Spoštovani gospod P.,

Evropski varuh človekovih pravic je 16. aprila 1999 prejel vašo pritožbo v zvezi z domnevno nezmožnostjo Evropske komisije, da bi vam pomagala pri obravnavi vaših pravic do dajatev v skladu z Uredbo (EGS) št. 1408/71.

aprila 1999 sem pritožbo posredoval predsedniku Evropske komisije. Komisija je svoje mnenje poslala 29. julija 1999. Posredoval sem vam ga skupaj s pozivom k predložitvi pripomb, ki ste ga poslali 4. septembra 1999. Dne 29. avgusta 2000 sem Komisijo zaprosil za dodatne informacije. Komisija je 23. novembra 2000 poslala svoje nadaljnje mnenje, ki sem vam ga posredoval skupaj s pozivom, da predložite pripombe, če tako želite.

Zdi se, da od vas ni prejela nobenih dodatnih pripomb.

Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Aprila 1999 je italijanski državljan, ki živi na Švedskem, pri evropskem varuhu človekovih pravic vložil pritožbo, ker mu Evropska komisija domnevno ni pomagala.

Pritožnik je med počitnicami v Grčiji utrpel hudo nesrečo. Pritožnik je bil v času nesreče na novo diplomiran študent, po nesreči pa šest mesecev ni smel delati. Pritožnik se je pozanimal o morebitni neuspešni pomoči italijanskega konzulata v Stockholmu in njegove občine v Italiji. Zato se je obrnil na uradnika Eurojusa na predstavništvu Komisije v Stockholmu. Uradnik Eurojus je pritožnika obvestil, da ima pritožnik v skladu z Uredbo 1408/71/EGS pravico do prejemanja dajatev na Švedskem v skladu z italijanskimi pravili, če take dajatve obstajajo v italijanski zakonodaji.

Pritožnik je vložil uradno prošnjo za pomoč italijanskemu konzulatu v Stockholmu in ga prosil, naj prošnjo posreduje svoji občini v Italiji. Ker se zdi, da nihče ne ve, kaj storiti, se je pritožnik novembra 1998 obrnil na uradnika Eurojusa na predstavništvu Komisije v Rimu in prosil za pomoč pri vzpostavljanju stika s pristojnim italijanskim organom in zagotavljanju pravilnega izvajanja predpisov Skupnosti. Januarja 1999 je pritožnik poklical predstavništvo Komisije v Rimu in izvedel, da njegovo pismo še ni bilo prebrano ali odprto. Povedali so mu, da ga bodo kontaktirali v nekaj dneh.

Aprila 1999 predstavništvo v Rimu še vedno ni stopilo v stik s pritožnikom. Ko je predstavništvo Komisije v Stockholmu prejelo novega uradnika Eurojusa, se je pritožnik ponovno obrnil na ta urad za pomoč. Uradnik Eurojusa ni bil prepričan, kako bi bilo treba rešiti situacijo. Neuspešno je poskušal stopiti v stik s predstavništvom v Rimu po elektronski pošti.

Pritožnik je navedel, da je bil brez denarja osem mesecev, v tem času pa si je izposodil denar od prijateljev.

Pritožnik je trdil, da ne bi bil postavljen v ta položaj, če bi predstavništva Komisije poskušala rešiti zadevo, in da bi morala Komisija posredovati, da bi rešila položaj.

Poizvedba

Komisija je v svojem mnenju pojasnila, da je pritožnik po nesreči v Grčiji julija 1998 oktobra 1998 stopil v stik z uradnikom Eurojusa na predstavništvu Komisije v Stockholmu, da bi zahteval informacije v zvezi z njegovimi pravicami do dajatev za bolezen. Dne 4. novembra 1998 je uradnik Eurojus pritožniku odgovoril z informacijami o njegovih pravicah v skladu z Uredbo 1408/71/EGS.

Pritožnik se je 24. novembra 1998 obrnil na uradnika Eurojusa pri predstavništvu Komisije v Rimu in ga prosil za posredovanje. Komisija je pojasnila, da je imela korespondenca med pritožnikom in njegovim predstavništvom v Rimu nekaj težav. Vendar je januarja 1999 predstavništvo v telefonskem pogovoru s pritožnikom potrdilo informacije, ki mu jih je dal uradnik Eurojus v Stockholmu, in nadalje pojasnilo, da je vloga uradnika Eurojus zagotoviti informacije v zvezi z zadevami prava Skupnosti, ne pa pomagati državljanom v upravnih ali sodnih postopkih, v katerih so udeleženi.

Zastopanje Komisije v Rimu je 16. marca 1999 od italijanskega konzulata v Stockholmu prejelo zahtevo za informacije v zvezi s pravnim položajem pritožnika v skladu s pravom Skupnosti, na katero je odgovorilo 14. maja 1999. Maja 1999 je pritožnik po telefonu stopil v stik s Komisijo, GD V (zdaj GD za zaposlovanje in socialne zadeve), in 24. maja 1999 poslal telefaks z zahtevo po podrobnih informacijah. Na podlagi te zahteve je Komisija 7. junija 1999 poslala dopis pristojnemu italijanskemu organu INPS (Istituto Nazionale della Previdenza Sociale), v katerem ga je pozvala, naj preuči in pojasni pravice pritožnika. Pritožnik je bil o tem obveščen še isti dan, prejel pa je tudi brošuro z informacijami o pravicah iz socialne varnosti. Kmalu zatem je pritožnik poslal faks, v katerem je komentiral vsebino brošure, ki mu je bila poslana.

Komisija je sklenila, da zdaj čaka na odgovor italijanskega organa.

Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svoji pritožbi. Posebej je poudaril, da je ravnanje predstavništva Komisije v Rimu nesprejemljivo. Pritožnik je tudi trdil, da je sam stopil v stik z INPS v Italiji in da mu je bilo rečeno, da se ukvarja samo s pokojninskimi zadevami. Poleg tega ni nikoli prejel odgovora na svoje pripombe v zvezi z brošuro o socialni varnosti, naslovljeno na Komisijo.

Pritožnik je varuha človekovih pravic zaprosil, naj razišče prekinitev komunikacije med uradi Komisije, in trdil, da bi mu bilo treba dajatve za bolezen izplačati s pomočjo Komisije, ki je naročila nacionalnim organom na Švedskem in v Italiji.

DODATNE ZAHTEVE

Po skrbni preučitvi mnenja Komisije in pripomb pritožnika se je izkazalo, da so potrebne nadaljnje preiskave. Varuh človekovih pravic je zato prosil Komisijo, naj ga obvesti o kakršnem koli odgovoru, ki ga je prejel od italijanskih organov po njegovem dopisu z dne 7. junija 1999, ali o kakršnem koli drugem razvoju dogodkov.

V svojem nadaljnjem mnenju je Komisija pojasnila, da je po pismu z dne 7. junija 1999 INPS o pritožnikovem spisu razpravljala ustrezna enota GD za zaposlovanje in socialne zadeve skupaj s predstavniki italijanske vlade na dveh sestankih Upravne komisije za socialno varnost delavcev migrantov, ki sta potekala 5. in 6. oktobra ter 9. in 10. decembra 1999. Namen teh stikov je bil pojasniti pravice, ki jih ima pritožnik v skladu z nacionalno zakonodajo. Komisija je pojasnila, da pritožnik v nobenem primeru ni bil upravičen do povračila stroškov zdravstvenega varstva, nastalih v Grčiji ali na Švedskem v skladu z zakonodajo Skupnosti, saj Uredba 1408/71/EGS takrat ni zajemala študentov.

Komisija je navedla, da to ne izključuje upravičenosti na podlagi nacionalnega prava, vendar se v obravnavani zadevi zdi, da so do dajatev za bolezen zaradi nezmožnosti za delo upravičeni le delavci. Učenci niso bili deležni teh ugodnosti.

Komisija je sklenila, da po njenem mnenju pravo Skupnosti v tem primeru ni bilo kršeno in zato ne bo več obravnavala spisa.

Komisija je obžalovala, da ni bila bolj eksplicitna v odgovorih, ki jih je dala pritožniku po tem, ko je bila poslana brošura o pravicah socialne varnosti. Čeprav so bile splošne informacije iz brošure pritožniku že sporočene po telefonu, je Komisija priznala, da bi bil primernejši bolj formalen stik, ki bi potrjeval, da pravo Skupnosti ni bilo kršeno.

Nazadnje je Komisija v zvezi z dejanji uradnika Eurojusa na predstavništvu Komisije v Rimu navedla, da je bila vloga uradnika Eurojusa pritožniku jasno pojasnjena v telefonskem pogovoru. Kljub temu je Komisija priznala, da bi bilo mogoče položaj pojasniti s pisno potrditvijo.

Nadaljnje mnenje Komisije je bilo posredovano pritožniku za pripombe. Zdi se, da pritožnik ni predložil nobenih takih pripomb.

ODLOČBA

1.1 Pritožnik, italijanski državljan, ki živi na Švedskem in je utrpel hudo nesrečo v Grčiji, je stopil v stik s Komisijo (uradniki Eurojusa na predstavništvih v Stockholmu in Rimu ter GD za zaposlovanje in socialne zadeve), da bi se pozanimal o njegovih pravicah na področju socialne varnosti in zaprosil za pomoč pri stikih s pristojnimi nacionalnimi organi. Pritožnik je navedel, da mu Komisija ni pomagala in da je več mesecev ostal brez denarja. Pritožnik je trdil, da ne bi bil postavljen v ta položaj, če bi Komisija poskušala rešiti zadevo, in da bi morala Komisija posredovati, da bi rešila položaj.

1.2 Komisija je pojasnila stike, ki jih je imela z italijanskimi organi, da bi rešila zadevo. Ugotovljeno je bilo, da pritožnik, ki je bil v času nesreče študent, po italijanski zakonodaji ni imel pravice do dajatev za bolezen in da takrat ni bilo veljavne zakonodaje Skupnosti. Komisija je menila, da pravo Skupnosti ni bilo kršeno. Obžalovala je, da pritožniku ni bil poslan uradni odgovor, v katerem bi bil obveščen o izidu preiskave.

1.3 V zvezi z vlogo uradnika Eurojusa na predstavništvih Komisije v državah članicah varuh opozarja, da je njegova naloga brezplačno pravno svetovanje državljanom EU v zvezi z njihovimi pravicami po pravu Skupnosti. Ni naloga uradnika Eurojusa, da zastopa državljane ali deluje kot odvetnik za državljane. V zvezi s tem varuh človekovih pravic ugotavlja, da je pritožnik 4. novembra 1998 in 28. januarja 1999 od uradnika Eurojusa na predstavništvu Komisije v Stockholmu prejel pisne odgovore na njegove zahteve po informacijah. Kar zadeva dopis pritožnika uradniku Eurojusa na predstavništvu Komisije v Rimu, ta uradnik ni podal pisnega odgovora, vendar je bil pritožnik obveščen po telefonu.

1.4 Pritožnik je 24. maja 1999 pisal Komisiji, GD za zaposlovanje in socialne zadeve, in jo zaprosil za posredovanje pri reševanju položaja. Komisija je 7. junija 1999 stopila v stik s pristojnim italijanskim organom INPS in o tem istega dne obvestila pritožnika. Po tem stiku je Komisija organizirala dva sestanka s predstavniki italijanske vlade, na katerih se je razpravljalo o pritožnikovem spisu. Komisija je ugotovila, da v skladu z italijansko zakonodajo pritožnik, ki je bil takrat študent, ni imel pravice do prejemanja dajatev za bolezen in da na ravni Skupnosti takrat ni bilo zaščite za študente. Komisija je tudi ugotovila, da pravo Skupnosti ni bilo kršeno.

1.5 V zvezi s stiki med pritožnikom in predstavništvi Komisije v Stockholmu in Rimu varuhinja ugotavlja, da so uradniki Eurojusa svetovali pritožniku. V zvezi s stiki z GD Komisije za zaposlovanje in socialne zadeve je Komisija odgovorila pritožniku in poleg tega ukrepala na njegovo zahtevo. Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic meni, da je Komisija pri stikih s pritožnikom ravnala v skladu z načeli dobrega upravljanja. Varuhinja človekovih pravic zato ugotavlja, da v imenu Komisije ni bilo nepravilnosti.

Na podlagi preiskav varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Evropska komisija ni ravnala nepravilno. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.

O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Komisije.

S spoštovanjem,

Jacob SÖDERMAN