Zadeva se je nanašala na to, da Evropska komisija ni odgovorila na korespondenco, poslano v okviru pritožbe zaradi kršitve proti Italiji, in na njeno domnevno napačno odločitev o zaključku pritožbe zaradi kršitve.

Varuhinja človekovih pravic je vprašanja preiskala in ugotovila, da je z odgovorom, ki ga je Komisija med to preiskavo poslala pritožniku, podala tehten in izčrpen odgovor. Komisija je torej rešila prvo vprašanje. Varuhinja človekovih pravic je zlasti ugotovila, da je Komisija zadostno obrazložila svojo odločitev, da v tej zadevi ne bo ponovno začela postopka za ugotavljanje kršitev. Zato je v zvezi z drugim vprašanjem menila, da ni bilo nepravilnosti.

Varuhinja človekovih pravic je tako preiskavo zaključila.

Zadeva se je nanašala na odpoved pogodbe o opravljanju storitev s strani Evropske komisije. Pritožnik je trdil, da Komisija ni odgovorila na njegove dopise, da je brez utemeljenega razloga odpovedala pogodbo o opravljanju storitev in da je počasno plačevala račune, ki so ji bili poslani. Zahteval je tudi odškodnino za zamudo pri plačilu in odškodnino.

Varuh človekovih pravic je te obtožbe preiskal. V zvezi s prvim je sklenila, da je bila zadeva rešena, ker je Komisija na koncu odgovorila na dopise pritožnika. V zvezi z drugo trditvijo, ki se nanaša na domnevno odpoved pogodbe brez utemeljenega razloga, je varuhinja človekovih pravic ugotovila, da Komisija ni storila nobene nepravilnosti, saj ji je bila s pogodbo dana pravica, da jo kadar koli odpove, in da je Komisija vsekakor navedla tehten razlog za odpoved. V zvezi s tretjo trditvijo je varuh človekovih pravic ugotovil, da je bila najdena rešitev problema zamude pri plačilu računov, saj je Komisija pritožniku končno plačala dolgovane zneske za opravljeno delo in se strinjala s plačilom zamudnih obresti. Nazadnje je varuh človekovih pravic v zvezi z odškodninskim zahtevkom sklenil, da nadaljnja preiskava zadeve ni potrebna, saj je Komisija pritožniku plačala odškodnino za nastalo škodo, pogodba pa ni določala nobene odškodnine za nobeno drugo vrsto škode.

Zadeva se je nanašala na to, da Komisija ni odgovorila na korespondenco pritožnika v okviru finančne revizije na ravni države članice. Po posredovanju varuhinje človekovih pravic je Komisija odgovorila. Razkrila je dokument, ki ga je zahteval pritožnik, vendar je prikrila nekatere osebne podatke (imena fizičnih oseb). Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je Komisija pravilno utemeljila redigiranje v skladu z Uredbo 45/2001.

Zadeva se je nanašala na to, da Evropska komisija ni odgovorila na pritožnikovo korespondenco, v kateri je pritožnik opozoril na domnevno netočno izjavo komisarke Bienkowske v zvezi s strelnim orožjem. Komisija je odgovorila med preiskavo in priznala netočnost. Varuhinja človekovih pravic je preiskavo zaključila, saj je Komisija sprejela ukrepe za rešitev zadeve. Vendar je varuhinja človekovih pravic Komisiji predlagala, naj razmisli o objavi popravka, da bi zagotovila natančno obveščanje javnosti.

Zadeva se je nanašala na ustreznost odgovorov urada EPSO na pritožnikove pomisleke, da je morda zamudil zaposlitvene možnosti zaradi tehnične težave z njegovim računom EPSO. Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da so bili v odgovoru urada EPSO, predloženem med preiskavo, ustrezno obravnavani pomisleki pritožnika. Urad EPSO je obravnaval tehnično vprašanje in zagotovil, da pritožnik ni zamudil nobene priložnosti.

Zadeva se je nanašala na odločitev Evropskega urada za izbor osebja (EPSO), da pritožniku ne dovoli vložitve druge prijave v okviru razpisa za prijavo interesa, ki ni vseboval posebnega roka za oddajo prijav. Pritožnik je želel vložiti drugo prijavo, potem ko v istem izbirnem postopku ni uspešno opravil preizkusa, povezanega z njegovo prvotno prijavo. Pritožnik je trdil, da urad EPSO ni zagotovil ustreznih odgovorov na njegove dopise v zvezi s (i) pravno podlago za to, da se kandidati ne morejo ponovno prijaviti v izbirne postopke brez določenih rokov; in (ii) pogoje, vključno z vedenjem osebja, v testnem centru v Španiji.

EPSO je v svojem odgovoru kot pravno podlago za svoja dejanja navedel pogoje, določene v razpisu za prijavo interesa. Pojasnila je tudi, da je preiskala zadevo v zvezi z ravnanjem osebja v testnem centru.

Varuhinja človekovih pravic je menila, da je razlaga urada EPSO razumna in ustrezna, zato je bila zadeva zaključena.

Zadeva se je nanašala na to, da Komisija ni odgovorila na dopis pritožnika v zvezi z domnevnimi nezakonitostmi, ki so jih storila nacionalna sodišča v Estoniji. Pritožnik je v tem dopisu Komisiji očital tudi, da ni ukrepala. Komisija je pojasnila, da ni pristojna za posredovanje v zadevi. Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da so pojasnila Komisije pravilna, koristna in v skladu z njenimi zakonskimi pooblastili. Zadeva je bila tako zaključena, kot je bilo odločeno.

Pritožnik je uradu EPSO večkrat poslal dopis, v katerem ga je prosil, naj izbriše njegov račun EPSO. EPSO je odgovoril, da njegovega računa ne more izbrisati, saj sta dva izbirna postopka, v katerih je sodeloval, še vedno odprta. Potem ko je pritožnik še dvakrat stopil v stik z uradom EPSO, ne da bi prejel odgovor, se je obrnil na varuhinjo človekovih pravic in trdil, da urad EPSO ni odgovoril, ter zahteval, naj urad EPSO izbriše njegov račun.

Po preiskavi varuhinje človekovih pravic je urad EPSO odgovoril pritožniku. Varuhinja človekovih pravic je tako sklenila, da je urad EPSO ugodil pritožnikovi trditvi. EPSO je v svojem odgovoru pritožnika tudi obvestil, da obdobje hrambe podatkov za dva izbirna postopka, v katerih je sodeloval, še ni poteklo in da zato še ne more izbrisati njegovega računa EPSO. Varuh človekovih pravic v zvezi s tem ni ugotovil nepravilnosti, zato je primer zaključil.  

Zadeva se je nanašala na ukrepe urada EPSO po sesutju računalniškega strežnika med testom ter na to, kako je urad EPSO obravnaval pritožnikove zahteve za pregled in dostop do dokumentov.

Varuhinja človekovih pravic je zadevo preiskala in ugotovila, da EPSO (i) ni ustrezno obravnaval položaja, ki je nastal zaradi okvare računalnika, (ii) ni ustrezno obravnaval pritožnikove zahteve za pregled in (iii) ni ustrezno obravnaval pritožnikove zahteve za dostop do dokumentov. Zato je varuhinja človekovih pravic uradu EPSO podala tri priporočila.

Urad EPSO je sprejel prvo priporočilo varuha človekovih pravic o tem, kako naj obravnava tehnične težave med računalniško podprtim testom. Drugo priporočilo je bilo, naj urad EPSO pritožniku predloži podrobno razlago o tem, kako je obravnaval njegovo zahtevo za pregled. Varuhinja človekovih pravic je menila, da odgovor urada EPSO na to vprašanje ni prepričljiv in da je njegova obravnava zahteve za pregled pomenila nepravilnost. Nazadnje, EPSO ni sprejel tretjega priporočila varuhinje človekovih pravic v zvezi z zagotavljanjem dostopa do dokumentov. Varuhinja človekovih pravic je ugotovila, da je to, da urad EPSO ni predložil dodatnih dokumentov, prav tako pomenilo nepravilnost. Varuhinja človekovih pravic je poleg dveh ugotovitev o nepravilnostih uradu EPSO predlagala tudi, kako bi lahko izboljšal svojo kontaktno službo za kandidate.  

Zadeva se je nanašala na logotip celostne podobe Komisije, ki se od leta 2012 uporablja v bruseljski dvorani za tiskovne konference. Po mnenju pritožnika pomeni izključna uporaba angleščine in francoščine v tem logotipu vizualne podobe diskriminacijo na podlagi jezika.

Sedanja jezikovna ureditev EU vključuje pravico vsakega državljana, da se z institucijami EU sporazumeva v svojem jeziku, in ustrezno pravico, da prejme odgovor v tem jeziku. Načela, ki urejajo to jezikovno ureditev, se uporabljajo tudi za druge oblike komuniciranja, kot je komuniciranje prek publikacij in spletišč. Vsako razlikovanje pri uporabi jezikov v takih okoliščinah bi moralo biti objektivno utemeljeno. Glede tega, ali v tem primeru obstaja objektivna utemeljitev, se varuh človekovih pravic strinja, da izraza „Evropska komisija“ tehnično ni mogoče predstaviti v 24 jezikih na televizijskem zaslonu, bodisi spodaj, poleg govornika ali za njim.

Glede vprašanja, ali bi Komisija lahko izbrala več kot dva jezika, varuhinja človekovih pravic meni, da je bilo razumno, da je Komisija izbrala le dva jezika. Izbira števila jezikov, ki jih je treba uporabiti, je odvisna od presoje, ali bi več kot dva jezika na nesprejemljiv način napolnila vizualno podobo. Dejstvo, da so lahko tudi druge kombinacije jezikov razumna izbira, ne pomeni, da izbira angleščine in francoščine ni bila razumna.

Varuhinja človekovih pravic meni, da je bila politika, ki jo je izbrala Komisija, objektivno utemeljena. Zato je sklenila, da to, da je Komisija v bruseljsko dvorano za tiskovne konference uvedla nov logotip vizualne podobe, ne pomeni nepravilnosti.