Spoštovani gospod P.,
15. julija 1998 ste na Evropskega varuha človekovih pravic naslovili pritožbo v imenu španske okoljske nevladne organizacije "Centro de Acuicultura Experimental". Pritožbo, ki je bila prvotno vložena pri univerzitetni bolnišnici "La Fe", mi je ta javna španska ustanova posredovala 21. julija 1998. Nanašala se je na domnevno neupravičeno zaključitev pritožbe, ki ste jo poslali Komisiji in v kateri ste trdili, da so regionalni organi Valencije v reko Serpis v Valenciji vnašali tujerodne vrste rib, kar je povzročilo škodo domorodnemu prebivalstvu, kar je v nasprotju s pravom ES.
avgusta 1998 sem vašo pritožbo posredoval predsedniku Evropske komisije z zahtevo za pripombe do konca novembra 1998. novembra 1998 sem prejel špansko različico mnenja Komisije, ki sem vam ga posredoval 23. novembra. Dne 24. decembra 1998 ste poslali svoje pripombe bolnišnici "La Fe", ki mi jih je posredovala 28. decembra 1998. V več dodatnih dopisih z dne 22. oktobra 1998 ter 11. januarja in 16. marca 1999 ste dodali nekaj dodatnih elementov.
Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

V skladu z očitkom so dejstva naslednja:
Pritožnik je 22. januarja 1994 pri Komisiji vložil pritožbo, ki so jo njene službe evidentirale pod številko spisa P/4119/94. Pritožba se je nanašala na vnos tujih vrst rib (ameriške postrvi) v reko Serpis v Valenciji in negativen vpliv teh ukrepov na populacijo lokalne vrste „samaruc“ (Valencia hispanica). Pritožnik je pojasnil, da ga je 9. junija 1994 vodja pristojnih služb Komisije obvestil, da institucija v tem primeru ne more ukrepati, saj je edina zakonodaja ES, ki se uporablja v tem primeru, Direktiva 92/43/EGS o varstvu habitatov, ki je začela veljati po 6. juniju 1994.
Dne 26. maja 1995 je pritožnik ponovno pisal Komisiji in poudaril, da dejanja, ki jih je prijavil v svojih prejšnjih pritožbah, še vedno potekajo. Komisija je 22. avgusta 1995 od njega zahtevala dodatne podatke o položaju, ki jih je posredoval 14. avgusta 1996. Ker Komisija ni odgovorila, je pritožnik 19. maja 1997 instituciji poslal še en izvod svojega prejšnjega dopisa, vključno z nekaterimi pomembnimi dokumenti. Pristojne službe Komisije so odgovorile 28. julija 1997 in še vedno zahtevale dodatne dokaze. Te dokumente (85-stransko dokumentacijo) je Komisiji predložil 17. oktobra 1997.
Kljub predloženim dokazom je Komisija 20. maja 1998 pritožniku poslala dopis, v katerem ga je obvestila, da je bila njegova pritožba zaključena. Ker je pritožnik menil, da je odločitev nerazumna, je vložil pritožbo pri evropskem varuhu človekovih pravic, v kateri je navedel, da pristojne službe Komisije (GD XI) niso upoštevale dokazov, ki jih je predložil, in zahteval, naj ponovno preučijo utemeljenost njegovih trditev.
Pritožnik je 22. oktobra 1998 varuhu človekovih pravic poslal dodatne informacije, v katerih je pojasnil, da je 31. julija 1997 in 17. julija 1998 Komisiji predložil nove dokaze v podporo svojim trditvam, ne da bi prejel odgovor institucije.
Če povzamemo, pritožnik je menil, da Komisija ni upoštevala dokazov, ki jih je večkrat predložil instituciji v zvezi z domnevno kršitvijo Direktive 92/43/EGS, in ni ustrezno obravnavala s tem povezane pritožbe (P/97/4858).

Poizvedba

Mnenje Komisije
Komisija je v svojem mnenju najprej poudarila, da se je pritožba, poslana varuhu človekovih pravic, nanašala na pritožbo Komisije (P/97/4858), ki se trenutno preiskuje in ki po navedbah pritožnika ni bila zaključena. Institucija je navedla, da pritožnik ni uporabil nobenega predhodnega upravnega pristopa do svojih služb v zvezi z obravnavo te pritožbe, s čimer je kršil določbe člena 2(4) Statuta evropskega varuha človekovih pravic.
Institucija je po tem, ko je navedla upravna jamstva, ki jih Komisija na splošno izvaja pri obravnavi vsake pritožbe, pojasnila postopek, ki je bil uporabljen v tem konkretnem primeru.
Pritožnik je leta 1994 Komisiji poslal več dopisov v zvezi z vnosom ameriških postrvi, tujerodnih vrst rib, v reko Serpis v Valenciji. Po njegovem mnenju bi lahko ta dejanja negativno vplivala na „samaracus“ („Valencia hispanica“), ki je ogrožena avtohtona vrsta. Ta vrsta rib je bila vključena kot zaščitena vrsta rib v skladu z Direktivo Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (1).
Ker so se, kot je pojasnila Komisija, dejstva, ki jih je navedel pritožnik, zgodila pred začetkom veljavnosti Direktive 92/43/EGS, je bilo treba njegovo pritožbo zaključiti. V dopisu, s katerim je bil obveščen o zaključku pritožb, mu je bilo rečeno, da bo v primeru predložitve novih dokazov evidentirana nova pritožba.
Pristojne službe Komisije v DGXI so pritožnika z dopisom z dne 28. julija 1997 pozvale, naj predloži dodatne dokaze, kot je to storil 10. oktobra 1997. Nato je bila vložena nova pritožba, 97/4858, 19. decembra 1997 pa mu je bilo poslano potrdilo o prejemu.
Za preiskavo te pritožbe so službe Komisije stopile v stik s španskimi organi, ki so Komisiji 19. februarja 1998 poslali nekaj informacij. Komisija je pritožnika obvestila o španskih pripombah, ki so jih takrat ocenjevale njene službe. Po končani oceni so službe Komisije 20. maja 1998 pritožniku ponovno poslale dopis, v katerem so navedle, da dejstva, ki jih je navedel, niso v nasprotju z Direktivo 92/43/EGS. Komisija je podrobno pojasnila razloge, ki podpirajo njene sklepe, in sicer,
da (1) prisotnost "Valencia hispanica" v reki Serpis glede na razpoložljive znanstvene dokaze ni bila potrjena.
(2) Do vnosa tujerodnih vrst postrvi je prišlo v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja v večini španskih rek za ribolovne namene. To se je torej zgodilo veliko pred začetkom veljavnosti Direktive 92/43/EGS.
(3) Pravilno rečeno, po tem ni prišlo do novega vnosa tujerodne postrvi, temveč le do okrepitve obstoječe prisotnosti, katere sledi so bile ugotovljene že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.
(4) Znanstvena študija, ki so jo predložili španski organi, je pojasnila, da se tudi v primeru, da je v tej reki prisotna vrsta samaracus, njen habitat razlikuje od habitata tujerodnih vrst in zato slednja ne more predstavljati grožnje za prvo.
Prejšnji sklepi temeljijo na znanstveni študiji prof. Lobona Cervie, ki jo je objavil španski „Consejo Superior de Investigaciones Científicas“.
Komisija je poudarila, da njen dopis pritožniku z dne 20. maja 1998 ni zaključil primera, kot je pritožnik navedel varuhu človekovih pravic v svojem dopisu z dne 15. julija 1998.
Pritožnik je v svojih
pripombah navedel, da ni imel dostopa do dokazov, ki so jih španski organi predložili Komisiji. Poleg tega je podvomil v nepristranskost strokovnjakov, ki so službam Komisije v zvezi s tem dali znanstvene nasvete.
Pritožnik je menil, da so izjave Komisije, ki upravičujejo zaključek zadeve, in sicer da vnos tujih vrst rib ne more negativno vplivati na lokalno favno reke Serpis in da vrsta „Valencia hispanica“ v tej reki ni prisotna, znanstveno neutemeljene. Nato se je skliceval na več znanstvenih mnenj, zlasti na mnenji prof. Elvire in prof. Doadria.
Pritožnik je tudi poudaril, da si je Komisija nasprotovala, ko je po eni strani navedla, da razmere niso v nasprotju z Direktivo 92/43/EGS, po drugi strani pa je navedla, da so se dejstva kljub temu zgodila pred začetkom veljavnosti Direktive.
Pritožnik je poudaril, da pristojne službe Komisije niso ustrezno upoštevale dejanskih in znanstvenih dokazov, ki jih je predložil, in menil, da pristojne službe Komisije v tem primeru delujejo samovoljno.
Dne 11. januarja 1999 je pritožnik obvestil varuha človekovih pravic, da je istega dne Komisiji posredoval več dokumentov, ki dokazujejo, da še vedno prihaja do nezakonitega vnosa ameriške postrvi. Pritožnik je menil, da je odgovor Komisije z dne 26. januarja 1999 nezadosten. Tako je 16. marca 1999 ponovno pisal varuhu človekovih pravic in trdil, da se Komisija ni ustrezno odzvala na njegove pritožbe, ter zahteval informacije o sredstvih za naložitev disciplinskih sankcij uradnikom, odgovornim za ta spis.

ODLOČBA

Varuh človekovih pravic je na podlagi informacij, ki jih je predložil pritožnik, in pripomb, ki jih je predložila Evropska komisija, ugotovil naslednje:
1 Dopustnost zadeve in nadaljnja preiskava evropskega varuha človekovih pravic
1.1 Da bi bila pritožba pri varuhu človekovih pravic dopustna, morajo biti pred njo sprejeti ustrezni upravni ukrepi pri zadevnih institucijah in organih (člen 2(4) statuta evropskega varuha človekovih pravic).
1.2 Ko je varuh človekovih pravic prejel prvi dopis pritožnika, se je zdelo, kot da je Komisija zadevo že zaključila. Poleg tega je varuhinja človekovih pravic menila, da so merila za dopustnost pritožbe izpolnjena, saj sta si Komisija in pritožnik izmenjala obsežno korespondenco.
1.3. Vendar varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da je Komisija pravilno poudarila, da pritožba takrat še ni bila rešena in da bi se zato lahko pojavila vprašanja dopustnosti.
Kljub temu je varuh človekovih pravic menil, da bi bilo treba njegovo preiskavo nadaljevati, saj nadaljnji upravni pristopi niso bili primeren način za obravnavo vsebinskih vprašanj, ki so ostala nerešena po mnenju Komisije in pripombah pritožnika.
2 Obravnava pritožbe s strani Komisije
2.1 Po mnenju pritožnika Komisija ni ustrezno preiskala njegovih trditev. Po njegovem mnenju so bili znanstveni argumenti, ki jih je Komisija uporabila za sklep, da Direktiva 92/43/EGS v tem primeru ni bila kršena, nezadostni. Zato je bila odločitev Komisije, da zaključi primer, samovoljna in neupravičena.
2.2. Komisija je trdila, da se je odločila zaključiti zadevo (pritožba P/98/4858), ker po njenem mnenju razmere niso bile v nasprotju z zakonodajo ES, zlasti z Direktivo 92/43/EGS.
Pritožnik je to odločitev utemeljil z naslednjimi razlogi: (i) noben znanstveni dokaz ni potrdil prisotnosti ogrožene lokalne vrste rib „Valencia hispanica“ v reki Serpis; (ii) tujerodne vrste postrvi so bile v 70. letih prejšnjega stoletja že uvedene v večini španskih rek; (iii) zato so na teh območjih že imeli svoje habitate, ko je začela veljati Direktiva 92/43/EGS, in (iv) se habitat lokalne "Valencia hispanica" razlikuje od habitata tujerodnih vrst postrvi, zato slednje ne bi nikoli predstavljale nobene nevarnosti za prve.
Komisija se je v podporo svojim sklepom oprla na oceno iz znanstvenega poročila, ki ga je objavil španski „Consejo Superior de Investigaciones Científicas“.
2.3. Komisija se je po pregledu vseh pomembnih dejstev v zvezi s to zadevo na podlagi podpornih znanstvenih dokazov odločila, da zadevo zaključi. Čeprav je pritožnik predložil alternativna znanstvena stališča, zgolj sklicevanje na ta različna znanstvena mnenja samo po sebi ne zadostuje za ovrženje utemeljitve Komisije.
Varuh človekovih pravic ne more oceniti utemeljenosti alternativnih znanstvenih stališč, vendar ugotavlja, da je Komisija ustrezno obrazložila svojo odločitev o zaključku zadeve in pritožnika podrobno obvestila o teh razlogih.
Komisija je torej ravnala v mejah svojih pravnih pooblastil in zdi se, da ni bilo nepravilnosti.
3 Zaključek
Na podlagi preiskav evropske varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Evropska komisija ni ravnala nepravilno.
Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.
O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.
S spoštovanjem,
Jacob SÖDERMAN

---

(1) UL L 206, 22.7.1992, str. 7.