Spoštovani gospod D.,
29. oktobra 1999 ste pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložili pritožbo v imenu družbe "CAD Productions" v zvezi s posojilom, ki je bilo odobreno družbi CAD Productions v okviru programa MEDIA 1 in za katerega Evropska komisija zdaj zahteva vračilo.
novembra 1999 sem pritožbo posredoval predsedniku Evropske komisije. Komisija je 3. marca 1999 poslala svoje mnenje, ki sem vam ga posredoval skupaj s pozivom, da predložite pripombe, če tako želite. maja 1999 sem prejel vaše pripombe na mnenje Komisije.
Pišem vam, da vas seznanim z rezultati preiskav, ki so bile opravljene.

PRITOŽBA

Francoska družba „CAD Productions“
je 20. septembra 1994 podpisala pogodbo z družbo „MAP TV“, ki je delovala v imenu Evropske komisije v okviru programa MEDIA 1 (1991–1995).
Družba CAD Productions je od družbe MAP TV prejela dva obroka v skupnem znesku 17.020 € za produkcijo televizijskega dokumentarnega filma z naslovom "Mission in Canada in 1927" (Poslanstvo v Kanadi leta 1927), pri čemer je bilo treba nepovratna sredstva vrniti najpozneje dve leti po vsakem obroku.
Po nepredvidljivi spremembi znotraj francoskega televizijskega kanala "France 3" CAD Productions ni mogel pripraviti dokumentarnega filma in projekt je bil opuščen.
Novembra 1998 je MAP TV ustavila svoje dejavnosti in Komisija je ponovno prevzela dosje Media 1. Komisija je od pritožnika zahtevala vračilo celotnega zneska dotacije, ki bi po mnenju institucije morala biti izplačana januarja 1998.
Pritožnik je Komisijo obvestil, da ne more povrniti celotnega zneska nepovratnih sredstev, ker bi sicer šlo podjetje v stečaj. Komisijo je pozval, naj uporabi določbe iz programa Media 2 (1996–2000), ki določajo:
„Če prejemnik nepovratnih sredstev dve leti po podpisu konvencije ne more realizirati projekta in če za to ni kriv, se povrne le 25 % nepovratnih sredstev.“
Po mnenju pritožnika bi morala Komisija uporabiti ugodnejša pravila programa Media 2 kot merilo pravičnosti.
V pismu z dne 19. julija 1999 je Komisija pritožnika obvestila, da "niti pravni predpisi niti finančna uredba Evropske komisije ne dopuščajo zamenjave med dvema različnima programoma in pogodbama."
Pritožnik je nato pri Evropskem varuhu človekovih pravic vložil pritožbo, v kateri je trdil, da je Evropska komisija ravnala nepravilno. Trdi, da bi morala Komisija uporabiti ugodnejše pogoje za povračilo, določene v programu Media 2, namesto tistih, ki so predvideni v programu Media 1.

Poizvedba

Mnenje Komisije Evropska
komisija je navedla, da določb Media 2 v tem primeru ni mogoče uporabiti niti na podlagi zakona niti pravičnosti.
Kar zadeva pravni vidik, se je pritožnik strinjal z nepovratnimi sredstvi v okviru programa Media 1, ki so brezpogojno vračljiva. Komisija je omenila, da pritožnik več kot dve leti ni spoštoval svojih zavez o vračilu.
Program Media 2 predvideva ugodnejše določbe v primeru opustitve projekta. Vendar pritožnik ni del tega programa. Pravno načelo relativnega učinka konvencij ne omogoča zamenjave med programoma Media 1 in Media 2.
V zvezi z vidikom lastniškega kapitala, ki ga je navedel pritožnik, je Komisija poudarila, da je treba lastniški kapital obravnavati v razmerju do drugih upravičencev programa Media 1. Komisija je ugotovila, da je večina od njih povrnila svoje dolgove ali se s Komisijo dogovorila o načrtu vračila.
Komisija je dodala, da je pritožnik že imel korist od lastniškega kapitala, saj je imel na voljo dve leti za vračilo nepovratnih sredstev, Komisija pa ni zahtevala obresti na zamude pri plačilih. Poleg tega pritožnik ni nikoli uresničil predloga Komisije za razdelitev povračila.
Komisija je tudi navedla, da pritožnik ni v dobri veri. Po eni strani je pritožnik povrnil le 10 % subvencije dve leti po roku, navedenem v pogodbi, po drugi strani pa računovodski izkazi družbe iz leta 1997 kažejo, da je pritožnik imel možnost povrniti celotno subvencijo.
Pritožnikove pripombe
Pritožnik je v svojih pripombah vztrajal pri svoji pritožbi.
Po mnenju pritožnika izjave o slabi veri, ki jih je predložila Komisija, niso pomembne. Komisija bi morala upoštevati računovodske izkaze za leti 1998 in 1999, ki kažejo na bolj negotov položaj podjetja.

ODLOČBA

1. Pritožnik je podjetje, ki je leta 1994 podpisalo pogodbo za izvedbo televizijskega dokumentarnega filma v okviru programa Media 1 (1991–1995), ki ga je ustanovila Evropska komisija. Projekta ni mogla izvesti, kot je bilo določeno v pogodbi, in Komisija je zahtevala vračilo celotnih nepovratnih sredstev, kot je bilo določeno v pogodbi. Družba trdi, da si te finančne obremenitve ne more privoščiti.
2. Pritožnik poziva Komisijo, naj uporabi pogoje programa Media 2 (1996–2000), ki predvidevajo, da se lahko povrne le četrtina nepovratnih sredstev, če se projekt ne izvede. Komisija pritožniku odreka možnost, da bi se v njegovem primeru uporabile določbe Media 2. Poudarja, da s pravnega vidika ni mogoča zmeda med programoma Media 1 in Media 2.
3. Evropski varuh človekovih pravic ugotavlja, da sta pritožnik in družba Map TV, ki je delovala v imenu Evropske komisije, 20. septembra 1994 podpisala pogodbo v okviru programa Media 1. Člen 8 pogodbe določa, da se „pogodbenica zavezuje, da bo povrnila celotni znesek pomoči družbi MAP-TV“, člen 9 pa dovoljuje nadaljnje obdobje enega leta za plačilo 5 % obresti na zneske, ki jih je treba vrniti. Varuh človekovih pravic na podlagi teh določb sklepa, da ima Evropska komisija pravico od pritožnika zahtevati celotno povračilo nepovratnih sredstev.
4. Pritožnik tudi trdi, da bi morala Evropska komisija ugodnejše pogoje programa Media 2 uporabljati na podlagi pravičnosti. Komisija odgovarja, da je pritožnik že imel korist od lastniškega kapitala. Poudarja, da je pritožnik izkoristil dveletno obdobje za vračilo nepovratnih sredstev brez obresti za zamudo pri plačilu, ki jih je zahtevala Komisija. Komisija tudi navaja, da je bil pritožniku predlagan načrt vračila, vendar ni bil upoštevan.
5. Iz dokumentov, ki jih ima varuh človekovih pravic na voljo, je razvidno, da Komisija od pritožnika ni zahtevala zamudnih obresti, čeprav je bila do tega upravičena na podlagi člena 9 pogodbe. Iz korespondence, ki jo je Komisija poslala pritožniku, je tudi razvidno, da je bila institucija pripravljena sprejeti načrt odplačevanja, ki bi ga predlagal pritožnik. Varuh človekovih pravic na podlagi teh ugotovitev meni, da je Komisija v tem primeru ravnala razumno.
6 Zaključek
Na podlagi preiskav evropske varuhinje človekovih pravic v zvezi s to pritožbo se zdi, da Evropska komisija ni ravnala nepravilno. Varuh človekovih pravic je zato primer zaključil.
O tej odločitvi bo obveščen tudi predsednik Evropske komisije.
S spoštovanjem,
Jacob SÖDERMAN