Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) obravnavala podizvajalca, ki je zagotavljal strokovno znanje in storitve v sektorju IT. Po navedbah pritožnika ni bil v celoti plačan za delo, ki ga je opravil. Potem ko so pogajanja pritožnika z glavnim izvajalcem ostala neuspešna, se je pritožnik obrnil na varuhinjo človekovih pravic in se spraševal, kako je ESZD obravnavala zadevni spor.

Varuhinja človekovih pravic je opozorila, da neobstoj neposrednega pogodbenega razmerja med institucijo EU in podizvajalcem ne pomeni, da je podizvajalec, ki deluje kot javni organ, oproščen obveznosti spoštovanja temeljne pravice podizvajalca do dobrega upravljanja. Ta obveznost med drugim zajema dolžnost institucije EU, da spremlja ravnanje svojega izvajalca in po potrebi vztraja, da izvajalec izpolnjuje svoje obveznosti do podizvajalca. V zadevnem primeru je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da je ESZD zagotovila, da je glavni izvajalec podizvajalcu skrbno sporočil njene zahteve glede končnih rezultatov in dokumentacije ter da je ESZD izvršila plačila za potrjeno opravljeno delo. ESZD si je na splošno večkrat prizadevala najti rešitev za različna vprašanja v zvezi s sklepanjem pogodb s podizvajalci.

Varuhinja človekovih pravic je tako preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da ESZD ni ravnala nepravilno.

Zadeva se je nanašala na to, kako je Evropska komisija obravnavala upravno pritožbo v zvezi z odločitvijo Urada Komisije za vodenje in plačevanje posameznih pravic (PMO), da pritožniku ne bo retroaktivno izplačala nekaterih družinskih dodatkov.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da bi morala biti komunikacija Komisije s pritožnikom jasnejša in da način obravnave upravne pritožbe ni bil v skladu z načeli dobrega upravljanja.

Glede na to, da je Komisija vztrajala, da pritožniku v nobenem primeru ne bo izplačala nadomestil za nazaj, varuhinja človekovih pravic meni, da nadaljnje preiskave te pritožbe niso upravičene.

Zadeva se je nanašala na to, da je delegacija EU v Alžiriji zavrnila plačilo dodatnih stroškov, ki jih je imel izvajalec med pandemijo COVID-19. Delegacija EU je na podlagi „postopka sporazumne poravnave“ v zvezi s tem potrdila, da se lahko nekateri stroški povrnejo pritožniku, vendar je trdila, da drugi nastali stroški ne morejo.  

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da se pritožnik in Evropska komisija v bistvu nista strinjala glede razlage veljavnih pogodbenih določb. V takih primerih o tem, kako je treba razlagati pogodbo, ne odloča varuh človekovih pravic, temveč sodišče. Varuhinja človekovih pravic je menila, da stališče Komisije ni nerazumno. Varuhinja človekovih pravic je zato primer zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.

Zadeva se je nanašala na to, kako je delegacija EU obravnavala zahtevek družbe aparthotel za plačilo nadomestila za rezervacijo, opravljeno za enega od njenih uslužbencev za poslovno potovanje, potem ko se uslužbenec ni pojavil na rezervaciji.

Varuhinja človekovih pravic je to vprašanje preučila in pozvala Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), ki ima določene pristojnosti v zvezi z delegacijami EU, naj razmisli o plačilu nadomestila. ESZD se je v odgovoru strinjala, da bo plačala znesek v višini dveh nočitev, kar je pritožnik sprejel.

Varuhinja človekovih pravic je zato zadevo zaključila, ker je bila rešena.  

Pritožnik je samostojni tolmač, ki je izrazil pomisleke glede tega, kako je Evropski parlament izpolnil svoje pogodbene obveznosti v zvezi z zagotavljanjem storitev tolmačenja Evropskemu parlamentu na daljavo med pandemijo COVID-19.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da je Parlament predložil razumna pojasnila za svoje stališče, in preiskavo zaključila z ugotovitvijo, da ni bilo nepravilnosti.