Ozadje pritožbe

1. Pritožnik je registrirano nemško združenje, ki je bilo upravičeno do „pogodbe o dodelitvi nepovratnih sredstev za zunanjo pomoč“ (v nadaljnjem besedilu: sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev) za projekt z naslovom „Trajnostna priljubljena stanovanja z ekološkimi materiali v provinci Villa Clara/Cuba“. Dotacijo je dodelil Urad za sodelovanje EuropeAid. Projekt je trajal od 1. oktobra 2000 do 30. septembra 2005.

2. Ta pritožba se nanaša na to, kako je Komisija obravnavala pritožnikovo zahtevo za izplačilo končnega plačila za projekt po zaključku projekta.

3. Pritožnik se je 22. januarja 2010 obrnil na varuha človekovih pravic.

Predmet preiskave

4. Pritožnik je v pritožbi varuhu človekovih pravic predložil naslednjo trditev in zahtevek.

Trditev

Komisija ni ustrezno obravnavala pritožnikovega zahtevka za izplačilo končnega plačila za projekt z dne 17. julija 2006. Komisija zlasti (i) ni izplačala končnega plačila in za to ni navedla razlogov, čeprav so ji bili predloženi vsi ustrezni dokumenti, in (ii) ni pravočasno odgovorila na ustrezne zahteve.

Zahtevek

Komisija bi morala obravnavati pritožnikovo zahtevo in izplačati končno plačilo.

Preiskava

5. Pritožba je bila posredovana predsedniku Komisije v mnenje. Mnenje Komisije je bilo posredovano pritožniku s pozivom k predložitvi pripomb, ki ga je Komisija poslala 2. julija 2010. Glede na te ugotovitve in mnenje Komisije je varuhinja človekovih pravic sklenila, da so potrebne nadaljnje preiskave. Zato je varuh človekovih pravic v dopisu z dne 24. novembra 2010 Komisijo pozval, naj mu predloži dodatne informacije v zvezi s pritožnikovo trditvijo in zahtevkom.

6. Odgovor Komisije je bil posredovan pritožniku s pozivom k predložitvi pripomb. Pritožnik je 12. aprila 2011 poslal svoje pripombe. Pritožnik je 13. maja 2011 poslal dodatne dokumente v zvezi s svojo zadevo.

7. Po proučitvi odgovora Komisije na podlagi pripomb pritožnika je varuh človekovih pravic menil, da še vedno obstaja potreba po dodatnih pojasnilih. Zato je z dopisom z dne 19. septembra 2011 Komisijo pozval, naj mu posreduje dodatne informacije v zvezi s pritožbo.

8. Komisija je odgovor poslala 19. decembra 2011. Ta odgovor je bil posredovan pritožniku s pozivom k predložitvi pripomb. Pritožnik je nato 19. marca in 8. maja 2012 varuhu človekovih pravic predložil dodatne informacije o svojem primeru in mu ob tej priložnosti predložil nadaljnjo korespondenco s Komisijo.

9. Pritožnik je 31. maja 2012 varuhu človekovih pravic ponovno predložil informacije o nadaljnjem razvoju zadeve. Poudarila je tudi, da Komisija ni odgovorila na dopis, ki ji ga je poslala 7. maja 2012.

Analiza in sklepi varuhinje človekovih pravic

Uvodne ugotovitve

10. Glede na njihovo dejansko povezavo je primerno, da se pritožnikova trditev in zahtevek obravnavata skupaj.

A. V zvezi s pritožnikovo trditvijo in zahtevkom

Argumenti, predstavljeni varuhu človekovih pravic

11. Pritožnik je trdil, da Komisija ni ustrezno obravnavala njegovega zahtevka za izplačilo končnega plačila za projekt z dne 17. julija 2006. Komisija zlasti (i) ni izplačala končnega plačila in za to ni navedla razlogov, čeprav so ji bili predloženi vsi ustrezni dokumenti, in (ii) ni pravočasno odgovorila na ustrezne zahteve. Pritožnik je trdil, da bi morala Komisija obravnavati njegov zahtevek in izplačati končno plačilo.

12. Komisija je v svojem mnenju in v pripombah na prvi vidik pritožnikove trditve navedla, da mora v skladu s sporazumom o dodelitvi nepovratnih sredstev pritožniku izplačati predplačilo, štiri vmesna letna plačila in končno plačilo. Že po prejemu zahtevka za četrto vmesno plačilo je Komisija leta 2005 opozorila pritožnika na potrebo, da ji predloži vse informacije v zvezi s tehničnimi in finančnimi sestavinami končnega poročila, ki jih je treba vključiti v zahtevek za končno plačilo. Tehnična komponenta se je med drugim nanašala na informacije o vplivu projekta; zadevna finančna komponenta, zlasti utemeljitev prekoračitev proračunskih postavk in popoln seznam odhodkov. Kar zadeva stroške prekoračitve, je Komisija navedla, da sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev sicer omogoča določeno stopnjo prožnosti, vendar je treba ustrezne zneske še vedno utemeljiti in preučiti, preden se lahko izvede plačilo.

13. Komisija je poudarila, da je pritožnik 11. aprila 2006 poslal prvi zahtevek za končno plačilo v višini 14.767 EUR, skupaj z revizijskim in finančnim poročilom. Komisija je 2. maja 2006 pritožnika obvestila, da je začasno ustavila končno plačilo, dokler ne bo prejela nekaterih manjkajočih dokumentov, za katere je zaprosila že februarja 2005. Komisija je navedla, da bodo manjkajoči dokumenti potrebni za njeno preverjanje stroškov. Ti dokumenti so na primer vključevali informacije o menjalnem tečaju, ki ga je uporabil pritožnik, vključene človeške vire in kopije naslovov nekaterih prenosov lokalnim projektnim partnerjem.

14. Pritožnik je 17. julija 2006 vložil drugi zahtevek za končno plačilo v višini 18.276 EUR. Skupaj s tem zahtevkom je priložila isto finančno poročilo kot s prvim zahtevkom in zagotovila informacije o transferjih projektnim partnerjem, izračunih menjalnega tečaja, pregledih človeških virov, razpisih za opremo in revizijo ter načrtovanju projekta. Zahtevani znesek ni bil potrjen z revizijskim poročilom, ki ga je predložil pritožnik.

15. Komisija je 12. decembra 2006 potrdila svojo odločitev o začasni ustavitvi plačil, dokler ne bodo predložena vsa dokazila v zvezi s spremenjenim zahtevkom za plačilo v višini 18.276 EUR. Poleg tega je zahtevala manjkajoče dokumente, ki jih je že opredelila v prejšnjih dopisih.

16. Pritožnik je 17. novembra 2007 predložil dodatne dokumente. Na zahtevo pritožnika v zvezi s tem je Komisija 24. aprila 2008 potrdila prejem. Hkrati je pritožnika obvestila, da dokumenti, navedeni v njenih prejšnjih dopisih, še vedno manjkajo, zaradi česar potrditev končnega plačila ni mogoča.

17. Pritožnik je 30. junija 2008 predložil pet Excelovih tabel, v katerih so navedeni stroški po dejavnostih. To je privedlo do izmenjave elektronske pošte med pritožnikom in delegacijama Komisije na Kubi in v Dominikanski republiki, med katero je delegacija v Dominikanski republiki pritožnika obvestila, da bo treba opraviti zunanjo revizijo.

18. Glede na navedeno je Komisija trdila, da je večkrat zahtevala manjkajoče dokumente in jih podrobno opisala. Nato je poudarila, da kljub temu še vedno ni prejela dokončnih poročil, ki bi zajemala vse odhodke v okviru sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev. Zato je morala začasno ustaviti končno plačilo. Glede na te okoliščine je Komisija aprila 2008 pritožnika obvestila o svoji odločitvi, da začne zunanjo revizijo.

19. V zvezi z drugim vidikom pritožnikove trditve je Komisija navedla, da je na vse pritožnikove dopise, razen na enega, odgovorila v razumnem roku. Poudarila je tudi, da je pritožnik kršil pogodbeno pravilo, ki zahteva predložitev informacij v 30 dneh. Hkrati je Komisija priznala, da ni pravočasno odgovorila na pritožnikov dopis z dne 17. julija 2006, in ugotovila, da je odgovor prejela 12. decembra 2006. Vendar je potrdila tudi, da se status plačila ni spremenil, saj pritožnik še vedno ni izpolnil zahteve Komisije za predložitev dodatne dokumentacije.

20. V zvezi s pritožnikovo trditvijo je Komisija navedla, da bi bilo izplačilo plačila brez ustrezne utemeljitve v nasprotju s finančnimi pravili EU. Poudarila je, da ima upravičene dvome glede nekaterih stroškov. Če bi pritožnik te stroške ustrezno utemeljil, bi Komisija izplačala plačilo, ki ustreza tem stroškom. Vendar Komisija meni, da gre v obravnavanem primeru bolj za izdajo naloga za izterjavo kot za izplačilo končnega plačila. Razlog za to je bilo dejstvo, da (i) je bila začasna ustavitev končnega plačila izključno posledica ravnanja pritožnika, saj slednji ni predložil ustreznih dokazil. Po mnenju Komisije pritožnik ni mogel zahtevati izplačila končnega plačila, saj se je dobro zavedal, da ni predložil ustreznih dokazil. Poleg tega (ii) je ravnanje pritožnika povzročilo dodatne zamude in stroške. Komisija je že napovedala, da namerava začeti zunanjo revizijo, katere cilj bi bil pridobiti manjkajoče dokumente in preveriti neskladja med poročili, ki jih je predložil pritožnik. Komisija bi zato morala vsaj delno plačati za drago zunanjo revizijo. Nazadnje, (iii) najvišji prispevek Komisije je bil določen na 75 % dejanskih odhodkov. Komisija je na podlagi začasne analize omejenih razpoložljivih informacij menila, da bi morala izdati nalog za izterjavo presežnih plačil predhodnega financiranja, izplačanih pritožniku.

21. Pritožnik je skupaj s svojimi pripombami predložil tri CD-ROM-e, ki med drugim vsebujejo različne opise projekta, slike zgrajenih hiš in informacije o različnih nagradah, prejetih za projekt. Pritožnik je navedel, da je bil opis dogodkov, ki ga je pripravila Komisija, v več pogledih napačen, v drugih pa nepopoln.

22. Po mnenju pritožnika je Komisija dala vtis, da ji je pritožnik predložil le eno revizijsko poročilo, in sicer za obdobje od 1. oktobra 2004 do 30. septembra 2005. Dejansko pa je Komisiji od začetka projekta skupaj z vsakim vmesnim poročilom predložila revizijska poročila, ki so jih pripravili lokalni revizorji in zunanji revizor s sedežem v Nemčiji. Slednji je pregledal celoten projekt. Vmesna poročila je preverila in sprejela Komisija, ki je nato izplačala ustrezna vmesna plačila. Nemški revizor je revidiral tudi druge projekte, ki jih je financirala Komisija in jih je vodil pritožnik, Komisija pa jim ni nikoli ugovarjala.

23. V zvezi s popravljenim zneskom zahtevanega končnega plačila je pritožnik trdil, da je bilo treba prvotni znesek (14 767 EUR) prilagoditi na 18 276 EUR, da bi odražal stroške, nastale po reviziji, kot so stroški revizije po koncu projekta, stroški ladijskega prevoza in stroški osebja.

24. Pritožnik je tudi navedel, da ga Komisija v korespondenci s pritožnikom ni obvestila, kdaj bo izvedena zunanja revizija. Glede na to, da Komisija ni odgovorila na pritožnikova elektronska sporočila z dne 27. oktobra in 11. decembra 2009, je moral pritožnik domnevati, da ne bo več prejemal nobenih ustreznih informacij. Komisija je v svojem zadnjem elektronskem sporočilu pritožniku z dne 20. avgusta 2009 napovedala, da bo pritožnika obvestila do septembra 2009, vendar pozneje ni prejela nobenih dodatnih informacij.

25. Pritožnik je navedel, da je delegacijam Komisije na Kubi in v Dominikanski republiki predložil vse zahtevane dokumente. Pritožnik je obžaloval, da Komisiji ni bilo mogoče poslati vseh prvotnih prejemkov, saj jih lokalni projektni partner ni smel poslati v tujino. Kljub temu bi se lahko večina prejemkov predložila. Pritožnik je poudaril, da v večini držav obstajajo prepovedi pošiljanja računov v druge države in da so jih delegacije EU sprejele. Poleg tega je pritožnik delegacijo Komisije na Kubi povabil, naj obišče projekt in po potrebi izvede nadzor na kraju samem. Vendar delegacija tega ni storila. Pritožnik je navedel tudi, da so bile manjše zamude pri predložitvi dokumentov posledica dejstva, da po koncu projekta ni imel več nobenega pogodbenega razmerja s partnerjem lokalnega projekta, ki je pri svojem delu določil druge prednostne naloge. Kakor koli že, pritožnik je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi delegacijam nemudoma predložil zahtevane dokumente, in je z njimi v celoti sodeloval.

26. Pritožnik je poleg tega poudaril, da sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev omogoča prekoračitev proračunskih postavk v okviru določenih omejitev, in navedel, da je o prekoračitvah ustrezno poročal v vsakem vmesnem poročilu. Pritožnik je pojasnil razloge za prekoračitve in izrazil razočaranje, ker je Komisija zavrnila dodatno zahtevo za uporabo nekaterih sredstev za povrnitev škode, ki jo je povzročil orkan.

27. Pritožnik je tudi navedel, da so prvotno zahtevana nepovratna sredstva Komisije znašala 358 344 EUR (74,9970 % obsega projekta). Dodala je, da ta znesek ni bil v celoti porabljen, čeprav so bili cilji projekta uresničeni. Nepovratna sredstva Komisije so ob koncu projekta znašala 339 927 EUR (321 651 EUR plus neporavnano končno plačilo v višini 18 276 EUR, kar ustreza 72,9016 % obsega projekta). Iz tega sledi, da je pritožnik nosil večji delež stroškov, kot je bilo predvideno v prvotnem izračunu, medtem ko je Komisija dejansko prihranila znesek v višini 18 417 EUR. Pritožnik je zato zaprosil varuha človekovih pravic, naj podpre njegovo trditev.

28. Pritožnik je nazadnje poudaril uspeh projekta, ki so ga zaznamovale številne nagrade.

29. Varuh človekovih pravic je v svoji prvi zahtevi za dodatne informacije Komisijo pozval, naj (i) poda pripombe na pritožnikovo trditev, da zaradi prepovedi pošiljanja računov v tujino Komisiji ne more predložiti vseh zahtevanih dokumentov. Komisijo je pozval, naj pojasni, ali je ta vidik upoštevala pri oceni dokumentov, ki jih je predložil pritožnik. Varuh človekovih pravic je tudi navedel, da (ii) se zdi, da Komisija ni odgovorila na e-sporočili pritožnika z dne 27. oktobra in 11. decembra 2009, v katerih je pritožnik poizvedoval o napredku zadeve in Komisijo pozval, naj predloži pripombe v zvezi s tem vidikom. Nazadnje je varuh človekovih pravic (iii) Komisijo pozval, naj ga obvesti o časovnem okviru, predvidenem za začetek zunanje revizije, na katerega se sklicuje v korespondenci s pritožnikom.

30. Komisija je v svojem odgovoru poudarila, da je pripravljena plačati pritožnikove upravičene stroške, vendar je tudi navedla, da mora pritožnik te stroške v celoti dokazati.

31. Komisija je v odgovoru na prvo vprašanje varuha človekovih pravic v bistvu navedla, da mora upravičenec do nepovratnih sredstev zagotoviti popolne informacije o izvajanju projekta ter voditi točne in redne računovodske izkaze. Kar zadeva raven dokumentacije, ki se zahteva v ta namen, je Komisija opozorila na določeno polje proste presoje, ki ga je imela, kar je pomenilo, da v številnih primerih od upravičencev ni zahtevala, naj predložijo izvirne prejemke. V primeru pritožnika, razen v enem primeru, Komisija ni zahtevala izvirnih dokumentov, pritožnik pa bi izpolnil svoje pogodbene obveznosti s predložitvijo kopij potrdil o prejemu. V zvezi z možnostjo izvajanja pregledov na kraju samem je Komisija poudarila, da mora upravičenec izpolniti svoje pogodbene obveznosti, medtem ko bi pregledi v nasprotju z načelom dobrega finančnega poslovodenja pomenili, da bi imela Komisija dodatne stroške. Poleg tega tesni politični odnosi s Kubo niso omogočali pregledov na kraju samem, saj službam Komisije ni bil več odobren dostop do sofinanciranih projektov, ki jih je kubanska uprava štela za „nezakonite“.

32. V zvezi z drugim vprašanjem varuha človekovih pravic je Komisija navedla, da je bil zadnji neposredni stik delegacije v Dominikanski republiki s pritožnikom 20. septembra 2009. Pozneje je z mnenjem, ki ga je 3. junija 2010 predložila varuhu človekovih pravic, pritožnika obvestila o trenutnem stanju. Komisija je priznala, da bi morala odgovoriti na pritožnikova elektronska sporočila, in se opravičila.

33. V zvezi s tretjim vprašanjem varuha človekovih pravic je Komisija poudarila, da poročilo o stroških, ki ga je predložil pritožnik, ni vsebovalo nobenih informacij o stroških, nastalih v lokalni valuti. Poleg tega pritožnik ni upošteval zahteve Komisije, da se mu zagotovijo informacije o postopkih javnega naročanja. Komisija je izjavila, da ni dala prednosti začetku revizije zaradi velike delovne obremenitve, pomanjkanja osebja in svoje namere, da počaka na izid preiskave varuha človekovih pravic, med katero je upala, da bo prejela dodatne informacije. Vendar se je Komisija po pregledu trenutnega stanja odločila, da celotno odgovornost za utemeljitev upravičenih stroškov prepušča pritožniku in se tako sama vzdrži začetka revizije. Namesto tega bi izdala predhodno informativno obvestilo o izterjavi preveč plačanih zneskov, hkrati pa bi pritožniku dala končno priložnost, da predloži dokazila v zvezi s stroški, ki jih je prijavil. Komisija je izjavila, da bo pred začetkom tega postopka počakala na izid preiskave varuha človekovih pravic.

34. Pritožnik je v svojih pripombah ponovil, da je s predložitvijo potrjenih vmesnih revizijskih poročil in razčlenjenega izkaza stroškov, ki je ustrezal izkazu stroškov, ki ga je pripravil pooblaščeni računovodja, izpolnil pogoje za povračilo. S to dokumentacijo je bilo upravičeno izplačilo končnega plačila v višini 14.797 EUR, ki je bilo pozneje povečano na 18.267 EUR, da bi se upoštevali stroški, nastali po zaključku projekta. Za to razliko ni bilo revizijskega potrdila, saj bi bila izvedba revizije nesorazmerna z zadevnim zneskom. Pritožnik je ponovil, da nepovratna sredstva niso bila v celoti porabljena, čeprav so bili cilji projekta uresničeni. V zvezi z "nezakonito naravo" projekta je pritožnik poudaril, da ga Komisija nikoli ni obvestila o takšnem razvoju. Komisija je sprejela vsa vmesna poročila, ki jih je predložil pritožnik, in izplačala ustrezne zneske. To je bil dokaz o zakonitosti projekta.

35. V zvezi z izdatki, nastalimi v lokalni valuti, je pritožnik navedel, da so bili projektu zaračunani samo stroški, nastali v USD, medtem ko so lokalni upravičenci projekta izdatke v lokalni valuti šteli za prispevek v naravi. Ti odhodki zato niso bili vključeni v izkaz stroškov, Komisija pa do zdaj ni zahtevala ustreznega seznama. V zvezi s postopki javnih naročil je pritožnik poudaril, da je 11. aprila in 17. julija 2006 delegaciji Komisije poslal primerjalne ponudbe. Napačno naj bi bilo torej trditi, da ni predložila upoštevnih informacij.

36. Pritožnik je skupaj s svojimi pripombami priložil vse prejemke, ki mu jih je poslal njegov lokalni projektni partner, vključno z revizijskimi poročili lokalnih revizorjev, ki jih je nadalje revidiral revizor pritožnika. Pritožnik je ponovno predložil tudi kopijo končnega revizijskega poročila, ki ga je pripravil njegov revizor. Pritožnik je poudaril, da upa, da bo na podlagi predloženih dokumentov dokončno ocenjeno vprašanje končnega plačila. Pritožnik je nato predložil dodatne dokumente, zlasti prejemke, ki jih je prejel "od Kube". Pojasnila je, da njen lokalni partner v Ekvadorju ne obstaja več in zato ni mogla poslati nobenih dodatnih dokumentov.

37. V svoji drugi zahtevi za dodatne informacije je varuh človekovih pravic pozval Komisijo, naj (i) analizira dokumente, ki jih je predložil pritožnik, da bi ocenila njegov zahtevek za izplačilo končnega plačila za projekt. Varuhinja človekovih pravic je Komisijo tudi pozvala, naj (ii) pri oceni pritožnikovega zahtevka za izplačilo končnega plačila za projekt obravnava in po potrebi upošteva nekatera pojasnila, ki jih je pritožnik predložil v zvezi s stroški, nastalimi v lokalni valuti, in postopki javnega naročanja.

38. Komisija je v odgovoru na prvo vprašanje varuha človekovih pravic ponovno poudarila, da je pripravljena analizirati končno poročilo in dokumentacijo, ki jo je predložil pritožnik, da bi določila upravičene stroške in po potrebi nadaljevala z izplačilom končnega plačila. Komisija je navedla, da je dokumente, ki jih je prejela med preiskavo varuha človekovih pravic, poslala delegaciji v Dominikanski republiki v analizo. Ko bo ta analiza končana, bo Komisija pritožnika in varuha človekovih pravic obvestila o končnem izidu.

39. V odgovoru na drugo vprašanje Varuha človekovih pravic se je Komisija pritožniku zahvalila za pojasnila v zvezi s stroški, nastalimi v lokalni valuti, in navedla, da jih bo upoštevala pri analizi pritožnikovega zahtevka za izplačilo končnega plačila projekta.

Nadaljnji razvoj

40. Pritožnik je nato varuhu človekovih pravic predložil kopije svoje nadaljnje korespondence z delegacijo Komisije. Iz teh dokumentov je razvidno, da je delegacija 8. marca 2012 dokončala analizo pritožnikovega zahtevka za izplačilo „ob upoštevanju dokazov, ki ste jih predložili Evropskemu varuhu človekovih pravic“. Delegacija je poudarila, da manjkajo vsa dokazila za postopke javnega naročanja v zvezi s številnimi transakcijami, vendar je tudi navedla, da je upoštevala „težavnost/nezmožnost popolnega izpolnjevanja zahtev javnega naročanja v kubanskem okviru“. Zato je zadevne stroške štela za upravičene. Vendar so se nekateri drugi stroški šteli za neupravičene zaradi pomanjkanja dokazil in domnevnega obstoja navzkrižja interesov. Delegacija je pritožnika pozvala, naj predloži pojasnila in/ali dokazila, ter navedla, da bo v nasprotnem primeru neupravičene stroške odštela od skupnega zneska nepovratnih sredstev in izplačala končno plačilo v višini 1 362,22 EUR.

41. Pritožnik je v dopisu z dne 19. marca 2012 izpodbijal stališče delegacije, da so nekateri stroški neupravičeni, navedel razloge za svoje stališče in predložil dodatne dokumente.

42. Delegacija je 23. aprila 2012 odgovorila pritožniku in pojasnila, da se je kljub pomanjkanju popolnih dokazil v zvezi z nekaterimi postopki javnega naročanja odločila, da povezane stroške prizna kot upravičene (79 049,60 EUR). V zvezi s stroški, za katere je menila, da niso upravičeni, je delegacija pojasnila, da je po pregledu pojasnil in dokumentov, ki jih je predložil pritožnik, zdaj nekatere od teh stroškov štela za upravičene. Zato bi Komisija nadaljevala z izplačilom končnega plačila v višini 1 980,13 EUR.

43. Pritožnik je v dopisu z dne 7. maja 2012 izrazil zadovoljstvo z odločitvijo delegacije, da nadaljnje stroške prizna kot upravičene, vendar se ni strinjal z neupravičenostjo preostalih stroškov in je svoje stališče utemeljil.

44. Pritožnik je 31. maja 2012 obvestil varuha človekovih pravic, da delegacija ni odgovorila na njegov dopis z dne 7. maja 2012. Pritožnik je tudi navedel, da ni prepričan, ali delegacija še vedno obravnava njegov primer, glede na to, da je pritožnik medtem prejel plačilo v višini 1 980,13 EUR v njegovo korist. Kljub temu je pritožnik vztrajal, da pričakuje, da bo delegacija odgovorila na njegov dopis z dne 7. maja 2012, in ponovil svoje stališče, da bi bilo treba končno plačilo (v celoti) izplačati.

Ocena varuha človekovih pravic

45. Varuh opozarja, da se pritožnikova trditev nanaša na dva različna vidika, in sicer na (i) odločitev Komisije, da ne izplača končnega plačila za projekt, in (ii) način, kako je obravnavala nekatere pritožnikove dopise.

46. V zvezi s prvim vidikom varuh ugotavlja, da je njegova sedanja preiskava pripomogla k začetku dialoga med pritožnikom in Komisijo v zvezi z izplačilom končnega plačila za projekt. Natančneje, med preiskavo je pritožnik predložil več dodatnih dokumentov, varuhinja človekovih pravic pa je Komisijo pozvala, naj predloži pripombe. Kot je poudarjeno v njenih odgovorih na zahteve varuha človekovih pravic po dodatnih informacijah, je Komisija te dokumente ocenila in jih upoštevala. Čeprav je Komisija v svojem mnenju navedla, da gre v obravnavani zadevi bolj za izdajo naloga za izterjavo kot za izplačilo končnega plačila za projekt, je med preiskavo spremenila svoje stališče. Iz informacij, ki jih je predložil pritožnik, namreč izhaja, da je Komisija zdaj delno izplačala končno plačilo za projekt in obrazložila svojo odločitev. Varuh zato meni, da je njegova preiskava spodbudila določeno zbliževanje stališč pritožnika in Komisije.

47. Res je, da je točen znesek končnega plačila za projekt, ki ga je treba plačati pritožniku, med strankama sporen. Zato je pritožnik v dopisu Komisiji z dne 7. maja 2012 navedel nekatere nove argumente v podporo svojemu stališču, da bi morala Komisija dodatne stroške šteti za upravičene. Pritožnik je v dopisu varuhu človekovih pravic z dne 31. maja 2012 navedel, da Komisija ni odgovorila na njegove nadaljnje argumente, hkrati pa je pojasnil, da kljub dejstvu, da je prejel plačilo v njegovo korist, še vedno pričakuje, da bo Komisija sprejela končno stališče o njegovih argumentih, tj. pritožnikovih argumentih.

48. Varuh človekovih pravic si prizadeva hitro obravnavati zadeve in poskuša v enem letu po začetku preiskave pritožbe doseči predhodni sklep. V tem primeru tudi ob upoštevanju, da je pritožnik predložil obsežne dokumente, ki jih je morala Komisija oceniti, ni bilo mogoče sprejeti predhodne ugotovitve v enem letu. Zaradi tega položaja je še toliko bolj smiselno, koristno in upravičeno, da se nova vprašanja, ki jih je pritožnik izpostavil v dopisu Komisiji z dne 7. maja 2012, ločijo od te preiskave. V skladu s tem varuh človekovih pravic meni, da dopis z dne 31. maja 2012, ki ga je pritožnik naslovil nanj, pomeni novo pritožbo, in bo v potrebnem obsegu začel novo preiskavo v zvezi z njo.

49. V zvezi z drugim vidikom pritožnikove trditve varuh človekovih pravic meni, da je Komisija med njegovo preiskavo priznala, da ni ustrezno obravnavala nekaterih dopisov, ki jih je poslal pritožnik, in se za to opravičila.

50. Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da ni razlogov za nadaljnje preiskave.

B. Sklepi

Varuh človekovih pravic na podlagi svoje preiskave te pritožbe zaključi z naslednjimi ugotovitvami:

Ni razlogov za nadaljnje preiskave v zvezi s pritožnikovo trditvijo in zahtevkom.

Pritožnik in Komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

 

P. Nikiforos Diamandouros

V Strasbourgu, 17. julija 2012