Spoštovani gospod M.,
dne 13. julija 1999 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo proti Evropski komisiji v zvezi z vašo izključitvijo iz konkurence COM/LA/1/99.
Dne 7. septembra 1999 sem pritožbo posredoval Komisiji, da poda svoje pripombe.
Univerza v Lozani mi je 30. septembra 1999 posredovala dodatne informacije v zvezi z vašo pritožbo, ki sem jo 6. oktobra 1999 posredoval Komisiji.
Komisija je svoje mnenje o vaši pritožbi poslala 7. januarja 2000, 21. januarja 2000 pa sem vam ga posredoval skupaj s pozivom, da predložite pripombe, če tako želite. februarja 2000 ste mi poslali svoje pripombe na mnenje Komisije.
februarja 2000 sem Komisiji poslal zahtevo za dodatne informacije.
marca 2000 ste mi pisali, da bi me opozorili na dejstvo, da ste bili sprejeti na natečaj, ki ga je organiziral Evropski parlament. Ta dopis in priloženi dokument sem 20. marca 2000 posredoval Komisiji.
Komisija je 11. maja 2000 odgovorila na mojo zahtevo po dodatnih informacijah. Ta odgovor sem vam posredoval 19. maja 2000 s pozivom, da predložite pripombe, če tako želite. junija 2000 ste mi poslali svoje pripombe na dopis Komisije.
Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Pritožnik
se je 13. julija 1999 pritožil, ker mu Komisija ni dovolila sodelovanja na natečaju COM/LA/1/99, ki ga je Komisija organizirala za zaposlitev prevajalcev za francoski jezik, za katerega se je prijavil. V skladu s točko III B 2 razpisa natečaja, objavljenega v Uradnem listu (1), morajo kandidati zaključiti univerzitetni študij in pridobiti diplomo ("des études universitaires de cycle complet sanctionnées par un diplôme de fin d'études"). V razpisu natečaja je bilo nadalje poudarjeno, da bo natečajna komisija upoštevala razlike med izobraževalnimi sistemi in da so primeri diplom okvirno navedeni v prilogi k vodniku, ki je priložen razpisu natečaja. Ta priročnik je vseboval navedbe za vsako od 15 držav članic EU, vključno s Francijo („Maîtrise ou équivalent“). Pritožnik, nizozemski državljan, je leta 1986 od Ecole des Hautes Etudes Commerciales (v nadaljnjem besedilu: licenca HEC) na Univerzi v Lozani v Švici pridobil „Licence en Sciences Economiques“.
Natečajna komisija je z dopisom z dne 10. maja 1999 pritožnika obvestila, da ne more sodelovati na natečaju, ker ne izpolnjuje pogoja iz točke III B 2 razpisa natečaja. Pritožnik je 19. maja 1999 poizvedoval o tej odločbi in poudaril, da je bila njegova diploma sprejeta na prejšnjih natečajih in ko je bil 1. maja 1999 zaposlen kot pomožni uslužbenec Komisije. V dopisu z dne 29. junija 1999 je natečajna komisija potrdila svojo odločitev. Po mnenju natečajne komisije pritožnikova diploma, pridobljena po treh letih študija, ni bila na ravni, ki se zahteva z razpisom natečaja, tj. diploma ali enakovredna diploma.
Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic izrazil mnenje, da je diskriminiran. Zahteva, da je potrebna diploma ali enakovredna diploma, je bila določena v Dodatku 1 k „Vodniku“ za Francijo. Vendar je bilo za Belgijo, Portugalsko in Španijo potrebno „dovoljenje“. Stopnja "maîtrise" v Švici ni obstajala. Nazadnje, dejstvo, da je študij lahko zaključil v krajšem času (tri leta), je bilo posledica dejstva, da je pred tem študiral na Ecole Polytechnique de Lausanne in da so mu pripisali zasluge za nekatere tečaje, ki jih je tam obiskoval. Danes je bila ista licenca podeljena po štirih letih študija, da bi študentom omogočili več časa za pridobitev praktičnih izkušenj kot pripravniki. Učni načrt pa je ostal enak. Pritožnik je izrazil mnenje, da je bila njegova izključitev iz natečaja posledica nerazumevanja švicarskega univerzitetnega sistema.
Univerza v Lozani je v pismu varuhu človekovih pravic pojasnila, da je bilo do leta 1996 "licenca HEC" mogoče pridobiti po najmanj treh letih študija. Od takrat je potrebnih najmanj 8 semestrov in 240 kreditnih točk ECTS (evropski sistem prenašanja kreditnih točk). Ta sprememba je univerzi omogočila, da je dodala več ur tečajev, čeprav razlika v primerjavi s prejšnjo ureditvijo ni bila pomembna. Glavni namen podaljšanja programa je bil vključiti pripravništva v podjetjih, izmenjave s tujimi univerzami in bolj osebno delo (npr. v semeniščih). "Dovoljenja", ki ga je pridobil pritožnik, nikakor ni mogoče enačiti s francoskim "dovoljenjem" in bi ga bilo treba primerjati z "maîtrise" po francoskem sistemu. Mednarodno priznanje "licence HEC" je bilo danes dobro uveljavljeno. Okvirni sporazum med Francijo in Švico iz leta 1994 priznava enakovrednost švicarske "licence" in francoske "maîtrise". V skladu s tabelo, priloženo pismu Univerze v Lozani, je "licenca HEC" obsegala skupno 2310 ur tečajev v letu 1986 (triletni študij) in 2338 ur v letu 1999 (štiriletni študij), medtem ko je "licenca" Univerze v Parizu obsegala le skupno 1590 ur tečajev v letu 1999 (triletni študij). Imetniki "licence HEC" so bili poleg tega sprejeti na podiplomske programe po vsem svetu.

Poizvedba

Mnenje Komisije
Komisija je v zvezi s pritožbo podala naslednje pripombe:
Natečajna komisija je pritožniku že pojasnila, da dejstvo, da je delal za Komisijo kot pomožni uslužbenec, v tem okviru ni pomembno, saj je bilo zadevno delovno mesto takrat delovno mesto kategorije B, za katero ni bila potrebna univerzitetna diploma.
„Dovoljenje HEC“, ki ga je pritožnik pridobil leta 1986, ni bilo popolnoma enakovredno ustreznim diplomam, podeljenim po letu 1996. Čeprav je res, da so univerze v Belgiji, Španiji in na Portugalskem podelile diplome, imenovane "licence", so te diplome zahtevale najmanj štiri ali pet let študija. Prav tako je bila "maîtrise" v Franciji podeljena po štirih letih študija, medtem ko je bila "licenca", ki se ni štela za zadostno, da bi njenemu imetniku omogočila pripustitev k natečaju, podeljena po treh letih študija.
Dejstvo, da so bili imetniki „licencnega visokošolskega izobraževanja“ sprejeti na podiplomske programe v državah članicah EU, jim ni dalo samodejne pravice, da bi bile te diplome priznane kot enakovredne ustreznim nacionalnim diplomam (kot je „maîtrise“ v Franciji). Takšno priznanje je bilo odvisno od ministrstva za izobraževanje zadevne države članice. V skladu s sedanjo prakso je bilo to priznanje odobreno le, če je prosilec opravil enega ali več dodatnih tečajev.
Iz teh razlogov je natečajna komisija ob upoštevanju obstoječih razlik med izobraževalnimi sistemi sklenila, da pritožniku njegova diploma ne daje pravice do pripustitve k zadevnemu natečaju.
Pritožnikove pripombe
Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svoji pritožbi in podal naslednje dodatne pripombe:
Ker je varuh človekovih pravic mnenje Komisije prejel po roku, določenem v ta namen (31. december 1999), ga varuh človekovih pravic pri odločanju o pritožbi ne bi smel upoštevati. Odločitev Komisije, da ga ne pripusti k natečaju, ni bila združljiva s Konvencijo o priznavanju visokošolskega študija in kvalifikacij, sprejeto 21. decembra 1979 na mednarodni konferenci držav, ki jo je povabil UNESCO (Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo), in s Priporočilom o priznavanju visokošolskega študija in kvalifikacij, ki ga je 13. novembra 1993 sprejel UNESCO. Odstavek 11 tega člena je določal, da morajo pristojni organi pri presoji enakovrednosti diplome, pridobljene v drugi državi, upoštevati tudi pravice, ki jih je ta diploma podelila imetniku v državi, v kateri je bila izdana. V zvezi s tem je pritožnik poudaril, da je pred tremi meseci zasedal delovno mesto v švicarski zvezni upravi, ki je bilo enakovredno delovnemu mestu kategorije A. Izključitev pritožnika iz natečaja bi pomenila, da noben javni uslužbenec švicarske zveze ne bi mogel postati javni uslužbenec EU kategorije A in da bi bili izključeni vsi imetniki švicarskih diplom, podeljenih pred letom 1996. Pritožnik je nadalje trdil, da je po pridobitvi diplome tri mesece delal kot pripravnik v turškem podjetju med poletnimi počitnicami leta 1985 in eno leto v kanadskem podjetju leta 1986/87. Poudaril je tudi, da bosta EU in Švica kmalu podpisali sporazume, ki bodo med drugim zagotovili uradno priznavanje švicarskih diplom v EU in obratno. To je pokazalo, da je vprašanje priznavanja diplome zgolj formalna zadeva in se ne nanaša na naravo diplome kot take.
Pritožnik je na koncu poudaril, da je univerzitetni študij v Švici leta 1986 trajal tri leta in da ni bilo mogoče izbrati druge možnosti.

DODATNE ZAHTEVE

Glede na navedeno je varuh človekovih pravic sklenil, da potrebuje dodatne informacije za obravnavo pritožbe. Zato je Komisijo pozval, naj predloži informacije o (1) razlogih, zakaj meni, da pritožnikova diploma ne zadostuje za pripustitev k zadevnemu natečaju, (2) vprašanju, ali bi se „licenca HEC“, ki jo je univerza v Lozani podelila po letu 1996, štela za zadostno, in (3) trditvi univerze v Lozani, v skladu s katero je bilo v sporazumu, sklenjenem leta 1994 med Francijo in Švico, priznano, da švicarska „licenca“ ustreza francoski „maîtrise“.
Kmalu zatem je pritožnik obvestil varuha človekovih pravic, da je bil sprejet na natečaj EUR/A/151/98, ki sta ga organizirala Evropski parlament in Svet Evropske unije. Pritožnik je menil, da bi bilo treba to obravnavati kot precedens.
Odgovor Komisije
Komisija je v svojem odgovoru na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah podala naslednje pripombe:
Komisija je za pripustitev k natečajem kategorije A upoštevala pravilo, da se zahtevajo univerzitetne diplome ali enakovredne diplome, to je diplome, ki so bile priznane kot akademsko enakovredne ali so jih priznale države članice EU. Pritožnik do danes ni dokazal, da je bila njegova švicarska diploma, izdana leta 1986, priznana kot enakovredna eni od diplom, ki jih zahteva Komisija.
Komisija je menila, da ne more komentirati vprašanja, ali bi se švicarska licenca, podeljena po letu 1996, štela za zadostno, saj ne more prejudicirati odločitve natečajne komisije, ki je bila primarno pristojna za obravnavo teh zadev. Vendar je dodala, da bo vprašanje organizacije natečajev in zlasti vprašanje pogojev dostopa pregledano v okviru prihodnje upravne reforme.
Komisija je nadalje poudarila, da univerza v Lozani ni trdila, da je švicarska licenca enakovredna francoski maîtrise. V skladu z okvirnim sporazumom iz leta 1994, ki sta ga sklenili konferenca predsednikov univerz (Francija) in konferenca ravnateljev švicarskih univerz, švicarska licenca, podeljena po najmanj osmih semestrih študija, „ustreza“ francoski maturi. Vendar je bil namen te določbe olajšati priznavanje švicarske licence kot univerzitetne diplome, ki imetniku omogoča nadaljevanje študija na francoski univerzi. Sporazum se ni nanašal na to, da francosko ministrstvo za izobraževanje prizna švicarsko licenco kot francosko maîtrise. Enako velja za Unescovo konvencijo in priporočilo.
Kar zadeva pritožnikovo pripustitev k natečaju, ki ga je organiziral Evropski parlament, je bila vsaka institucija suverena glede tega, kako bo pripravila svoja obvestila o natečaju. Poleg tega naj se kandidati ne bi mogli sklicevati na to, da so bili sprejeti na drug natečaj.
Pritožnikove pripombe
Pritožnik je v svojih pripombah na odgovor Komisije trdil, da ker je varuh človekovih pravic odgovor Komisije prejel po roku, določenem v ta namen (30. april 2000), ga varuh človekovih pravic ne bi smel upoštevati pri odločanju o pritožbi. Pritožnik je tudi poudaril, da je prišlo do neskladnosti, saj je Evropski parlament sprejel njegovo diplomo, Komisija pa je to zavrnila.

ODLOČBA

1 Uvodne opombe
1.1 Glede na to, da sta bila mnenje Komisije in odgovor Komisije na zahtevo varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah predložena po izteku roka, določenega v ta namen, pritožnik varuha človekovih pravic prosi, naj teh dokumentov ne upošteva pri odločanju o njegovi pritožbi.
1.2 V skladu s členom 195 Pogodbe ES varuh človekovih pravic, kadar meni, da obstaja možnost nepravilnosti, pošlje pritožbo zadevni instituciji, "ki ima na voljo tri mesece, da ga obvesti o svojem stališču". Vendar v Pogodbi ni nobene določbe, ki bi varuha človekovih pravic zavezovala k neupoštevanju mnenja institucije, vloženega po izteku tega roka. V tem primeru je bilo mnenje poslano varuhu človekovih pravic 7. januarja 2000, tj. le nekaj dni po izteku roka, Komisija pa se je varuhu človekovih pravic za to zamudo opravičila. Zato ni razloga, da varuh človekovih pravic ne bi upošteval mnenja Komisije.
1.3 V zvezi z odgovorom na zahtevo po dodatnih informacijah je treba upoštevati člen 3(2) statuta varuha človekovih pravic (2). V skladu s to določbo morajo institucije in organi Skupnosti varuhu človekovih pravic posredovati vse informacije, ki jih od njih zahteva. Če varuh človekovih pravic te pomoči ne prejme, o tem obvesti Evropski parlament, ki ustrezno ukrepa (člen 3(4) statuta). Evropski varuh človekovih pravic zahteva dodatne informacije, če meni, da so potrebne za obravnavo pritožbe. Zato ne bi bilo primerno prezreti odgovora na tako zahtevo zgolj zato, ker je prispela po izteku roka, ki ga je varuh človekovih pravic določil za njeno predložitev. Varuh človekovih pravic meni, da lahko zamuda pri zagotavljanju informacij, ki jih je zahteval, sama po sebi pomeni nepravilnost. Vendar je bil v tem primeru odgovor poslan varuhu človekovih pravic 11. maja 2000, tj. le nekaj dni po izteku roka, Komisija pa se je varuhu človekovih pravic za to zamudo opravičila. Zato ni razloga, da varuh človekovih pravic ne bi upošteval odgovora Komisije.
2 Diskriminacija
2.1 Pritožnik trdi, da ga je Komisija diskriminirala, ker mu ni dovolila sodelovanja v natečaju COM/LA/1/99, ker njegova "licenca", pridobljena v Švici leta 1986, ni zadostovala za njegovo priznanje.
2.2 Komisija odgovarja, da ni bilo diskriminacije, saj je izbirna komisija legitimno ugotovila, da pritožnikova stopnja ne zadostuje za pripustitev k natečaju.
2.3 V razpisu natečaja je bilo navedeno, da morajo kandidati dokončati univerzitetno izobraževanje in pridobiti diplomo. Primeri diplom, ki so se štele za zadostne, so bili okvirno navedeni v prilogi „Vodnika“, priloženega razpisu natečaja. Ta priročnik je vseboval navedbe za vsako od 15 držav članic EU, vključno s Francijo („Maîtrise ou équivalent“). Glede na to, da je pritožnik diplomo pridobil v Švici, je odločilno vprašanje, ali je treba to diplomo šteti za enakovredno kateri koli diplomi, navedeni v vodniku, priloženem razpisu natečaja.
2.4 Samo dejstvo, da se je "licenca", pridobljena v Belgiji, Španiji ali na Portugalskem, štela za zadostno za pripustitev k natečaju, se v tem okviru ne more šteti za odločilno. Komisija je pojasnila, da te stopnje zahtevajo najmanj štiriletni študij, medtem ko je bila pritožnikova diploma podeljena šele po treh letih študija.
2.5 Varuh človekovih pravic poleg tega meni, da dejstva, da je pritožnik prej delal kot pomožni uslužbenec Komisije, ni mogoče šteti za upoštevno, saj je bilo to delovno mesto delovno mesto kategorije B, medtem ko je bil natečaj organiziran za delovna mesta kategorije LA. Prav tako samo dejstvo, da sta Evropski parlament in Svet Evropske unije pritožniku na podlagi njegove diplome dovolila udeležbo na natečaju kategorije A, Komisije ne more zavezati, da to diplomo šteje za zadostno za namene svojega natečaja.
2.6 Pritožnik se sklicuje na Konvencijo Unesca o priznavanju visokošolskih študijskih programov in kvalifikacij, sprejeto 21. decembra 1979, in Priporočilo Unesca o priznavanju visokošolskih študijskih programov in kvalifikacij, sprejeto 13. novembra 1993. Varuh človekovih pravic meni, da ti akti Komisije ne bi obvezali, da pritožnikovo diplomo obravnava kot zadostno za namene zadevnega natečaja.
2.7 Univerza v Lozani se sklicuje tudi na okvirni sporazum, ki sta ga leta 1994 sklenila dva organa, ki zastopata univerze v Švici in Franciji. V skladu s tem sporazumom švicarska licenca, izdana po najmanj osmih semestrih študija, ustreza francoski maturi. Varuh človekovih pravic kljub temu meni, da pritožnik ni dokazal, da je okvirni sporazum iz leta 1994 pomemben za njegov primer. Sporazum se nanaša na švicarsko licenco, izdano po najmanj osmih semestrih študija. Vendar je bila pritožnikova diploma podeljena šele po treh letih študija. Sklicevanja pritožnika na poklicne izkušnje, pridobljene med (leta 1985) in po njegovem študiju (leta 1986/87), se v tem okviru ne zdijo pomembna.
2.8 Vendar zgoraj navedeno ne izključuje možnosti, da bi se lahko diploma pritožnika sama po sebi štela za enakovredno francoski diplomi. Podatki, ki jih je predložila Univerza v Lozani, potrjujejo njeno trditev, da dovoljenja, podeljenega pritožniku, ni mogoče enačiti s francoskim "dovoljenjem", temveč ga je treba primerjati z "maîtrise" po francoskem sistemu. Iz teh podatkov je razvidno tudi, da se švicarska licenca zdaj podeljuje po štirih letih študija, vendar se število poučevanih ur ni bistveno povečalo (2338 namesto 2310). Zato se ne zdi izključeno, da se švicarska licenca, podeljena v okviru sistema, ki je veljal do leta 1996, obravnava kot enakovredna licencam, ki jih danes podeljujejo švicarske univerze in ki ustrezajo, kot je bilo že omenjeno, "maîtrise" v okviru francoskega sistema. Varuh človekovih pravic nadalje meni, da je pomembno, da sta se dve drugi instituciji Skupnosti, Evropski parlament in Svet Evropske unije, strinjali, da se lahko pritožnikova diploma šteje za zadostno, da se mu omogoči sodelovanje na natečaju kategorije A.
2.9 Vendar je treba upoštevati, da je imela natečajna komisija določeno diskrecijsko pravico pri odločanju o tem, katere stopnje je mogoče šteti za "enakovredne" in torej zadostne za pripustitev k natečaju. Varuh človekovih pravic meni, da ni bilo ugotovljeno, da je bilo tako.
2.10 Na podlagi zgoraj navedenega se zdi, da Komisija ni ravnala nepravilno. Varuh človekovih pravic kljub temu meni, da je v zvezi s tem primerno podati dodatno pripombo.
3 Zaključek
Na podlagi preiskav evropske varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da pri Evropski komisiji ni bilo nepravilnosti. Varuhinja človekovih pravic je zato zadevo zaključila.

NADALJNJI OMEJITEV

Varuhinja človekovih pravic bi bila hvaležna, če bi lahko Komisija, kar zadeva prihodnje natečaje, razmislila o sodelovanju z drugimi institucijami in organi EU, da bi se izognili uporabi različnih standardov v zvezi z akademskimi diplomami, ki se zahtevajo za natečaje za delovna mesta, ki so primerljiva.
O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.
S spoštovanjem,
Jacob SÖDERMAN

---

(1) UL 1999, C 21 A, 26.1.1999, str. 12.

(2) Sklep št. 94/262/ESPJ, ES, Euratom Evropskega parlamenta z dne 9. marca 1994 o pravilih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje funkcije varuha človekovih pravic (UL L 113, str. 15).