu količine in kakovosti. S priporočenim pismom je bil pritožnik o tem obveščen 20. oktobra 1999, čeprav se je o tem vprašanju pred tem datumom obširno razpravljalo z družbo IIR. Izmenjava elektronskih sporočil med Komisijo in pritožnikom kaže, da je zamude skoraj v celoti povzročil pritožnik. Nazadnje, uradnik Komisije, ki obravnava spis, je strokovno usposobljen in pokriva velik del dela IIR. Njegova ocena dela IIR velja za objektivno in odgovorno tudi v smislu finančnih interesov Skupnosti.

4.3 Varuh človekovih pravic ugotavlja, da pritožnik ni predložil ovrženja, omenjenega v njegovih pismih Komisiji in varuhu človekovih pravic. Komisija je predložila razumna pojasnila za svoja dejanja, ki med tem postopkom niso bila izpodbijana. Zato varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da v zvezi s temi vidiki zadeve ni bilo nepravilnosti.

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Evropska komisija ni ravnala nepravilno. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.

S spoštovanjem,

Jacob SÖDERMAN