Ozadje pritožbe

1. Pritožnik, ki je delal v stavbi Komisije za zunanjega ponudnika storitev, je bil nezadovoljen, ko ga je varnostno osebje v stavbi, v kateri je delal, nekega dne prosilo, naj mu da kosilo skozi skener. Pisal je pritožbo ustreznemu oddelku Komisije. V dopisu se je skliceval na ponavljajoče se incidente z varnostniki, za katere je menil, da povzročajo stres zaposlenim v zadevni stavbi.

2. Komisija je v svojem odgovoru pojasnila, da so bili povečani varnostni ukrepi posledica povečane stopnje pripravljenosti po terorističnih napadih v Belgiji. Potrdila je, da je treba hrano in pijačo skenirati, in dodala, da bodo postavljeni znaki, ki bodo dali informacije o tem, kateri predmeti morajo skozi varnostne skenerje. Komisija je opozorila tudi na seznam pogosto zastavljenih vprašanj v zvezi z varnostnim nadzorom stavb Komisije. Eno od vprašanj v pogostih vprašanjih se je nanašalo na različne stopnje varnostnega nadzora, ki se uporabljajo glede na status zadevnih oseb. Odgovor je bil naslednji:

„Kot je navedeno zgoraj, se lahko v izrednih fazah opozarjanja od osebja zahteva tudi, da gredo skozi detektorje kovin, njihove torbe pa skozi rentgenske naprave.

Vendar bi zahteva, da mora vsak član osebja poleg vseh zunanjih oseb opraviti ta varnostni nadzor vsakič, ko vstopi v [stavbo] Komisije, nesorazmerno vplivala na neprekinjeno poslovanje.“

3. Pritožnik se je nato obrnil na evropskega varuha človekovih pravic. Trdil je, da bi morala Komisija za uradnike uporabljati enako raven varnostnih pregledov kot za zaposlene pri zunanjih ponudnikih storitev. Trdil je, da ta praksa pomeni „diskriminacijo“ Komisije.

Ocena varuha človekovih pravic

4. Evropski varuh človekovih pravic v celoti priznava, da so lahko varnostni pregledi vir razdraženosti in ustvarjajo občutek nepotrebnega vdora v zasebno sfero posameznika. To je dodaten vir morebitnega nezadovoljstva, kadar za nekatere skupine ljudi veljajo strožji varnostni pregledi kot za druge, ki delajo na istem delovnem mestu.

5. Vendar varuh človekovih pravic prav tako priznava, da morajo tisti, ki odločajo o varnostnih postopkih, najti težko ravnovesje med varnostnimi tveganji in potrebo po zagotovitvi ustrezne stopnje organizacijske učinkovitosti.

6. V zvezi s tem primerom je Komisija v bistvu sprejela pristop, v skladu s katerim uradniki EU, kolikor je mogoče, ne bi smeli biti podvrženi najvišjim stopnjam varnostnega nadzora na vhodu v njene stavbe. Ne izključuje, da bi lahko zaradi okoliščin tem uradnikom naložila strožje stopnje varnostnega nadzora, vendar se namerava temu izogniti v interesu neprekinjenega poslovanja.

7. Evropska varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da pristop Komisije ne pomeni nepravilnosti. Res je, kot poudarja pritožnica, da ta pristop povzroča različno obravnavanje. Vendar se zdi, da je Komisija to različno obravnavanje upravičila. Uradniki EU predstavljajo znaten delež delovne sile Komisije. Uporaba najvišjih ravni varnostnih pregledov za vse te uradnike bi zato očitno znatno upočasnila dostop osrednje delovne sile do njihovega delovnega prostora. To ne bi povzročilo le motenj na vhodu v stavbe, temveč bi verjetno povzročilo tudi druge motnje.

8. Komisija je očitno v boljšem položaju za spremljanje in obvladovanje varnostnega tveganja osebja, ki ga zaposluje neposredno, kot zaposlenih pri zunanjih ponudnikih storitev. Zato lahko Komisija utemelji sprejetje drugačnega pristopa k varnostnim pregledom, ki jih uporablja za te različne kategorije ljudi, ki delajo v njenih stavbah. 

9. Glede na navedeno varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da to, da Komisija uporablja različne ravni varnostnih pregledov za različne kategorije ljudi, ki delajo v njenih stavbah, ne pomeni nepravilnosti.

Sklepna ugotovitev

Varuhinja človekovih pravic na podlagi preiskave te pritožbe zaključi z naslednjim sklepom:

Varuh človekovih pravic ne ugotavlja nepravilnosti pri delovanju Evropske komisije.

Pritožnik in Komisija bosta obveščena o tej odločitvi.

Peter Bonnor

Vodja enote 5 – Poizvedbe in upravljanje procesov

Strasbourg, 12. 9. 2017