Zadeva se je nanašala na zavrnitev Evropske komisije, da javnosti omogoči popoln dostop do dokumentov v zvezi z raziskovalnim projektom raziskovanja rudnin v okviru programa Obzorje 2020, ki ga izvaja vseevropski konzorcij. Pritožnik, okoljska organizacija iz Španije, je bil zainteresiran za izvedbo projekta v španskem rudniku San Finx.

Komisija je odobrila le delni dostop do dokumentov, pri čemer je trdila, da bi njihovo popolno razkritje ogrozilo poslovni interes članov konzorcija.

Varuhinja človekovih pravic je po pregledu dokumentov menila, da vsebujejo informacije, ki jih je mogoče razumeti kot „informacije o okolju“ v smislu uredbe EU o Aarhuški konvenciji. Te informacije bi morale biti bolj pregledne. Komisijo je pozvala, naj ponovno preuči svoje stališče, da bi zagotovila čim širši dostop javnosti. Komisija je vztrajala pri svojem stališču, da ni mogoče odobriti nadaljnjega dostopa.

Čeprav je varuhinja človekovih pravic obžalovala odločitev Komisije, da ne bo razkrila več delov zadevnih dokumentov, je priznala, da je Komisija že javno objavila informacije o raziskovalnem projektu in zlasti o dejavnostih v rudniku San Finx. Glede na to je varuhinja človekovih pravic menila, da nadaljnje preiskave v zvezi s to zadevo niso upravičene.

Kljub temu je varuhinja človekovih pravic zaskrbljena, ker Komisija pri ocenjevanju prošenj za dostop javnosti do dokumentov uporablja Aarhuško uredbo EU in Aarhuško konvencijo. Poudarila je, da je treba izjeme pri odobritvi dostopa javnosti do informacij o okolju razlagati restriktivno, in opozorila Komisijo, da je preglednost na tem področju ključna za povečanje legitimnosti dejavnosti EU in zaupanja javnosti vanje.

Zadeva se je nanašala na prošnjo za dostop do dokumentov v zvezi z oceno projekta, ki ni prejel sredstev iz programa Obzorje 2020.

Komisija je pritožniku omogočila dostop do dokumentov v zvezi s splošno oceno njegovega predloga. Zavrnila je dostop do stališč, ki so jih izrazili posamezni ocenjevalci, in do imen ocenjevalcev, da ne bi bili izpostavljeni zunanjim pritiskom.

Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je bila odločitev Komisije upravičena in da ni bilo nepravilnosti.

Pritožnik je lastnik hrvaškega podjetja, ki je bilo del konzorcija, ki je izvedel projekt, financiran s sredstvi EU. Evropska komisija je na podlagi ugotovitev revizije, izvedene po zaključku projekta, poskušala izterjati sredstva v skupnem znesku, ki je bil višji od zneska, ki ga je prejel pritožnik. Pritožnik je menil, da je to nerazumno in nepošteno, zato se je obrnil na evropskega varuha človekovih pravic.

Varuhinja človekovih pravic je preiskala pritožbo in pri večini revizijskih ugotovitev, ki so se nanašale na to, ali so bile pogodbene obveznosti spoštovane ali ne, ni ugotovila nepravilnosti.

Vendar je varuh človekovih pravic ugotovil, da so bile nekatere izjave v revizijskih poročilih Komisije neustrezne in da Komisija ne bi smela zavrniti stopnje, ki jo je pritožnik uporabil za izračun svojih osebnih stroškov za osebje. Poleg tega je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da je očitno nepošteno, da si Komisija prizadeva izterjati sredstva, ki presegajo znesek, ki ga je pritožnik prejel v okviru projekta. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da so ti ukrepi pomenili nepravilnost.

Varuhinja človekovih pravic je zato Komisiji priporočila, naj: (1) prizna, da so bile izjave v revizijskih poročilih neustrezne, in se pritožniku opraviči; (2) pregleda svoje revizijske ugotovitve glede stopnje, ki se uporablja za stroške za zaposlene, in ustrezno popravi znesek, ki ga je treba izterjati; (3) dodatno zmanjša znesek, ki ga želi izterjati, da se upošteva dejstvo, da Komisija ni izvršila končnega plačila v okviru projekta; in (4) se odpove „likvidni odškodnini“, ki jo želi v celoti izterjati.

Komisija je pregledala svoje stališče glede prvega, tretjega in četrtega priporočila varuhinje človekovih pravic. Ker je Komisija sprejela tretje in četrto priporočilo, je bil znesek, ki ga želi izterjati od pritožnika, zmanjšan za 313.506,55 EUR. Hkrati revidirano stališče Komisije o prvem priporočilu ne pomeni priznanja, da so bile nekatere izjave iz revizijskih poročil neustrezne; To tudi ne pomeni opravičila. Poleg tega je Komisija zavrnila drugo priporočilo varuhinje človekovih pravic, ne da bi predložila prepričljive argumente.

Varuhinja človekovih pravic je ob upoštevanju vseh okoliščin in po obsežnem sodelovanju s Komisijo v zvezi z njenimi nepravilnostmi sklenila, da nadaljnje sodelovanje verjetno ne bo privedlo do bolj zadovoljivega izida za pritožnika. Varuhinja človekovih pravic se je zato odločila, da primer zaključi. Varuhinja človekovih pravic priznava, da je Komisija v tem primeru precej napredovala in zadovoljivo obravnavala vsebino dveh svojih ugotovitev o nepravilnostih. Vendar se Komisija ni zadovoljivo odzvala na dve drugi ugotovitvi nepravilnosti.

Varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da bi si morale institucije EU prizadevati za ustrezno ravnovesje med togim izvrševanjem finančnih pravil in doseganjem rezultatov, ki so sorazmerni in pravični. Varuhinja človekovih pravic predlaga, naj Komisija razmisli o teh zadevah, da bi zagotovila, da bodo njeni ukrepi v zvezi s tem v prihodnosti pravični in sorazmerni ter da bodo bolje odražali vrednote, na katerih temelji EU.